Naša alpinistična misel

Zbornik člankov o vsebini in pomenu alpinizma

Prva izdaja, Alpinistični razgledi, Ljubljana 1988

Zbral in uredil France Malešič s sodelovanjem Igorja Radoviča, Petra Markiča in Rudija Kotnika, Aleša Bjelčeviča in Aleša Rotarja

VSEBINA
1. Klement Jug: O smotru alpinizma
2. Josip Ciril Oblak: Poglavje o »poduševljenju« planinstva
3. Mirko Kajzelj: O planinskem »sportu« in »umetnosti«
4. Josip Ciril Oblak: Še o »poduševljenju« planinstva
5. Henrik Tuma: Pomen in razvoj alpinizma (odlomek)
6. Mira Marko Debelakova: Tovariši
7. Janez Gregorin: Smrt (odlomek)
8. Albin Torelli: Vrednota alpinizma
9. Rajko Ložar: Več alpinizma
10. Janez Gregorin: V borbi z goro (odlomek)
11. Razgledi
12. Cene Malovrh: Želim si nemega pogovora z gorami
13. Janko Blažej: Kriza mlade alpinistične generacije
14. Beseda o ekstremizmu
15. Vlado Fajgelj: Na samotnem vrhu
16. Janez Jerovšek: Psihološka stran alpinistike
17. Marko Dular: Razmišljanje o slovenskem alpinizmu
18. Halid Čaušević: Človek in stena
19. Stanislav Gilić: Alpinistična etika
20. Dušan Lasič: Bilanca
21. Tine Orel: O našem alpinizmu (odlomek)
22. Marko Šurc: Kaj je smisel in kje so meje alpinizma?
23. Iztok Tomazin: Kaj je in kam sodi prosto plezanje v našem alpinizmu
24. Dušan Jelinčič: Kaj alpinist ni
25. Igor Radovič: Alpinizem – zakaj le?
26. Mitja Košir: Poti in razpotja (dr. Klement Jug in Nejc Zaplotnik v njunem literarnem delu)
27. Stojan Burnik: Osebnost alpinistov

Druga, popravljena izdaja, delno objavljena na spletni strani Gore-ljudje 2000, dopolnjena 2006

ZBORNIKU NA POT

»Sem biu tok korashen to mismize nai is viskik tukej ostane, nekar ga un ne usemi, narvezhi moje veselje je na gorah.«

Te besede je na Triglavu leta 1809 pustil zaprte v steklenički Ivan Dežman – človek, ki je svoje življenje zapisal nezemeljskim dobrinam in ne občutjem posameznika. Trinajst let za njim je prišel tako rekoč poslovno na vrh stotnik Bosio, ki je meril zemljo za svojega cesarja. Razumel jih je in zapisal dokaz človekove potrebe, da o zavesti svojega obstoja v teh posebnih, da, prav čudovitih okoliščinah, pusti za seboj zapisano sporočilo. Kaplanova misel je sorazmerna tedanjim časom in odnosu do nove dejavnosti. Razvijajoča se človekova zavest in poglabljajoče se vedenje o družbi sta kasneje razumsko plat prav neverjetno razširila. Čustvenost se je umaknila v literaturo in doživela prav takšen razcvet.

Vrstili so se zapisi, sicer nič več v stekleničkah, prodirali so v gorniško literaturo, v društvena glasila, napisane so bile razprave in knjige. Toda bistvo je ostalo: zapis o občutenju obstoja, pojasnjevanje, iskanje vzrokov in razlaganje posledic. S pisanjem so se ukvarjale tako učene glave, ki so prisluhnile svojim strokovnim nagibom, kakor tudi v znanosti o družbi in človeku neposvečeni ljudje. Slednji so zaradi svoje, hm, nestrokovnosti dodali pisanju tako rekoč neobremenjeno pristnost.

Razvojnost besedil je pri prebiranju zbrane literature lahko razpoznavna. Avtorji se ne ločujejo le po naziranjih in motivih, ki jih vodijo pri pisanju. Koliko črnila je bilo prelitega o športni sestavini alpinizma, danes pa obstajajo nekateri povsem športni kriteriji za presojo etičnosti posameznih dejanj. Razlikujejo se tudi po, recimo temu, tehniki, ki jo uporabljajo, in dokazih, ki jih pri tem predočijo bralcu. Nekateri teksti so že prava literarna dela, medtem ko bi za druge kritično nastrojeni bralec našel mesto v kakem tehniškem priročniku.

Razjasniti in ovrednotiti svoja dejanja ter doživetja je ostal prej ali slej skupni motiv piscev. Beseda pa je skopa tudi pod najspretnejšimi peresi, kadar bi radi opisali mejo obstoja ali blaženi občutek, ko preplezamo še zadnji seženj stene. Velikokrat daje pri tem varnejše zavetje literatura, ki z nezapisanim, a dojemljivim poseže tja, kamor z razumom skovane besede ne morejo. S takšnimi besedili bi lahko napolnili še zajetnejšo knjigo. Tukaj zbrani zapisi gorniške misli predstavljajo po našem mnenju največ, kar so nam predhodniki in sodobniki zapustili na področju racionalizirane besede. Zanimivi in poučni dediščini bi lahko rekli tudi zgodovinski spomin.

Še eno posebnost velja omeniti: vse kaže, da smo take sorte tiči, ki najlažje žvižgajo, če so izzvani. Poglejte, velik del predstavljenih tekstov korenini v takih ali drugačnih polemikah. Ko z uma ostrim mečem mahamo po preklicanih nasprotnikih, ko govoreč v falzetu mahamo z rokami, se nam misli najbolj iskrijo, bi lahko rekli z nekoliko patine na jeziku.

Vse skupaj pa spominja na junaško dobo osvajanja najvišjih gora, ko so se po njihovih pobočjih plazile človeške stonoge, po vrhovih pa so se podili veter, sneg in včasih kak demon. Na ta vrh se ne bomo nikdar povzpeli. Nikoli nam ne bo povsem jasno.

Aleš Rotar, 1988

ŠE NEKAJ BESED

Večkrat nam planinska javnost bolj ali manj upravičeno očita, da je tehnična vzgoja naših alpinistov dobra, moralno-etična pa zaostaja. Po drugi strani pa je v našem alpinizmu mogoče opaziti skokovit napredek. Po letu 1975 se je število alpinistov trikrat povečalo, sledili so izredni uspehi od Himalaje do prostega plezanja X. stopnje. Alpinisti so o svojem delovanju tudi razmišljali in si imeli o tem tudi kaj povedati. Tako je prišlo do razčiščevanj moralno-etičnih in drugih načelnih vprašanj, ob tem pa smo ugotovili, da zaradi nepoznavanja marsikdaj le ponavljamo tehtne ugotovitve prejšnjih generacij.
Koroški alpinist in psiholog Igor Radovič je leta 1982 predlagal, naj bi objavili vse dotedanje pomembne članke o alpinizmu. Naslednje leto so urednik France Malešič, psihologa Igor Radovič in Peter Markič ter filozof Rudi Kotnik pripravili širši izbor člankov za zbornik Naša alpinistična misel. S tehtnimi predlogi so sodelovali Marijan Lipovšek, Tine Orel, Tone Strojin, Franci Savenc, Janez Benkovič, Tone Škarja, Andrej Dernikovič, Bine Mlač, Mitja Košir, Željko Poljak in Matej Šurc. Zamisli pa takrat žal ni bilo mogoče uresničiti.
Izredno uspešno delovanje novega uredništva Alpinističnih razgledov pod vodstvom Sreča Trunklja vedno bolj kaže, kako nujno je potrebno zapolniti vsaj največje med vrzelmi starih obljub. Pri končnem izboru in pripravi je bila odločilna pomoč sourednikov Aleša Bjelčeviča in Aleša Rotarja, Danilo Cedilnik pa je pripravil naslovnico.
Zavedamo se, da nismo pripravili prav lahkega branja, vendar bo vsakdo gotovo našel kaj zase, morda celo »svojega« avtorja, katerega besede so mu posebno drage, in kmalu bo spoznal, kako žive in sveže so napisane misli, koliko povedo današnjim alpinistom, koliko sorodnega je tudi za športne plezalce in kaj vse nam povedo kot čisto navadnim ljudem v današnjem trenutku.
V našem današnjem samospraševanju, kaj je tisto bistveno za našo istovetnost in samopotrditev, lahko ponovimo z Dularjem, da so to gore in doživetje, čeprav smo planinci, plezalci in alpinisti med seboj izredno različni. Morda smo prav s tem našli tisti mali čarobni skupni imenovalec, ki nam omogoča, da živimo v gorah drug ob drugem in vsak po svojih željah in možnostih, ne da bi za koga pri tem zmanjkalo čistega gorskega zraka in prostora. In če pomislimo, da bi bili s tem lahko droben zgled tudi drugim …

France Malešič, 1988

Pripis k drugi, popravljeni izdaji na spletni strani Gore-ljudje, 2000, in k tretji, dopolnjeni izdaji, 2006

Začelo se je pravzaprav tako, da je bila v Alpinističnih razgledih objavljena razprava s (točnim) naslovom Vrhunski alpinizem kot oblika indirektnega samodestruktivnega vedenja – Primer Klementa Juga. Avtor je bil ugledni psihiater prof. dr. Lev Milčinski, ki se je veliko ukvarjal z vprašanji samomora. Juga je obravnaval z vsem spoštovanjem in upoštevanjem podatkov, ki jih je imel na voljo. Pobudniki študije so bili prav Mirko Kajzelj in drugi še živeči Jugovi prijatelji, ki tega vprašanja nikakor niso jemali kot problem ali celo napad nase.
Oglasila sta se najprej Andrej Dernikovič in Milan Vošank, nato pa je Igor Radovič napisal prvi članek o alpinizmu. Milčinski je potem objavil svoje dopolnilo. Ob vsem razumevanju in spoštovanju nedvomnih človeških kvalitet alpinizma je opozoril na možnost, da bi bila v nekaterih neugodnih okoliščinah pri vrhunskem alpinizmu morda prisotna tudi posredna oblika samodestruktivnega vedenja, ne da bi pri tem mogli očitati na primer Jugu, da je bil samomorilec.
Prišlo je do izredno zanimivega srečanja in pogovora v dvorani Akademskega alpinističnega odseka, ki sta se ga udeležila tudi Milčinski in Kajzelj. Zanimivo je, da takrat o članku in Jugu niti ni bilo besede. Vsebina pogovora je bila objavljena v Alpinističnih razgledih pod naslovom Alpinizem ni krava. Takrat se nikomur ni zdelo, da bi moral Juga posebej braniti pred Milčinskim (le kasneje se je dvema planinskima piscema zgodilo, da sta ga želela braniti pred dramatikom Dragom Jančarjem, avtorjem drame Klementov padec) in tudi ne Milčinskega pred slovenskimi alpinisti ali celo obratno.
Vse to je pomagalo tudi pri Radovičevem predlogu iz leta 1982, da bi zbrali in objavili pomembnejše članke o alpinizmu. Zavedli smo se, da imamo res veliko pokazati in začeli smo zbirati gradivo za zbornik.
V letu 1988 se je dogajalo marsikaj prelomnega in pomembnega za nas vse. Kljub naglici in vročici zaradi tedanjih dogodkov je bilo gradivo pripravljeno dovolj skrbno. Tik pred izdajo je bilo treba zaradi tiska spremeniti obliko in velikost teksta, tako da je tik pred tiskom nanovo nastalo precej drobnejših in tudi večjih napak. Žal jih potem ni bilo več mogoče popraviti. Po zaslugi tehničnih urednikov Sreča Trunklja, Mirka Lindiča in Mojmirja Štanglja je zbornik izšel v predvidenem času in je bil predstavljen na mednarodnem festivalu športnega in turističnega filma in ob podelitvi literarne nagrade Nejca Zaplotnika. Doživel je res dober sprejem.
Prva izdaja zbornika je danes skoraj nedosegljiva. Njena oblika ima pomen predvsem za ljubitelje stare gorniške literature, ki brskajo vsepovsod, da bi našli še kakšen papir, v katerem bi bilo nekaj lepega o gorah, sicer pa je zaradi nekaterih pomanjkljivosti manj uporabna.
Leta 2000 je zato urednik pripravil prečiščeno besedilo, v katerem je bilo kar najmanj dotedanjih napak. Dodan je bil tudi drugi del razprave Rajka Ložarja, avtorja, ki si je že davnega leta 1933 želel več alpinizma. Besedilo je bilo objavljeno na spletni strani Francija Savenca Gore … ljudje, vendar zaradi tehničnih ovir le delno in sedaj ni več dosegljivo.
Prihajajo nove in nove generacije planincev in alpinistov, ki o svojih dejanjih prav tako razmišljajo in pišejo. Zato je prav, da je vsebina zbornika dosegljiva tudi vsem mlajšim. Večini bralcev lahko pove veliko zanimivega, zahtevnejše pa opozarja na dodatne vire. V zborniku je sedaj uvrščen tudi izreden članek Mire Marko Debelakove s pomenljivim naslovom Tovariši.
Vsak od bralcev bo še vedno lahko našel avtorja, ki mu je najbližji. Morda bo koga prav prebiranje te vsebine spodbudilo, da bo napisal svoje razmišljanje ali celo razpravo. Pridružil se bo hvalevredni skupini alpinistov in drugih piscev, ki so v zadnjih dvajsetih letih napisali o alpinizmu veliko tehtnega. Vsi bomo izredno veseli, če bo mogoče objaviti tudi vse najpomembnejše, kar je bilo napisanega v zadnjem času.

