Tedenski pregled časo-pisja, …
Načrte za smučišče na Triglavu je iz (ne tako) zaprašenih arhivov zvlekla Nika Vajnhandl in jih postavila na strani Žurnala 24. Med največje, vendar nerealizirane turistične projekte v Sloveniji sodi projekt »Triglavske žičnice«. Nosilec projekta je bil Zavod za izgradnjo športno turističnih centrov v Triglavskem gorstvu, ki je septembra 1963 v svojem poročilu o delu in v Predlogu za vključitev Triglavskih žičnic v sedemletni plan Socialistične republike Slovenije navedel več razlogov za izvedbo projekta. Kako bi morali ob neskrbnem ravnanju vodstev žičnic spet vsi davkoplačevalci iz desetletja v desetletje z denarjem oskrbovati nova in nova skrunjenja naravnega okolja, kot se to dogaja na Kaninu in drugih višjih smučiščih, pa niti v arhivu, od kjer je bil članek po šestih letih obujen, in ne na omenjenem spletišču, ne pomislijo. Važno je le, da imamo odlagališča kadrov, ki jih moramo plačevati, za…
Če kar nadaljujemo, s podkrepitvijo zgornjih trditev: STA in L.M. na 24ur Kranjsko podjetje SKA Projekt, ki ga je na javnem naročilu izbrala Občina Bovec, bo za nekaj manj kot 120.000 evrov z davkom pripravilo projektno dokumentacijo za obnovo smučišča Kanin. Strokovna komisija je nižjo ponudbo konkurence zavrnila in jo ocenila za neustrezno.
M.S. in STA poročata tudi, da se je vodstvo UKC Ljubljana odzvalo na pričevanja o neznosnih razmerah na ljubljanski urgenci, ki so se v zadnjih dneh pojavila v javnosti. “Bolečina, s katero smo bili soočeni v tem pismu, ni le bolečina pacientov, ampak vseh nas,” je dejal direktor največje slovenske bolnišnice, a obenem poudaril, da nekatere navedbe v javnem pismu ne držijo. Zaradi pomanjkanje kadra bodo druge zdravstvene ustanove v regiji zaprosili za pomoč. Samo upamo lahko, da bodo pogledali storilnosti zdravnikov, ki (za dobre dnevnice) dežurajo na Brniku in še kje, da s helikopterji lahko prevažajo kužke, nepoškodovane …
V Dnevniku je ALP povzela dogodek: Zaprta v pregretem avtomobilu pod Veliko planino sta umrla belgijska ovčarja. Lastnica, ki je sicer kinologinja, trdi, da je šlo za nesrečo.
Na RTV je Aleš Ogrin obiskal železniško postajo Bohinjska Bistrica. Ta se nahaja se v neposredni bližini Bohinjskega predora, ki povezuje Gorenjsko in Primorsko. Postaja je kraju skupaj z železnico, omogočila gospodarski in turistični razvoj. naPOTki …
Mariša Bizjak, Radio Koper, piše, da je za nesrečo na praznični 15. avgust, ko je enega od obiskovalcev zadel manjši kamen, ki se je odlomil od padajoče skale, kriv nesrečen splet okoliščin. Priletel je namreč zunaj območja korit, razlog naj bi bil suho drevo. Območje so si najprej ogledali z brezpilotnim letalnikom, nato so se do žarišča na zahtevnem terenu spustili še po vrveh, očistili in stanje posneli geologu. Mateja Leban iz Javnega zavoda za turizem Dolina Soče: “Samo zadnji del do podesta ostaja zaprt, tako da pravzaprav bodo vsi obiskovalci tudi korita na Tolminki. Geolog bo podal tudi svoj izvedbeni načrt. Po vsej verjetnosti bomo tudi to žarišče oblekli z varovalno mrežo.” Za kar morajo najprej za soglasje zaprositi Triglavski narodni park in zavod za varstvo narave. Po vsaki sezoni sicer čistijo strme bregove, nevarni deli so večinoma vsi že zaščiteni. Med obiskovalci Tolminskih korit prevladujejo Nemci, sledijo Nizozemci, Belgijci, Avstrijci, Hrvati, Slovencev je manj kot 15 odstotkov.
