Jani Bele je z novo knjigo Nevarno proti vrhovom napisal priročnik, ki ga v slovenskem prostoru že dolgo potrebujemo. Ne gre za vodnik, ne za zbirko navdihujočih zgodb o vrhovih, ne za romantično gorniško literaturo. Gre za knjigo, ki se začne tam, kjer se običajne planinske zgodbe končajo — pri zdrsu, pri napačnem koraku, pri trenutku, ko se vse obrne narobe.
Bele, alpinist, alpinistični inštruktor, gorski reševalec (žal iz Ljubljane kjer gorski reševalci že dolgo ne opravljajo več klasičnih stenskih reševanj) že v uvodu jasno pove, da je to knjiga o nevarnostih, ne o zmagah. O tem, kar se zgodi, ko se gora ne odzove na naše želje, ampak na naše napake. O tem, kar se dogaja 250-krat na leto, ko gorski reševalci hitijo na pomoč — in še stokrat večkrat, ko se poškodovani v dolino vrnejo sami.
Odlomek
Različne zgodbe o zdrsu. Že pri pazljivejšem prebiranju lahko izluščimo nekaj vzrokov, čeprav se tudi tu, tako kot pri padcih v kopnih razmerah, najprej pojavljajo besede bliskovito, nenadoma …
Kaj narediti, da nam ne zdrsne? Na prvem mestu preventiva, seveda. Začnimo kar pri čevljih. Za lažje cilje, tam nekje do gozdne meje, zadoščajo lahki pohodni čevlji, če imamo želje kam višje, obujemo težje zimske. Pri obeh vrstah čevljev je glavnega pomena dobro narezan podplat, ki preprečuje drsenje. Za dodatno stabilnost uporabljamo pohodne palice, pri katerih majhne poletne krpljice zamenjamo z večjimi, ki preprečijo pregloboko zabadanje v sneg.
Gozdne poti so že nekaj dni po sneženju dobro uhojene in se kmalu spremenijo v drsalnice zaradi tistih, ki se pri sestopu drsajo po njih. Nekaj časa se še mučimo s hojo po robovih podplatov, a kmalu ugotovimo, da je to le malo preveč naporno. Ker je običajno na takih poteh tudi dosti kamenja in je uporaba derez z dvanajstimi zobmi dokaj nerodna, se kot zelo koristen pripomoček izkažejo majhne štiri- ali šestzobe dereze (krampižerji) ali derezice (verižice). Pri obojih moramo poznati tudi njihove pomanjkljivosti. Prve montiramo na sredini podplata, kar pomeni, da smo na sprednjem in zadnjem delu podplata dejansko »bosi«. To je pri vzpenjanju in sestopanju po strmih pobočjih kaj hitro usodno. Druge sicer pokrivajo cel podplat, vendar prav tako nimajo sprednjih zob in tudi vsi ostali zobje so majhni, tako da se pri hoji ne zajedo dovolj globoko v sneg in nam zato ne nudijo potrebne stabilnosti.
Knjiga, ki razbije mit o »varnih gorah«
Slovenci radi verjamemo, da so nam gore položene v zibko. Da znamo. Da zmoremo. Da se nam ne more zgoditi nič hudega, ker »saj gremo samo do tja, kjer je še varno«.
Bele to misel razbije z enim samim stavkom: »In kje je meja med varnim in nevarnim? Na žalost jo spoznamo šele takrat, ko jo že prestopimo.«
To je srž knjige. Nevarnost ni nekaj, kar preži na druge. Nevarnost je del gora. In del nas.
Nevarno proti vrhovom : priročnik o nevarnostih v gorah
Avtor: Jani Bele
Založba: Didakta
Izid: 2017 | 1. izd.
Obseg: 261 str.
ISBN: 978-961-261-477-5
COBISS-ID: 292105216
Zgodbe, ki jih ni lahko povedati
Posebna vrednost knjige je v tem, da v njej spregovorijo: ljudje, ki so nesrečo preživeli, tisti, ki so bili zraven, ko se je končalo tragično, in gorski reševalci, ki so videli več, kot bi si želeli.
To niso zgodbe, ki bi jih človek rad obujal. Zato je knjiga dragocena: ker so se pripovedovalci odločili, da bodo svojo bolečino spremenili v opozorilo drugim.
Bele dodaja tudi lastne izkušnje — in to je pomembno. Ne piše iz varnega naslanjača, ampak iz let, preživetih v gorah, iz lastnih napak, iz lastnih bližnjih srečanj z nevarnostjo.
Nadaljevanje tradicije, ki je skoraj izginila
Pred štiridesetimi leti je Pavle Šegula napisal Nevarnosti v gorah, knjigo, ki je bila za generacije planincev skoraj obvezno čtivo. A ponatisa ni bilo. Nastala je praznina, ki je ni zapolnil niti prevod Pita Schuberta, čeprav je bil strokoven — a preveč nemški, preveč oddaljen od naših poti, naših gora, naših navad.
Bele je to praznino delno zapolnil. Njegova knjiga je slovenska: govori o naših gorah, naših poteh, naših napakah. In o naših reševalcih, ki so pogosto tisti, ki vidijo posledice napačnih odločitev.
Priročnik, ki ni priročnik — in prav zato deluje
Bele ne piše o tehniki hoje, o vrvnih manevrih, o opremi. To je že naredil v knjigi Proti vrhovom. Tokrat piše o nečem težjem: o psihologiji nevarnosti. O tem, kako se človek odloča, ko je utrujen, ko je vreme slabo, ko je prepričan, da »bo že nekako«.
Knjiga deluje zato, ker ne moralizira. Ne straši. Ne dviguje prsta.
Ponuja zgodbe. In zgodbe so najmočnejši učitelj.
Zanimivosti in odzivi
Planinska društva knjigo že vključujejo v izobraževanja, ker je dostopna, berljiva in realna.
Gorski reševalci so jo sprejeli z odobravanjem, saj končno dobijo glas tudi njihovi pogledi s terena.
Mlajši planinci jo berejo kot zbirko resničnih »kaj pa če« situacij, ki jih v gorah pogosto podcenjujemo.
Starejši planinci pa v njej prepoznajo lastne izkušnje — in marsikdo je rekel, da bi si želel takšno knjigo brati že pred desetletji.
Zakaj je knjiga pomembna?
Ker nas uči, da je gora čudovita, a ne prizanaša. Da izkušnje ne varujejo pred napakami. Da neizkušenost ni edini vzrok nesreč. Da je odločanje v gorah pogosto težje, kot si mislimo.
In predvsem: da je znanje o nevarnostih enako pomembno kot znanje o poteh.