France Malešič, 2006

O SMOTRU ALPINIZMA

Klement Jug

Mnogo je alpinistov, ki sami ne vedo, čemu hodijo v hribe; zato iščejo na vseh straneh alpinizmu smotra, da bi svoje početje opravičili. Najlepši dokaz za to, kako malo si je večina turistov v tej zadevi na jasnem, je pač v tem, da je vsa alpinistična literatura prepolna pogosto pretiranih slavospevov planinam in onim deloma resničnim, deloma pretiranim in deloma izmišljenim dobrinam, ki jih planine nudijo in zaradi katerih je baje treba, da se planine obiskujejo. Eni iščejo v planinah lepote, drugi zdravja, tretji religioznosti itd.
Če se vprašamo odkrito, zakaj ljudje sploh gojijo alpinizem, tedaj padejo vsi ti zagovori, ki hočejo biti splošno veljavni. Kdo hodi plezat po umazanih in raztrganih grebenih, s katerih se vrne ves razcapan in razmršen, zaradi lepote? Kdo prenaša do onemoglosti »štrapace« v snegu, toči, burji, dežju itd. zaradi zdravja? In koliko turistov je sploh onih, ki mislijo na religioznost, ko gredo v hribe?
Po mojem mnenju je osnovni motiv, ki je gnal prve alpiniste in tudi vse večje poznejše alpiniste v gore, njihovo stremljenje po prvenstvu, volja do zmag nad čim večjimi ovirami in nevarnostmi. Kar je ostalih turistov, pohajajo v hribe iz različnih drugih, posebnejših in prigodnostnih motivov. Eni imajo znanstvene interese (geološko, geografsko in prirodoslovno preučevanje gora), drugi estetske, tretji moralne itd. Velika večina »turistov« pa sploh ne hodi v hribe zaradi teh višjih razlogov, marveč bodisi zaradi zabave, športa, razvedrila, pustolovščin, bahanja in drugega; bodisi zaradi sugestije (posebno začetniki), ki izvira iz boječega spoštovanja pred onimi, ki so že dosegli kake planinske uspehe.
Razlika v motivih ima za posledico, da ti različni ljudje tudi vsak drugače goje turistiko. Eden zasleduje v hribih zmagovanje nad nevarnostmi in »štrapacami« v snegu in stenah; takemu včasih ne poplača truda niti najlepši razgled, če je prelahko pridobljen. Drugemu zopet so gore same deveta briga, ogiblje se nevarnosti in išče le spoznanja v njih. Tretjemu so neestetične in nevarne stene sovražne; on išče le lepih razgledov, krasnih pokrajin. Zopet drugi išče v hribih okrepitve značaja v smislu svojih nazorov. Potem so tudi »turisti«, ki hodijo na Kamniško sedlo in na Golico, a vidijo medpotoma grozne reči, ki jih potem doma pripovedujejo. Itd.

Turistika v splošnem pomenu besede je torej konglomerat motivov. Vsakdo pa čuti, da turistika v tem splošnem pomenu sploh ni prava turistika, marveč da ima to čisto določen pomen. Turistika v tem ožjem pomenu je pač ona, ki izvira iz najprvotnejšega motiva, iz onega, ki je sploh utrl pot ljudem v gore, v stene, v ledene puščave itd., to je iz stremljenja po zmagah, po prvenstvu. To je jedro turistike, ki se mu ostali motivi turistov le več ali manj približujejo in pridružujejo. Najbližji temu jedru je mogoče estetski tip turista, kajti tak turist pohaja v hribe, dasi ne iz prvotnega turistovskega nagona po obvladovanju, vendar ravno zaradi gora in njihove lepote same.
Naj sedaj smatra kdo trmo in stremljenje po zmagah, ki žene turiste proti oviram, za plemenito ali ne, eno je vendar gotovo, da ta posebna turistika (in ne »turistika« sploh) vzgaja in krepi značaje. Res so bili – seveda! – veliki značaji in močni možje že pred alpinizmom; saj tudi ne trdim, da so taki ljudje produkt zgolj alpinizma. Alpinizem je prej izraz stremljenja krepkih mož po udejstvovanju, torej efekt takih značajev. Alpinizem je preizkuševalnica volje, tovariške zvestobe; vsled tega krepi značaje, ki ga goje, preizkusi, izšola, izpopolni. Vse drugače vpliva turistika na pravega nego na samozvanega »turista«.
To spoznanje pa nam nudi možnost, da mi sami damo turistiki smoter, tudi če ga ona sama po sebi nima. Brezciljno gojena turistika vzgaja le one značaje, ki imajo že v sebi dano etično podlago za to vzgojo. Smotrno gojena turistika pa more postati važen vzgojni faktor tudi za širše plasti, ki bi jih sicer moralni vpliv turistike ne zasegel. Turistika nam je v stanu dati delavce s trdno voljo za zmagovanje vseh ovir, tudi onih, ki so dane v lastnih nizkih nagonih, delavce s smislom za tovariško zvestobo, disciplinirane, ki bodo v kateremkoli poklicu stali na svojem mestu in koristili narodu in človeštvu. Ne ponižnih in cmeravih, marveč močnih ljudi nam je treba!
V tem vidim jaz višji, etični in glavni kulturni smoter turistike, ne pa bodisi v estetičnih, bodisi v religioznih čustvih, ki naj bi jih zbujal strah pred planinskimi nevarnostmi in ki morejo v svojih ugodnih posledicah biti sicer tudi kulturnega pomena, a ne v tako velikem obsegu in niti v tako specifično turistovskem smislu, kakor vzgoja krepkih značajev. Različne teorije, ki hočejo na kompliciran in malo umljiv način pokazati strah pred nepoznanimi nevarnostmi v svobodni naravi (isti strah, ki ga doživlja otrok v samoti ali temi, kateremu strahu se pozneje po privadi smeješ) kot jedro turistike, s čimer naj bi se oni, ki ta strah doživljajo, dvigali še višje, nego zgolj na vrhove, torej še višje nego oni, ki strahu ne poznajo: te teorije delajo name vtis, kakor da jih nezavedno motivira stremljenje po opravičilu za ta strah; temu stremljenju pa se poznajo sledovi splošno človeške želje po prvenstvu, dasi morda ta želja ne more priti do veljave kot volja. Globoko spoštujem človeka, ki mu je religija čustvo in ne golo prepričanje. Toda napačno bi bilo zaradi tega čustva, ki ostane tudi pri ljudeh silne volje in poguma lahko neokrnjeno, še gojiti oni strah pred nevarnostmi, ki dela ljudi majhne, trepetlikave. Moralnejša nego strah v planinah, ki je kar smešno neupravičen (kdor se nevarnostim privadi, spozna, kako zelo majhne so v splošnem), je pogumna požrtvovalnost, srčno samozatajevanje in zapostavljanje samega sebe za tovariša, znak prave turistike!

Če pa je ta moj nazor o smotru, ki ga zamoremo dati turistiki, da namreč ona dobi svoj kulturni pomen in ne bo le šport, zabava ali v najboljšem slučaju brezciljno »rekorderstvo«, če je ta nazor pravilen, tedaj sledi iz njega neka norma, ki naj bi se je planinci držali pri medsebojnem vplivanju, posebno pa pri vzgoji mlajše generacije.
Ta norma pride v prvi vrsti v poštev za turistično literaturo.
Planinec, ki opisuje svojo turo, ima pri tem lahko različne motive. Njegov opis more biti znanstven, poučen referat; vsled užitka, ki ga nudi, se lahko približuje estetičnemu umotvoru; izvirati more zgolj iz zadoščenja ob spominu na izvršitev (kar ni treba, da smatramo za bahanje; saj vsak resnični turist z užitkom pripoveduje o svojih doživljajih svojemu soturistu, o katerem ve, da ga razume in v njegovi pripovedi tudi uživa, dočim se mu zdi odveč pripovedovati občudujočim nepoznavateljem turistike), in končno lahko izvira tak opis tudi iz gole bahave megalomanije. Vsak od teh načinov opisovanja ima svoj – dober ali slab – smoter.
Prvi smoter, ki naj bi ga planinci dajali svojim opisom, vidim jaz v vzgoji mlajših planincev in v izpopolnjevanju turistov sploh. To napredovanje naj se tiče turistovskih zmožnosti, ki si jih planinci medsebojno z opisovanjem lastnih izkušenj stopnjujejo, ali dviga etičnega in s tem kulturnega momenta v turistiki, torej krepitve značajev, kar prava turistika že tako zahteva s pogumom, požrtvovalnostjo za tovariše, z zvestobo, z odpovedovanjem udobnostim in drugim užitkom ter s samohotno disciplino, ki mora pri kulturnem človeku nadomestiti pokorščino. Nazorni spisi tozadevnih izkušenj in doživljajev naših planincev bi lahko bili velikega pomena tudi za narod, zgodovina nam kaže, da so bili narodi močni le tako dolgo, dokler so poznali požrtvovalnost; ko pa jih je takozvana civilizacija pomehkužila in jih napravila odvisne od naslad in individualne sreče, so propadli.
Taki opisi bi imeli res turistovski smoter, ker bi »poznim rodovom« pomagali priti v zmožnostih in značaju še preko nas.
Žalostno, če nas potomci ne prekosijo! Naša in naših zanamcev naloga je, da se ne navdušujemo ob lastni preteklosti, marveč da gledamo v bodočnost.

*****

KLEMENT JUG, O SMOTRU ALPINIZMA – PV 1928, št. 1, str. 3.

– Klement Jug (1898-1924): doktor filozofije, doma iz Solkana. Prvi, ki je začel s prvenstvenimi plezalskimi vzponi pri nas, največkrat sam. V letih 1922 do 1924 je preplezal veliko smeri, med njimi tudi izredno težavne. S spisi v PV je za več desetletij začrtal duhovno smer našega alpinizma. Razčistil tudi vprašanja tovarištva v navezi, pravilnega varovanja in uporabe cepina. Kot filozofa so ga zanimali predvsem nagonska človekova plat, stremljenje in čustvovanje. Bil je najboljši študent slovenskega filozofa Franceta Vebra, nato študiral eksperimentalno psihologijo pri dr. V. Benussiju v Padovi in se prav zaradi tega vrnil k normativni plati človeške duševnosti. Ponesrečil se je 11. avgusta 1924 v zahodnem delu Triglavske stene, ko je sam skušal preplezati kasnejši Jugov steber. Njegova misel in življenje še danes pomenita moralno veličino. (»Sramota je, da so vse že pred nami preplezali tujci. Mi se moramo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo vse naše planine v vsakem oziru naše. Kdor izmed narodov se zadovolji z majhnim, izgine. Za velike pa ni veličine nikoli dovolj. Jugoslovani smo po številu majhni, zato pa moramo po svojem bistvu postati veliki!«)
– hribi: geografsko poimenovanje za nižje vrhove, tudi pogovorni izraz za gore; planine: planšarije, tudi pogovorni izraz za gore;
planinec: ustaljen izraz za obiskovalca gora; sopomenke: gornik, hribovec, hribolazec, gorohodec (dobesedni prevod iz nemškega der Bergsteiger).
– štrapac: napor, garanje.
– sugestija: posredno, prikrito vplivanje na čustva, mišljenje in ravnanje nekoga; namig, pobuda.
– turist, turistika, turistovski: (fr. tour – krog, potovanje) danes alpinist, alpinistika, alpinistični.
– estetski, estetični: pridevnik od estetike; je v skladu z estetskimi načeli, sklada se s pojmom lepega; estetika: preučuje lepo oziroma vrednote v umetniških delih.
– etični: pridevnik od etike, označuje, kar je etično pozitivno, moralno; etika: preučuje smisel in cilje moralnih hotenj in dejanj z vidika dobrega in zla ter temeljne kriterije za njihovo vrednotenje.
– megalomanija: veličavost, značilnost tistih, ki imajo v danih razmerah velike, težko izvedljive načrte.

POGLAVJE O »PODUŠEVLJENJU« PLANINSTVA

Josip Ciril Oblak

Na zadnjem občnem zboru Slovenskega planinskega društva se je sprožila ideja o »poduševljenju planinstva«, govorilo se je tudi o planinstvu kot nekem »ljudskem športu« in predlagali so se v razne svrhe tudi razni odseki. Nazori, ki so se pri tem razvijali – jaz sam se zbora žal nisem mogel udeležiti – pa potrebujejo gotovega dopolnila in raz moje stališče o tej stvari tudi korekture.
Da proglaša izvestna stran planinstvo sploh za šport, to je bolj ali manj znano. V tem oziru je bistvena razlika med to in mojo tezo o planinstvu, ki zame ni nikak šport. Ako govorimo o »poduševljenju planinstva« – kot športa – potem tiči v tem neka kontradikcija, neko notranje nasprotje glede bistva stvari same. Kdor gleda na planinstvo kot šport in ga kot takega proglaša, ga, tako pravim jaz, ne poduševlja, ampak ga potiska v nasprotno smer od poduševljanja, na nivo nekakega, rekel bi, psevdospartanstva, ki bi se tudi rado ovenčalo z neko višjo idejo …
Resnica je, da mnogo, premnogo ljudi, ki hodijo po tem božjem svetu, po hribih in dolinah, gorah in mestih, opravlja to kot šport, da celo kot privrženci – mode. To ni pravzaprav nič novega. Saj nam že stari nemški pesnik Grün pripoveduje o dveh potnikih, ki gresta v hribe: eden »weil’s Mode just«, drugi »mit dem Drang in der Brust«. Mislim, da nam je že ta stari nemški pesnik v bistvu, čeprav ne v vseh posledkih, prikazal, da imamo dvoje vrst »planinstva«. Saj so še drugi motivi, ki vodijo človeka gori v bregove – zlasti tudi higienični, to je skrb za zdravje: tudi te vrste planinec – če namreč ničesar drugega ne zasleduje na svojih pohodih, ničesar drugega ne vidi in ne doživi – tudi ta ni oni »poduševljeni« popotnik A. Grüna, ki nima s športom in z modo prav nič skupnega, a je v duševnem sorodstvu s pesnikom in filozofom samim.
Med to vrsto popotnikov, ki jim je kretanje v prirodi samo sebi namen, in med vrsto takozvanih športnikov je tolika razlika, kolikršna je med slikarjem in fotografom. Ne odrekam vsake pomembnosti fotografom, ki iščejo raznih »motivov« bolj ali manj srečno za ponazarjanje estetične lepote pokrajine, toda dušo ji da le umetnik-slikar s svojim čopičem, pisatelj s peresom z besedo umetnika.

Gledam na planinstvo sploh raz stališče umetniškega doživetja; pravo, res poduševljeno planinstvo je umetnost, prav tako kakor glasba in vsaka umetnost, produktivna in reproduktivna. Je umetniško doživetje, je zadeva srca in čustvovanja. Zato resnično poduševljeno planinstvo ne sme in ne more biti nikak – šport, tudi ne »ljudski«, ker bi sicer lahko kdo proglasil tudi pesništvo in slikarstvo za šport.
Pravi pisatelj in slikar doživi pokrajino in prirodo, ne samo gorsko, in ji vlije – dušo. Vsaka pokrajina in vsa priroda brez tega je zgolj – materija!
Človek estetskega duha jo obda z vsem čarom svoje fantazije, on jo poduševi.
Iz tega vira more priti tudi vsako resnično »poduševljenje« planinstva.

To tezo mi potrjuje s svojim delom zlasti Kugy, ki je tudi našo pokrajino – doživel in naše vrhove obdal z vsem sijajem umetniškega doživetja. On jo je poduševil, ne pa oni, ki je izmeril vse gorske kote do metra natanko z aneroidom v roki. Zato bo tudi le oni, ki zna pogledati v našo pokrajino, v prirodo, z očesom esteta, z duhom filozofa in s srcem poeta, poduševil naše planinstvo. Tam je geograf, kartograf, geometer, ki opravlja res potreben in koristen posel, tu pa je umetnik, ki poduševlja.
Z estetičnim motrenjem veličastja harmonije v prirodi in s filozofskim gledanjem na pojave v prirodi in s tem zvezani takozvani etični moment premaganih težav – ki pa niso težave, nego za pametnega, ekonomsko s svojimi telesnimi silami ravnajočega potnika pravi užitek – in moment novih dognanj: to je pravo idealno planinstvo v najvišjem pomenu besede; v to višino vodi pot poduševljanja vsega alpinizma.

