Posamezniki pri nemško govorečih službah, ki se ukvarjajo z nevarnostmi, izhajajočimi iz snežnih plazov, iz katerih tudi prihaja “naš” lavine – lavinski, so se pričeli strinjati, da namerno vključijo izraz “avalanchetime – lawinenzeit ” (lavinski čas ali plazovni čas) v svoj skupek. Menijo, da bi se z uporabo tega obdobja, ki traja razmeroma zelo kratek čas, lahko izognili približno četrtini smrtnih nesreč v snežnih plazovih (Patrick Nairz LWD Tyrol).
Standardne metode ne delujejo
Zadeva izhaja iz dvoma, da (petstopenjske) metode ocenjevanja nevarnosti, ki jih priporočajo in uporabljajo mednarodne in državne strokovne skupine, (kot je verjetnostno in analitično odločanje) ob nevarnostih snežnih plazov, niso zadostne ali koristne. Lahko pa bi priporočili intuitivno odločitev (občutek), da se izognete nevarnim turam in spustom v območju plazov, in bi se ta čas namesto tega ukvarjali z alternativnim programom (smučanje po kratkih strminah, pridobivanjem praktičnega znanja o snegu, itd.). Prepoznavanje nastanka in praktična uporaba “lavinskega časa” (objave v časopisju, na spletu, …), privede do izogibanja kakršnemu koli tveganemu načrtovanju in dejavnostim, ki lahko v kočljivem času povzročijo nesreče. Samo s tako dosledno držo je možno vseživljenjsko zahajanje v gore, brez nepotrebnih nesreč kot smučar, gornik, alpinist, planinec … v zimskih gorah. Seveda nas uči “spomin in opomin,” da nekaj nesreč bo, kljub znanju … Več o tej temi na bergundsteigen (objavljeno v št. 125, Zima 23-24), kjer sta jo pripravila Klaus Hoi in Peter Höller.
Velja pa spomniti, da je po smrti glavnega promotorja zaščitnega lavinskega delovanja pri nas Pavleta Šegule še zmeraj odprto “delovno mesto” … Nasledniki “strokovni delavci” so se (žal) potopili v maso že pri nepomembnem izrazu lavina – plaz. Verjetno ni pretiranega zanimanja, tudi zaradi tega, ker je zadeva varstva tudi v osnovi nedefinirana, saj pojem, ki se pojavlja “zaščita,” ni definiran kot preprečevanje nastanka. A potem ni posla, številk …
