Planinska koča pod Skuto – Podjetni kranjski planinci so si v Kamniških planinah zgradili postojanko – Dvajset tisoč ur udarniškega dela 1700 metrov visoko – Tik ob ledeniku
Delo, 29. julij 1977
Tjale gor gremo,« je dejal Franc Ekar, ko smo se pripeljali po lepi gozdni cesti na konce doline Anclovo. Pa predsedniku kranjskega planinskega društva ne bi bilo treba pokazati roko, saj sva vedela, da je na Ledine, kamor smo bili na namenjeni, speljana tovorna žičnica. Že tretje leto vozijo z njo 1700 metrov visoko vse, kar je potrebno za gradnjo Kranjskega planinskega doma.
Pod Skuto se križa kar 72 plezalnih smeri in navdušenim planincem bo novo zatočišče verjetno zelo dobrodošlo. »Že pred 14 leti sem razmišljal o nekakšni postojanki pod Skuto, ne ravno tako velikem domu, kakor je ta, ampak o bivaku ali podobnem. Mesto, kjer smo gradili dom, je v tem predelu najvarnejše. Tu je pred sto leti stala Offnerjeva ovčarija, ki ji niso prišli do živega niti hudourniki, niti plazovi. Pa še sneg tu najprej izgine.
Kranjski planinski dom lahko uvrstimo med najbolj zanimive koče v evropskem sredogorju. Ledenik pod navpičnimi stenami Štruce in Skute je menda najnižji v Evropi. Pravijo, da je tod led debel tudi ducat metrov. Veseli ga bodo predvsem smučarji. Eden od njih Francoz Pierre Honthaas, si je že postavil 550 metrov dolgo vlečnico. Ves poraščen in zagorel, strokovnjak za postavljanje vlečnic v sneg in led, je bil vedno v prvi vrsti, ko je bilo treba poprijeti za delo. Zgornja postaja vlečnice je 2.000 metrov visoko in bo v eni uri prepeljala nekaj stotin smučarjev. Smučarska sezona se pod Skuto začne maja in traja do pozne jeseni. Na Ledinah je poskrbljeno tudi za varnost. Gorska reševalna služba je uredila sistem, ki bo kos tudi najtežjim primerom poškodb. Na strehi planinskega doma lahko pristane helikopter celo v visokem snegu, vsak primer je tu še tovorna žičnica, gorski reševalci pa imajo za prevoz čez stene seveda tudi mariner. Velik delež so pri gradnji doma prispevali še vojaki enote Momčila Marjanca, obmejne enote Danila Žuranoviča in člani uprave javne varnosti iz Kranja. Treba je bilo premagati neštete ovire.
Še nekaj številk, Največ vredna je prav gotovo 20.000 udarniških ur, ki jih marsikdo od graditeljev dolgo ne bo pozabil. Planinsko društvo Kranj je dom zgradilo s sredstvi, ki so jih dobili s prodajo doma na Krvavcu in Šmarjetni gori, ter s sredstvi, ki jih je prispevala kranjska občina.
»Dom nas je stal nekaj manj kot dva milijona, ampak je dejansko vreden več kot deset milijonov,« ne brez ponosa pove Franc Ekar, o katerem njegovi planinski tovariši pravijo: »Je pa od vraga. Toliko energije, kot jo ima on … Ko bi vsaj zdržal še nekaj časa! Pa bo moral, in vsi, ki so delali tudi, da bodo lahko kdaj prespali na eni izmed 40 postelj, ki so v domu. Tedaj tudi žičničar Lovro Rutar, ki je tovorno žičnico postavil, ne bo obžaloval, da sem menda poročen s tole žičnico in me že kar skrbi, da me žena ne bo več spoznala, ko bom spet prišel domov.«
MOJCA KAUČIČ