Ta pot pa vodi čimdalje proč od športa, ki bi rad z nekim namišljenim »etičnim užitkom« nad raznimi doseženimi rekordi izpolnil svojo duševno praznino.
V tem smislu je proglašanje planinstva kot nekega »ljudskega športa« zelo problematična stvar, beseda dvomljive in sporne vsebine, a sam bi na drugi strani le želel, da bi se pravo poduševljenje planinstva skušalo, če je to količkaj možno, doseči po vseh odsekih.

*****

JOSIP CIRIL OBLAK, POGLAVJE O »PODUŠEVLJENJU« PLANINSTVA – PV 1929, št. 9, str. 193.

– Josip Ciril Oblak (1877-1951): doktor prava in advokat v Ljubljani, planinski in krajinski pisatelj in esejist, navdušen ljubitelj gorske narave do zadnjega, ko je 27. septembra 1951 v megli zdrsnil na snežišču pod Kredarico. Estetsko navdahnjen pripovednik in zanosni slavitelj lepot naše domovine. (»Zakaj se mi zdijo naše planine najlepše na svetu? Zato, ker so – naše. Tu se srečamo s pojmom domovine, ki je vsakemu človeku njegova najlepša na svetu. Zato so nam tudi naše planine najlepše na svetu.«) Obiskal številne domače in tuje gore, bil poznavalec Koroške, se oglašal s številnimi potopisi in razpravami.
– izvestna: (hrv.) določena.
– psevdospartanstvo: samo navidezna strogost, nepopustljivost.
– Anastasius Grün (Anton Auersperg, 1806-1876): nemški pesnik, rojen v Ljubljani, več let je bil njegov vzgojitelj Prešeren, zbiral tudi slovenske ljudske pesmi.
– weil’s Mode just: zaradi mode; mit dem Drang in der Brust: s srčno močjo.
– produktivna, reproduktivna umetnost: ustvarjalna, poustvarjalna umetnost; poustvarjalna je naprimer izvajanje glasbenih del drugih avtorjev.
– aneroid: tlakomer s kovinskim peresom.

O PLANINSKEM »ŠPORTU« IN »UMETNOSTI«

Mirko Kajzelj

V septembrski številki Planinskega vestnika je na zadnji strani uredništvo priobčilo vabilo k javni razpravi o planinstvu. Dovolite, da tudi jaz izrazim svoje mnenje o tem vprašanju. Odgovarjam kolikor mogoče na kratko.
Ali je planinstvo šport ali ni? Če hočemo rešiti to vprašanje, moramo vedeti, kaj je šport. Šport je v prvem pomenu besede in sploh gibanje v prosti naravi, ki ima namen, da si krepimo telo in plemenitimo duha. Ali je torej planinstvo šport? Je, ker točno odgovarja tej oznaki. Če to priznavajo Angleži, Nemci in drugi veliki narodi, zakaj bi se potem ravno mi temu upirali, zlasti če za to ni razloga? Seveda ne smemo zamenjavati prvega pomena besede šport s poznejšim, ko se mu pridruži rekorderstvo. To pa je šport v drugem, ožjem pomenu besede.
Gospod dr. J. C. Oblak pravi v septembrski številki, da gleda na planinstvo »raz stališče umetniškega doživetja« in da je »pravo, res poduševljeno planinstvo« umetnost. To dokazuje na ta način, da je priroda sama gola materija, ki jo umetnik-estet-planinec obda »z vsem čarom svoje fantazije« in jo tako »poduševi«.
S tem nazorom se ne morem strinjati. Priroda sama nam nudi toliko lepote, da je človeška fantazija niti ne dosega, in tvori sama estetično harmonično enoto.
Vzemimo konkreten primer: sončni zahod v snežnih višavah. Kateri slikar nam more naslikati, kateri pesnik opeti to prelivanje barv po snegovih od svetlorumene in rdeče do temnovijoličaste in črnomodre, to niansiranje v oblakih med temnim in svetlim? Ali more kaj podobnega ustvariti človeška fantazija ali še povečati tako krasoto?

Mislim, da ne. Zadostuje, da pride nepokvarjen človek tja gor in vidi … Naj bo še tako reven, bogastvo prirode je tako veliko, da se ne bo vrnil prazen. In vesel je lahko, da more vse to tiho opazovati in razumeti; nikar da bi skušal dvigniti to popolnost s svojo fantazijo! Gotovo pa je seveda, da je treba opazovati s čustvom. Planinec je pobožen vernik pri službi božji prirode.
Naše čustvovanje je tako bogato in mnogostransko, da ob motrenju prirode ne rabimo še subjektivnega dodatka fantazije. Nekaj drugega je pri umetnosti, kjer umetnik nima dovolj izraznih sredstev, da bi opazovano predočil in mora zato sprejeto sliko prekrojiti in ji dodati subjektivno noto, ki je dostopna sredstvom, tako da podana slika kolikor mogoče malo izgubi od resnično doživete. Za to je pač potrebno globlje »umetniško doživljanje«, čustvovanje in fantazija.
Vsak nepokvarjen človek ima ključ do prirode, do njenih krasot: kako ne – saj je vendar iz nje izšel, saj je ona njegova pramati, ki ga kliče nazaj k sebi. Zakaj naj bi torej planinstvo bilo samo domena posameznikov?
Brez vsake umetnosti in fantazije doživiš dušo narave, ki je v njej sami – če znaš gledati. Na žalost danes več nego polovica planincev ne zna »gledati«. A zakaj? Ker jih omejujejo znaki civilizacije, jih spominjajo na njihov običajni milieu in tako utesnjujejo njihove misli, preprečujejo pravo opazovanje. Odstranite konservne škatle z vrhov in potov, časopisne liste, lupine, žalostne »spomenike« in vse druge znake, a naučite ljudi, kaj je prava kultura pa boste videli uspeh.

*****

MIRKO KAJZELJ, O PLANINSKEM »ŠPORTU« IN »UMETNOSTI« – PV 1929, št. 10, str. 225.

– Mirko Kajzelj (1908-1986): doktor medicine; oče Bogumil je bil član piparske druščine in ga je od malega z bratom Vladimirom (1905-1972; soustanovitelj Skale) vodil v gore. Plezati je začel v gimnaziji, največ s Herbertom Drofenikom po Kamniških in Savinjskih ter Julijskih Alpah; precej sta se ukvarjala tudi z zimsko alpinistiko in smučanjem. 1925 je novoustanovljeni plezalni odsek Skale dal pobudo za plezalni vodnik Naš alpinizem. Glavni urednik Kajzelj je med študijem v Gradcu natančno pregledal tudi tujo literaturo o naših gorah in izredno skrbno pripravil gradivo za tisk, Drofenik pa odlične ilustracije. Naš alpinizem, ki je izšel leta 1932 (ponatis DZS, 1982), s svojo izčrpnostjo in kulturno bogatostjo daleč presega običajne plezalne vodnike in je eno najpomembnejših kulturnih dejanj našega predvojnega alpinizma. (»Priroda ni človekova nasprotnica, ampak učiteljica in vodnica. Človek premaguje zapreke prirode in ta boj mu da zrelostno spričevalo za življenje. Res: včasih so zapreke prehude in kandidat omahne. Ali je kriva priroda ali kandidat? Nihče. Priroda ne sluti, da mož ni kos vprašanju; on pa se tega loti v upanju na zmago. Zgodi se, da pade tudi zmožni. Slučaj ali zakon usode?… Na vsak način pa je strahopetno in nemoško ne lotiti se zapreke zaradi tveganja. Kdor tvega in upa, je že dosegel uspeh. Kdor pa ne tvega, ni še nikoli imel uspeha. To velja za planinstvo in tudi za življenje; saj je planinstvo del šole življenja, koncentracija življenja. Seveda: vsak in vsi se ne bodo spuščali v tveganje. Lammer imenuje take v Jungbornu filistre in pravi zasmehljivo, da gleda filister na alpinizem z istim pogledom in ga kritizira z isto pravico kakor rojeni glušec simfonijo … Nismo vsi enaki in prav je tako na svetu.«)
– milieu: (fr.) okolje, v katerem nekdo živi.

ŠE O »PODUŠEVLJENJU« PLANINSTVA

Josip Ciril Oblak

Veseli me, da se je oglasil na poziv uredništva z ozirom na moj članek, ki je bil provociran od druge strani, eden izmed mlajše generacije naših planincev ter pokazal s tem, da se pečajo tudi v teh vrstah z resnimi vprašanji in je na ta način posredno postavil na laž one klevetnike, ki hočejo trditi, da so naši mladi planinci (prosim, tudi jaz se štejem še med mlade!) samo navadni »športlerski švadronerji« in – renomisti …
G. M. Kajzelj se je jako hitro odzval in zelo na kratko odpravil poglavje, ki potrebuje temeljitega poglobljenja, čeprav je fundament, na katerem sloni, da se tako izrazim, jako enostaven in prav nič kompliciran, a so konsekvence, ki se podajajo same po sebi, take, da bi se o njih dale pisati – knjige. Ne da pa se izčrpati to poglavje na koščku papirja niti od mene niti od g. K. Predvsem pa je treba zidati na pravilno podlago. To je filozofski problem, s katerim se razvijajoči človeški duh nehote bavi navadno šele v umirjeni dobi – seveda pri dani duševni dispoziciji.
Rešiti vprašanje, kaj je šport in ga postaviti v antitezo z umetnostjo na tak način, kakor skuša g. Kajzelj, se pač ne da. Zlasti tudi ni treba, da človeka pri tem zapusti logika. Z neko precejšnjo apodiktično gesto reši g. Kajzelj pojem športa, proglašajoč ga kot vežbanje in krepljenje telesa in duha v prosti naravi. Potem postavi to svoje pojmovanje v antitezo z mojim »gledanjem na planinstvo s stališča umetniškega doživetja« in pravi, da se ne strinja s tem, da šele človeška fantazija poduševi materijo, ki jo predstavlja tako imenovana priroda. Ker planinstvo točno odgovarja oni njegovi oznaki, je kratkomalo – šport, zlasti češ, saj to priznavajo tudi – drugi narodi.
Mimogrede pripominjam, da dnevna žurnalistika, ki včasih ne ve, kako bi opredelila ta pojem, zame še ni noben – narod, najmanj pa – argument. Vem, da se razni razboriti duhovi, kakor Kugy in drugi, z vsem elanom svojega prožnega duha in peresa protivijo oznaki planinstva kot šport. In imajo čisto prav. Kajti šport bodisi v ožjem bodisi v širšem pomenu besede še davno ne izpolnjuje pojma planinstva, čigar temelj je vse širši in globlji kakor omenjeni šport. Šport je namerna vežba telesa, v določenih okoliščinah pa tudi duha.

Športov imamo razne vrste, ki nimajo s prostim gibanjem v prirodi nobene zveze in je z njimi vedno združeno tudi neko vežbanje duha, da, celo rekorderstvo, ki je z raznimi formami športa izrodek današnjega časa, a se bo ravno tako preživel kakor vsaka narejena in forsirana stvar.
Vse drugačna je stvar s planinstvom, ki ima svoj izvor v prirodi sami, katere del je človek sam. To sem poudarjal ob raznih prilikah v raznih verzijah in ko govori g. Kajzelj o pramateri prirodi, iz katere je človek izšel, to samo ponavlja. Od le-te mu je dan dar gledanja, ki je čisto neodvisno od gibanja in vežbe. G. Kajzelj hoče polemizirati z menoj, češ da reklamiram to »gledanje« samo za gotovo vrsto ljudi in jo napravim za neko domeno, a sam hoče v isti sapi ukleniti planinstvo v ozek pojem enostranskega športa. So res ljudje, ki goje le hojo in plezanje po planinah kot resničen šport, a to niso reprezentanti onega gledanja na prirodo, kateremu dajem prav jaz najširšo, univerzalno podlago, odrekajoč mu vsako duhovno zvezo s športom. V isti sapi, ko trdi, da se ne strinja z mojo tezo (da človek s svojim gledanjem, s svojo fantazijo poduševi prirodo, ki bi bila brez tega zgolj materija), pa zapiše: »Priroda sama nam nudi toliko lepote, da je človeška fantazija niti ne dosega, in tvori sama estetično harmonično enoto.« S tem pa le potrdi mojo tezo. Pojem estetične in harmonične enote ustvari prav šele dar gledanja, ki pa ni enako razvit pri vsakem človeku, celo ne pri vsaki starosti. Nikogar ne izključujem od tega gledanja, ki je bilo dano, ko je prvi človek zagledal luč sveta. Ko je pričel čustvovati in gledati na prirodo okoli sebe, katere del je sam, je bil tudi rojen prvi – če hočete – planinec, ki je samo novodobna beseda za to, kar obstaja od vekomaj. Že gledanje samo budi fantazijo in vse, kar vidimo, je res le videz. Barve, konzistenca materije, prostor, čas – je le subjektiven občutek opazujočega. Brezmejnost časa in prostora, ki je in ni, a je, rekel bi, najbližji »gledajočemu« duhu – je fantom, ki obstaja le v fantaziji človeškega duha. In – »harmonija« v prirodi? Tudi ta pojem je rodila le naša fantazija. In ko se ti kaže v brezmejnosti časa in prostora ves svet, sredi katerega stojiš, le neskončno majhen drobec – prah, ti kot neskončna ničevost – ali se ne poraja tisti trenutek v človeški duši, ki v svoji omejenosti išče telesnosti, trdnih tal in ograničenosti, nemara ravno nasprotna predstava; neka »disharmonija«? In vendar je priroda tudi v tem videzu – lepa za onega, ki »zna gledati«. In kaj je to gledanje drugega nego ono doživetje, ki »obda prirodo s čarom fantazije«. Le v njej živi pojem o »veličastju« in »harmoniji«.

