Delo, 6. junij 1971
Žičnica ali cesta zaradi vikendov?
Ob živahni polemiki okrog usode Krvavca nam je na pobudo znanega alpinista, strokovnega sodelavca sociološkega inštituta Franceta Zupana, univerzitetni profesor ing. Svetko LAPAJNE, ljubitelj planin in navdušen turni smučar, pripravil izvleček svojega pogovora z njim za objavo v nedeljskem DELU.
NAJBOLJŠA SMUČIŠČA
Po mojem mnenju predstavljajo pobočja Krvavca gotovo naša najboljša naravna smučišča v okolici Ljubljane. Ta imajo tudi že visokogorski značaj in sorazmerno dolgo sezono: od kraja novembra do srede maja, torej štiri do pet mesecev v letu. V ostalem delu leta predstavlja Krvavec prijetno planinsko letovišče ter izhodišče za letne ture proti Grintovcem. Njegovo zaledje je zavidljivo: od Ljubljane je le 35 km, prav tako je blizu Kamnika, Škofje Loke, Kranja in nič dalj od Bleda, Radovljice, Lesc. Skupno torej kar okrog 300.000 ljudi! Idealne načrte zanj, kakršne je zamišljal pokojni Stanko Bloudek, sem objavil v Planinskem vestniku 1960 štev. 7. Žal pa tisti, ki so odločali o investicijah, niso niti najmanj upoštevali njegovih zamisli, z izjemo uprave letališča Brnik, ki je res bistveno in smotrno prispevala k temu razvoju. Preglejmo bilanco razvoja za zadnjih petnajst let!
Dostopna žičnica na Gospinco, od višine 570 m do višine okrog 1430 m, je gotovo ena naših najbolj rentabilnih žičnic sploh. Vse narejeno doma, brez uvoza. Petnajst let je opravlja svoje dolžnosti. Res je bilo v začetku nekaj varnostne problematike, vendar so vse te šolske napake po zaslugah inšpekcij pravočasno spravili v red in k sreči niso zahtevale nobene žrtve. Smučišča pa so dobila svojo pravo veljavo šele s smučarskimi vzpenjačami: sedežnico do doma, vlečnico na Njivice in zadnjo med njimi, sedežnico od Gospince do Tihe doline. Vse v redu. Za bodoče vsekakor manjka nekaj vzpenjač za izrazite začetnike in nesmučarje ter vzpenjače za najmlajše, za smuške šole in podobno. Za te namene so idealni tereni okrog Križke planine in na Kržišču vse do Jezerce.
Pri pripravi smuških terenov smo postopali morda preveč radikalno: ali popolna čistina ali pa gošča s štori. Za smučarja pa je tudi vožnja po redkem gozdu brez štorov prav zabavna, na gladkem travniku pa so posamezne smreke najlepši okras (Krvavec, Tamar) in nujna pozicija za orientacijo v megli. Dovolili smo graditi v pobočju, primernem za smučanje, kar je gotovo zelo huda napaka.
Vsa zazidava, od malih hišic do domov in gostišč spada v severozahodni gozdnati rob med Gospinco in Tiho dolino. Tam ima lep razgled, gozdno okolico ter ne dela prav nobene napote. Pri povečanju bivšega Doma na Krvavcu v gostišče z značajem hotelske kapacitete gotovo nismo imeli srečne roke: niti pri lokaciji, niti pri arhitektonski izvedbi, v celoti in v detajlih. Ni posrečen niti vhod, niti jedilnica, niti sanitarije. Se toga gostinska uprava, pa lahko popolnoma razumemo to, kar smo poželi: mali buffet ob Gospinci z eno starejšo gostilničarko naj rešuje finančni polom hotela! Veliko več sreče (in znanja) je imelo letališče z gradnjo brunarice v Tihi dolini, tako po lokaciji, kot po izvedbi.
