DR. IRENA MRAK geografinja in alpinistka
Reporter, 8. februar 2018
MARKO MEDVEŠEK, foto: PRIMOŽ LAVRE, ARHIV IRENE MRAK
Kot ponovno rojeno jo je opisal njen zdravnik in podobnega mnenja je tudi sama. Irena Mrak je leta 2014 med sestopanjem z Makaluja izgubila vid in zavest. Ko se je 24 ur kasneje prebudila v bolnišnici v Katmanduju, je izvedela, da so jo skoraj že odpisali. Naporno okrevanje še vedno ni povsem končano, a trmasta Tržičanka je že dolgo spet v pogonu, pridno potuje in se vzpenja na visoke gore. Geografinji je hobi uspelo povezati s poklicem: navdušena geomorfologinja v najvišjih gorstvih sveta najde obilo priložnosti za preučevanje ledenikov, njihovega vpliva na okolje in tudi vplive ljudi na ledenike.
Kje ste bili nazadnje na odpravi?
V Hindukušu, na meji med Afganistanom in Pakistanom, sem bila poleti 2017. To je v bistvu osrčje Hindukuša z najvišjimi vrhovi. Glavni je Tirich Mir, visok 7708 metrov, na sosednji sedemtisočak Nošak (7492 m) pa sem splezala že leta 2003, tedaj z afganistanske strani. Ima neko simboliko v moji alpinistični karieri, saj je bil moj prvi sedemtisočak. Zdaj se po bolezni, ki sem jo prebolela leta 2014, postopoma vračam na velike nadmorske višine. Leta 2015 sem se vzpela nad 6000 metrov, zdaj sem načrtovala vzpon na 7000 metrov, a žal mi ni uspelo.
Nameravate spet stopiti na kakega osemtisočaka? Upam. Želje so. Letos gotovo še ne, vseeno raje poskusim kaj nižjega, da se tudi psihično utrdim za take višine. Bolj kot osemtisočaki me zanimajo manj znani hribi. Najvišje vrhove že ubija množičnost.
Ali vse, ne samo Everesta in morda K2?
Tudi druge, predvsem zaradi tistih, ki lovijo vseh 14 osemtisočakov. Takih ljudi ni malo. Potem so še alpinisti, ki se želijo povzpeti vsaj na en osemtisočak. V Pakistanu, kjer jih je pet, se tudi že spoprijemajo z rastočim številom ljudi v baznih taborih. Najbolj oblegane so tako imenovane »normalke«, najlažji pristopi na vrh, kjer imamo največje množice, medtem ko je pod stenami, ki niso prav lahke, manj ljudi. To kaže na komercializacijo najvišjih vrhov.
Kako sami pravite epizodi z Makaluja leta 2014?
Nesreča to ni bila. Bolezen. Jaz sicer kar rečem nesreča, v smislu, da je bil to zame res nesrečen dogodek. Ste se po tem kaj obotavljali, da bi se vrnili v visokogorje? Ne, sploh ne. Že pol leta po tem, recimo dogodku, sem se odpravila v Pakistan na manj znano območje na meji med Pakistanom in Kitajsko ter se povzpela na zelo lahek šesttisočak. Šlo je brez težav.
Lahko šesttisočak res opišemo kot lahek? Lahko. So taki, ki niso tehnično zahtevni, lahko večinoma samo hodiš in ni ti treba biti ves čas na vrveh. Krasen hrib je bil to.
Zdaj pa šesttisočaku pravite hrib.
(smeh) Ja, v našem žargonu je vselej hrib. Sploh ne pomisliš, da je mogoče res gora.
Vašo rešitev v Himalaji leta 2014 smo v Sloveniji razglasili za čudež. Tudi vi tako gledate na razplet?
Kaj pa vem, čudežno … Bolj je bila sreča, srečen preplet naključij. Helikopter je bil dokaj blizu, tako da so me lahko prišli reševat, vreme je bilo ugodno za letenje, transport v bolnišnico je bil hiter, vse to je prispevalo k temu, da se midva zdaj pogovarjava.
Da ste se ponovno rodili, je o vas dejal vaš nepalski zdravnik dr. Prakesh Shrestha.
To pa, tak občutek imam. Čisto na novo se začne življenje, vsaj meni se je.
Ste v njem kaj spremenili?
V določenih delih, a zdi se mi, da me spet vleče v tisto prejšnje življenje, v dnevno rutino, ko si na glavo nakopljem preveč stvari.