Naše »čustvovanje« je tako bogato in mnogostransko, pravi g. Kajzelj, da ob motrenju prirode ne rabimo še »subjektivnih dodatkov fantazije«. Kaj je čustvovanje brez fantazije in fantazija brez čustvovanja in kje je meja med njima, tega g. Kajzelj ne pove. Ali čustvovanje mar ni – subjektivno? Ko zapiše ono o prelivanju barv v snežnih višavah, ki je ravno tako nedosežno kakor isto v gozdu v najnižjih nižinah ali na obali morja, ko govori o veličastju estetične harmonične enote – pride do istega zaključka in po malem logičnem skoku sijajno potrdi le mojo tezo.
Le-tega, pravi g. Kajzelj, nam ne more ustvariti nobena fantazija. No, fantazija sploh ne more ničesar ustvariti v prirodi. Slikar nam jo more le predočiti. Ko nam hoče g. K. pokazati bistvo umetnosti in govori o raznih sredstvih in prekrojevanju sprejete slike, je zašel pač predaleč na polje, ki ga obvlada Ratzel v svoji znameniti knjigi o »Slikanju prirode« in ki mu g. K. s svojimi medlimi izvajanji ni kos. To je že konkretna forma doživetja. Pa je mnogo pesniških duš na svetu, ki vse to dožive, a niso napisali stavka in napravili poteze s čopičem. Vse je le dokaz, kako človeška fantazija obda prirodo s čarom poezije, ki je po tezi g. K. niti ne more doseči. Da, ne more.
Zato je stavek: »Brez vsake umetnosti in fantazije doživiš dušo narave, ki je v njej sami – če znaš gledati«, samo posledica naglice, s katero je hotel obdelati g. K. v svojem sicer resno zamišljenem članku globoki filozofski problem, ki bi izpolnil – knjigo in ki zaposluje marsikoga toliko let, kolikor trenutkov mu je posvetil g. K.

O kaki domeni umetnikov na polju planinstva ni govora. Saj to je ravno ono doživetje, od katerega ni nihče izključen, a oni, ki ima silo in moč dati mu konkretno formo s peresom in čopičem, v resnici poduševlja planinstvo. In prav v tem smislu sem napisal svojčas v Epilogu k Etni, da je bil naš narod velik pesnik tedaj, ko je postavil cerkve na najlepših točkah sredi proste prirode. Pravo planinstvo, ki ni odvisno od telesne sposobnosti, ima po moji tezi vse univerzalnejšo podlago, samo – šport ni!

*****

JOSIP CIRIL OBLAK, ŠE O PODUŠEVLJENJU PLANINSTVA – PV 1929, št. 11, str. 241.

– športlerski švadroner: kvasač, širokoustež, bahač.
– renomist: človek, ki išče slave in ugleda.
– dispozicija: potencialni, podedovani pogoj za neko dejavnost, ki ima osnovo v dedni strukturi posameznikovega telesa; nekdo ima naprimer vse dispozicije za dobrega tekača.
– apodiktičen: neizpodbiten, odločen.
– konsistenca: gostota, trdnost, čvrstost snovi.
– Epilog k Etni: PV 1926, str. 1.

POMEN IN RAZVOJ ALPINIZMA

Henrik Tuma

Priroda, kar je dobrega,
vsebujejo tvoja nedra,
ti si plodni vir vseh resnic.

Denis Diderot

Ako povzamemo izsledke razprav, ugotovimo, da je alpinizem najmodernejši socialno-psihološki pojav zadnjega veka. Alpinizem se začne razvijati istočasno kakor moderna kultura približno v drugi polovici 18. veka vzporedno z velikimi boji za prenovo socialnega reda ter z nastopom novega svetovnega naziranja, med katerim so postali tudi odnošaji človeka do prirode drugačni. V evropskem kulturnem svetu se je takrat izvršila sprememba vsega mišljenja in čustvovanja. Alpinizem ima med drugimi pojavi svoj posebni značaj in posebno vrednost. Stopi v zgodovino, ko dobi zunanjo obliko z ustanovitvijo angleškega Alpine Cluba 1857.
Z organizacijo angleških učenjakov-športnikov stopi alpinizem šele na plan. Njegove bistvene sestavine so ljubezen do gore, ljubezen do truda in zmage, vzporedno s tem znanstveno delo, preučevanje visokih gora in prirode. Ta vsebina se kaže v razvoju poznejših alpinističnih organizacij vedno izrazitejše.

V razmerju človeka do prirode vidimo tri razvojne dobe.
V prvi davnini je bila ljudska masa neobčutna za lepote visokih gora, prevladovala sta groza in strah, priroda je odbijala in nadvladovala človeka. Pred elementarnimi dogodki izbruhov ognjenikov in povodnji je človek čutil svojo ničnost in polno odvisnost od prirode. Dokler je bil človek nezavedno kakor žival del obdajajoče ga prirode, dokler je videl v prirodnih predmetih živa bitja, kakor je bil sam, toliko časa se ni mogel zavedati lepote prirode. Imel je proti sebi gorostasne sile viharjev, neba in zemlje, ko je zemlja sama še ustvarjala svojo obliko. Bil je suženj prirodnih sil in šele v trenutku, ko je jel spoznavati predmete izven sebe, jih ločevati od sebe, šele takrat je podzavestno s prvim spoznavanjem prirodnih sil tudi nastopilo podzavestno čustvovanje lepote prirode, ki se je izrazilo v prvi ljudski poeziji.

Človek prve nastopajoče kulture pa se ni mogel takoj otresti strahu pred vladajočo prirodo. Zaradi tega je bilo njegovo prvo čustvovanje prirode tesno zvezano z verstvom. Človek, ki je bil docela odvisen od višjih sil prirode, je videl v posameznih silovitih, nerazumljivih pojavih višja bitja, zla bitja, ki ugonabljajo. Iz te prve dobe je ostalo človeku najgloblje čustvo odvisnosti od najvišjih sil, temelj vsega poznejšega verstva do današnjih dni. Še danes izvira religiozno čustvo, ki navdaja plezalca, ko se loti strme smrtonosne stene, iz čustvovanja neznanske premoči prirode nad človekom. Čustvo odvisnosti človeka od višjih moči je tudi sociologično jedro vsake organizacije človeške družbe pod avtoriteto, smisel države in cerkve.
Ko je zemeljska skorja dobila današnji obraz, ko je človek v milijonskoletni dobi v sožitju s prirodo stvoril složno telo, je v obrambi proti prirodnim silam, iščoč hrano, odejo in streho jel spoznavati sile prirode, razvil svoj razum. Ustvaril je orodje in orožje, da je pridobival od zemlje hrano ter krotil zveri; takrat je šele zagledal poleg zlih duhov v prirodi tudi blagodejne. Priroda mu ni več samo sovražno in uničujoče stala nasproti. Človek je od zemlje dobival sredstva, da se je branil proti zlim silam prirode. To je bila stotisočletja dolga druga doba prvobitne človeške kulture poljedelca in pastirja, skitalca nomada in ribiča. Človek je v delu s prirodo razvil svoje lastnosti; poljedelec-pastir miroljubnost, nomad bojevitost – tam se je razrasla bogata čustvenost in svobodoljubnost, tu krepka volja in disciplina.
Ko sta suša ali vihar vrgla nomada iz step in ribolovca z morja na poljedelca in pastirja, je nastopila doslej približno šest- do tritisočletna doba, na katere zadnjem robu stoji človeštvo danes. Volja je nadvladala čustvenost, zmagovalec je zagospodoval sužnju, premaganemu poljedelcu. Ustanovljena je bila država, z njo civilizacija, to je organizacija človeške družbe v nadredju in podredju, kar je pogoj razvoja višje kulture. Gospod je zahteval zase večje in višje delo, razkošje in polno zadovoljstvo. Prekodelo, ki izvira iz splošne človeške lastnosti, prvotnega nagona gibanja, veselja do truda in dela, ki se je dotlej izgubljalo v drobcih človeške družbe, se je pod gospostvom jelo zbirati v prvo bogastvo. Od preprostega dela na zemlji, ki je dajalo človeku skromno življenje, sta se ločila grad in mesto, razvila se je umetnost. Z gospodstvom je nastopila ideja edinega, vsemogočnega boga. Z ukazom gospoda nad sužnjem je nastal zakon.
Prirode pa človek še vedno ni znal spoznavati.

Ko se je makedonski kralj povzpel na Vitošo, ga ni gnala ljubezen do gorske lepote, ne ljubezen do zmaganja visoke gore, marveč je stopil na visoko razgledišče, da bi videl na zahod, kako naj kot vojskovodja izvede svoje zavojevalne načrte. Vitoša naj njegovim bojnim četam pokaže pot na sever in zahod. Ko je mogočni rimski cesar Hadrijan stopil na Etno, ga ni gnala ljubezen do gore, še manj želja, da bi jo zmagal, ampak zavest mogočneža, ki z visoke gore motri svoje nepregledno carstvo.
Pod mogočnim Rimom je bogatega Rimljana razkošje učilo egoistoično uživati lepoto prirode.
Že pozno v srednjem veku vidimo, kako prva iskra ljubezni do prirode visokih Alp zvabi poeta Petrarco na Ventoux. Podzavestno se javlja ideja ljubezni do alpskega veličastva, še nerazdružljiva od verske ideje iskanja božjega veličastja.
V razvoju človeškega dela se je v nadaljnjem spoznavanju prirodnih sil vzbudila ukaželjnost.

V humanizmu in romantizmu se vzbuja še neopredeljeno, še sentimentalno hrepenenje spoznavati prirodo. Četudi je Jean-Jacques Rousseau poudarjal, da mu ni dovolj lepota ravnine in hribovja, da si želi prepadov, hudournikov in viharjev, poleg izrazitega čustvovanja lepote prirode ideja ljubezni do truda in zmage še vedno ni izrazita.
Razvoj industrije je utesnil človeka v velika mesta, kapitalizem je zavladal človeški družbi, omejeval življenjsko radost in svobodo; takrat šele kot odpor proti temu nasilstvu prikipi želja stopiti v svobodno prirodo, udejstvovati svoje sile svobodno in radostno v prirodi, pristopi poleg estetskega momenta etični in se uveljavi najgloblji biološki moment.
V polnem novem veku šele prodre ljubezen do prirode in udejstvovanja človeka v prirodi zavestno, v duši in besedi prvič izrazito na dan.
Kakor je človek z vedami spoznaval prirodne sile in jih obračal sebi v prid, tako ga je odpor velikih gora gnal, da jih spozna. Premagal je grozo pred Alpami, samoto, noč in zimo ter vniknil v vesoljnost in neskončnost, s čimer nastopi v alpinizmu zopet verski moment. Tako vidimo, da se čustvovanje prirode razvija vzporedno s človeškim udejstvovanjem. Ideja postane meso s činom in dejanjem.

Ako pogledamo različne oblike človeškega udejstvovanja, vidimo, da sam alpinizem ni docela nova ideja, marveč je le najizrazitejša oblika odnošajev človeka z gorsko prirodo in prirodo sploh.
Stojimo na pragu četrte dobe. Vsa dosedanja civilizacija v državi, vsa dosedanja hiperkultura človeku ne zadošča več. Išče višjo sintezo človeškega uma v stopnjevanju in zvezi čustvenosti z voljo in razumom. Padajo stare klasične in srednjeveške ideologije, sestavljene v teku vekov proč od žive prirode, človeška prirodna sila v velikih masah sili na dan. Enakost uma zahteva enakost človeške družbe, emancipacija od gospostva in avtoritete – nasilja v svobodno avtonomnost.
Alpinizem kot najnovejši kulturni pojav nosi vse znake stremljenja nastopajoče četrte človeške družbene dobe. Vsa mogočna čustvenost ljubezni do prirode daje alpinizmu široko podstavo, na vrh rine vsa mogočna energija, nabrana v človeku posamezniku, dviga se kot voditeljica človeške čustvenosti.
Alpinizem je organska zveza ljubezni do prirode s človeško zavestjo lastne moči in z njenim udejstvovanjem, odsev prirode na človeka in vpliv notranjosti na prirodo.
Alpinizem ima svoje ime po predmetu, na katerem se udejstvuje, po Alpah – visokih gorah, objemlje pa vesoljno prirodo. V Alpah se človeku javi priroda v največji lepoti in enotnosti, zaradi tega je ljubezen do prirode stopnjevana v Alpah do viška. V Alpah hrani priroda vso svojo silo in grozoto proti človeku, zaradi tega tudi boj človeka s prirodo stopnjuje njegovo energijo do viška. Tako postane alpinizem sinteza estetike in etike. Udejstvovanje človeške energije v Alpah v boju s prirodo je alpinistika kot del alpinizma. Dokler se človek tega udejstvovanja ni zavedal, ni bilo alpinizma.

Idejni razvoj alpinizma nam zrcale alpinske organizacije, ki so sledile angleškemu Alpine Clubu po evropski celini. Leta 1862 sledi angleškemu Avstrijsko alpsko društvo in za njim dolga vrsta v različnih državah in deželah. Dočim prihajajo iz Angleškega alpskega kluba angleški športniki že sprva kakor Vikingi v tujo deželo na osvajanje, pri drugih alpskih društvih prevladuje odkrivanje prirodne lepote. Temu dajejo značaj Salzkammergut in Severne Alpe s svojimi blaženimi učinki. Poleg uživanja prirodne lepote stoji na odličnem mestu preučevanje in odkrivanje Alp in turizem. Kakor so Angleži takoj sprva osvojevalci Alp, tako so Nemci predstavitelji čustvenega uživanja alpske lepote in preučevalci Alp. Šele leta 1878 je skušal slediti Angležem Avstrijski alpski klub ter se pokažejo pravi športniki v smislu Angležev. A tudi najodličnejši športniki, kakor Purtscheller in Zsigmondy, se ne zavedajo športnega momenta, oba ga celo odklanjata. Šele Hermann von Barth zavestno poudarja moment truda, zmage in nevarnosti. Pozno že, ko jamejo mase prihajati v Alpe, se okoli leta 1900 loči športni moment od golega uživanja prirode in se istočasno, odgovarjajoč nemškemu značaju, prične spor med estetiki in etiki, med sentimentalnimi gledalci prirode in športniki – plezalci – smučarji. Angleški alpinisti so dosledno zavzemali isto visoko športno stališče ter so z vso odločnostjo zavračali vsak poskus spremembe.