CESTA IN VIKENDI
Postaranje dostopne žičnice in njena ukinitev je zajela Krvavec v času njegovega najlepšega razcveta. Pravijo, naj na novo zgrajena cesta nadomesti dosedanjo žičnico. Popolnoma razumem, da bi bila cesta na Krvavec zaželena prometna zveza za lepi transport do radio televizijskega oddajnika, do domov, hišic. Lovci bi jo pozdravili z vsem srcem, pa tudi ljudje, ki si žele na tem pobočju počitniške hišice. Tudi v inozemstvu ima večina gornjih žičniških postaj na smučiščih tudi dostopne ceste: Na Peco vodi krasna cesta z blagim vzponom za izkoriščanje gozdov. Nad Verbierom, nad Montano, je vse v cestah, ne avtomobilskih, temveč sposobnih za motorna vozila. Isto velja za žičnice na planinah Aletschgletscherja, vse imajo tudi cestni dostop. Toda te ceste so v splošnem last gozdnih lastnikov, ali planin, ter se zahteva zanje dovoljenje vzdrževalca. Celo zimo so zatrpane snegom, niti na um ne pade komu, da bi jih orali. Isto je z našim Vršičem. Krasna cesta je zgrajena, da bi jo pa orali preko zime, zazdaj še sploh ni govora. Nasprotno, Kranjskogorci nameravajo poleg ceste graditi žičnico, ker ceste pozimi ni mogoče vzdrževati. Vemo, da znašajo stroški za očiščenje enega samega parkirnega prostora v Planici le okrog 500 Ndin. Kaj pa na Krvavcu, ko bo ves strošek trenutni vihar v dveh urah zamedel z avtomobili vred! Že pri Savici mi je ostal enkrat voz zameden kar za lepe štiri tedne, pa je v dnu doline, na višini 700 m! O tem, da bi mogla cesta nuditi smučarjem dostop pozimi na krvavška smučišča, naj si nihče ne dela napačnih utvar! To nalogo more opraviti le žičnica, ki gre po zraku brez ozira na ovinke, vijuge, zamete in plazove. Sicer pa: kako bomo jutri vzdrževali pozimi celih 10 km strme ceste do Gospince, na višini 1430 m, če danes nismo sposobni pravilno vzdrževati, čistiti in posipati dostopno cesto na dolžini borih 700 m od elektrarne do spodnje postaje žičnice v Zanjivcu. Posledice so se pokazale kar tri zaporedne sobote in nedelje. ko je kolona kakih 5 avtomobilov zaplesala po klancu, vsi avtobusi pa so morali iztovarjati potnike kak kilometer prej, a nekih 50 m nižje! Da o škodah na vozilih, nesrečah sploh ne govorim.
NOVO ŽIČNICO – PA ŠE KAJ
Torej, če hočemo za našo mladino, za naše starejše državljane, in za naše tuje goste, od Bleda do Vrhnike in Kamnika ohraniti to prelepo, od narave poklonjeno visokogorsko smučišče, napravimo novo žičnico primerne kapacitete (recimo 600 do 800 oseb na uro), tako, kot so si to Mariborčani uredili na Pohorju. Položaj naj bo vzporeden z obstoječo, toda bolj zavarovan proti vetru. Staro pa vendar popravimo: potrebovali jo bomo za tovor, za rezervni prevoz. in za kritje osti ob izrednih navalih. — Vso službo, transportno in oskrbovalno pa uredimo dovolj prožno, da bo kos konicam. Konice je treba izkoristiti za kritje izgube ob neugodnih zasedbah. Seveda bo treba urediti tudi vsaj eno sestopno pisto do spodnje postaje, sicer ne bo mogoče ob večerih izprazniti ljudi s Krvavca. Marsikdo bo raje izkoristil dvajset minut smuke in še pol ure pešačenja, kot da čaka v repu kake dve uri na sestop. Ne računajmo na neko veliko donosnost takih zimskošportnih naprav na Krvavcu. Nikjer na svetu te donosnosti od žičnic ne pričakujejo. Glavni donos naj bo v razvoju turizma, in s tem neke mere pomoč minimalni eksistenci hribovskega prebivalstva. Ne manj važni donos pa je zdrava rekreacija naše mladine, ki bi se s tem odvračala od nezdravih, zastrupljevalnih rekreacij!
Še nekaj: Ne pozabimo na naše »Triglavske žičnice«. To je edino smučišče s celoletno sezono, pri čemer ne gre podcenjevati poletnih obiskovalcev očaka Triglava. Na ledeniku ni planik, ni gamsov in je dovolj prostranstva, da se lahko razsmučajo velike množice smučarjev. Tudi kaka razpoka bi se še našla, da bo buldožer pomedel vanjo vse konzervne škatle in druge kulturne odpadke. Tam ne morejo posetniki napraviti nobene škode! Vzdrževanje Doma na Kredarici z mulami postaja nemogoče! Zgodilo se je, da so gosti v dveh urah, ko je nosač spal, popili vse pivo, kar ga je osem ur tovoril s tremi mulami iz Krme! — Če si pa kdo poželi planinskega miru, pogled na kakega gamsa ali lepo rožico, naj skoči na Rjavino, Vrbanovo špico, Begunjski vrh ali Cmir. Popolnoma sam bo lahko opazoval mnogo tisoč smučarjev na ledeniku, nihče ga ne bo motil. Prav tako kot sedanje zime, lahko z Zvoha samotno opazuje množice smuških drsalcev po pobočjih Krvavca. — V izvedbo Triglavskih žičnic se na tem mestu ne bom na širše spuščal. Omenjam le, da so možne dostopne žičnice iz Krme, iz Vrat in iz Zadnjice v Trenti. Tako se dobi vse zaledje, od Beograda, Budimpešte, Gradca, ter bližnjih koroških in kranjskih mest, tja do Trsta, Vidma in celo Benetk. Seveda zahteva taka rešitev obširno mehanizacijo ledenika in okoliških pobočij, tako, da pride vsak na svoj račun, od zahtevnih tekmovalcev, do začetnikov, mladine in gostov, ki se prvikrat z izposojeno opremo zapeljejo po belem triglavskem ledeniku.
Prof. ing. SVETKO LAPAJNE