Kako je z vašim zdravjem danes?
Ni še čisto v redu, še vedno sem v fazi zdravljenja oziroma okrevanja. Ker za mojo poškodbo ni zdravil, ko imaš enkrat okvaro optičnih živcev, je popolna povrnitev vida izjemno redka. Še vedno sem v opazovanju na očesni kliniki v Ljubljani, vse drugo se je vrnilo. Glavno zdravilo so v bistvu hribi.
Ste popolnoma izgubili vid?
Ko se je začelo, še pred zastojem srca in pred nezavestjo, sem že začela izgubljati vid, to je bila ena najbolj opaznih posledic. Ko sem se prebudila v bolnišnici nisem videla nič, popolna slepota je trajala dober mesec dni. Počasi se je začel vid vračati. Zdaj je stanje stabilno že eno leto, desno oko je precej boljše kot levo. Pri delu me slabši vid seveda ovira, pri aktivnostih v gorah pa manj. Tam deluje tudi »spomin.«
Nesrečne alpinistične zgodbe, ki jih običajno slišimo, so padci in smrti. Kako pogoste pa so take zgodbe, kot je vaša?
Podoben primer ni opisan še nikjer, čeprav menim, da se je kaj takega zgodilo že večkrat. Zdaj spremljam poročila o podobnih nesrečah in v zadnjih dveh letih sem odkrila že kar precej smrti, ob katerih so soplezalci poročali, da so umrli alpinisti dobili snežno slepoto in višinsko bolezen. Vedno se je to zgodilo med vračanjem z velikih višin, ko so bili že zelo izčrpani, tako kot sem bila tudi jaz. Podoben primer se je zgodil ravno pred nekaj dnevi na Nanga Parbatu, ko je soplezalka poljskega plezalca (Tomasza Mackiewicza, ki je konec januarja umrl na gori, op. p.) poročala o kolegovi snežni slepoti in višinski bolezni. Če se ti to zgodi, potrebuješ takojšnjo pomoč, ker imaš časa le nekaj ur. Pri meni se je zastoj zgodil ob desetih, v bolnišnici v Katmanduju pa sem bila že ob dveh. Pa je že v teh štirih urah nastalo precej škode. Tako da je bilo podobnih primerov najbrž že precej, a se žal niso srečno končali. Tudi pri Poljaku je po mojem zelo podobna težava, ker snežne slepote ne dobiš kar tako. Imamo zaščitna očala, včasih celo dvojna, in težko verjamem, da bi bila to tista težava, ki je bila zanj usodna.
Ste razmišljali, da ste s soplezalko Mojco Švajger na Nanga Parbatu preživeli padec 150 metrov po strmem ledu, nato pa je bil za vas skoraj usoden, če tako rečemo, rutinski sestop z Makaluja?
Ravno to debato sva imeli z Mojco prejšnji konec tedna med plezanjem na Storžič. Da sva porabili že dva jokerja. Vsaj jaz sem ju. Ali pa da sem mačka z devetimi življenji (smeh). In da se moram v prihodnje zelo paziti. Padec je bil res kruta izkušnja. Se vam je življenje zavrtelo pred očmi. Ja. Če se mi na Makaluju ni, se mi je na Nanga Parbatu
Je bilo zanimivo?
Ja, same dobre stvari so se mi zavrtele. Nič slabih.
In Mojci?
Ona pravi, da je razmišljala samo o tem, kako se bo ustavila. Sestopali sva v žlebu, kjer so bile zelo težke razmere, na ledu nič ni prijelo, ne dereze in ne cepin. Najprej je padla ona, ko se ji je odlomila velika ledena plošča in je z Mojco letela dol. Jaz sem bila kaka dva metra vstran od nje, na srečo nisva bili ena nad drugo. Slišala sem le, ko je zavpila »Kaj pa zdaj?!«. Obrnila sem se in že me je odneslo. Mojca se je nekako ustavila, mene je pa pred veliko ledeniško razpoko vrglo v mehkejši sneg. Ko se ti to zgodi, delaš same napake, narediš stvari, ki jih ne bi smel. Zaviraš z derezami, a ne moreš se ustaviti.
Ob padcu na Nanga Parbatu je vaš prijatelj domačin menda žrtvoval ovco in se tako višji sili zahvalil, da ste jo odnesli celi.