E. Z. in Alenka Frantar v objavi z naslovom: V Koči na planini Razor imajo težave z zagotavljanjem oskrbnikov, opisujeta poletni čas na sončni strani. Spremenljivo vreme to poletje vpliva tudi na obisk v planinskih kočah. V koči na planini Razor imajo dovolj prostora za spanje, vendar se tako kot v številnih kočah spoprijemajo s težavami z zagotavljanjem oskrbniške ekipe.
Polona Malovrh je za Delo nakopirala besedilo z družabnega omrežja. Ko je režiser Eduard Miler pred dvema tednoma na facebooku objavil, da sta se v Lepeni izgubila psa Zappar in Ami, ni nihče slutil, v kakšno dramo se bo sprevrglo iskanje dveh kastriranih prelepih črno-belih samcev pasme jakutska lajka. Iščejo ju lastnik, lovci, policisti, pohodniki, plezalci in tudi psi sledniki iz združenja za iskanje pogrešanih živali K9. Zaman. Niti iskanje z droni niti denarna nagrada v višini 5000 evrov ju doslej niso pripeljali nazaj.
R. I. in STA pa ugotavljata, da se na zgornjem Gorenjskem poleg kampiranja na črno v zadnjih letih pojavljajo tudi nezakonito postavljeni kampi, večinoma na kmetijskih zemljiščih, brez dovoljenj in ustrezne infrastrukture. Župani opozarjajo na dvojna merila ter neodzivnost inšpekcijskih služb in državnih ustanov. Pozivajo jih k hitremu ukrepanju in vzpostavitvi reda. Kampov, ki jih postavljajo v gorskem svetu ob taborih, poročevalci ne omenjajo in ne zaznavajo …
Simona Fajfar pa je ugotovila, da je zveri v našem okolju vedno več, najboljša zaščita pa so visoke elektromreže. Čeprav se je od leta 2010 do 2023 populacija volka potrojila, populacija medveda povečala za približno polovico, na območju države pa imamo še 50 odraslih risov, sta se v tem času število škodnih primerov zaradi velikih zveri in ocenjena vrednost škode opazno znižala. Leta 2010 sta bila zaradi volka in medveda 1202 škodna primera in je država za škodo zaradi velikih zveri namenila 600.000 evrov, lani je bilo škodnih primerov 389 in ocenjena škoda v višini 198.000 evrov. Kljub večjemu številu zveri se je škoda, ki jo povzročajo, v zadnjih petnajstih letih opazno zmanjšala.
Viki Grošelj v Delovi Sobotni prilogi piše o stvaritvi legendarnega alpinista: Novi hiši Reinholda Messnerja. Odprl jo je 27. junija 2025. Nastala je v soustvarjanju z ženo Diane in sodelovanjem podjetja 3 Zinnen AG Dolomites. Stoji na nekdanji zgornji postaji gondolske žičnice Monte Elmo nad krajem Sexten na Južnem Tirolskem. Impozantna zgradba je preurejena in prenovljena po načelu »upcyclinga« in ne recikliranja, kar pomeni ustvarjalno, ponovno uporabo že obstoječega, a odsluženega. Prav to se je zgodilo s tem delom nekoč delujočega, danes pa zastarelega žičniškega objekta. Zakonca Messner sta zgradbo rešila pred rušenjem in jo spremenila v navdihujoč prostor. »Rad bi tudi v naše, zahodne gore vnesel duhovno in ustvarjalno vizijo, ki je značilna za himalajske vrhove. Izpostaviti želim njihove univerzalne vrednote in jih uporabiti kot vodilo za našo prihodnost.«
N.P. v Slovenskih novicah poroča, da je v Julijskih Alpah življenje izgubil izkušen hrvaški planinec in gorski vodnik Robert Lemić (54), dolgoletni član in nekdanji predsednik Planinskega društva Dubovac iz Karlovca. Lemić je na tragični dan vodil skupino hrvaških planincev, ki so se spuščali s Škrlatice proti Aljaževemu domu v Vratih.Miroslav Cvjetičanin pa priporoča Kaj jesti med hojo v hribe, da ne zmanjka energije! S skrbno izbrano hrano za pohod in zadostno hidracijo bomo poskrbeli, da bo vsaka tura prijetna, varna in polna energije.
