Nives Meroi in Roman Benet – intervju

Planinski vestnik 2007/08

Hoditi je misliti

Nives Meroi in Roman Benet: 10 osemtisočakov v 13 letih

Italijanka Nives Meroi in zamejski Slovenec Roman Benet sta zagotovo najuspešnejši alpinistični par na področju himalajizma doslej. Od leta 1994, ko sta začela zahajati v Himalajo, pa do letošnjega poletja sta skupaj stala na vrhovih desetih osemtisočakov. Kar nekajkrat sta se v okviru ene odprave želela povzpeti na več vrhov, višjih od 8000 m. Leta 1999 sta se v razmiku 10 dni razgledovala z vrga Šiša Pangme in Čo Oju, štiri leta pozneje pa jima je uspel pravi mali himalajski maraton, ko sta v 20 dneh stala kar na treh izmed 14 najvišjih: Gašerbrumu I in II ter Broad Peaku. A ni šlo vedno vse tako gladko. Na Daulaghiriju sta pri prvem poskusu odnehala le 10 metrov pod vrhom (uspešna sta bila leto pozneje), na K2 sta se lani povzpela po dveh neuspelih poskusih v preteklosti, Streho sveta, Everest, sta odkljukala letos, potem ko sta na njej prvič poskusila tiste tragične pomladi leta 1996, ki je terjala številna življenja. Nives je na marsikateri vrh stopila kot prva Italijanka, sta pa tudi prvi zakonski par oz. naveza na svetu, ki se ji je uspelo skupaj povzpeti na toliko osemtisočakov. Osupljiv je tudi način, kako že vse od začetka opravljata vzpone: by fair means, brez dodatnega kisika in višinskih nosačev, v alpskem slogu. In, verjeli ali ne: pravita, da v Himalaji uživata. Sodeč po tem, kar smo imeli priložnost videti na filmu o vzponu na K2 (svoje dosežke namreč tudi ovekovečita s filmsko kamero) in glede na to, da so njuni načrti za bližnjo in daljno prihodnost vezani na najvišje gorstvo sveta, jima gre kar verjeti. In da ne bo pomote: nista »le« himalajca, temveč tudi odlična skalna in ledna plezalca, ki sta opravila niz zahtevnih smeri doma in v tujini, najraje pa plezata v domačih Julijcih. »Veliko gora in sten sem že videl, a takih, kot so Julijci, ni nikjer,« pravi Roman.