Wilhelm Lehner v svoji knjigi Die Eroberung der Alpen sklepa o tem sporu: »Izven majhnega števila čistih estetov je tudi med nemškimi turisti prodrlo spoznanje, da je alpinistika visoki šport«, ter poudarja, da je čudno, kako nemški turisti poleg lepe moške odkritosrčnosti angleških športnikov-alpinistov zatajujejo lastno udejstvovanje, ter navaja, kako često pri odličnih nemških športnikih njih čini, ki so visoko športni, ne odgovarjajo njih izpovedi. Lehner meni, da je že človeški psihi dana radost borbe, ki se ni pokazala le v alpinizmu, ampak tudi drugod. Najnovejši alpinizem imenuje plemenit ali alpinizem osebnosti. Ta smer ne poudarja toliko športne strani kakor alpinizem kot vzgojno sredstvo lastne osebnosti. Tudi pri tem velja motiv borbe, iskanja težkoč in nevarnosti, torej moment športa, dasi pristopi kot nov moment moderne kulture iskanja samega sebe.
Angleži so ostali alpinisti izven svoje dežele v tujem svetu, Nemci pa so postali alpinisti na lastnih tleh. Zaradi tega je tudi angleški alpinizem ostal v ozkih mejah in posest intelektualcev, dočim se je alpinizem med Nemci razvil med široke mase, tako da danes daje smer in značaj nadaljnjemu razvoju. Slovani, ki so bili do nedavna brez prave politične svobode, so v alpinizem prinesli moment domoljubja in le malo je prišel sprva do veljave moment športa in odkrivanja. Šele velika vojna, ki je večjemu delu Slovanstva prinesla politično svobodo, je odprla tudi med njimi moment visokega športa in pristop mas, kar velja posebno za nas Slovence.
Zgodovina alpinskih organizacij nam torej jasno kaže, kako je alpinizem moral zrasti iz različnih plemenskih in zemljepisnih tal, ustvarjenih po zgodovini plemen in človeške družbe.
Angleški alpinski klub se je razvil iz tesnejših stikov posameznih podvižnikov. Nasprotno so vse druge alpinske organizacije nastale po angleški pobudi. Ustanovitev Angleškega alpinskega kluba je dala povod ustanovitvi nemškega, švicarskega itd. Res je, da bi alpinizem kot nujen socialni zgodovinski pojav moral privesti do alpinske organizacije v Alpah samih. Saj so Nemci in Slovenci imeli tudi svoje predhodnike alpinizma, tudi prave podvižnike celo pred Angleži, Slovenci npr. kanonika Valentina Staniča že v začetku 19. stoletja. A že okoliščina, da so Nemci in Slovani delovali na svojih tleh, je morala dati alpinskim društvom na kontinentu drugačen obraz.

Docela socialno-psihološko je, da alpinizem ni mogel nastopiti na mah v svoji sedanji obliki, marveč se kaže prav pri postanku alpinizma, kako so posamezni podvižniki prvi nosilci novega gibanja. Morda se nam nikjer tako kot na postanku alpinizma ne kaže napačna teza herojstva, ki jo je postavil angleški filozof Carlyle, trdeč, da so vir razvoja človeške družbe visoki geniji, iz katerih se avtohtono porajajo nove velike ideje, ki se od njih razširjajo na mase. Nasprotno kaže alpinizem, kako tli ideja veke in veke kakor iskra v pepelu, ki vzplamti, ko zapiha ugoden veter in najde gorivo. Zgodovina pa tudi uči, kako se ideja pokaže pri vsakem umskem gibanju najprej na posameznem geniju vedno le takrat, ko je že zanetena podzavestno v masi. Največji geniji, pesniki in slikarji so nastopili v vseh dobah in narodih, ko se prvič oživlja kaka ideja, vsi stoje na mejniku nove dobe. Niso ustvaritelji nove ideje, marveč prvi njeni nositelji, po njih dobi ideja svoj prvi izraz. Zaradi tega vidimo daleč nazaj podvižnike-alpiniste v pravem pomenu besede, še ločene, nerazumljene od velike mase.

Alpinizma po vsebini ni moč razumeti drugače nego po dialektični poti. Morda je najlepši zgled za dialektično metodo. Pri alpinizmu je ideja ljubezni do prirode neločljivo vezana z udejstvovanjem človeške telesne in umske sile v tej prirodi. Alpinizma ne moremo razumeti drugače, nego da raziščemo nastanek in razvoj čustvovanja prirode in vzporedno z njim razvoj človeškega udejstvovanja: ideja je neločljiva od dejanja.
Ko zasledujemo to zadnje, dobimo v alpinizmu temeljne pojme vsega človeškega udejstvovanja: igre, dela, športa in umetnosti. Na teh vidimo, kako eno izvira iz drugega, kako eno prevzema od drugega temeljne sestavine, med katerimi ena v razvoju stopi močneje na dan in nam prav realno kaže rast pojma in udejstvovanja. Alpinizem je kakor razvita rastlina, ki je nastala iz kali – igre, debla – dela in vej – športa. Zaradi tega alpinizem razumemo le, ako preiščemo in razumemo posamezna človeška udejstvovanja.
Igra je v zadnjem temelju gibanje, ki ga dobimo v vesoljnosti pri vsaki živi stvari, ki se kaže v združevanju in razpadanju. Gibanje mikrokozmov je oboje, je iskanje združevanja in težnja razpadanja. Gibanje zasledimo vsepovsod v vsemiru, brez gibanja ni nobenega bitja, nobene sile, nobenega duha, naj je že to gibanje notranje sestavljanje delov med seboj, ali pa zunanja menjava v vidnem prostoru. Prvo gibanje je še edini izraz življenja kot prosto neovirano gibanje v prostoru. Igra živali in otrok je v bistvu tako gibanje. Vse tri momente nosi alpinizem v zadnjem bistvu še vedno v sebi, je še vedno svobodno radostno gibanje kakor igra. Biološki moment igre in športa je radost in svoboda, ki izvirata iz zavesti rasti, moči in harmonije. Ako sta pri igri ta momenta še manj vidna, sta pri alpinistiki izrazita.

S trenutkom, ko pri gibanju opazimo namen, k pojmu igre pristopi nov moment, gibanje v smeri in k cilju. Že ameba se bliža drugi, da se z njo strne v novo plodno amebo, ki se zopet deli. S ciljnim gibanjem se stvori tudi prvi organ v trenutku, ko se ameba, iskajoč hrano zavije in stvari vrečico, ki omogoča hitrejše in boljše pridobivanje in sprejemanje hrane. Ako isti moment ugotovimo pri človeku, pridemo do pojma delo. Tudi delo je sprva gibanje v smeri svobode in radosti, je igra, h kateri pristopi smer deljenja ali sestavljanja predmetov izven človeka. Tudi otroška igra iz golega živalskega gibanja prestopa v delo, ko postane deljenje in sestavljanje predmetov. Pri igri otroka je razdiranje in sestavljanje temeljni element. Z razdiranjem dobiva sestavine, s sestavljanjem skuša ustvariti nove oblike, kar postane element umetnosti. Tako je prvo delo bila prva umetnost, kakor je bila prva beseda prva poezija. Prva umetnost je ustvarila prvo orodje in orožje in z njima je človek prvič posegel v sile prirode, jih premagal in si prilastil one dele prirode, ki mu služijo. A s tem trenutkom, ko je človek jel ustvarjati predmete za svojo rabo, je tudi postal vezan na zunanje potrebe, vezana je bila njegova svoboda, ki se šele v polnem razvoju dela skuša spet sprostiti.
Čisto obliko igre hrani ples, to je svobodno radostno gibanje, ki išče in najde harmonično obliko v ritmu. Na plesu se s tem pokaže čisti pojem umetnosti, to je tvoritev oblike brez drugega cilja, kot je izrazita slast harmoničnega gibanja. Ko je ples postal umetnost, se je ločil od igre in dela, danes je ples kot umetnost najčistejša oblika harmoničnega gibanja.
Z delom za svoje potrebe človek stopi v odvisnost, delo ga priveže na zemljo. Delo na zemlji postane prva kultura, lov v gozdu postane udejstvovanje sile človeka z orožjem. Kakor je kultura zmagovanje zemlje, prvo spoznanje prirodnih blagodejnih sil, tako je lov v zmagovanju zveri prvo spoznanje telesne sile človeka. Delo je razvilo telesno spretnost in um, delo je priredilo človeške organe in z ureditvijo centralnega človeškega organa, možganov, je nastopil um. Z delom na zemlji in skitanjem s čredami je človek jel spoznavati dobrodelne in zle sile prirode, jih je jel ločiti, izkoriščati dobrodelne ter odbijati zle sile od sebe. Ti momenti se v zgodovini razvijajo in iz sestava teh dveh elementov je nastala prva civilizacija in prva višja kultura …

… Udejstvovanje v igri kot pripravljanje telesnih in umskih spretnosti za boj že v prvem razvoju postane v bistvu šport. Bistvene znake športa nosi tudi olimpiada starih Grkov. V razvoju pri gimnastiki pristopi zavest lepote telesa. Že olimpijske igre davnine združujejo vse momente igre z zavestjo moči in sile, ki je bila mogoča le pri zmagujočem plemenu. Kakor se je prvotna igra v razvoju spremenila s ciljem v delo, tako tudi šport s prostovoljnim ciljem razvoja telesnih moči in harmonije telesa postane delo. Z zastavljenim ciljem je delo, z razvojem čustvovanja lepote telesa in moči svobodnega uma pa se bliža umetnosti.
Vendar manjka stari olimpijski igri zadnji moment modernega športa, to je iskanje prostosti od vsakdanjega dela in velikomestne družbe, zavest svobode v prirodi. Grške igre so veljale le svobodnemu meščanu, Grku; suženj je bil od njih izključen. Tudi v srednjem veku še manjka ta moment športa ter so viteške igre v bistvu le druga oblika stare grške olimpijske igre, to je gojenje telesne moči, vežbanje telesa za boj in zmago, tam naroda, tu plemstva, čeprav brez pomena gimnastike.
Tako so pojmi igra, delo, šport in umetnost prepleteni drug z drugim, stoje na dnu vsečloveške zgodovine in polnijo vsečloveško udejstvovanje. V prvem začetku je prevladovala igra, v zgodovinski dobi države prevladuje delo, danes se odpira prosta pot svobodnemu udejstvovanju, športu in z vsemi silami stremimo k umetnosti. Borba za obstanek je človeka gnala od igre do dela. Boj za nadredje in vladanje po eni strani, zasužnjeno delo v korist gospoda po drugi je dvignilo delo do obrti in umetnosti. Z delom v družbenem podredju in nadredju je človek vedno bolj zmagoval in spoznaval prirodo. Z nadvladanjem največjih prirodnih sil se delo osvobaja in neprosto delo omejuje bolj in bolj, namesto igre prihajata na dan šport in umetnost, oba kot biološka momenta radosti življenja, temeljnega nagona neomejene rasti vsega in vsemu.

Kakor so igra, delo in šport udejstvovanje človeka kot dela prirode, tako odsev pojavov prirode na človeka ustvarja podzavestno čustvovanje prirode. Ko loči človek v zunanji prirodi harmonično združene predmete, pride do čustvovanja lepote. Dočim vesoljna lepota prirode, to je njena vesoljna harmonija, odeva na človeku le podzavestno, pride človek šele s spoznanjem posameznih oblik do posebnega čustvovanja lepote. Zaradi tega se čustvo lepote izrazito javi šele takrat, ko je človek z delom prišel do spoznanja prirode, ko razločuje nje silo in jo obrača sebi v korist. Morda bi lahko rekli, da nastopi čustvo lepote prirode pri človeku šele tedaj, ko je delo postalo tehnika, to je delo zopet stremi v umetnost z ustvarjanjem predmetov po človeškem duhu in volji izven sebe v smeri harmonije. Zaradi tega nastopi čustvovanje lepote tako pozno v človeški zgodovini, takrat ko se človek druži okoli stroja, ko v družbi jame vladati ogromne sile prirode. Čustvovanje lepote prirode se javi v človeški zgodovini tedaj, ko je industrijsko delo človeka odtrgalo od prirode in zasužnjilo pri stroju, tako da zopet išče izhoda v prirodi. Ko se človek odtrga od dnevnega dela in stopi v prirodo, začuti zopet moment prvega udejstvovanja igre, to je čustvo svobodnega, radostnega gibanja, neoviranega od suženjskega dnevnega dela. Takrat se mu šele odpro oči za spoznanje velikosti in harmonije prirode in šele takrat nastopi izrazito čustvovanje prirode in ljubezni do nje. Lahko rečemo, da moderni šport in izrazito čustvovanje lepote prirode nastopita istočasno in v družbi s tehniko …
… Z razvojem tehnike in vede človek pride do spoznavanja vedno više in više in jame spoznavati sile gorske prirode, sile morja, gine strah in groza pred zadnjimi najsilovitejšimi pojavi prirode, človek stopi v boj z zadnjimi prirodnimi silami, svest si svoje moči. Ko se človek odtrga od industrijskega mestnega življenja, ko stopi v veliko gorsko prirodo, ko prične boj s stenami in vrhovi, takrat nastopi alpinizem, ki je torej bistvena sinteza ljubezni do prirode in zavest lastne moči nad prirodo. Alpinizma si ne moremo drugače tolmačiti nego v tej neločljivi zvezi. Ni alpinizma brez ljubezni do prirode in ni alpinizma brez športa, to je zavestne sile človeškega telesa in uma. Kakor se je ljubezen do prirode razvila v najvišji meri kot odsevanje prirode na človeka, kakor se je v športu razvilo svobodno radostno gibanje igre preko dela, tako vidimo v alpinizmu vse momente odseva prirode na človeka in odsev človeka nazaj na prirodo. Zaradi tega nam alpinizem predstavlja idejo enotnosti prirode in enotnosti človeka s prirodo, zavest harmonije v prirodi, zavest harmonije v človeku. Razvoj človeške sile nam mora dajati človeško radost, tako da v alpinizmu kakor nikjer prikipi na dan ljubezen do življenja, radost življenja kot biološki moment. Kakor je moment svobodnega gibanja v igri biološki moment, tako v radosti alpinizma najdemo višji biološki moment, ki ni nič drugega nego gibanje človeške duše proti svobodi.

Razvoj alpinizma in njegova vsebina se nam kaže posebno individualistično opredeljeno v spisih najodličnejših znanih nemških alpinistov.
Trije izraziti tipi so, ki se dvigajo visoko nad srednjo maso alpinistov in predstavljajo njihove misli in dejanja.

Dr. Julius Kugy je najstarejšega tipa. Hodi le z vodniki. V gore ga žene ljubezen do prirode. Uživa mirno in zavestno lepoto visokih gora, opisuje svoja pota, poln ljubezni do gora in ljudi, ki ga spremljajo. Spada med alpiniste, ki so bili sicer odlični športniki, a niso hoteli priznavati športnega momenta. Dasi stavi geslo: »Wahrhaft und bescheiden«, je iz njegovega spisa samega razvidno, kako se po otročje veseli, da je prišel na kak vrh prvi in ondi postavil možica, in kako izraža zadoščenje, če je težko turo izvršil v krajšem času kot drugi in kako se čuti telesno silnega. Oboje je element športa.

Dr. Kugyju stoji naravnost nasproti dr. Eugen Guido Lammer. Odkritosrčno kakor angleški športniki-alpinisti izpoveduje, da je športni element v njem zavest moči, iskanje nevarnosti in zmage, bistveni del njegovega alpinizma in prav ogorčen zavrača neodkritosrčnost športnikov, ki sicer plezajo kakor on, pa sami sebe ne razumejo in alpinizmu podtikajo drugo vsebino.

Tretji tip je dr. Oskar Erich Meyer, ki združuje najglobljo ljubezen do gora, uživanje gorske veličine z zavestjo borbe, nikjer pa iz njegovega opisa ne sledi niti najmanjša črtica tekme. Ljubezen do gora in zavest visokega etičnega dejanja sta pri njem nerazdružljivo spojena.

