Alpinizem gre svojo pot, ni se ustavil pri šesticah. Vseeno pa je šesta stopnja nek mejnik, ki ga velja obujati tudi po sistemu »včeraj in danes«. O tem so na trentskem festivalu brez pretiranega osredotočanja na en sam odgovor spregovorili alpinisti: Cazzanelli, De Zaiacomo, Grasso in Ripamonti.
»Kaj je šesta stopnja?« »Kaj je danes ostalo od zgodovine šeste stopnje?« Ali še bolje, »kaj v današnjem alpinizmu nadaljuje tradicijo šeste stopnje?« Vsa ta vprašanja bi lahko povzeli z naslovom »Enigma VI. stopnje« in je bila ena najzanimivejših razprav na festivalu Trento Mountain Festival leta 2025.
Srečanje, na katerem so se na odru pojavili novinar Serafino Ripamonti, (prav tako z odličnim stenskim življenjepisom), in trije protagonisti današnjega rodu italijanskega alpinizma. Benečan Mirco Grasso, Lombardec Matteo De Zaiacomo, predsednik Pajkov iz Lecca in domačin iz doline Aoste François Cazzanelli.
Uvod Serafina Ripamontija je bil, sodeč po zapisu Stephena Ardita, preprosto popoln. Jasno, informativno, popolno. In kratek, kar je dobro v svetu, kjer so zgodovinski pogledi pogosto predolgi in zato dolgočasni. Tudi govori treh gostov so bile kratki in zato posebej učinkoviti, saj so prikazali različne vidike današnjega ekstremnega alpinizma.
Serafino je začel s citatoma Georgesa Livanosa in Paula Preussa, protagonistov alpinizma, ki ju je navdihnilo gibanje »manj je več«. Njuni podvigi so imeli večjo vrednost prav zato, ker sta se odpovedala takrat redkim pomagalom (takratnim težkim klinom). Uvodničar jima je pripisal »večni simbol alpinizma v njegovi najčistejši obliki«. Nato se je pozornost Ripamontija in javnosti osredotočila na Willa Welzenbacha in njegovo šeststopenjsko lestvico, kjer je bila zadnja mitska VI. stopnja, opredeljena kot »meja človeških možnosti« in takoj pripisana smeri, ki sta jo na Civetti začrtala Emil Solleder in Gustav Lettenbauer. Za tem so se težki visokogorski vzponi pomnožili v Dolomitih in drugod. V povojnem obdobju so se v nekem obdobju zahvaljujoč novi generaciji alpinistov (na zahodu prej kot na vzhodu) zavedli, da Welzenbachova definicija nima smisla, saj si človek vedno prizadeva narediti več. To protislovje so poudarili ekscesi umetnega plezanja, ki ga mediji pogosto in napačno opredeljujejo kot »šestorazredno«. Podvigi takratne nove generacije alpinistov in plezalcev se pogosto vežejo z mladim Južnotirolcem Reinholdom Messnerjem. V članku »Atentat na nemogoče,« objavljenem leta 1968 v mesečni reviji CAI, je takrat štiriindvajsetletni alpinist iz Funesa ostro kritiziral oskrunitev velikih sten s svedrovci in zagovarjal vrednost prostega plezanja. »Vedno več vrtamo in vedno manj plezamo. Nemogoče je premagano, zmaj je mrtev«. Messnerjev sklep je bil, da je treba nekaj storiti, preden bo nemogoče popolnoma pokopano. Ponovna oživitev prostega plezanja in odprtje lestve navzgor sta dejansko zaključila zgodovino šestega razreda.
Mnenja treh prvakov
Kaj je »šesta stopnja« v današnjem alpinizmu? Prvi, ki je odgovoril na to na videz preprosto vprašanje, je bil 32-letni Mirco Grasso, rojen v Beneški nižini in avtor pomembnih vzponov v Dolomitih, Patagoniji, Yosemitih, Grenlandiji in puščavi Wadi Rum v Jordaniji. Lep videoposnetek ga je prikazal na nekaterih od teh krajev. Za razlago »koncepta limita« je Mirco navedel matematiko, ki jo dobro pozna, ker je po poklicu računalničar. »Popolnost v steni? Meduza smer, ki jo je Maurizio Giordani odprl na južni steni Marmolade, na pogled in brez vrvi. Smer, ki jo želim čim prej ponoviti skupaj z Mauriziom.«
Po Grassu je besedo dobil Matteo De Zaiacomo, znan kot Giga, prav tako 32-letnik, ki je na oder v Trentu stopil z berglama zaradi poškodbe gležnja. Matteo je javnosti predstavil videoposnetek, na katerem je na vrhu Cerro Torre, najelegantnejše in najbolj znane gore, na katero se je povzpel. Da bi pojasnil omeitve v današnjem alpinizmu, je spregovoril o svoji osebni zgodbi. »Pred desetimi leti sem delal kot vodovodar. V primerjavi s tradicionalnimi športi smo privilegirani, nimamo sodnika ali žirije, preprosto gremo in plezamo. To je popolno.«
Tretji in zadnji (vendar ne na lestvici podvigov!) alpinist skupine je bil 35-letni François Cazzanelli iz Valtournencheja v dolini Aosta, vodnik in sin gorskega vodnika. V zadnjih letih je opravil pomembne vzpone v Himalaji in domačih gorah. Njegov videoposnetek, posvečen novi smeri, ki jo je z Leom Ghezom trasiral v severni steni Breithorna, prikazuje njegov talent za iskanje novih linij na stenah, ki pogosto veljajo za »nasičene«. »V Trentu se počutim kot otrok, v Gardalandu, toliko je ljudi in toliko zgodb, ki jih je mogoče poslušati,« je priznal François. »Svetu sem prinesel tisto, kar sem se naučil na svoji domači gori Matterhornu,« je nadaljeval. Na vprašanja Serafina Ripamontija je Cazzanelli odgovoril: »Ne morem kritizirati šerp, ki opremljajo ‘osemtisočake’, da tja pripeljejo stranke, saj mi v dolini Aosta to počnemo že stoletje in pol. Vrste turistov-planince na običajno opremljenih poteh pa ne jemljejo prostora za raziskovanje. Na ‘osemtisočakih’ je še veliko čudovitih smeri za preplezati. In če François to pravi, mu moraš verjeti«.
Če povzamemo, je še vedno v alpinističnem duhu nosilcev zelo pomemben način. To podre le vrednotenje, ki prinaša rezultate v športnem smislu. In če se le na kratko vprašamo, če alpinizem na neki meji (pri nas) ne bi postal šport, bi bilo vse skupaj precej drugače? Alpinizem brez priznanj in posledičnih privilegijev bi bil zagotovo bolj zdrav, …
