Knjiga o tem, kar ostane, ko odpadejo vsi oprimki – Pot naprej
V svoji (prvi) avtobiografiji La Voie devant soi Nina Caprez ne piše o plezanju zato, da bi še enkrat naštevala svoje vzpone, temveč zato, da bi razumela, kaj jo je gnalo v stene in kaj jo je iz njih nazadnje pripeljalo nazaj v življenje. Knjiga je presenetljivo intimna, skoraj nežna, čeprav govori o ženski, ki je večino odraslega življenja preživela v navpičnici, v svetu, kjer štejejo moč, fokus in popolnost.
Nina se vrača v leto 2019, ko je bila na vrhuncu kariere in tik pred prostim vzponom na The Nose. Zadnji gib, ki bi ji odprl vrata v zgodovino, se izjalovi — in prav ta trenutek, ki bi ga marsikdo opisal kot poraz, je zanjo postal začetek. V solzah, ki jih ne skriva, se prvič vpraša, ali je življenje, ki ga živi, res edino mogoče.
Knjiga se nato odpre v povsem drugo smer: v otroštvo, ki ga je zaznamovala zgodnja smrt očeta, materina depresija in močna vez z bratom. Iz teh razpok se rodi energija, ki jo poznamo iz njenih plezalnih videov — tista živost, ki jo je gnala v velike stene, v dolge smeri, v iskanje nečesa, kar je bilo več kot šport.
La Voie devant soi
Avtorica: Nina Caprez
Založba: Paulsen
Izid: 22. januar 2026
Žanr: pripovedna oblika
Velikost: 15 x 21 cm
Tema: plezanje
Število strani: 176
ISBN: 978235221-5820
Nina piše neposredno, brez olepševanja, a tudi brez patosa. Njena pripoved je polna svetlobe, tudi ko govori o temnih obdobjih. Plezanje se v knjigi nikoli ne pojavi kot pobeg, temveč kot način, kako se je naučila živeti s svojo zgodbo. Ko se začne odpirati možnost materinstva, se njen notranji svet premakne — ne stran od plezanja, temveč stran od njegove absolutnosti.
Predgovor Lynn Hill ni le simbolična gesta, temveč dialog med dvema generacijama žensk, ki sta se v isti smeri srečali vsaka na svoj način. Hill je bila prva, ki je The Nose preplezala prosto; Caprezova je bila ena redkih, ki je šla po njenih stopinjah. A knjiga pokaže, da je Nina našla nekaj, kar je bilo zanjo pomembnejše od uspeha: možnost, da si dovoli živeti drugače.
La Voie devant soi je knjiga o plezanju, poti, a še bolj o tem, kar ostane, ko se človek spusti s stene. O telesu, ki se utrudi. O ambiciji, ki se izostri ali razblini. O ženski, ženi, materi, ki se nauči, da je lahko močna tudi takrat, ko ne drži oprimka.
To je (morda) ena tistih plezalskih knjig, ki ne govori o tem, kako splezati višje, temveč kako živeti globlje.
