V spomin na Marka Šurca, ki se je januarja 1980 smrtno ponesrečil med solo vzponom po Nemški smeri v severni steni Triglava
Moj starejši brat Marko Šurc je sodil med tiste, ki so gore iskreno občudovali. Gorá ni nikoli podcenjeval, vedno jih je spoštoval. Gore je preprosto – imel rad.
Decembra 1979 se je v članku v Alpinističnih razgledih vprašal: kje so meje alpinizma. Na težko, filozofsko vprašanje je ponudil jasen in preprost odgovor: »Meje alpinizma so v zmožnostih posameznikov!«
Marko se je zgodaj spoprijateljil s hribi. Kot otrok je lezel po bližnji Rudnici, kot najstnik v Studorju, največkrat skupaj z bratrancem Pavlom Odarjem.
Zgodaj se je resno začel ukvarjati z alpinizmom: starša sta ga vpisala v Alpinistični odsek Jesenice. Leta 1976 – takoj ko je dopolnil 18 let – je opravil izpit za alpinista. Istega leta je ustanovil Alpinistično sekcijo Pršivec. S Pavlom sta že takrat predstavljala eno najbolj perspektivnih alpinističnih navez v Sloveniji. Samo leto dni pozneje je Marko dal pobudo za združitev alpinistov zgornje in spodnje bohinjske doline. Tako je pred natanko 40-timi leti nastal Alpinitični odsek Bohinj, ki je povezoval alpiniste dveh PD, Srednja vas in Bohinjska Bistrica. Marko je postal prvi načelnik. Še istega leta, decembra 1977, je petim članom AO Bohinj uspel izjemen, za tiste čase, vrhunski podvig. Marko, Pavel Odar, Janko Humar (doma iz Grahovega v Posočju), Lojze Budkovič in Janko Arh so opravili prvo zimsko ponovitev Zlatorogovih polic v severni Triglavski steni.
To je bil podvig za novo tisočletje,« so takrat rekli poznavalci. Uspeh, ki prinaša vstopnico za najvišja gorstva sveta.
Le tri mesece pozneje sta Marko in Janko Arh iz Bohinjske Bistrice spet zamajala mejo mogočega: tokrat s smučanjem po Slovenski smeri v severni Triglavski steni.
Toda pogumno, pionirsko dejanje tistega marca 1978, v takratni alpinistični srenji ni bilo dobro sprejeto. To mi je Marko sam povedal! Smučati po plezalnih smereh? Ne, to pa ne gre, so jima takrat očitali starejši alpinisti.
No, danes vemo, da je alpinistično smučanje eno od uveljavljenih dejavnosti široko razvejanega gorništva.
Ob koncu sedemdesetih letih so člani Bohinjskega AO opravili številne prvenstvene smeri »na sončni strani Julijcev«. S tem so pokazali, da so tudi v bohinjskem koncu – v Debelem vrhu, Jezerskem Stogu, Mišelj vrhu, pa na primorski strani spodnjih bohinjskih gora – alpinistično zanimive stene. Marko je v tistem času, največkrat v navezi s Pavlom Odarjem ali z Jankom Humarjem, preplezal številne težke klasične smeri v Julijcih in v Paklenici ter Ospu.
Tudi mene je občasno doletela čast, da me je vzel s seboj, celo na težjo alpinistično turo, čeprav nisem bil takšen plezalski talent kot drugi njegovi soplezalci. Z Markom v navezi je sleherni zapečkar vzljubil izziv alpinistične pustolovščine.
Septembra 1978 sva plezala prvo ponovitev smeri Senca, verjetno najtežjo v Studorju. Smer Senco je Marko dve leti prej začrtal sam, in to v drugem poskusu. V prvem je odletel čez previs, ocenjen s VI. težavnostno stopnjo in se po čudežu rešil. Vrv mu je takrat skoraj do kosti ožgala zapestje. Med prvo ponovitvijo pa sem v istem previsu odletel jaz. Njega je zabilo v steno, sam sem obvisel nad praznino. Še danes mi v spominu odzvanja njegov glas: »Matej, če ne boš našel opore, bova oba dol padla«. Potem se je nekako izšlo in sva brez poškodb izplezala iz smeri in iz krušljive Studorjeve stene.
Marko je bil obdarjen s številnimi talenti. Lepo mu je tekla beseda. Pisal je tudi poezijo, cele zvezke je popisal s pesmimi. Bil je izvrsten risar, umetnik in iznajdljiv oblikovalec. Izdelal je tudi tale logotip, ki ga AO še danes uporablja.
Na Gimnaziji Jesenice je vodil planinski krožek. Številni v Bohinju se ga spominjamo kot odličnega gorniškega pedagoga. Postal je tudi alpinistični inštruktor.
Pri sleherni stvari, ki se jo je lotil je bil sistematičen, natančen, vztrajen in domiseln. Tisti, ki so bili z njim v Gorski reševalni službi, vedo, koliko je tvegal, ko je reševal življenja. In kako neizprosno je kritiziral sleherno malomarnost.