Rekli bi lahko, da spada dr. Kugy med alpiniste estete, dr. Lammer med alpiniste etike in dr. Meyer med alpiniste poete. Pri vseh treh se da vzporedno ugotoviti vsebina športnih elementov: radost nad svobodnim gibanjem v prirodi in zavest nadpovprečne spretnosti in moči v borbah s težkočami in nevarnostmi gore. Kar jih loči, ni bistvena vsebina, ampak le poudarjanje tega ali onega elementa, estetičnega, poetičnega ali filozofskega.
Ako navedenim nemškim tipom primerjamo slovenske tipe dr. Juga in mene, vidimo, kako je vsak človek globoko ukoreninjen v svoji okolici, zemlji in ljudeh, kako mogočno vpliva na vsakega vsakokratni socialni položaj. Dr. Kugy izhaja iz imovite nemške meščanske družine. Mir in zadovoljnost ga spremljata že od doma. Dr. Jug pa je sin proletarca, član tlačenega naroda, ki čuti vso težo tuje kulture. Zaradi tega pri dr. Kugyju mirno uživanje lepote prirode, dočim dr. Jug skuša v sebi preglasiti odpor proti obdajajočemu socialnemu pritisku, najti odrešitev v svobodni prirodi, zajeti moči v borbi s težavami gora. Dr. Meyer zopet sam priznava, kako so prvi vtisi v dobi, ko se je deček razvijal v mladeniča, njegovo poetično dušo za vedno usmerili na visoke gore. Prva vsebina bogatega uživanja je bila merodajna za vse njegovo življenje. Čustvo dolžnosti vsakdanjega dela mu odpre nove predele spoznanja alpinizma. Pri dr. Lammerju stopi na dan, kakor sam priznava, Viking, germanski borbenik, upornik proti izprijeni velikomestni kulturi in mehanični šoli, ki oklepa duh mladine. Kakor na orisanih tipih tako nastaja različno stremljenje za gorami pri drugih alpinistih. Pri vsakem je odločilen posebni moment, ki daje značaj. Pri vseh, ako analiziramo bistveno vsebino njih alpinizma, najdemo temeljne biološke momente igre, dela in športa s prehodom v virtuoznost. Pri dr. Meyerju pride posebno do veljave psihoanalitično načelo: stvarilni vtis prirode v dobi prve spolnosti ter poskus zajeti zunanji svet vase.
Večji in tajinstvenejši ko se nam predstavlja zunanji svet, mogočnejši ko so ti vtisi na človeka, globlja postane volja po vladanju. In ker se na visoki gori podaja vse veličje, želja objeti ta svet ni nikjer tako živa nego v gorski prirodi. Iz tega izvira težnja premagati jo v trdem boju. Nikjer ne pride tako neposredno do veljave gospostvo človeka nad prirodo in prav zaradi tega je alpinizem tako važnega kulturnega pomena, ker človeka prevzame, zedini s prirodo in povzdigne nad njo. Odločilni mik alpinizma torej ni čustvovanje prirode, občudovanje nje lepote in velikosti, tudi ne občudovanje Alp in visokih gora, ampak dejanje, alpinski čin, osvojitev Alp do zadnjih predelov. Ni torej pretežno estetična, ampak etična vsebina, ki je dvignila alpinizem kot novo kulturno gibanje že visoko civiliziranega človeka. Bistveno se loči od golega športa po tesni zvezi z estetičnim elementom in s stopnjevanjem etičnega momenta do polnega vladanja tudi notranje prirode. Z estetičnim naziranjem etičnega momenta v prirodi je prišel alpinizem do zadnje izpopolnitve in preko tega prehaja v religiozni moment.
Analiza človeškega udejstvovanja v igri, delu in športu nam zopet kaže, kako je z delom in tehniko človek prišel do razvoja svojega intelekta, kakor je po tej poti pričel spoznavati prirodo in njene sile in jo zmagovati. Šele z momentom spoznavanja prirode se predrugači v čustvovanju tudi razmerje človeka do prirode. Spoznanje prirode loči blagodejne in zle sile ter v človeku razvije ljubezen do blagodejne prirode, obenem pa odvzame grozo pred prvotno tajinstvenimi silami. Intelekt torej hodi pred čustvovanjem …

… Dokler je čustvovanje nejasno, prevladuje človeka, človek se udejstvuje le zaradi podzavestnih nagonov in čustev. Moč afektivnega življenja je zaradi tega prevladujoča nad osebnostjo. Ne moremo pa trditi, da pod vplivom intelekta ne daje človeku večje zadovoljnosti in radosti, kar je ravno biološki moment. Večji in hitrejši napredek intelekta ali duha je le prirodni razvoj ureditve afektivnega življenja. Kakor človek po intelektu prične spoznavati zunanji svet, sile zunanje prirode, tako prične spoznavati tudi svoje notranje sile, prične ločevati čustva sle in nesle, ugodja in neugodja ter išče njih izvor. S tem intelektom prične vladati svoj notranji svet. Ravno s tega stališča razumemo pomen razvojne kulturne sile alpinizma. Alpinist išče smrtne nevarnosti, ki daje največji afekt. Ta afekt spoznava ter premaga bojazen pred smrtjo. S tem človek ne zmanjšuje svojega afektivnega življenja, ampak ojači drugi afekt, radost življenja. Človek postaja sam svoj gospod.

Odločilni moment vsega človeškega udejstvovanja je biološki, vrednost dejanja za razvoj in višek življenja …
… V alpinizmu vidimo odpor proti velikomestni družbi, proti ideološki civilizaciji ter kulturno osamosvojitev delovnega človeka z ritmom vsemogočne prirode. Proč od te družbe, nazaj k prirodi, da ustvarimo novo družbo po ritmu in harmoniji s prirodo!
Ako leži ves napredek in vsa človeška kultura na dveh razvojnih silah, to je na prevladovanju velikosti in tajinstvenosti prirode ter gospodstvu človeka nad prirodnimi silami po eni strani, prevladovanju volje nad čustvovanjem po drugi strani, tedaj je očitno, da je alpinizem najodličnejša razvojna sila moderne kulture. V tej stopitvi, ki postavi človeka preko geofizične odvisnosti, doseže najvišjo izpolnitev …

… Zveza estetike, etike in verstva je vzbudila toliko polemike o vprašanju, ali je alpinistika šport, ali je treba izločiti vse športne momente ali ne. Kakor je znanstvena polemika marsikaj razbistrila, tako se je zaradi izločevanja športnih elementov iz alpinistike zaneslo v literaturo pretiravanje estetičnih momentov. Najčistejša zavest človeške premoči se pokaže šele v alpinistiki, ki se stopnjuje v iskanju največjega življenjskega truda, četudi z zastavo lastnega življenja. Saj se ta etični moment ne kaže le pri alpinistiki, kaže se tudi pri drugih visokih športih, kakor pri jadranju na morju, v borbi proti viharju, pri lovcu na divje zveri in potovanju v neznani, divji svet. Imamo torej pred seboj organski razvoj človeka od igre preko športa do alpinistike, zveze zavesti telesne in prirodne lepote, končno estetično, etično in religiozno edinstvo …
… Ideal alpinizma leži v harmoniji duševnega in telesnega udejstvovanja. Alpinizem je duševno – telesno udejstvovanje, ki v iskrenosti in realnosti dosega ali presega celo oblike umetnosti in verstva.
Alpinizem nas po spoznanju prirode in po borbi z gorsko prirodo vede do vrat neskončnosti prirodnih, zunanjih in naših notranjih sil. Obenem pa nam kaže meje naših lastnih sil v borbi s prirodo. Daje nam zavest velikega spoznanja, zaupanja v samega sebe, kaže nam pot, kako človek prodira globlje in globlje v neskončnost sveta.

Pred neskončno in veličastno prirodo človek ali ponižno skloni glavo v zavesti omejenosti svojega uma in svoje moči, vidi v njej vladajoči duh in voljo vsevečne in vsemogočne osebnosti, ustvari si božjo osebnost kot najvišji tvorni izraz umetnosti, ali pa človek dvigne svoj um v visokem poletu, v zavesti, da je neločljiv del neskončne prirode, da se nje sile razodevajo človeškemu umu v vedno novem stremljenju, da se odgrinja zavesa za zaveso tajinstvenosti prirode in vsemirja, da smo poklicani bojevniki v radostni borbi in zmagi, težeč vedno globlje, stremeč vedno više – v tem je naše in večno življenje.

*****

HENRIK TUMA, POMEN IN RAZVOJ ALPINIZMA – odlomki avtorjevega povzetka istoimenske knjige, Ljubljana 1930, Turistovski klub Skala, VIII. poglavje, str. 277.

– Henrik Tuma (1858-1935): sin češkega priseljenca in slovenske matere, doktor prava, odvetnik, politik in mislec, utemeljitelj slovenskega alpinizma kot plezalec, raziskovalec, imenoslovec, izrazoslovec, etnograf, planinski publicist in alpinistični ideolog. Knjiga Pomen in razvoj alpinizma (s posvetilom Naši stremeči mladini) je po vsebini brez primere tudi v svetovni alpinistični literaturi. Napisal je knjigi Imenoslovje Julijskih Alp (1930; Tuma popularno imenovan tudi oče Julijskih Alp) in Beneško Slovenijo (1934) in vrsto člankov v PV od leta 1905 do 1935. Njegov članek Alpinizem (PV 1908, 6-7, 6) je prva razprava o pomenu alpinizma pri nas.
– Turistovski klub Skala: zaradi nesporazumov z gospodarsko-hotelirsko usmerjenim vodstvom Slovenskega planinskega društva 1921 ustanovljen alpinistični klub, ki je gojil predvsem plezalstvo, smučarstvo, planinsko fotografijo, publicistiko in planinski film.
– Denis Diderot (1713-1784): francoski pisatelj in filozof, vpliven razsvetljenec in glavni urednik Enciklopedije. Njegov nazor se razvija od deizma preko materializma do panteističnega naturalizma. Zaradi velikega zanimanja za znanost velja za predhodnika pozitivizma. Polemiziral proti krščanstvu.
– Alpine Club: Angleško alpinistično društvo, prvo planinsko-alpinistično društvo na svetu, s poudarjeno tudi športno platjo. (»Iznašli smo najimenitnejši šport med športi.«)
– skitalec: potepuh.
– makedonski kralj: Filip II. (359-336 pr. n. š.): oče Aleksandra Velikega.
– Hadrijan (117-138): rimski cesar, utrdil državo in prepotoval vse njene province.
– Francesco Petrarca (1304-1374): osrednji renesančni lirik in prvi italijanski humanist, močno vplival na evropsko liriko v času renesanse in kasneje, pri nas naprimer na Prešerna. (»Bil sem gnan od ene same želje, da bi spoznal višino gore.«)
– Jean-Jacques Rousseau (1712-1778): francoski pisatelj, filozof in pedagog, sodelavec Enciklopedije, nekaj časa v krogu razsvetljencev, kasneje se je od njih oddaljil. Kritičen in skeptičen do zahodne civilizacije, ki pomeni odklon od naravnega okolja in življenja in je pokvarila po naravi dobrega človeka. S svojimi nazori o lepoti in vrednosti gorske narave, ki mu je pomenila vir telesnega in duševnega zdravja, velja za enega od pobudnikov planinstva. (»Vse knjige sem zaprl, ena sama pa ostane očem odprta za vselej, knjiga narave.« – »Nazaj k naravi!«)
– Salzkammergut: alpska pokrajina v avstrijskih severnoapneniških Alpah med Dachsteinom, Hollengebirge in Toten Gebirge.
– Ludwig Purtscheller (1849-1900): avstrijski alpinist, ki je bil med najboljšimi v prejšnjem stoletju, soplezalec bratov Zsigmondy, številne vzpone je opravil brez vodnika in sam. Bil je prvi na Kilimandžaru.
– Otto in Emil Zsigmondy (1860-1918; 1861-1885): brata, avstrijska alpinista, med vodilnimi v svojem času, plezala često brez vodnika in sama ter s Purtschellerjem opravila za tisti čas izredno nevarne vzpone. Za Emila je angleški alpinist Clinton Thomas Dent dejal: »Bil je prenevaren, da bi ga posnemali.« Otto je napisal prvo knjigo o nevarnostih v gorah Die Gefahren der Alpen (Nevarnosti Alp).
– Hermann von Barth (1845-1876): bavarski geolog in eden prvih alpinistov v Berchtesgadenskih Alpah, Karwendlu in Wettersteinu.
– Wilhelm Lehner: Die Eroberung der Alpen (Osvajanje Alp).
– podvižnik: človek, ki opravi velik podvig.
– Valentin Stanič (1774-1847): slovenski duhovnik iz Bodreža pri Kanalu ob Soči, človekoljub in vsestranski prosvetitelj (pesnik, pisatelj in prevajalec, učitelj in vzgojitelj, zdravnik, tiskar, rokodelec, zemljepisec, botanik in ljubitelj živali), ob tem pa svetovno znan alpinist. Živel osebno in socialno izredno polno, zanimivo in vsestransko. Kot samohodec je dosegel tolikšne uspehe, da so ga alpinisti večjih narodov dosegli šele po petdesetih ali več letih. Leta 1800 drugi na Grossglocknerju, istega leta sam kot prvi na Watzmannu in Hoher Göllu. V mednarodnih planinskih krogih do sedanjega časa znan kot Stanig, vedno pa z ugledom in spoštovanjem. (»Katera izmed gora mi more kljubovati?« »Razpoloženje tega trenutka se more samo občutiti. Komaj se rešiš iz brezna pogube, te prevzame nepopisna slast.« Anton Martin Slomšek je zanj zapisal: »Ni je krog in krog imenitne gore, katere višavo bi s svojim zrakomeram ne bili pomerili. Po pravici so njih imeli za kralja vsih tedanjih gorjanskih pešcov.« Glej knjigo Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah, uredil Stanko Klinar, PZS, Ljubljana 2000.)
– Thomas Carlyle (1795-1881): škotski idealistični zgodovinar in esejist (»apostol dela«), pronicljiv in vpliven etik, politik in ekonomist, oboževalec herojev.
– avtohton: prvoten, domač.
– dialektična metoda: pojem dialektika je imel v zgodovini filozofije različne pomene. Po enem od pomenov izraža dinamično povezanost, medsebojno odvisnost stvari, univerzalnost spremembe in samopreoblikovanja. Dialektične metode ne zanimajo trenutna stanja stvari, temveč stvari v procesu, to je stopnje, smeri in možni izid sprememb, ki so rezultat konflikta notranjih in zunanjih sil.
– Julius Kugy (1858-1944): veletrgovec iz Trsta, slovenskega rodu, nemško vzgojen, eden najboljših planinskih pisateljev. Sistematično je prehodil in preplezal Julijske Alpe in z umetniško besedo predstavil njihove lepote in domače gorske vodnike vsemu svetu. Popularno imenovan poet ali celo kralj Julijskih Alp. Napisal je knjige Delo, glasba in gore (Založba Obzorja, Maribor 1966), Iz življenja gornika (1968), Iz minulih dni (1971), Julijske Alpe v podobi (1971), Pet stoletij Triglava (1973), Božanski smehljaj Monte Rose (1976) in Anton Ojcinger, življenje gorskega vodnika (1977). (»Planinstvo mi je bilo srčna zadeva. Kakor klic iz daljave me je doseglo, da sem šel za njim. Nisem mogel drugače! To je vse.«)
– »Wahrhaft und bescheiden«: (nem.) resnicoljubnost in skromnost.
– Eugen Guido Lammer (1863-1945): avstrijski alpinist, med najpomembnejšimi v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja. S svojimi številnimi nevarnimi vzponi je bil zagovornik plezanja težavnih smeri brez vodnika, gledal na objektivne nevarnosti kot na del igre in zahteval, da se z gora odstrani vse sledi človeških rok. Bil je pristaš Nietzscheja, na stara leta pa tudi nacizma. Zaradi ekstremnega pogleda na plezanje (»Stori ali umri!«, Jungborn 1922), s katerim je vplival na nekatere nemške plezalce tridesetih let, so ga veliko kritizirali.
– Oscar Erich Meyer: švicarski alpinist in pisatelj, njegovo najbolj znano delo Tat und Traum (»Alpinista zadnja in najboljša izpoved ostane dejanje. Dejanje, ki ne vpraša, zakaj se je rodilo, kateremu cilju služi. Dejanje, ki zeleni kakor drevo na soncu, ki stoji v življenju krepko kakor pečina.«).
– afektivno življenje, afekt: kratkotrajno močno čustveno vzburjenje, ki ga spremljajo pomembne fiziološke spremembe v telesu.