Janez Mihovec pa piše o Polkjuški soteski. V kvartarju, najmlajši in trenutni geološki dobi, se izmenjujejo hladne ledene dobe in toplejša vmesna obdobja. V zadnji ledeni dobi, ki se je končala pred dobrimi 10.000 leti, je bila Pokljuška planota spet en sam velik ledenik. Odtekanje vode po današnjih poteh v Savo skozi dolino Radovne je bilo zaradi poledenitve onemogočeno, zato so odtekale v mogočnem toku skozi Pokljuško sotesko. Ko pa se je podnebje otoplilo, se je ledenik umaknil in vode iz Julijskih Alp so spet lahko tekle v Savo po Radovni, za ledenikom pa je ostala le suha Pokljuška soteska, relikt zadnje ledene dobe. Le za kratek čas in v najhujših deževjih se pojavi potok Ribščica, desni pritok Radovne. Soteska je polna naravnih mostov, previsnih sten in votlin ter drugih kraških značilnosti. Med votlinami je najbolj znana Pokljuška luknja, dvorana, visoka kakih 15 metrov s tremi naravnimi okni.
Pri Primorskem dnevniku je Marja Kemperle obudil pohod: Pred 50 leti so s Proseka šli peš na Triglav.
Hvalisanje Kontovelcev, ki so se na takrat najvišji jugoslovanski vrh odpravili s kolesi, je sprožilo reakcijo. Na več kot 100 km dolgo pot se je julija 1975 odpravilo osem Prosečanov. Odšli so! Tako je v nedeljo, 27. julija 1975, nepodpisani člankar napovedal odhod skupine enajstih »kraških planincev« s Proseka na Triglav. 26. julija ob 6.08 so izpred vaškega spomenika padlim v NOB krenili peš proti več kot 100 kilometrov oddaljenemu cilju, po »osvojitvi« najvišje takrat jugoslovanske gore (2864 metrov) pa so se nameravali prav tako peš vrniti domov.
Poročajo tudi, da so: Štiri skavte v težavah v Karnijskih Predalpah v dolino prepeljali s helikopterjem. Gorski reševalec, pripadnik deželne gorske reševalne službe CNSAS FJK, se je z vitlom spustil do tal in jim pomagal na helikopter, s katerim so četverico prepeljali na varno. Vsi štirje skavti so bili v dobrem zdravstvenem stanju, reševalna akcija pa se je sklenila okrog 20.15.Petnajst reševalcev deželne gorske reševalne službe CNSAS FJK pa je posredovalo v Vrtinjlogarskem grabnu pri Žabnicah, od koder so v večernih urah prejeli klic upraviteljev tamkajšnje koče, da se ženska, ki je bila pri njih v gosteh, ni vrnila z izleta. Povedali so, da je s psom odšla v smeri proti Avstriji. V akcijo so stopili tudi finančni policisti, ki so skušali rekonstruirati pot 34-letnice iz Padove. Reševalci so se z vozili premikali po glavnih cestah in iskali žensko, dokler ob 1. uri ponoči niso prejeli obvestila, da se je ženska vrnila, potem ko je v Bistrici v Rožu v Avstriji, do koder je prišla peš, verjetno po cesti, ki se spušča iz Vrtinjlogarskega grabna (Val Bartolo) proti meji. Tam je našla prevoz, s katerim se je vrnila v kočo.
Jelena Justin je z Gorenjskim Glasom 3. dan na prečenju Velebita – Najvišji vrh Dabarskih kukov. Tretja etapa bo popeljala od Kugine koče do Baških Oštarij, del Premužičeve steze, se povzpela na najvišji vrh Dabarskih kukov, obiskala dolino Ravni dabar, tura pa se bo zaključila v hostlu na Baških Oštarijah.
Na SiOlu je Matej Podgoršek pripravil nasvet za izlet v hribe (99.) Idilične Fužinske planine in razgledni Ogradi na krožni turi …
