Zagotovo so sanje (skoraj) vsakega alpinista preplezati severno steno Eigerja. To je prva gora, o kateri bereš v vseh alpinističnih knjigah, ko si še otrok, a misel, da bi to dejansko naredil, je skoraj tako nedoumljiva kot odraščanje.
Dokler se nekega dne ne znajdeš (na)vezan na svojih 50 metrov obveznosti in z nahrbtnikom, nabitim z vsem, kar bi lahko potreboval (čeprav si še vedno pozabil stvari).
Pogosto je tako v zadnjem trenutku. Še dobro, da noben nima stalnih obveznosti. Le zmečeš stvari v vreče, ni časa, da bi nabrusil okel ali nastavil derezo, raje pohitiš, saj ni vsak dan priložnost za vzpon na eno najvidnejših sten Alp. Vse se zgodi tako hitro, da ni (bilo) časa, da bi čutil preveč.
Na polovici smeri se (še) vprašaš ali je že dovolj? Ne povsem. V redu – gremo naprej. In tako nadaljuješ, obračaš vsako stran knjige, vedno z novim navdušenjem nad tem, kar bo prišlo.
Prečnice brez padcev, snežišča, mokri in suhi kamini, mešan teren, klini presenečenja, ledni vijaki in korakajoči beli trakovi v neskončnih izhodnih variantah, kjer se izgubiš. Naprej, dokler končno belo-sivo pegasta gora ni postala samo neokrnjeno bela po vršnem snežnem pobočju.
Naenkrat si na vrhu. Premražen, lačen (z vrečko orehov za delitev). Kakšna divja pustolovščina in kako odličen čas za delitev. Freja Shannon in Tom Grant sta si delila prostorček v mrzli, mrzli noči na tisti majhni majceni polici in si tlakovala naslednji dan, dogodek, ki si ga (skoraj) vsak alpinist zaželi na začetku poti in tega teksta, ki ga je objavila Freja …
Smer 1938 je ena od različic naziva smeri, ki so jo leta 1938 splezali: navezi Anderl Heckmair, Ludwigu Vörg ter Fritz Kasparek in Heinrich Harrer ob prvem uspešnem vzponu v S steni Eigerja …