TOVARIŠI

Mira Marko Debelakova

Dne 4. julija 1927 smo bili zopet v Aljaževem domu v spremstvu Gostiše in Kramarja. Dolgo smo se šalili z oskrbnikom. Veselo se je razlegala harmonika po izbi. Šli smo spat. Ob 2. uri ponoči dne 5. julija nas je oskrbnik zbudil. Počasi smo se odpravljali in nato odšli proti steni.
Pod steno sva z Deržajem obula plezalnike in izročila okovanke tovarišema. Ob 5. uri smo se ločili. Zmenili smo se, da pustita okovanke in en cepin na Kugyjevi polici ter naju počakata na Kredarici. Ker sva računala z bivakom v steni, sva naročila, naj prideta drugi dan, 6. julija, pogledat na rob stene.
Stisnili smo si roke, tovariša sta krenila po stezi proti Luknji, midva pa v steno.
Prek spodnjega stolpa sva bila hitro, ker je lahek in o plezanju skoraj ni govora. Vrh stolpa sva zavila po veliki gredini na desno. Na gredini so majhna snežišča. Ob tretjem snežišču sva zavila na levo na široko gredo. Tu se prične prava stena.
Nad gredo je ob steno prislonjen steber, ki oblikuje tam, kjer se nanjo naslanja, ozke pokline. Po teh sva mislila splezati na steber ter nato zaviti na levo v steno. Navezala sva se na 30-metrsko vrv ter zavila v ozek kamin do poklin. Že tu sva morala odložiti oprtnika. Deržaj je plezal prvi ter potegnil oprtnika za seboj. Sledila sem mu. Vsaka poklina je po 5 do 8 metrov visoka, navpična, včasih malo prevesna. Vrsté se druga nad drugo, ozke, da komaj zagozdiš koleno in roko. Plezanje je šlo počasi od rok. Morala sva drug drugega dobro varovati ter vlačiti za seboj oprtnika.

Par metrov pod vrhom stolpa se le-ta loči od stene in šla sva po hodniku na levo. Prestop iz hodnika v prosto steno na levo od stolpa je zelo zračen; a šlo je gladko. Bila sva na 1 ½ metra široki gredi, ki se po par metrih dvigne k prodnatemu žlebičku. Na to gredo je kasneje Deržaj padel.
Šla sva po žlebičku do njegovega konca, nato pa prečkala na desno prek gladkih, izpostavljenih plošč, kjer sva na majhni gredi zopet odložila oprtnike. Stena nad nama je bila videti zeló težka, gladka, žlebičasta, brez pravih oprimkov, strma 70 do 75˚. Plezala sem par metrov za Deržajem ter obstala na zelo dobrih stopih. Za desno roko sem imela izboren oprimek, nekako dupelce, v katero sem vtaknila roko do zapestja. Deržaj je plezal kvišku. Ker je stena postala pretežka ter bi ga prosto ne bila mogla dobro varovati, sem mu velela, naj se zavaruje tudi s klinom. Odgovoril mi je, da tako in tako potrebuje stop za desno nogo. Ko je zabijal, sem začula, da jeklo čudno poje, ter vprašala, ali klin dobro drži. Odgovoril mi je, da klin sicer ne gre dobro v skalo, a boljše razpoke da ni, hoče le rahlo stopiti nanj, toliko, da doseže oprimek nad seboj.

Povila sem vrv v kolobarje, da bi se pri plezanju ne zamotavala, ko zaslišim nad seboj žvenket kovine in zamolkel krik. Pogledam kvišku in vidim, da se Deržaj lovi po zraku. Prvi trenutek sem odrevenela in nagonsko povlekla vrv k sebi, da skrajšam padec.
Deržaj se je takoj po nekaj metrih padca prevesil vznak. Brado je tiščal v prsi, noge je imel skrčene, le roke so krilile po zraku, široko odprte oči so bile brez izraza. Ko je bil že pod menoj, sem se bliskoma streznila in presodila položaj. Videla sem, da prvi sunek tudi mene potegne v globočino. Z desno roko sem spustila vrv ter se krčevito oklenila oprimka v duplinici. Hkrati sem čutila, kako mi vrv žge dlan in prste leve roke, a izpustiti nisem smela.

Deržaj je priletel s pleči in z glavo na rob grede in se prevrnil prek roba z nogami naprej. Sledil je sunek, ki me je kar zašibil v pasu. Zagrabila sem tudi z levo roko steno ter našla neki oprimek, kakšen, ne vem. Oba oprimka sta bila v višini prsi, zato me je sunek čisto upognil, koleni pa sta klecnili ob steno.
Vse to so bili le trenutki in vendar človek vse vidi in presodi, ukrepa. Sledila je večnost …
Tovariša nisem klicala, saj je bil mrtev, razmesarjen! Na robu grede se je svetila velika mlaka krvi. Čutila sem ogromno težo, ki me je vlekla dol. Krog mene vse mrtvo in tiho! Izpustila sem levi oprimek in poskusila pritegniti vrv. Ni šlo, niti za centimeter. Zopet sem se oprijela stene, desna roka, ki je nosila vso težo, je že popuščala.
Tovariš je visel nepremično na vrvi – mrtev! Spoznala sem, da ni rešitve. Polastil se me je obup. Začela sem klicati na pomoč, čeprav vedoč, da je brez smisla. Utihnila sem, ker so mi moči pojemale. Jelo se mi je blesti. Tolažila sem tovariša, naj še malo potrpi, kmalu bo vse dobro! Pa sem se zopet streznila in si dejala:
Spusti oprimke, Marko, končaj vendar te muke! Čemu se vendar oklepaš teh skal? Saj so le še trenutki. Dolgi so res, večnost, cela večnost.
Blazniš, Marko!

Sapo odmora, pa zopet govor v meni:
Ko bi le že bilo konec – konec teh muk! Izpusti vendar – čemu se tako krčevito držiš življenja? Strahopetec si, Marko – izpusti!
Kaj si mi, Edo? Ali si mi brat? Mrtev si! Razveži vozel in rešena boš! mi pravi pritajeni glas. Ne … ne … skupaj v steno, skupaj v smrt!

Na pomoč! …

Od kod ta glas? Hripav glas je bil, utihnila sem. Vse je tiho – strašno tiho … Nekje je brenčala muha. – Tam daleč, tam, kjer je življenje, tam je nekdo vriskal. Tu pa je bilo vse tiho, le moje zamolklo stokanje se je slišalo. In čuj, kako odmeva tvoje stokanje, Marko, kakor da bi prihajalo iz groba. Slišiš – zopet! Moj bog, to ni odmev, to je človek!
Blede se ti, Marko, blede …
Ne – zopet – in, moj bog, vrv se je premaknila!
»Edo, Edo! Živiš?« …
»Edo, poišči stop, ne morem več držati!« …

Dolga, nema večnost …

»Edo, ne morem več – poišči stop!«

Iz globočine se odzove glas. Ne vem, kaj je rekel tovariš, a bil je glas živega. Nove moči začutim. Roke, ki so bile skoraj zdrsnile od oprimkov, so se nanovo oklenile skale.
»Edo, poišči stop, dolgo ne morem več držati!«

Zopet vse tiho. V dolino je sijalo sonce, žarko sonce, krog mene so brenčale muhe. Tovariš ni mrtev in vendar ni rešitve – še trenutek in oba bova grmela v globočino.

Pred očmi se mi je zameglilo – čutila sem konec.

»Edo, Edo, ne morem več!«

Teg krog pasu je popustil – tisti strašni teg. Vzravnala sem se vsa omamljena. Prestavila sem levo nogo in se zopet dobro oprijela.
»Edo, živiš? Ali si moreš pomagati?
»Ali držiš? Zdaj čutim razločno.«
»Držim, Edo, držim!«
»Še malo drži!«
»Bom!« — —

Gledala sem rdečo mlako na gredi. Gledala sem in čakala. Kaj je večnost – ali jo poznate? Jaz jo poznam! Strašna je! Ne vem, koliko časa je poteklo – ali so bile sekunde ali ure? Končno! Teg je še bolj popustil, lahko sem se vzravnala. Z levo roko sem vlekla vrv. Nisem čutila bolečin, čeprav mi je vrv izžigala meso. Vedno več vrvi sem imela pri sebi. Eden – dva – tri metre! Zaboga, gor pleza! Zavriskala bi bila, a grlo je bilo zadrgnjeno s solzami. Le mirno, Marko – štiri metre!
Na robu grede se prikažeta dve s krvjo obliti roki; nato – glava. Moj bog, ali je to tovariš, ta rdeča gmota krvi in mesa? Zatisnila sem oči. Le s silo sem se obvladala, da nisem zakričala.
Tovariš se je vzpel na gredo in na nji obležal. Bil je nezavesten. Sedaj sem imela dobrih 5 metrov vrvi na razpolago. Pa kaj z njim! Dol nisem mogla, ker je stena skoraj navpična. Tvegala bi ne le svoje življenje, temveč tudi tovariševo.
»Edo!«
Nič glasu. Klicala sem zopet na pomoč. Tam od Luknje zazveni glas:
»Šta vičeš?«
»Na pomoč!«
»Pa šta, nemoj da vičeš!«
Prosila sem in rotila, naj gre v Aljažev dom po pomoč. Vse zastonj! Bil je obmejni stražar, ki ne zapusti službe, pa naj krog njega umirajo ljudje. Polglasno je pel predse. Utihnila sem vsa izmučena.
»Edo!«
Potegnila sem za vrv, najprej rahlo, nato močneje.
»Kaj je? Greva naprej, ne? Brez bivaka prideva, saj najtežje je za nama!« …
»Moj bog, blede se mu!«

Klicala sem in klicala. Tovariš pa mi je pripovedoval o velesejmu! Zblaznela bi. Ko bi imela vrv! Vse moje misli so bile zbrane le v hotenju: vrv in zopet vrv!
»Kam pa sem padel, Marko?«
Spoznala sem, da je tovariš pri zavesti. Izrabiti trenutek, to je bilo sedaj vse.
»Edo, zlezi iz zanke, nanjo pritrdi kladivo in rezervno vrv! Ali slišiš, Edo?«
»Slišim! Kladivo in rezervno vrv!«
Ko bi le ohranil zavest! Gledala sem nanj. Tovariš je odmotaval zmršeno rezervno vrv – odmotaval in odmotaval.
»Pusti, Edo, bom že jaz, le pritrdi jo na vrv!«
»Aha – na vrv!«
In zopet je odmotaval brez konca in kraja. Ko je bila vrv odmotana, je začel znova, zanko za zanko je vlekel skozi svoje uboge razmesarjene roke. Moj bog! Pa le mirno kri!

»Žejen sem, Marko! Kje je moj oprtnik?«
»Tukaj, Edo, pri meni, malo še potrpi. Priveži kladivo in rezervno vrv na glavno vrv, da lahko pridem k tebi. Dam ti kave.«
Previdno sem vlekla vrv, ker sem se bala, da mi vse skupaj zleti čez steno. Končno sem imela vse pri sebi. Pritrdila sem oprtnika na rezervno vrv, drugi konec pa ovila okoli pasu, da bi mi ne ušla čez steno. Zabila sem klin, vrv je tekla skozi vponko. Spustila sem oprtnika na gredico pod seboj. Na dvojni vrvi sem se spustila nato za njima. Zopet sem ju poslala naprej, pa sta se tik pred gredo nekje zataknila. Pa naj visita – le hitro naprej. Morala bi zopet zabiti klin, da se spustim zadnjih 15 metrov k tovarišu. Vlekla sem prosti konec vrvi skozi vponko, ko zagledam še nerazvezano Deržajevo zanko. Poskusila sem razrešiti vozel – pa ni šlo; saj se je pri padcu zadrgnil. Eno roko sem imela ranjeno. Kaj sedaj? Pa naj visi vrv! Splezala sem prosto v žlebiček in v trenutku sem bila pri oprtnikih, ju pobrala ter stopila k tovarišu.

Vzela sem kavo.
»Edo, kako ti je? Ná!«
Izpil je čutarico kave na dušek. Poiskala sem obvezo. K sreči sem imela tri rezervne robce s seboj. Vzela sem tovariševo glavo v roke. Na čelu se je zasvetila iz krvi bela lobanja, dve, tri rane. Ker je bilo vse sama krvava zmes las in mesa, nisem mogla razločiti, ali so rane globoke. Položila sem robce na glavo in jih pritrdila z obvezo.
Obleka je kar visela s tovariša. Ramen, pleč in križa se nisem smela dotakniti. Bilo je vse posneto in obtolčeno. Morala sem po vrv na pomol in nazaj.
»Daj mi kave!«
Še eno čutarico kave, kaj pa potem? Popil jo je skoraj do dna. Dopovedovala sem mu, da morava dol, da pride čimprej k zdravniku v roke, vsaj do izstopne grede morava, saj bi tukaj gori morala čakati dan ali več, da pridejo plezalci iz Ljubljane. Tačas pa …!
»Le malo se še počijem, Marko, pa pojdeva!«
Zaspal je – jaz pa sem klicala na pomoč. Klicala sem tovariše na Plemenicah – a niso slišali.

