Vsega spoštovanja vredni algoritmi nam na zaslon(čk)e kar sami ponudijo izbore časopisnih in spletnih člankov. Tokrat so nam prikazali:
V Dnevniku se je Gorazd Gorišek razpisal o pohodu na vsem znano Raduho. Opis je združen s promocijo vodnika po Slovenski planinski poti. Ker so dostopi do te gore povečini v obliki delovišč na in ob cestah, je zavoljo prebivalstva izbiro takšnih ciljev bolje prestaviti (vsaj) za nekaj let, …
V Slovenskih novicah je zapis Janeza Kušarja z nasveti za hojo v gore z otroki. Ker je zadeva prepuščena vsakemu staršu posebej, se branje tega priporoča. Obenem pa je dobro povedati, da z majhnimi otroci na ferate ni ravno najboljše izkušnja, kot smo povzeli o očetu in njegovem sedemletnem sinu.
V Gorenjskem Glasu so se tudi spomnili obletnice smrti Klementa Juga. Vsak zapis je drugačen, a o Klemetu Jugu je res veliko napisanega in objavljenega. Stoletnico pa je vsekakor vredno obeležiti tudi na Gorenjskem, kjer je Klement končal nadebudno pot.
V julijski številki National Geographica je (kot vedno v tej reviji dober) članek, ki poudarja pomen vode. Gore so naraven hranilnik, zalogovnik, ki pomeni mnogo za življenja pod njimi. Pa se tisti, ki na gorah in planinah gradijo vsemogoče, kdaj zavedo kakšno škodo? Najbolj gotovo je, da ne politika, ne kapital in odločevalci ne bero takšnih člankov.
Na straneh Planinske zveze Slovenije je objava o dosežku Aleša Česna in Toma Livingstona na Gašerbrumu III. Poobjave in intervjuje z Alešem najdemo v skoraj vseh domačih medijih. Pri tujih pa smo opazili, da postavljajo kar sliko Toma in Gašperja z Aljaske.
V Ona plus je Danaja Lorenčič intervjuvala Zalo, ki se piše Dragonja: Zdravnica in gorska reševalka, ki je našla svoje poslanstvo v pomoči drugim opozarja, da ljudje ne vedo, kaj vse se jim v gorah lahko zgodi. Zadeva do neke mere drži, prav pa je tudi, da se pove, da smo vsi krvavi pod kožo.
V Delu je intervju z Gregorjem Kresalom. Gregor mdr. pravi, da je v tridesetih letih njegovega alpinizma umrlo trideset njegovih prijateljev. Za en (tako velik kot so bili včasih) cel razred. Govori samo o tistih kolegih, s katerimi so skupaj plezali, hodili na odprave. Tistih alpinistov, ki jih je le poznal in so v gorah izgubili življenje, je bilo še več.
O (nevarnostih pri) alpinizmu pa zdaj meni, da imaš določene niti v rokah, ne moreš imeti pa vseh. Morda jih imaš lahko v naših gorah oziroma misliš, da jih imaš, a v Himalaji. Tam jih težko držiš. In prav Himalaja jih je vzela zelo veliko …
