Novi “dom” kralja osemtisočakov

Veliko več kot muzej – Kraj, kjer lahko razmišljate o krhkosti višavja. In kjer lahko živite – Struktura, ustvarjena iz stare postaje žičnice na Monte Elmu nad dolino Pusteria

»Bistvena razlika med azijskim in zahodnim načinom obiskovanjem gora se nanaša na odnos do svetega, mita in fantazije. Odnos, ki je v prvem primer osrednjega pomena, je postal na Zahodu skoraj popolnoma prezrt.« Tako začne kralj osemtisočakov, medtem ko vodi novinarje v toplem junijskem jutru do odkritja svojega novega projekta.
Natančneje 27. junija. To je izjemno pomemben in pomenljiv datum. 27. junija 1970 sta Reinhold in njegov brat Günther dosegla vrh Nanga Parbata, kar pa se je kasneje v zgodovino zapisalo kot tragedija. Med sestopom s te gore je Günther izgubil življenje, saj ga je odnesel plaz, ki je v morje polemik vnesel tudi ugled njegovega preživelega brata. Güntherjev čevelj, ki so ga končno našli junija 2022, je utišal vso sramoto proti Reinholdu in danes našel svoje mesto v zgradbi skupaj z drugimi dragocenimi relikvijami, med katerimi se je pravi užitek izgubiti. In se spet najti.
Izraza muzej ne gre uporabiti, čeprav hiša Reinholda Messnerja ni nič drugega kot to. »Muzej govori o preteklosti,« pojasnjuje južnotirolski alpinist, »medtem ko je moj cilj gledati v prihodnost, ostati trdno zasidran v sedanjosti in črpati navdih iz preteklosti le glede temeljnih vrednot.«
Med njimi sta še posebej dve: odgovornost in spremembe, ki morata nujno iti z roko v roki, ko gre za reševanje našega planeta pred posledicami nebrzdane globalizacije.
»Biti odgovoren v alpinizmu omogoča, da sprejmeš celo velika tveganja, ne da bi se pri tem počutil ogroženega,« nadaljuje Messner. »Spreminjanje načrtov, strategij in celo ciljev te naredi človeškega, prilagodljivega in ti lahko na koncu reši življenje.«

Hiša Reinholda Messnerja, ki sta jo dogradila Reinhold in Diane Messner v sodelovanju s podjetjem 3 Zinnen AG Dolomites, se nahaja v nekdanji gorski postaji žičnice Monte Elmo in je narejena po načelu operacije upcyclinga, ne recikliranja. Če je slednje v resnici zgolj ponovna uporaba izdelka, ki pogosto sledi istim metodam uporabe, je upcycling zasnovan kot ustvarjalna ponovna uporaba, ki lahko vdahne novo življenje nečemu neuporabljenemu. To se je zgodilo s poslopjem Reinholda Messnerja, ki je nastalo iz zastarele in nekoč davno delujoče infrastrukture, ki je bila spretno preoblikovana v nov prostor v vseh pogledih.
Tako skulptura, posvečena Igorju Kollerju – enemu glavnih protagonistov novih smeri v južni steni Marmolade –, tiho dialogira s portreti azijskih božanstev, ki so sposobna plezati na gore zgolj s pomočjo sončnih žarkov. In na enak način rekonstrukcija nepalskega templja v nekaj korakih vodi do hodnika, ki bo po Messnerjevih besedah ​​vsako leto posvečen drugi gori. Letos je to prej omenjeni Nanga Parbat.
»Rad bi na nek način kontaminiral celo zahodne gore z najbolj domiselno ustvarjalno in duhovno vizijo, ki je značilna za himalajske vrhove. Izslediti njihove univerzalne vrednote in jih uporabiti kot vodilo za našo prihodnost.«
Rad bi, in to tudi počne skozi več sob, ki jih je zreducirano imenovati razstave. Pravzaprav so predstavljeni različni kraji, ki jih na primer prepletata prijeten salon z Messnerjevo osebno knjižnico, ki je na voljo obiskovalcem. Vse skupaj je začinjeno s čudovitimi pogledi skozi okna, kjer se na stežaj odpirajo Dolomiti Sesto, med katerimi izstopata Cima Dodici, Croda dei Toni in Cima Carpentieri ter Punta Tre Scarperi, katerih krhkost dokazujejo manjkajoči skalni bloki, ki so jasno vidni s prostim očesom.
»Ta kraj želi služiti kot izhodišče za razmislek tudi o tej krhkosti,« zaključuje Messner. »In želi biti kraj za življenje: z Diane želiva živeti tukaj nekaj mesecev na leto. Prostor bi rada izkoristila tudi za srečanja in pogovore s prebivalstvom o pomembnih vprašanjih, kot je na primer vprašanje volka v naših dolinah. Verjameva, da je bistveno ustvariti mrežo, vdahniti življenje pravim skupinam, se ponovno naučiti živeti goro kot pristen dom na intimen in naraven način.«