Ja, to je bil Shujaat Ali, najin zelo dober prijatelj. Z Mojco sva bili devet dni v steni, v baznem taboru pa so čakali Ali, Viki Grošelj in drugi, ki so naju spremljali z daljnogledom. Po padcu sva sicer rekli, da o tem sploh ne bova pripovedovali drugim članom odprave, a potem je že priletelo SMS sporočilo, kaj se nama je zgodilo. Ko smo se s kolegi pogovarjali o najinem padcu, so nama pravili, da jim je srce zastalo, ker so mislili, da je z nama že konec.
Kako dolgo je trajalo vse skupaj?
Kakih deset minut, zelo hitro te odnese. Meni je iz roke iztrgalo en cepin, poškodovano sem imela nogo, naslednji dan pa sva morali sestopiti še tisoč metrov. Zelo težko je bilo in nevarno. Bili sva v tistem delu stene, kjer je plaz pobral tudi Messnerjevega brata Güntherja, gre za zelo zahteven del. S poškodovano nogo nisem mogla varno plezati, zato sva se odločili, da greva čim hitreje dol po vpadnici snežnih plazov, kjer je bilo najlažje, a hkrati najbolj tvegano. Če bi kaj priletelo na naju, bi bilo hitro konec. Na srečo ni bilo ledeno in sneg je bil tak, da sva lahko šli relativno hitro. Tvegali sva in imeli srečo, kajti to so ogromni plazovi, ki so lahko široki čez celotno steno. No, potem je Shujaat dal za ovco. Po devetih dneh v steni sva upali, da naju bodo še malo pustili, da se spočijeva, a smo morali že naslednji dan zapustiti bazni tabor in se odpraviti v dolino.
Kako se Himalaja po obisku primerja z Karakorumom?
Bistveno večji obisk je v nepalskem delu Himalaje. Karakorum in pa Hindukuš sta v politično nestabilnih državah, Pakistan in Afganistan nista privlačni destinaciji za dopust. Se pa tudi tam začenja razvijati množični alpinistični turizem, predvsem pod najvišjimi gorami, K2, Nanga Parbatom, Broad Peakom, Gašerbrumom I. in II. Morda to še najmanj velja za Nanga Parbat, ki ima sloves težke gore, gore ubijalke. Pa ni samo gora ubijalka, ravno v baznem taboru pod Diamirsko steno je bil leta 2013 največji pokol plezalcev z 11 smrtnimi žrtvami. To ljudem ostane v spominu, plezalci se manj odločajo za obisk tistega območja. Kaj je bil razlog za tisti poboj, ne vemo. Ali so bili domačini ali res talibani?
Uradnega vzroka še vedno ne poznamo.
Je tudi vas strah obiskati tiste kraje?
Ne. Jaz se v Pakistanu nikoli ne počutim zares ogroženo. Ljudje v tistih krajih so izredno prijazni in nas vedno lepo sprejmejo. Prav zaradi dogodka pod Nanga Parbatom pa nas po letu 2013 včasih spremlja oboroženo spremstvo, čeprav se ga vedno otepamo. Ob zadnjem obisku se nam je prvič zgodilo, da so nas hoteli policisti s puškami spremljati do našega baznega tabora. To je popolnoma napačno sporočilo. Na teh območjih ni ljudi, da bi kakšen taliban prišel mimo, bi moral biti že kar resen gornik. Že do baze je zahteven dostop.
So policisti gorniki?
Kje pa (smeh). Na policiji so vztrajali, da morata dva policista iti z nami, mi smo se ju branili, nazadnje so zahtevali le, da nas spremljata do zadnje vasi. To so sicer območja, kjer turistov sploh ni in policijsko spremstvo bi bilo napačno sporočilo za domačine, češ s turisti pridejo puške. Na policiji in ministrstvu za turizem smo imeli dolgo debato o tem in jim priporočili, naj razmislijo, če hočejo imeti več turistov. Z okoljskega vidika bi bilo sicer bolje, da turistov ni, a z vidika domačinov je turizem priložnost za dodatni vir dohodka. Nazadnje smo jim svetovali, da s turisti ne pošiljajo oboroženih spremljevalcev.
So učinki povečanega obiska ljudi v Karakorumu vidni?