Junija sta se vrnila z odprave, v okviru katere sta se povzpela na Everest. Je šlo po načrtih?
Roman: Ja, je. Pravzaprav je šlo še bolje: za vse skupaj smo potrebovali kakih 25 dni, to je zelo dobro. Edino najin prijatelj zaradi mraza ni prišel do vrha. Pa malo preveč ljudi je bilo, velike odprave zasedejo prostor že mesec prej, a na srečo nas, ki ne plezamo v klasičnem odpravarskem slogu, to pravzaprav ni veliko motilo, saj nismo bili odvisni od fiksnih vrvi in tako naprej. Če ne bi bilo tako, bi za nas zmanjkalo prostora (smeh).
Ob vrnitvi sta bila deležna kar nekaj pozornosti novinarjev. Vama je zanimanje medijev in javnosti za vajine uspehe všeč ali odveč? Sicer nimam ravno občutka, da bi se zelo agresivno promovirala, temveč da stvari delata predvsem zase.
Roman: Ja, zagotovo delava to zase. Že večkrat sem rekel, tako kot Nives, da plezava samo, dokler nama je to všeč. Plezanje za naju ni delo, z alpinizmom tako ali tako ne zaslužiš. Zadnje čase imava nekaj sponzorjev, ki nama pomagajo uresničiti najine sanje. Everest je v javnosti nekoliko bolj odmeval, ker je pač zelo znan, ima »ime«. Sicer je težko priti na vrh brez kisika, tudi zelo mraz je bilo, ampak vzpon na nekatere druge osemtisočake, na katerih sva že bila, npr. Nanga Parbat, K2 ali Daulaghiri, je bil težji.
Znana sta po tem, da svoje vzpone na osemtisočake opravljata brez kisika in višinskih nosačev. Je tako že od začetka, odkar hodita v Himalajo?
Roman: Od nekdaj sva bila nagnjena k plezanju »na lahko«. Na prvih odpravah sva srečala prijatelje, ki so imeli zamisel, da je treba na osemtisočake plezati brez kisika in nosačev, saj je Messner že pred dvema desetletjema dokazal, da se da iti prek 8000 m brez kisika. To je eden izmed načinov hoje v gore – zame pač edini. Če pa kdo hoče iti s kisikom, naj gre … Dovolj je, da pove, kako je opravil vzpon.
Sta si že na začetku želela priplezati na vseh 14?
Roman: Ne, sploh ne. Stroški odprav v Himalajo so zelo veliki in za prve odprave sva si vedno sposodila denar, zato si nisva niti približno mislila, da bova nadaljevala. Imela pa sva srečo, da sva spoznala prave ljudi, dobila nekaj malih sponzorjev, potem sva videla, da Nives zelo dobro prenaša višino in sva si rekla, da bova šla naprej. Tudi zdaj seveda ni nujno, da bova prišla prav na vse; možnost je, ni pa nujno.
Nives: Lepo bi bilo, če bi lahko še naprej potovala in plezala, po svetu je še veliko gora in sten.
Zdi se, kot da bila rojena za Himalajo. Imata gorniške korenine? Roman, ti si od nekdaj doma pod eno najveličastnejših sten v Julijcih, Nives pa …?
Roman: Nives je iz Bergama, v Trbiž pa so prišli, ko je imela sedem let. Začela je s smučanjem in atletiko, za gore se ni toliko zanimala. Šele v najstniških letih je ugotovila, da so ji všeč. V gore sva hodila vsak po svoje, še preden sva se spoznala. Začela sva še po starem: najprej lahke, nato zavarovane poti, šele potem so prišle na vrsto stene. Srečala sva se med šolanjem v Vidmu, ugotovila, da sva oba iz Trbiža, začela skupaj plezati in iz tega je nastalo skupno življenje. Za Julijce je specifično, da so precej divji, tako kot visoka gorstva; hude zime, mraz, velike razdalje do sten … to je zagotovo dobra podlaga za plezanje v Himalaji.
Sta kdaj, razen v trenutkih slabosti, resno pomislila, da je naporov preprosto preveč? Glede na to, da se vztrajno vračata v Himalajo, najbrž ne …?
Roman: Ne (smeh) … Težki trenutki zagotovo so, mraz, nevihte, nevarnosti … ampak to takoj, ko prideš v bazo med prijatelje, pozabiš. Včasih prideš dol naveličan, ampak čez kak dan že gledaš nazaj gor, kaj bi novega preplezal. Ne, doslej se še nisva naveličala!
Nives, obstaja možnost, da postaneš prva ženska, ki bo stala na vseh osemtisočakih. Še dve alpinistki (Avstrijka Gerlinde Kaltenbrunner in Španka Edurne Pasaban) sta resni kandidatki za ta naslov (obe sta 12. julija letos stali na vrhu Broad Peaka; za prvo je bil to deseti, za drugo pa deveti osemtisočak, op. M. P.). Je dosega tega cilja zate tekmovanje? Z drugimi, s seboj?
Nives: Prvič, himalajizem (oziroma alpinizem na splošno) ni tekmovanje. Vsi udeleženci tekmovanja morajo imeti enake možnosti, torej bi v tem primeru morali iti vsi alpinisti naenkrat na goro in se prej dogovoriti, ali bodo vzpon opravili s kisikom in nosači ali brez in tako naprej. Zato himalajizma pač ne moremo jemati kot tekmo. Sama ga definitivno ne jemljem tako, saj lahko čezmerno posvečanje pozornosti raznim ocenam pri takšni dejavnosti hitro postane nevarno. Vsekakor najinega načina hoje v gore ne bi mogli zreducirati le na športno tekmovanje – alpinizem je zame fantastičen način, da se plezanje združi s potovanjem.
Plezanje z življenjskim sopotnikom ima zagotovo dobre in slabe strani, a najbrž je prvih več, sicer ne bi bila tako uspešna. Kako pa je s strahom za partnerja, kadar se znajdeta v kritičnem položaju?
Nives: Res je, so slabe in dobre strani, le da je drugih veliko več. Predvsem odprave niso samo alpinizem, so tudi potovanja in zdi se mi pomembno, da jih doživljava skupaj, sicer bi se hitro lahko zgodilo, da ne bi več govorila skupnega jezika. Poleg tega je prednost, da nekoga zares dobro poznaš, saj je pri vzponih na visoke gore zelo pomembna psihološka komponenta. Gotovo je navzoč tudi strah za partnerja, toda skupaj sva v dobrem in slabem. In zagotovo je bolje, da imaš partnerja v težkih trenutkih ob sebi kot pa doma.