Jeseni leta 1978 naju je v Triglavski steni zapadel sneg. Skoraj sem obupal, skoraj zmrznil, on pa mi je zagotovil, da bom še tisti večer doma za pečjo, če bom sledil njegovim navodilom. V nemogočih razmerah sva se prebila čez Steno in se kot po čudežu rešila iz snežnega pekla in se varno spustila domov v Bohinj.
Tudi marca 1978 sem imel veliko srečo, da sem bil v navezi z dvema alpinističnima in človeškima veličinama kot sta Marko in Lojze Budkovič. Plezali smo prvenstveno smer po grapi naravnost na Rjavo skalo na Voglu. Odlične razmere, odličen led in odlična družba. Največja nevarnost pa so bili odpadki, ki jih je nekdo vsipal z gornje postaje tovorne žičnice naravnost v grapo, kjer smo mi trije plezali.
Poleti, 1979 je kot član prve slovenske odprave obiskal Fanske gore v Tadžikistanu, takratni Sovjetski zvezi. Z njim je iz bohinjskega AO odšel tudi Janko Humar. Ekspedicijo so sestavljali mladi, perspektivni alpinisti. Opravili so številne vrhunske vzpone v divjih, krušljivih stenah pod visečimi ledeniki v gorah, ki se dvigajo nad pet tisoč metrov visoko.
Člani odprave so za prvenstvene smeri dobili Bloudkovo športno priznanje, vtis pa je, da je bila to nekakšna tolažilna odprava za tiste, ki so odpadli pri naboru za prvo jugoslovansko odpravo na Everest.
To so bili slavni, a težki časi za slovenski in svetovni alpinizem. Osvajali so osemtisočake preko najtežjih sten in razmahnilo se je prosto plezanje. Alpinistična oprema in tehnika sta se hitro razvijali. Odpirala se je tudi VI. težavnostna stopnja. O slednjem so se v sedemdesetih letih kresale številne polemike. Marko je za 2. številko Alpinističnih Razgledov zapisal: »Ocena težavnosti, ni ocena človeka in njegovih sposobnosti, ampak ocena težavnosti mesta v smeri.«
Predlagal je, da je smer najbolj realno mogoče oceniti s primerjavo klasičnih smeri, ki imajo splošno uveljevljene in preverjene ocene. Na koncu sestavka je pikro zapisal: »Ocena IV je IV, pa naj jo pleza najboljši ali najslabši plezalec. Kdor znižuje ocene smerem namenoma, ima zato dva vzroka: ali hoče povedati, da je pač on za toliko boljši od drugih, ali pa ne zna primerjati s smermi, katerih ocene so znane.«
Ko sem brata že po vrnitvi z odprave v Sovjetski zvezi vprašal, katera je njegova najtežja smer v življenju, je presenetljivo odgovoril: »Centralna smer v Rudnici.«
Zakaj?
»Zato, ker je skoraj cela previsna, sleherni oprimek, ki se ga dotakneš pa ti lahko ostane v roki!«
Spomnim se fotografij Rudnice z vrisanimi smermi, a so se te nekje izgubile. V nobenem vodniku, v nobeni publikaciji smeri v Rudnici sploh niso omenjene!
Po prihodu z odprave se je Marko povsem posvetil goram. Študij geodezije je začasno pustil ob strani, večino časa je plezal in plezal. Doma v Srednji vasi je pripravljal vodnik Bohinjske stene. Njegovo delo so pozneje nadaljevali prijatelji iz odseka.
Tisto jesen, leta 1979 sem ga obiskal v bivaku AO Bohinj na Mišeljski planini. Skupaj sva kovala plezalske načrte in takrat mi je omenil, da je v Špiku pravkar sam preplezal eno svojih najtežjih kopnih prvenstvenih smeri. Na fotografiji mi jo je pokazal, a se žal ne spomnim, kje smer poteka. V opisu je zapisal samo »Varianta Skalaške smeri, čas plezanja 2 uri, dolžina celotne smeri 900 metrov.«
Hkrati se je temeljito pripravljal na nov alpinistični podvig, na zimski solo vzpon po Nemški smeri v Triglavski steni. Enkrat je tam že poskusil, sam in pozimi, vendar se je moral obrniti. Sredi januarja 1980 pa je odšel, odločen, da smer prepleza. Iz Stene se ni vrnil. Star je bil 21 let.
Pravijo, da ljudje, ki se jih spominjamo, nikoli umrejo. Marko Šurc, moj starejši brat, prvi načelnik Alpinističnega odseka Bohinj je zame še vedno vir navdiha in lep ter žlahten spomin.
Matej Šurc
Foto: Janko Arh in Matej Šurc
Opomba: Prebrano v Stari Fužini, v soboto, 16. decembra na srečanju ob 40-letnici AO Bohinj