Predvsem na ledenikih. Za doktorsko disertacijo sem ugotavljala ravno te učinke na ledeniku Baltoro pod K2, drugo najvišjo goro na svetu. V več letih sem spremljala spremembe, vidi se predvsem onesnaženje na površju. Ogromno je odpadkov, organskih in anorganskih. Baltoro ima še to smolo, da je na črti med Pakistanom in Indijo, kjer meja ni določena, in na ledeniku ima pakistanska vojska svoje postojanke. Okoli teh se najde marsikaj, vse ostane na ledeniku in se počasi izceja v vodo. Nižje ležeče vasi to vodo uporabljajo za kmetijstvo in tudi za pitno vodo. Za pitno imajo sicer še druge vire, a za kmetijstvo se gotovo uporablja ta onesnažena voda. Nekaj čistilnih akcij je v preteklosti že bilo. To območje je del narodnega parka, zato skušajo obiskovalce prepričati, da bi pred odhodom poskrbeli za svoje odpadke. Drug problem so višinski tabori na hribu, kjer gre onesnaženje na račun nas plezalcev. Ob normalnih pristopih imaš vselej določena mesta, kjer se tabori, in tam je vidno, kako se z leti nalagajo odpadki. Najdeš embalažo, ostanke šotorov, spalnih vreč, vrvi, celo konzervirano hrano je moč najti. Občasno se zgodi, da ob koncu sezone lokalni nosači, ki dovolj dobro prenašajo višino in znajo tudi plezati, gredo vsaj do prvega in drugega tabora, včasih tudi do tretjega, in pospravijo opremo. Pospravijo v smislu, da jo potem naprej prodajo (smeh). Problem smo alpinisti, ki puščamo stvari za seboj. Na osemtisočaku si ob spustu pogosto tako utrujen, da ti okoljski standardi zelo upadejo. Ko se rešujejo življenja, je pričakovano, da boš stvari pustil na gori. Sicer bi jih morali prinesti nazaj dol. Mislim, da bi to morala biti zaveza vsakega alpinista.
Katera gora je najbolj onesnažena?
Težko rečem. Bazni tabor na Makaluju je bil en sam odpadek, ko smo prišli, nismo imeli kam postaviti šotora. Najprej smo morali očistiti prostor, da smo se lahko utaborili. Vsi osemtisočaki imajo res sporne bazne tabore, ker ni čiščenja. Na Everestu so zdaj začeli čistiti vsaj bazni tabor, na vrhovih pa je stanje enako. Na velikih višinah sneg velikokrat prekrije odpadke ali jih odnese plaz, a kljub temu se to nabira. Pod Gašerbrumom je moč videti plasti ledenika, ena plast so same smeti.
Zelo drugačna zgodba kot Himalaja ali Karakorum so slovenske gore. Nekatere so poleti prav oblegane, nanje se vzpenjajo kar procesije planincev. Je naval na nekatere najbolj priljubljene že prehuda obremenitev za okolje? Bi bilo treba njihov obisk omejiti?
S kolegi iz Triglavskega narodnega parka smo leta 2016 delali obsežno raziskavo o obiskanosti parka. Preverjali smo, kdo prihaja na območje parka in kaj tam počne. Naval na Triglav ni samo okoljski, ampak tudi socialni problem. Doživetje vrha je ob taki množičnosti zelo zmanjšano, če je na vrhu nekaj deset ali celo sto ljudi, ne moreš prav uživati. Drugo vprašanje je varnost, ker poti na Triglav niso najbolj enostavne in to postaja vedno večji problem. Ljudi smo v anketi vprašali, ali bi pristali na kvote, na dejansko omejevanje obiska. Približno pol-pol je bil rezultat, ni pa bilo odločnega nasprotovanja. Ljudje se zavedajo, da se razmere zaostrujejo in da bo treba nekaj narediti, sprejeti tudi ukrepe, ki ne bodo najbolj všečni.
Biografija
Irena Mrak se je rodila 16. marca 1973 v Kranju. Odraščala je v Tržiču, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo, sledila je Srednja družboslovno-jezikovna šola v Škofji Loki, nato pa študij geografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je leta 1997, leta 2003 je magistrirala, leta 2009 še doktorirala. Delala je kot asistentka na oddelku za geografijo ljubljanske filozofske fakultete, bila je raziskovalka v raziskovalnem centru oddelka za geografijo, od leta 2010 pa predava na Visoki šoli za varstvo okolja v Velenju. Z alpinizmom se je resneje začela ukvarjati sredi devetdesetih, od leta 2003 pleza v navezi z Mojco Švajger, s katero sta postali prva slovenska ženska naveza, ki je prišla čez 8000 metrov, leta 2011 pa na Nanga Parbatu v alpskem slogu preplezala več kot tretjino poti. Mrakova je tudi načelnica Komisije za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije.