Na filmskem festivalu februarja v Cankarjevem domu smo si lahko ogledali enega izmed filmov, ki jih snemata med vzponi na osemtisočake. Na filmu je bil himalajizem videti kot ena sama pesem – nobenih od silnega trpljenja spačenih obrazov, sama lahkotnost je sijala s platna … V čem je skrivnost?
Roman: Dovolj je, da uživaš v tem, kar delaš. Doslej je bilo (in je še) v Himalaji veliko solz in trpljenja, ampak to ni čisto res. Če bi neznansko trpel in bi bilo vse tako nevarno, kot se govori v filmih in piše v knjigah, potem nikoli ne bi počel tega. Himalajci so bili morda navajeni povedati malo več, kot je bilo v resnici … (smeh) Tudi brez drame gre in da se uživati v tem.
Nives: Zagotovo je v Himalaji težko, toda to ni motiv, zaradi katerega greva na odpravo. V Himalajo hodiva zato, ker nama je všeč hoja v gore, način življenja v baznem taboru, ki je zelo terapevtski (smeh), ker nama je všeč druženje z domačini. Če bi šla le trpet in izzivat goro, ne bi imela dosti od tega. Alpinisti sami delamo napako, ko gore jemljemo kot bojišče, na katerem se herojsko pretakajo solze ob izzivanju gora; mislim, da to ni pozitivno za približevanje alpinizma ljudem, ki se ne ukvarjajo s tem. Ni treba, da zanikamo težave, utrujenost, tveganje, ampak alpinizem ni samo to, so tudi lepe stvari.
Kaj se je v Himalaji v teh letih, odkar plezata na osemtisočake, spremenilo?
Nives: Alpinizem postaja vse bolj »tehnološki«, vse bolj se oddaljuje od narave, vedno manj je pristnega, neposrednega odnosa do gora. Vedno več je višinskih nosačev, alpinisti po navadi opravijo nekaj aklimatizacije, potem pa čakajo v baznem taboru na ugodne razmere za naskok na vrh. Vse več je ljudi, ki želijo imeti v baznem taboru enako udobje kot doma in ki hočejo za vsako ceno stati na vrhu.
Kako skrbita za svojo promocijo? Nives, si kot uspešna himalajka oz. sta skupaj kot uspešen himalajski par dovolj velik magnet za sponzorje?
Nives: Na začetku sem bila morda bolj v ospredju jaz, saj je v himalajizmu več moških kot žensk. Toda zdaj se mi zdi, da se sponzorji počasi začenjajo zavedati posebnosti alpinizma, ki ga živiva. Nisva le prvi zakonski par, ki je stal na vrhu desetih osemtisočakov, temveč prva naveza sploh.
Nives, ki je pravzaprav poklicna alpinistka, si služi kruh s pisanjem člankov in predavanji o vajinih odpravah. Je dovolj zanimanja za to?
Roman: V Italiji in Avstriji je zanimanje zelo veliko in se da s tem dobro zaslužiti. Nives je kot alpinistka precej zanimiva za javnost. Včasih je treba narediti kar dober urnik ali kakšno predavanje celo preložiti, sicer ne bi bilo časa za trening. Mislim, da dobro dela in zelo pomaga družinskemu proračunu, saj je zaslužek kar velik.
S slovenskimi plezalci ne plezata prav pogosto …
Roman: Po Julijcih sva veliko plezala s Slovenci, v Himalaji pa ne. Težko je uskladiti čas in denar. Zdaj, ko imava malo več sponzorjev, bova morda lahko pomagala prijatelju, da se nama pridruži na odpravi. Če so dobri alpinisti, imajo dostikrat druge načrte, mlada generacija pa ima po navadi finančne težave, tako kot sva jih imela midva na začetku.
Gresta kdaj tudi v plezališča?
Roman: To naju sicer zelo veseli, vendar imava vedno manj časa, treba je organizirati odprave, Nives je večkrat na potovanjih, jaz delam … Nekoliko sva znižala težavnost (smeh), saj je treba redno trenirati, ampak trudiva se, da ne bi opustila športnega plezanja – greva povsod, od Paklenice do Ospa, je pa res, da ne tolikokrat, kot bi hotela.
Doslej sta se povzpela na deset osemtisočakov. Kateri vama še manjkajo in v kakšnem zaporedju se jih nameravata lotiti?
Roman: Manjka nama še nekaj težkih. Za prihodnjo pomlad imava v načrtu Anapurno in potem nama ostanejo še Kangčendzenga, zelo težka gora, pa Makalu in Manaslu. Jeseni zagotovo tudi kam greva, a še ne veva, kam. Malo gledava, ali je kakšna odprava na Makalu ali Manaslu, da bi malo porazdelili stroške za dovoljenje za vrh, malo pa se spogledujeva tudi s kakšnim zimskim vzponom.
In ko jih bo zmanjkalo?
Roman: Gora in možnosti je še veliko. Rad bi morda preplezal kako novo smer na kak osemtisočak. Trenutno raje ne poskušava težjih stvari, ker je bolje, da najprej opraviva pristope na vse osemtisočake. Če bova imela potem še zadosti moči, pa bova morda poskusila s kakšnimi prvenstvenimi. Potem so tu še razni stranski vrhovi osemtisočakov, ki za večino niso kaj dosti zanimivi. Če imaš dovolj domišljije, je dovolj dela in potovanj do pozne starosti (smeh) …

Na koncu, ko nisem imela več nobenega pametnega vprašanja, pa sem še kar nekako hotela kramljati v dnevni sobi z enkratnim razgledom na severno steno Mangarta, sem se domislila tistega klišejskega o motu (kot da bi vsak človek na tem svetu moral imeti življenjsko vodilo … ) in ju s tem spravila v nemajhno zadrego. Nato se je Nives malo zamislila in dejala: »Hja, mogoče pa je eno: Camminare é pensare.« Hoditi je misliti. Hm … Da bi le čim več ljudi – hodilo!

Mateja Pate