NeDelo, 17. avgust 2013
Odgovarjajo Jure Apih, Igor E. Bergant, Dušan Jovanović, Luka Novak, Ivan Štuhec, Mitja Felc in Mateja Kožuh Novak.
Jure Apih, publicist: Priznam, s slovenskimi miti in legendami imam težave. Že tisti vaški pobalin, ki je v očitno retardinega spečega Bedanca češarke metal, se mi ne zdi lep vzor. Poldrugi Martin tudi ni primer bistrosti. Vrhniški silak, ki bi lahko za nagrado cesarjevo hčer in pol kraljestva dobil, pa si je raje le švercarsko dovolilnico izgovoril, ni za zgled ambicioznosti. Še z materjo, ki se je je pisatelj sramoval in jo grobo zavračal, potem pa jo vsem nam kot naš greh zabil v zavest, si ne morem pomagati. In pesnik, ki je dečkom fige ponujal, štirinajstletnicam srce izlival, služkinjam pa otroke klepal, je literarni velikan. In pika. Da o osamosvojiteljih, ki si že sami spomenike postavljajo, raje ne govorim. Na Triglavu, dvoglavu, če smo pošteni, sem seveda bil. Bilo je lepo in veličastno. Zakaj naj bi bil na to ponosen, pa ne vem.
Igor E. Bergant, novinar: Na vrhu še nisem bil. Moja kri je tako premešana, da se strast do osvajanja vršacev očitno ni mogla prav razviti. Zato pa zelo uživam v pogledu na to goro od spodaj, denimo iz prelepega Bohinja in z okoliških planin. Ob tem seveda dosežek vseh, ki so že bili na Triglavu, zelo spoštujem. A trditev, da bi vsak pošten Slovenec ali Slovenka enkrat v življenju morala stati tam gor, se mi vendarle zdi malce sporna. Pri opredeljevanju nacionalnega ponosa in predvsem zaslug za narod, skupnost in državo je veliko bistveno pomembnejših meril. Na (tudi simbolnem) Triglavu so (in bodo) stali tudi lumpi, med tistimi, ki še niso bili (ali nikoli ne bodo) tam zgoraj, pa so mnogi zelo zavedni in zaslužni.
Dušan Jovanović, režiser: Moj prvi in edini zmagovit vzpon pred naskokom na Triglav je bil družinski izlet na Šmarno goro. Naslednje poletje sem šel s taborniki v Bohinj. Iz Stare Fužine smo se peš podali na Pokljuko. Na pol poti se je nekdo spomnil, da smo v taboru pozabili zasko. Seveda sem se takoj javil, da grem ponjo (tabornik je vedno pripravljen pomagati). Dva gozdovnika sva na konec poti na Pokljuki v nahrbtnikih prinesla vsak po šest kil zaske. Na Kredarici smo prespali. Naslednje jutro smo prek Malega Triglava previdno polzeli proti vrhu gore. Nikoli ne bom pozabil gladkih spolzkih skal in grozljivega pogleda v globino. Oklepal sem se zajle in se potil od groze. Prosil sem boga, da me samo še to pot pusti živeti, pa bom najboljši človek na svetu. Šele pri Aljaževem stolpu sem se zravnal, široko razprl oči in ostrmel. Neizmerna lepota. Nepozabni občutki.
Luka Novak, publicist in pisatelj: Meditativnost gorskih poti me je vedno navdihovala. Na vrhu Triglava sem bil pred desetletji, vendar me pretirana simboličnost te gore in množični pohodi nanjo ne privlačijo. Sem se pa lani povzpel do Luknje pod severno steno, kako leto prej na Konjsko sedlo nad Krmo. Raje imam pot kot cilj in zato raziskujem manj razvpite konce. Nikoli ne bom pozabil zimskega vzpona s prijateljem Rudijem na Bivak I nad Krnico. Nekaj let sem obdeloval bohinjke in prehodil poti, ki vodijo prek Pezdence, Joškovine in Suhe na Rodico, Črno prst, Vogel ali Bogatin. Vedno me je privlačil svet Grintovcev. Ko tole napišem, pa jo mahnem čez Komarčo odkrivat kraški svet nad Komno, čeprav mi misel bega onkraj, tja do Krnskih jezer in soških postrvi …
Ivan Štuhec, teolog: Seveda, ne enkrat, večkrat. Prvič ob koncu osnovne šole. Potem nekaj časa vsako leto. V zadnjih dvajsetih letih pa nisem bil. Bo treba obnoviti!
Mitja Felc, novinar: Na takšno vprašanje vedno z veseljem poudarim – bil sem! Seveda potem zamrmram, da sem bil star le kakšnih deset let. Zelo živo se spomnim, kako so me po planinsko krstili ob Aljaževem stolpu. Šiba je še toliko bolj zapela, ker nisem znal odgovoriti na čisto preprosto vprašanje: »Kateri datum je danes?« Ne vem, zakaj ne zberem poguma, da bi se spet povzpel nanj. Mogoče zaradi strahu pred višino, saj se je treba na poti s Kredarice proti vrhu držati za »zajlo«. A to ne pomeni, da nisem ljubitelj gora. Čeprav jih zadnje čase malo zanemarjam, saj grem raje na kolo. Na splošno pa se mi zdi, da se Triglav preveč poudarja, češ vsak pravi Slovenec mora tja. Imamo na desetine drugih prelepih vrhov in naravnih lepot, ki jih je po mojem treba obiskati prej kot Triglav
Mateja Kožuh Novak, zagovornica pravic starejših: Sram me je priznati, da na Triglavu še nisem bila. Z možem sva prišla do Koče pod Triglavom, pa naju je nazaj v dolino pognal dež. Pozneje je postala hoja na Triglav procesija, jaz pa nerada hodim na take poti.
