Jutro, 14. februar 1939 – dLib.si
Pokojni papežPij XI. je bil, kakor znano, izvrsten alpinist. V letih 1889. in 1890. je še kot profesor Achille Ratti in član Italijanskega alpinskega kluba izvršil zelo nevarne in naporne ture, a obenem jih je tudi zelo verno opisal v društvenem mesečniku. Tako je poročal v enem teh sestavkov:
Prišel sem v Zermatt 1. avgusta 1889. skupaj s prof. Grassellijem in v spremstvu Jožefa Gadina ter Aleksija Promenta iz Courmayeura, potem ko smo bili premagali Monte Roso. Na večer 4. avgusta sem srečal, ko sem se vračal s prehoda znanega premagovalca Matterhorna Franca Bicha in takoj smo se zmenili, da me bo vodil z Gadinom in Promentom na ta vrh. Na pot smo se spravili ob 5. zjutraj. Toda vreme se je bilo poslabšalo Turisti so morali čakati do 7., ko so se ob 2. zjutraj odpravili do Črnega jezera. Od skale do skale, od vrvi do vrvi je šlo navzgor. Srečali smo karavane, ki so se vračale z vrha in poročale, da so snežne razmere zgoraj zelo slabe. To pa jih ni prestrašilo. Držali so se svarila nekega znamenitega zmagovalca Matterhorna: »Previdnost in počasnost sta tu neobhodno potrebni.« Če opazuješ iz Zermatta mesto, na katero se nanašajo te besede, piše poznejši papež, bi ga smatral res za nedostopno. V resnici pa ni tako. Seveda pa le za človeka, ki se lahko zanese na svoje roke in vztrajnost svojih rok. Proti pol 5. popoldne so turisti dosegli vrh.
Tu nadaljuje pisec: »Sonce se je nagibalo k zatonu in je razlivalo poslednje žarke na veličastno in brezprimerno pokrajino. Do svoje smrti ne pozabim presunljivo lepoto brezdna, ki se je odpiralo pod goro. Medtem je sonce zašlo in mrzel veter nas je posvaril, da je čas za sestop.« Sneg se strdi takrat v led, sestopati je bilo treba posamič in z največjo previdnostjo, čeprav je dnevni čas silil k hitrici. Bilo je tudi nekaj nevarnih trenutkov, n. pr. tedaj, ko je prof. Ratti držal Gadina na vrvi, medtem ko je ta visel nad prepadom. Kaj bi se bilo zgodilo, če bi Gadin zletel v globino? »Mislim, da bi ga bil sam zadržal, kakor sem popolnoma sam za nekoliko minut zadržal nekega moža (in kakšnega moža!), ki mi je pred dvema letoma pri ledniku de la Tribulation nenadno izginil spred oči.« Upanje, da bodo kočo kmalu dosegli, se je izkazalo za varljivo. Vreme pa je bilo ugodno in tako so se odločili, da bodo prebili noč tam, kjer so bili.
»Bili smo vsi v najboljšem razpoloženju. Moji spremljevalci so bili neprestano razpoloženi za petje in mogočni glasovi so zveneli čudovito v ponosni tišini veličastne samote. Mraz je bil hud in čeprav smo si drgnili roke ter prestopali z noge na nogo, smo čutili, da sestopa pred sončnim vzhodom ne bomo mogli nadaljevati. Tako trdi smo bili od mraza. Ko smo torej bili občudovali sončni vzhod, smo nadaljevali pot do koče, kjer smo zakurili in se okrepčali.«
Članek nadaljuje potem z ostalim veselim sestopanjem in končuje takole: »Že dolgo sem si bil želel, da bi se mogel veseliti pogleda, ki ga ima človek v večerni zarji in ponoči v gorah. Ta želja se mi je letos bogato izpolnila. Moji izleti so pokazali znova, da je mogoče v ugodnih vremenskih okoliščinah in z zdravim telesnim ter duševnim razpoloženjem prebiti noč v najvišjih predelih Alp pod milim nebom.« Na zadnje slavi Ratti tudi »neizrekljivo lepoto pogleda in možnost pridobiti si tiste izkušnje, ki jih prejmeš le po zadostnem bivanju v zelo velikih višinah, in to le v urah, ko tam ni žive duše.«