Kakšne bi bile te kvote?
Težko vprašanje, karkoli rečem je lahko narobe. Na primer toliko, da ni hkrati sto in več ljudi na vrhu. En primer je narodni park Yosemite v ZDA, kjer so vzponi na Half Dome, eno najbolj znanih točk parka, rezervirani za pol leta in več vnaprej. Triglav je simbolna gora za Slovence, je tudi najvišja gora v Sloveniji, zato privablja še tujce, naval je res velik. Letos je 240. obletnica prvega dokumentiranega vzpona na goro, zdaj pripravljamo anketo o tem, kako pogosto ljudje zahajajo na Triglav.
Rekli ste dokumentirani vzpon. Je možno, da se je nanj že prej kdo povzpel in zakaj bi se?
Težko rečem, možno pa je. Ljudje že dolgo zahajajo v gore, denimo lovci in rudarji. Če so kaj iskali, so morda prišli tudi na vrh.
Prej ste dejali, da ljudi, ki živijo v visokih gorah, zanima predvsem preživetje. Kakšen motiv bi imeli gorjani pred 250 leti, da se vzpnejo na vrh Triglava.
Triglav tedaj tudi ni bil enostavna gora. Danes je drugače, poti nanj so dobro opremljene. Tedaj gotovo ni bilo preprosto, so pa bili verjetno tudi dobri plezalci. Brezpotja so gotovo lahko premagali.
Najslavnejši slovenski ledenik, Triglavski, je danes le še ostanek nekdanje veličine, lani je meril le še 0,7 hektarja. Kako dolgo se bo še ohranil? Se sploh bo?
Težko je reči. Ob takšnih temperaturnih trendih, kot so zdaj, se gotovo ne bo ohranil, ker ga je ostalo res malo. Razen če bi se razmere drastično spremenile, če bi se temperature znižale in če bi se povečala količina padavin.
Z novo ledeno dobo, torej?
Ja. To ne bi bilo slabo ker bi potem spet imeli ledenike, to bi bilo super (smeh). Vodili ste tudi strokovne ekskurzije, pri katerih ni bil namen plezanje, a so lahko vseeno naporne.
Kako se vaši kolegi geografi, ki niso alpinisti, znajdejo na takih ekspedicijah?
Pravzaprav kar dobro. Ni šlo za ekskurzije, ki bi bile fizično naporne, običajno pa so kolegi geografi kar vzdržljivi. Tudi študentje so bili taki, da so lepo prenesli naporna potovanja. Ekskurzija npr. v Ekvador je bila zelo zanimiva, ker smo obiskali tako deževni gozd kot andsko visokogorje. Bili smo fizično precej aktivni, a so vsi prenesli napore.
Kakšen pa je bil preskok iz pragozda v Ande? V kolikšnem času ste opravili ta vzpon?
Relativno hitro, ker smo potovali z avtobusom. Iz deževnega gozda smo v nekaj urah prišli na štiri tisoč metrov, ta sprememba višine nas je vse, tudi mene, kar načela. Nekaj časa smo imeli vsi težave.
Vodenje alpinistične odprave na Broad Peak pred leti vas je menda zelo izčrpalo. Kakšna je razlika med vodenjem alpinistov in geografov?
Bistvena. Če vodiš študente, je relativno enostavno, ker si ti vodja in sprejemaš odločitve. Tudi v skupini geografov imamo vsi približno enaka pričakovanja, zanimajo nas podobne stvari. Pri alpinistih je stvar bistveno drugačna, tam so vsi osredotočeni na vrh ali smer. V odpravi na Broad Peak (8047 m) leta 2007 nas je bilo 14 alpinistov in vseh 14 nas je hotelo priti na vrh. To usklajevati med seboj je bilo izjemno naporno, individualne želje so prišle na plan, tudi težave, ki so jih nekateri skušali skrivati. Kot vodja moraš koordinirati skupino in še sam hočeš priti na vrh. To je lahko težko. Na Broad Peaku so nas kolegi počasi začeli zapuščati, ker se jim ni več dalo plezati ali pa se jim je iztekel dopust. Nazadnje smo ostali le še štirje, na koncu sva bili samo še dve. Imeli smo tudi smolo, ker so nas na 7000 metrih okradli in nam iz višinskega tabora odnesli dve tretjini opreme, pripravljene za vzpon na vrh.
