Tedenski pregled časo-pisja, …
Gost Sportklubovega nedeljskega intervjuja in Roka Kovačiča je bil Silvo Karo, posameznik, ki ga ni potrebno posebej predstavljati. Velikan alpinizma, predvsem plezanja tehničnih smeri, med katerimi so številne prvenstvene in do danes neponovljene. Vsi dosežki in presežki so mu leta 2022 prinesli zlati cepin za življenjsko delo. Vedno neposredni in nasmejani legendarni plezalec je desetletja diktiral tempo, danes pogreša presežke, …
Jelena Justin v Gorenjskem Glasu piše o Čemšeniški planini oz. njeni najvišji točki Črnem vrhu. Edini hrib daleč naokoli Posavsko-Zasavskega hribovja, na katerega ne pelje nobena cesta. Naj tako ostane čim dlje! Planina, ki je znana po čemažu.
Gorenjski Glas kot nekakšno občinsko glasilo z namensko postavljenimi novinarji, vezano na sredstva le teh, povzema tudi zapis, ki so jim ga za ta namen pripravili na občini Kamnik. In sicer, da mikrobiološke meritve, ki so pokazale povišane vrednosti v pritokih Kamniške Bistrice, ne kažejo stanja pitne vode v zajetju Iverje, zagotavljajo na kamniški občinski upravi in dodajajo, da pitna voda izpod kamniških planin ostaja vrhunske kakovosti. Žal reporter Aleš Senožetnik ne pove, da so bili že pred leti prav zaradi zaznanega onesnaženja prisiljeni izvrtati precej globoke vrtine, da lahko vzorce ARSO sedaj jemlje od tam in tako zavaja še naprej …
V Dnevniku (Nedeljskem) Katja Petrovec piše o dveh pogorelih kočah, ki sta Planinsko društvo Celje Matica spravili v životarjenje, in razvija temo, da je vse več planinskih koč je naprodaj.
V drugem članku pa (kot da se nebi vse več planinskih koč prodajalo) pripoveduje hvala o slovenskem gorskem prostoru, kjer smo imeli oskrbnike koč, ki so jih zaradi njihovega dolgoletnega dela ali tudi kakšne osebne posebnosti poznali planinci z vseh koncev in krajev. Tudi Franc Beguš, ki se je zadnjih osem let popolnoma zapisal prvi slovenski koči, Orožnovi koči na Planini za Liscem v Bohinju, ostaja oskrbnik starega kova – če si dovolimo ta nostalgičen izraz –, ki s svojim delom pušča pečat v planinstvu.
Vesna Levičnik v Nedeljskem povzema o čudovitih ljudje in iskrivi hakuna matata dogodivščini. S 5895 metri nadmorske višine velja Kilimandžaro za najvišjo prostostoječo goro na svetu. Čeprav se zdi višina za neresnega alpinista neosvojljiva, jo je mogoče doseči že z rednimi treningi doma. Ali kot je dejala njena sogovornica: “Zaradi raznolikosti poti je vzpon na Kili pravljičen sprehod. Le višinska bolezen je lahko kljub aklimatizaciji nepredvidljiva.”
V Delu Nejc Gole piše o zadevi, ki se še kako odraža v okoljsko nezavarovanem hribovskem svetu (beton se že spet obširno vozi v gorske predele, na planine, smučišča, bagri rijejo …). Vsekakor gre za pokrizni ponavljajoči se bumerang … »Podatki ministrstva za infrastrukturo vendarle kažejo, da je letos za njihove investicijske projekte predvidenih več sredstev kot lani, pravzaprav rekordno veliko, 1,17 milijarde evrov. To je skoraj petino več od ocene lanske realizacije, ki je bila pri 980 milijonih evrov. Razlog za skok je predvsem, ker v realizacijo prihajajo projekti, financirani iz sklada za obnovo. Zanje je letos predvidenih 118 milijonov evrov. Izteka se tudi načrt za okrevanje in odpornost, kar pomeni, da bo iz tega mehanizma predvidoma sofinanciranih vsako leto več projektov. Prihodnje leto se bodo po načrtu sredstva ministrstva za infrastrukturo še povečala, na 1,3 milijarde evrov, in sicer zaradi predvidenih več projektov iz mehanizma za okrevanje, sklada za obnovo, nekajkrat več bo tudi počrpanega kohezijskega denarja.«
Stroka mora povedati, kateri helikopter je ustrezen pa pravi Janez Brojan (mlajši), legenda gorskih reševalcev, ki je sodeloval je v več kot 750 reševalnih akcijah, več kot polovico jih je tudi vodil. Kljub temu, da je (skoraj) vsem jasno, da je z GRS globoko povezana težava okrog HNMP, še naprej beremo: »Piloti in posadke morajo povedati, kakšna oprema helikopterjev je prava. Letalci reševalci o tem ne odločamo. Za nas je pomembno, da je helikopter na voljo. Ne le da ob ugodnih razmerah s helikopterjem lahko kdaj pridemo na kraj nesreče bolj spočiti, da delo zato lahko opravimo hitreje in bolje, bistvo helikopterskega reševanja je pomoč ponesrečencu, da je čim hitreje v zdravniški oskrbi,« pravi gorskoreševalna eminenca Janez Brojan (mlajši), ki je spoznal vse helikopterje, kar so jih uporabljali pri reševanju v slovenskih gorah, od prvega burdoša do zadnjega westlanda. Prav tako je uspešno prebrodil vse globoke krize, ki so se pojavile kar med premnožičnimi usposabljanji. Z njim v intervjuju Simona Bandur.
