Ljubljana, 25. novembra.
Ko so meščani stiskamo po mestnih ulicah in vzdihujemo, da nas je zapustilo sonce, navadno niti ne slutimo, da nas tišči samo nekaj sto metrov visoko megla. Če bi se zavedali, da je recimo zadnjo nedeljo celo Šmarna gora štrlela iz medenega morja ter se kopala v jesenskih sončnih žarkih, bi v nedeljo marsikatera ljubljanska kavarna ne bila tako polna in tudi ostala gostišča ne bi doživela takega navala. Meščan v nedeljo pač ne ve drugam, kakor v kavarno, gledališče, ali gostilno. Res je sicer, da je bilo iz mesta na stotine izletnikov in da se jih je posebno na Šmarni gori precej podpisalo v knjigo obiskovalcev; bilo pa je kljub temu večina takih, ki so bili prepričani, da pokriva megla ves božji svet.
Ob takih dneh se nudijo planincem nepopisni prizori. Nad vsem obzorjem planinec ne vidi drugega, kakor ogromno megleno morje, iz katerega štrli tu in tam strm otok — vrh kake planine, ki sedaj — vsaj višje — že vse nosijo belo kapo.
V nedeljo so stopili na plan tudi že številnejši smučarji. Saj pa so tudi povsod prišli na svoj račun in ko so se zvečer vračali v mesto, je bilo v vlakih vsepovsod dobro razpoloženje. Še več kakor smučarjev, je bilo navadnih turistov, ki so naskočili tudi nekatere višje vrhove. Tako je doživel precejšen obisk tudi strmi Storžič. Ne da bi vedeli drug za drugega, je lezlo na njegov vrh več skupin, ki so se na vrhu sešle ter v prijetnem razpoloženju in v pol metra globokem snegu uživale vso lepoto narave, ki zadnjo nedeljo res ni bila skopa. Ogromno megleno morje je obrobljal venec s snegom pokritih vrhov, ki so dajali prizorom edinstveno podobo. Le težko je bilo verjeti, da se pod tem meglenim morjem gibljejo milijoni malih ljudi in da je pod njim sploh kako življenje.
Slovenski dom, 25. november 1936