Kdo krade na taki višini?
Dobro vprašanje. To so bili člani ruske odprave, ki smo jo srečali ob zadnjem, četrtem poskusu na gori. Videli smo Ruse z ogromnimi nahrbtniki in jih hvalili, ker smo mislili, da so pospravili za seboj. No, pospravili so še kaj drugega, tudi naše stvari. Ko smo prišli v višinski tabor, je ostal le še šotor, v njem pa nekaj moje opreme, ki smo jo pustili v prejšnjem poskusu. Za kolega Ludvika Goloba ni bilo možnosti, da nadaljuje, ker je bil brez puhastih rokavic in hlač. Lahko se je samo vrnil v bazo.
Omenili ste, da ste kot ženska v alpinizmu tarča kritik moških kolegov. Kakšne so bile te kritike?
Konstantne so bile. Najprej zaradi plezanja v moški navezi, v smislu, da naj bi me vselej nekdo potegnil čez smer. To je bil eden glavnih razlogov, da sem se kasneje odločila za žensko navezo. Vseeno kritike niso potihnile. V primeru Broad Peaka, ko sva z Mojco prišli na predvrh (8035 m), nama je zmanjkalo 12 višinskih metrov in ena ura hoje do glavnega vrha. A nisva imeli opreme, saj so nama jo pred tem ukradli, Mojca je bila brez puhovke, jaz sem ji dala drugo, tanjšo bundo. Iz tega, kar sva še imeli v šotoru, sva sestavili nekakšno opremo, bili sva zelo izčrpani, na predvrh sva prišli šele okoli štirih popoldne, kar je bilo prepozno za nadaljevanje proti glavnemu vrhu. Hitro te namreč ujame noč, ob šestih je že temno. Odločili sva se, da greva s predvrha nazaj v tabor na 7500 metrih višine. Imeli sva okoli 500 metrov sestopa, kar se ne sliši veliko, a na teh višinah to ni malo. Imeli sva tudi eno samo spalno vrečo, res minimalno opremo. Ko sva se vrnili, sva poročali, da sva bili na predvrhu, a vsul se je plaz kritik, da zavajava javnost, da sva stali na vrhu Broad Peaka. To ne drži, povsod sva jasno poročali, da sva prišli na predvrh. Čeprav je visok 8035 metrov, ne šteje kot osemtisočak. To sva tudi jasno povedali. Je pa res, da sva bili prva slovenska ženska naveza, ki je presegla mejo 8000 metrov.
Zadnja večja kritika je bila pri Nanga Parbatu, kjer imava preplezano smer na greben Mazeno, a so nama očitali, da to ni nobena smer, ker nisva prišli na vrh gore. Imava dobrih 3000 metrov preplezane smeri, zaključili sva jo na grebenu. Nikoli nisva trdili, da sva prišli na vrh Nanga Parbata.
O svojih odpravah v Sloveniji zelo malo objavljam, samo v okviru lastnega alpinističnega odseka ali pa v tujini. Če raziščeva kakšno novo območje, to objavim v ameriškem alpinističnem časopisu American Alpine Journal. To je tista ključna baza, kamor sporočaš svoje dosežke. Vselej ko se odločaš za novo odpravo, najprej preveriš, kakšni so bili doslej vzponi na tistem območju.
Kakšne ambicije imate kot alpinistka?
Predvsem uživati v še nepreplezanih gorah in na območjih, ki so redko obljudena. Še vedno si želim povzpeti na kakšen osemtisočak, a bom previdno izbrala hrib, da ne bo preveč obljuden (smeh). To mi je pomembno z vidika plezanja in tudi okolja, da odpravo načrtuješ tako, da imaš čim manjši vpliv na okolje.
Na Antarktiko bi šli?
Manj obljudene kraje bi težko našli, pa še ledu je tam največ na svetu. Takoj. Največja ovira so finančna sredstva. Potrebujem boljšo službo ali pa bogato poroko (smeh).
Kaj niste poročeni?
Ne, to je medijska raca, ki so jo iz časnika Himalayan Times povzeli tudi slovenski mediji. Časnik je napisal, da sem poročena, potem so naju s Tomažem (Tomaž Goslar, op. p.) znanci ob vrnitvi iz Nepala spraševali, kaj se mi je zgodilo, kdaj sva se poročila in zakaj o tem niso nič vedeli?! (smeh).
