Gorsko reševanje vstopa v novo obdobje, kjer se človeška iznajdljivost prepleta z naprednimi tehnologijami. Nedavni primeri iz Italije in Slovenije kažejo, kako hitro se metode iskanja pogrešanih oseb z droni in umetno inteligenco širijo med reševalnimi ekipami – in kako dragocene postajajo v najzahtevnejših razmerah.
Bohinj kot pionir
Tudi v Sloveniji se gorski reševalci hitro učijo in prevzemajo nekatere metode, ki se izkažejo za možnost. Bohinjski gorski reševalci so bili med prvimi, ki so imeli na voljo »svoj« dron – napravo, ki jo uporabljajo pri gorskem reševanju, gasilskih intervencijah in nalogah civilne zaščite.
Ko so policisti zaprosili za pomoč pri iskanju pogrešane osebe pod vogelsko nihalko, so reševalci z dronom opravili več kot štiri ure letenja in posneli več kot 50.000 fotografij. Namesto da bi jih pregledovali ročno, so uporabili program z umetno inteligenco, ki išče anomalije v terenu.
Če se pogrešana oseba nahaja na območju, jo bo sistem (najbrž) zaznal. A kot poudarjajo reševalci: »Umetna inteligenca je zgolj pomoč. Na koncu je še vedno pamet shranjena v naših ‘ferštontkostnih’ tista, na katero se najbolj zanašamo.«
Primeri sicer res kažejo, da se gorski reševalci hitro učijo drug od drugega. Tehnologija ne nadomešča izkušenj, temveč jih dopolnjuje. Droni in umetna inteligenca (tudi zaradi ogromnih sredstev, ki so na voljo za zaščito in reševanje ter »dvojno rabo«) postajajo nepogrešljivi zavezniki v iskanju pogrešanih oseb – še posebej v zahtevnem gorskem okolju, kjer šteje vsaka ura in kjer vemo, da so »njega dni« zelo maloštevilni (in predvsem nemestni) gorski reševalci brez te »tehnike« znali pretakniti vsak kotiček, da so našli pogrešane, in so jih potem na drogovih sami prenesli … Prav nič ni čudno, da je sedaj (ob vsej tej tehniki) pomanjkanje delovne sile. Ali pa(č) …
