Tedenski pregled časo-pisja, …
Teden so ob (pre)suhem vremenu vsekakor zaznamovali:
Utrinki s prikazne vaje stenskega reševanja, kjer sta hkrati potekala klasičen pristop in reševanje s helikopterjem – Mojstrana, 11. september 2025. Foto: Aljaž Žnidaršič
Režiserka Petra Seliškar je kar pet poletij preživela na gori Solunska glava v Severni Makedoniji, kjer je snemala eno od zadnjih planšarskih družin, ki še ohranja star način vzreje živine v visokogorskem okolju. Iz posnetega gradiva sta nastala dva dokumentarna filma, Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, ki bosta septembra premierno prikazana v Ljubljani …
STA je pripravila zapis (ki so ga povzeli časo-pisi), kjer na svoj način, brez druge strani, pojasnjujejo nov prometni režim v alpskih dolini Vrata. Po lanskem kratkotrajnem jesenskem poskusnem obdobju v letošnji poletni sezoni promet v Vratih prvič usmerjajo z zapornico, ki omejuje dostop v dolino glede na razpoložljivost parkirnin mest. Občina Kranjska Gora od 14. junija do 15. septembra organizira brezplačni javni prevoz v dolino. “Izkušnje so dobre. Prometa v dolini Vrata je manj in izkušnja je varnejša, boljša in bolj trajnostna,” je izpostavil direktor Turizma Kranjska Gora Luka Vrančič.
Z zmanjšanjem individualnega motornega prometa in povečevanjem javnega prometa so zadovoljni tudi v javnem zavodu TNP. “Kaos, ki je bil na tej cesti v prejšnjih letih, smo absolutno uspeli odstraniti, kar je predvsem dobro za pohodnike in druge obiskovalce, ki lahko bistveno bolj umirjeno doživijo ta prostor, pa tudi za kolesarje, saj je zanje vožnja v dolino bistveno bolj varna. Tako smo z našega zornega kota res zadovoljni,” je povedal vodja oddelka za prostor Aleš Zdešar.
Kranjskogorska županja Henrika Zupan je pojasnila, da so z javnim prevozom letošnje poletje v dolino Vrata prepeljali že več kot 50.000 potnikov, medtem ko so jih leta 2023 prepeljali 2400, lani, ko je bila že uvedena višja parkirnina v Vratih, pa 8900. “To pomeni, da smo naredili velik korak v smeri varovanja narave, saj bi sicer ti potniki v dolino vstopali z osebnimi vozili, ki jih je bilo v prejšnjih letih dnevno v Vratih, kljub opozorilom, da je parkirišče polno, tudi po 500 in več,” je dejala.
Prepolni avtobusi
Povedala je, da so se pri organizacija javnega prevoza odzvali tudi na pobude Planinske zveze Slovenije in prevoze v dolino z dvema kombijema omogočili že ob 4. uri zjutraj. Niso pa zaenkrat uspeli rešiti težave, da je včasih avtobus poln in ne more več sprejeti potnikov. “Prevoznik, ki se je prijavil na razpis, nam je lahko nudil le toliko prevozov s toliko vozniki,” je pojasnila županja, ki se težave zaveda. Vendar se boji, da bistveno pogostejših prevozov verjetno tudi v naslednji sezoni ne bodo mogli zagotavljati.
Deloma so avtobuse razbremenili z uvedbo posebne krožne linije električnega avtobusa od Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani do Slapa Peričnik, ki privablja predvsem turiste. Kombi je poleti vozil tudi do štirikrat na uro in je skupaj prepeljal več kot 10.000 potnikov.
Po zaključku sezone bodo na občini naredili analizo in se sestali z vodstvom Slovenske planinske zveze ter pregledali težave in se pogovorili, kaj bi bilo še možno narediti. Med idejami sta tudi rezervacijski sistem in zaračunavanje prevozov. Kot je pojasnil Vrančič, je sistem še vedno v razvoju, saj ga bodo na podlagi izkušenj dopolnjevali.
Skušali bodo rešiti tudi porast divjega parkiranja pred vstopom v dolino Vrata. “Predvsem bi si želeli izboljšave v smeri, da se obiskovalce še bolj informira in usmerja na primerna parkirna mesta. Zato smo poleti tudi lansirali kampanjo Dobrodošli. Uživajte. Spoštujte. Tako na prijazen način obveščamo obiskovalce, kako počitnikovati in se gibati v naših krajih predvsem v odnosu do lokalne skupnosti, okolja in narave,” je povedal Vrančič.
Zakaj Škrlatica velja za tako zahtevno goro? Množičnega pohodniškega turizma, ki ga sicer srečamo že na številnih slovenskih gorah in hribih, na Škrlatici k sreči še ni. Prvi vzpon pripada Juliusu Kugyju. V Delu Beti Burger …
Zmagovalna zgodba 30. literarnega natečaja Onina zgodba je zgodba z naslovom Pismo, ki ga pišem sebi na vrhu gore avtorice Nataše Privošnik. Nataša Privošnik, je za nagrado prejela Onino pero in denarno nagrado 500 evrov bruto. Bralke in bralce, ki so glasovali zanjo, je prepričala z globoko osebnim zapisom. Njeno zgodbo Pismo, ki ga pišem sebi na vrhu gore so namreč navdihnile težke zdravstvene preizkušnje, ki jih je doslej prestala. Rojena je s totalnim enostranskim razcepom trdega neba, mehkega neba, čeljusti in ustnice. Doslej je prestala kar 19 zahtevnih operacij, med drugim na možganih in na odprtem srcu, ter premagala raka. Ob vsem tem se je spopadla še z zdravljenjem hčerke Lize, ki se je tako kot ona rodila z enako prirojeno gensko napako. Nataša Privošnik, sicer invalidsko upokojena profesorica defektologije za motnje vedenja in osebnosti, izvedenka za pedagoško področje in usposobljena izvajalka storitev pomoči za osebe s primanjkljaji ter avtorica strokovnih člankov na temo odnosov, je dokaz, da neusahljiva želja do življenja ne izvira iz fizične moči človeka, ampak iz neomajnega duha, ki ga sama premore ogromno. Čeprav so jo zdravstvene težave oropale marsičesa, se ni predala, ampak našla način, da kljub nekaterim omejitvam sledi svoji ljubezni do visokogorja kot strastna paraplezalka in članica državne paraplezalne ekipe.