Primož Božič na Primorskem valu poroča o postaji Gorske reševalne službe Tolmin, ki je v letu 2024 prvič delovala kot samostojno društvo, kar pa za delo na terenu ni predstavljalo večjih sprememb. Število posredovanj se je v zadnjih letih ustalilo na okrog 85, je ob tej priložnosti povedal načelnik Metod Fon. V prihodnosti bi si najbolj želeli reorganizacije helikopterskega reševanja.
Tina Horvat se je za Slovenske novice (spet) sprehodila do Komne, kjer je s simpatičnima mlajšima oskrbnikoma razvila pogovor. Koča pod Bogatinom v Zlatorogovem kraljestvu vabi na zimsko pravljico in šmorn, po katerem slovi daleč naokoli.
Matej Podgoršek povzema trditev, da je “Pohodništvo, naj je še tako netekmovalno, vendarle šport,” zatrjuje Jakob. J. Kenda, prvi Slovenec, ki je v kosu prehodil 3.500 kilometrov dolgo Apalaško pot (kot tako imenovani thru hike). Takrat tudi s skrivnim namenom. “O raznih pustolovščinah, ki jih imaš v načrtu, je bolje biti tiho,” priznava v pogovoru za Siol. Že takrat je načrtoval vzpostavitev slovenske krožne transverzale. Zdaj je že zaživel njegov novi pohodniško-literarni izziv – najlepše evropske pešpoti. V prvem romanu iz ciklusa Evropa, sever, severozahod opisuje poti in zgodbe iz Norveške in Škotske.
Na RTVse vrtijo v krogu. Nenehno se sprašujejo zakaj je padla v vodo nabava medicinskih helikopterjev? Kdo so posredniki v ozadju? Kako je mogoče, da denar ni problem, a se kljub temu nič ne zgodi? Zakaj je padel v vodo posel nabave dveh življenjsko potrebnih helikopterjev za medicinsko reševanje?
Zanimivo, da je imel med Erikinim “tarčno” zaslišanimi in prisotnimi najdaljši staž alpinist, zdravnik in tudi gorski reševalec Iztok Tomazin. Iztoka pa je policist postavil kot osnovnošolca v kot s tem, da mu naprej vrže pomoč za njegove stanovske gorske reševalce. Ja, v pomen GRS pri tej zadevi se nihče ne (spo)takne. Razen klenega Bovčana, ki pove, da se brez problema leti po nekoga, ki je obtičal v gorah slabo opremljen in se ga zastonj prepelje, …
Primorske novice in Matija Štrukelj pišejo, da bi na Sabotinu uredili pohodniške in kolesarske poti
V Gorici so predstavili študijo izvedljivosti za turistični razvoj ter izboljšanje zgodovinske in kulturne dediščine na italijanski strani Sabotina. Po besedah avtorja študije Marca Pascolija, bi destinacija povezovala obe strani meje.
Franja Žist pa je opravila intervju z Žarkom Rovščkom, ki (tudi) meni, da na gore ne hodimo le zato, da bi pretegovali mišice.
Pri Svetu 24 so pisali o koroških gorskih reševalcih, ki so morali v soboto (8. februarja) dvakrat posredovati na območju Uršlje gore.
V Primorskem dnevniku Eva Skabar piše o Opencu, ki bo prezimil na Antarktiki. 27-letni Erik Geletti se je oglasil z raziskovalne postaje Concordia, kjer opravlja razne tehnične naloge. Ob tem velja omeniti, da na Antarktiki v zadnjih letih cveti tudi turistični posel in izbrani gorski vodniki, znani alpinisti, najdejo tam svoj zaslužek, …
Drug članek pa govori, da so gasilci med vajami plezanja in spuščanja po vrvi pri naravnem predoru pod Obalno cesto v grmovju kakih petdeset metrov pod cestiščem, naleteli na kamnit pitnik iz leta 1931. Predmet, ki so ga na tisto mesto postavili za časa fašizma, so v preteklosti z rdečimi napisi že poškodovali vandali, vanj je trčilo tudi vozilo, ki je bilo vpleteno v prometno nesrečo. Lani pa je kamniti pitnik izginil …več