V Gorenjskem Glasu je bila Špela Šimenc na obisku. Cene Griljc je znan Kamničan, ki ga večina pozna kot gorskega reševalca, alpinista in slikarja, manj ljudi pa ve za njegov prav poseben način življenja. Ta – tako je prepričan – mu pomaga, da so leta samo številka, sam se niti malo ne počuti starega. Ivan Sivec pa je Ceneta srečal …
Urška Peternel poroča, da so si plazove v zaledju Koroške Bele ogledali strokovnjaki z vsega sveta. In kaj so povedali o nevarnosti sprožitve?
Jeleno Justin je na predzadnji etapi prečenja Velebita prišla na najvišji in drugi najvišji vrh Velebita. To sta Vaganski vrh in Sveto brdo. Domačinom sicer več pomeni Sveto brdo, ki je tudi najlepši razglednik.
V Večeru Branka Bezjak sporoča, da je s 1. septembrom Iztok Brodnjak prevzel upravljanje Mariborske koče na Pohorju. Ta je v lasti Planinskega društva Maribor Matica, kjer so se po petnajstih letih odločili za spremembo najemnika. Na njihov poziv se je prijavilo skoraj dvajset interesentov, izbrali pa so Brodnjaka, ki dolgoletnih izkušenj z vodenjem koč nima. Ima pa veliko zamisli, voljo, da bo vztrajal, saj se zaveda posebnosti vodenja tovrstnega objekta. Napoveduje nekaj novosti, tudi podaljšan odpiralni čas, to je od torka do nedelje od 9. do 19. ure.
V Slovenskih novicah najdemo: Komentar Dušana Malovrha o dogajanju v narodnem parku s podnaslovom; Pozabite na pošto v soboto, ne bojte se inšpektorjev v nedeljo!. Takole Piše: “Bila je krasna sobota, vremenarji so napovedovali še lepšo nedeljo. V osrčju našega Triglavskega narodnega parka so bila parkirišča že zjutraj polna, še zlasti nabita so bila brezplačna, seveda, in ta divja, ob cesti. Moja denarnica je bila prijetno presenečena, ker je nisem odpiral že za plačevanje parkirnine. Ta, kot vemo, zna biti na podobno obleganih turističnih destinacijah hudo zasoljena.
Skratka, na Pokljuki eden prometno bolj obremenjenih vikendov s trumami gobarjev in pohodnikov, slednji tam startajo tudi proti Triglavu. Nekako sem med vso to množico obiskovalcev našega edinega narodnega parka pričakoval tudi kakega lepo ogvantanega čuvaja, uradno se mu reče naravovarstveni nadzornik, po angleško in po domače pa rendžer. Ampak zgleda, da v tej državi razen reševalcev in policistov nihče več ne dežura za vikend. Pozabite na pošto v soboto, ne bojte se inšpektorjev v nedeljo!Če bi ga srečal, sem imel za rendžerja pripravljeni dve vprašanji, in sicer: kje ne smem nabirati gob in kaj za obiskovalca pomeni sprehajanje po tako imenovanih mirnih območjih TNP. Gost, ki tam ni ravno vsak dan, kot so denimo gobarski plenilci, seveda nima pojma, da je ravnokar pobral jurčka na prepovedanem rajonu. Izkušena kolegica me je namreč opozorila, da je nabiranje gob dovoljeno izključno v tretjem varstvenem območju parka, a kje, za vražjega gobana, pa je to? In prav rad bi vedel, kako naj se obnašam v mirnem območju divjega petelina: si morda lahko požvižgavam, ali se smem pogovarjati, moram zgolj šepetati ali biti čisto tiho kot miška? Ja, vem, lahko bi poguglal, ampak ob vseh že postavljenih tablah in info točkah dve dodatni informaciji res ne bi smeli biti problem.
Sicer pa inšpektorji in naravovarstveni nadzornik tisto soboto ne bi imeli veliko dela, tudi če bi se potrudili na Rudno polje in v okolico. Kolikor sem namreč videl, so gobarji zgledno nosili košarice, in to ne prepolnih, pohodniki – celo obiskovalci z Indijske podceline in Panonske nižine – pa so bili ustrezno oblečeni in obuti. No, razen govedi, ki so jo tistega dne po treh mesecih paše na visokogorski planini Velo polje gnali v dolino – ta je bila pa bosa!”
Na SiOLu Matej Podgoršek piše, da so Prehodavci pravi planinski balkon, a turi lahko dodamo še piko na i …
Jamski delavci
Za preboj skozi Hankejev kanal so prvotni raziskovalci potrebovali pet let. Obnova poti skozenj je hvalevreden prispevek k ohranjanju tehnične dediščine.