»Edo, morava dol!«
»Da, Marko, pomagaj mi, da vstanem!«
Pomagala sem, a zopet se je sesedel.
»Na pomoč!«
»Kaj pa kličeš! Sama pojdeva dol, nikogar ne potrebujeva.«
Vzravnal se je in omahnil ob steno. A obstal je.
»Sama pojdeva, seveda!«
Navezala sem ga na vrv in zabila klin. Morala sva prečkati tisto zračno traverzo k hodniku za stebrom. Trikrat, štirikrat je poskusil, pa mu je zmanjkalo moči. Vedno se je zopet usedel na gredo. Bili so grozni trenutki! Zopet je poskusil. Popuščala sem vrv po malem, vsak hip pričakujoč, da mi tovariš zopet omahne. Vendar je zmagal traverzo in bil v hodniku na varnem. Naprtala sem oba oprtnika in snela zanko, da v primeru padca ne bi potegnila tovariša za seboj. Šlo je vendar izborno.
V hodniku sem pomagala tovarišu, da je zopet legel. Podložila sem mu pod glavo oprtnik in mu dala zadnji požirek kave. Takoj je zaspal, slaboten od izgube krvi in omamljen od padca. Zlezla sem na vrh hodnika in klicala na pomoč. Nekje v višini se je oglasil človek in zopet utihnil. Klicala sem tovariše – in oglasila sta se od zgoraj. Bila sta že Za Planjo.
»Dol – na pomoč! Edo padel!«
Odgovora nisem razumela, le razbrala sem iz glasov, da sta me slišala.

Tovariš je spal. Pod hodnikom sem zabila dva klina, naredila iz tanke vrvi zanko za spuščanje in se nato vrnila k tovarišu.
»Edo, zdrami se, morala bova naprej!«
»Žejen sem, daj mi vode!«
»Nimam je, Edo, potrpi!«
»Zakaj mi nočeš dati – daj mi vendar!«
»Nimam je, Edo!«
»Vode!«

Čakala sem in čakala.
Minila je ura, morda več. Končno sem zdramila Deržaja. Z muko se je privlekel do zanke, od koder je bilo mogoče spuščanje. Položil si je vrv okrog stegna, da je bil teg porazdeljen in ni težil samo prsnega koša. Dobro zavarovana sem ga spuščala, Deržaj je kot izboren plezalec kar podzavestno plezal in pomagal. Ko je dospel na dobro in varno mesto, je obsedel in zaspal. Sledila sem z oprtnikoma. Minevale so ure. – Počasi sva se spuščala. Poklino za poklino sva imela za seboj. Zadnjih 30 do 40 metrov je bilo pod nama. Na dokaj udobni gredi je Deržaj zopet zaspal, jaz pa sem klicala.
Na snežišču pod steno se je oglasil oskrbnik Torkar. Povedala sem mu, kaj se je zgodilo. Vprašal je, ali mu lahko pridem pomagat, da bi prišel gor. Nisem mu mogla ustreči, ker nisem smela pustiti tovariša samega. Povedal mi je, da pride neki nemški turist v steno.
Videla sem človeka, ki je stal na snežišču poleg Torkarja. Poklicala sem nemško. Začel se je neskončni pogovor. Sama vprašanja, kaj, kako, kam, kod naj pride gor itd. itd. Jaz pa nestrpna v strahu in skrbi za tovariša! Končno se je vendar turist spustil v skale. Pravila sem mu, kod naj pleza.

Tovariša je zdramilo večno vpitje; ko je slišal, da prihaja pomoč, je hotel takoj nadaljevati sestop. Rada bi bila počakala turista, da bi zadnjih 40 metrov pomagal. A tovariševa volja je odločila. Spuščala sem ga počasi dol, medtem pa spodbujala turista, naj hiti. Ko je bil Deržaj le nekaj metrov oddaljen od grede, je tudi nemški turist prisopihal nanjo.
Pomagal je Deržaju zadnjih nekaj metrov in ga položil pod preveso, ker sem se bala, da bi spuščanje oprtnikov sprožilo kamenje. Turist je odvezal Deržaja, tako da sem lahko s 30 metri vrvi spustila oprtnike. Kmalu sem bila tudi jaz doli.
»Vode!«
Šla sem je iskat in našla pod snegom majhno lužo. Z dlanjo sem nalovila v čutaro nekaj požirkov, katere je tovariš hlastno popil. Naslonjen je bil name, od zadaj ga je držal Dunajčan, in tako smo počasi hodili po gredi. Tri, štiri metre, nato je moral Deržaj počivati. Bile so zanj neznosne muke. Dunajčan je priganjal, bal se je noči in mraza. A kaj, ko ni šlo!
Pri tretjem snežišču smo zopet počivali. Slišala sem klice in stopila na rob grede. Bil je Kramar, moj bratranec. Povedala sem mu, kod naj pride gor. Sporočil je, da mora vsak čas priti rešilna odprava.
Deržaj je ležal na gredi zopet nezavesten. Prosila sem Dunajčana, naj mu položi glavo v svoje naročje. Pokrila sem Deržaja s svitrom.
»Na, die werden erst mit der Nacht heraufkommen. Es wird mordskalt werden.«
»Ich werde Ihnen meine Jacke geben!«

Utihnil je. Žal mi je bilo, da sem tako odrezavo odgovorila. Zato sem koj pristavila, da sem njegova dolžnica in pripravljena za vsako protiuslugo. Povedal mi je, da je slišal moje klice že okrog 10. ure predpoldne (sedaj je bilo okrog 18.30 zvečer), pa da ni vedel, kje kličem in kaj, ker sem klicala slovensko. Turisti, ki so šli čez Prag na Triglav, so ga opozorili, da nekdo kliče v steni na pomoč. Šel je to javit v Aljažev dom in šele Torkar da mu je pokazal, kje sva. Obvestili so reševalno postajo SPD v Mojstrani.
Molče sem stopila na rob in le z enim ušesom poslušala, ko mi je pravil o neštetih reševalnih akcijah, ki jih je vodil, o dolžnostih itd.
Okrog 19. ure je dospel bratranec k nam. Bil je ves zbegan in je povedal, da sta z Gostišo šele Za Planjo slišala moje klice in odhitela na Kredarico po pomoč. Ker pa so tam rekli, da so že odšli neki turisti pomagat, sta krenila nekoliko pomirjena čez Prag. Šele štiri ure po obveščenju so prišli štirje vodniki iz Mojstrane. Lah, Košir, Hlebanja in Zima. Žal, da so došli brez kapljice vode ali žganja; tudi niso imeli svetilk, vsa oprema je bila pičla.
Na mojo prošnjo so prinesli nosilnico, ki so jo mislili pustiti pod steno.
Naložili smo Deržaja. Toda kako? Kam? Z nosilnice bi na poševni polici zdrsnil, ker platno ni bilo pritrjeno z žeblji. Skozi šive so vtaknili vrv in z vozli pritrdili platno. Deržaja sem dobro obvezala z obvezami, nato so ga vodniki naložili na platno in ga ovili z vrvmi kakor dete.

Mračilo se je, Dunajčana so skrbele okovanke, ki jih je bil pustil pod steno; šel je ponje. Pod steno je še zavrnil Gostišo, ki je hotel gor na gredo, češ da najde tam mrliča.
Vodnike je skrbela noč; najrajši bi bili čakali dneva. Imela sem sveče s seboj; to jih je potolažilo in začel se je križev pot za Deržaja. Od mraka pa do 23.30 ponoči smo hodili po gredi, ki je kakih 200 metrov dolga. Bilo je naporno delo za vodnike, neznosne muke za Deržaja. Kramar je svetil s svečo, jaz pa sem hodila spredaj in prekladala dve dolgi palici nosilnice. Hodila sem rajši v temi, da nisem videla muk, ki jih je trpel tovariš. Morali bi bili še kakih 30 metrov dol k snežišču, da bi bili na poti, ki pelje proti Pragu. A ugasnila je poslednja sveča in nismo mogli naprej.
Vodniki so položili Deržaja pod preveso, vzela sem njegovo glavo v naročje in tako smo čakali zore. Tovariš je izmučen spal. Nekaj časa smo se razgovarjali, drug za drugim pa so zadremali, le z Mirkom Kramarjem sva strmela v črno noč. Po dolini se je pomikala luč.
»Morda so skalaši,« mi je šinilo v glavo, pa sem si rekla, da je to nemogoče. Počasi je prihajal dan. Lotevala se me je nemoč, glava mi je zdrsnila ob skalo. Vodniki so se zganili okrog mene, zdramila sem se. Pod seboj sem slišala glasove – vse tako čudno zamolklo. Spala bi, spala! Noge so bile odrevenele, nisem jih več čutila. Vse je bilo tako čudno.
Znani glasovi, Jesihova – Čop – Martelanc – Pardubsky! Oj, dobrodošli, moji fantje – tovariši! Rada bi vam rekla veselo besedo, pa ne morem. Dobila sem požirek čaja ali žganja, ne vem, a poživilo me je. Bila sem zopet svežih misli.
Fantje in vodniki so nato pripravili nosilnico, lepo mehko, z borovci. Nanjo so položili Deržaja. Po snežišču sta Rabič in Eržen prtila gaz. Sedaj, ko je bil dan, je šlo vse hitro od rok.
Sprevod je zavil s snežišča po stezi proti Luknji, nato po produ in snežišču v dolino. Na razpotju Prag-Luknja je čakal dr. Šlajmer s soprogo. Ker je Deržaj spal, ga ni hotel buditi. Okrog 9. ure dopoldne smo prišli v Aljažev dom.

*****

MIRA MARKO DEBELAKOVA, TOVARIŠI – Henrik Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, TK Skala, Ljubljana 1930, str. 179-188 (objavljeno tudi v Österreichische Alpenzeitung, 1931, Alpine Journalu in v knjigi dr. Juliusa Kugyja Pet stoletij Triglava, 1938 – prevod, Založba Obzorja, Maribor 1979, 18. poglavje, stran 313 do 324).

– Mira Marko Debelakova – Deržaj (1904-1948), slikarka, alpinistka, pisateljica, prevajalka in predavateljica. Odlična plezalka s številnimi prvenstvenimi vzponi med letoma 1924 in 1932 v Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alpah, Dolomitih in na Škotskem. V ospredju je njena Direktna smer v severni steni Špika, ki jo je preplezala leta 1926 s Stankom Tominškom, ves čas prva v navezi. Vzpon je bil dejanje brez primere je odmeval doma in na tujem. Oglašala se je s številnimi članki v Planinskem vestniku in tujih planinskih revijah, leta 1933 napisala priročnik Plezalna tehnika, 1936 v angleščini Kratek vodnik po slovenskih Alpah, leta 1937 prevedla Kugyjevo Iz mojega življenja v gorah, leta 1947 in 1948 v PV objavljala Kroniko Triglava. (»Upam, da se mi je posrečilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za človekom dober spomin! Več pač ne moreš doseči v življenju.«)
– opomba Henrika Tume: Globok pogled v plezalni šport, njegove objektivne in subjektivne strani nam odpre slučaj nezgode odličnih plezalcev Mire Marko Debelakove in Eda Deržaja 5. julija 1927 v Triglavski steni. Poročilo prinašam z dovoljenjem pisateljice. Napisano je bilo takoj po nezgodi za Planinski vestnik, a ni izšlo.
– vponka: izraz je v tridesetih letih uvedel Janez Gregorin; plezalci so pred tem uporabljali poimenovanje karabiner.
– na gredico: Marijan Lipovšek (Kugy, Pet stoletij Triglava, str. 416): Te male grede so bile odločilne, da se Deržaj ni smrtno ponesrečil. Ta nesreča je bila povod precejšnji zdrahi med slovenskimi plezalci, ker so bili mnogi mnenja, da je Debelakova v opisu Deržajevega padca pretiravala. Takega mnenja je bil tudi upravni odbor TK Skale, ki je s svojim vplivom preprečil, da bi opis Debelakove izšel v Planinskem vestniku. Vendar je TK Skala moral pozneje to stališče spremeniti, zakaj spis je izšel v Tumovi knjigi Pomen in razvoj alpinizma v založbi TK Skale. Tuma je bil na strani Deržaja in Debelakove. Glej v Planinskem vestniku 1931, stran 17 do 28, trezno in objektivno presojo urednika dr. J. Tominška v oceni Tumove knjige Pomen … Debelakova sama je nesrečo omenila tudi v Kroniki Triglava (PV 1949, 230) in pravi takole:
»Dejansko sta se lotili stene dve moštvi, eno nemško, drugo slovensko (Szalay-Pagitz, Deržaj-Debelakova, op. M. L.). Ne da bi vedeli drug za drugega, sta iskali in določili iste prehode in isto smer. Obe moštvi sta vstopili pri istem vstopu in dosegli po kaminih stolp ter po prečnici za stolpom plezali brez vsakega prečenja v levo naravnost čez odprto steno kvišku do skale pod veliko preveso. – Prva nemška družba se je prvič vrnila po brezuspešnem prizadevanju, da bi preplezala preveso na levi po žlebiču tam, kjer je bila kasneje izpeljana Skalaška smer. Druga, slovenska družba, je dosegla preveso vrh gladkih plati dne 5. julija. V njej se je prvemu plezalcu primerila nesreča, ker se mu je odlomil klin, ki ga je rabil namesto stopa. Zaradi padca sta se plezalca vrnila (to je bila nesreča, ki je o njej nastal spor, op. M. L.). Štirinajst dni nato je nemška družba spet poskusila srečo v isti smeri, torej v desnem koncu plati. Doletela ju je ista nesreča. Szalay je padel iz prevese. V obeh primerih sta odnesla plezalca le težje poškodbe, ker so plati gladke. Obe družbi sta kasneje še enkrat šli v steno, a sta ju sneg in neurje prisilila k sestopu.«
V tem opisu je Debelakova nekoliko omilila vtis, ki ga ima bralec od njenega prvega opisa Deržajevega padca in ki je v Kugyjevem zborniku Pet stoletij Triglava vključen kot 18. poglavje. Vendar ostane velika literarna vrednost spisa nespremenjena, ker se bralec, ki ni seznanjen z nadrobnostmi, ne sprašuje o njih in tudi ne premišlja, ali je bil padec res tak, kakršnega slika opis, ki je izredno sugestivno napisan. (M. L.) Leta 1928 je tamkaj poskušala tudi naveza Jesihova-Gostiša.
France Malešič, Spomin in opomin gora, Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, str. 124: Zaradi srečnih okoliščin se ni zgodilo najhujše, vendar se je po nesreči razvila polemika, da pretiravata glede višine in prostega padca; če bi bilo tako, bi se morala pravzaprav pobiti, če pa bi bilo vse res, to ne sme biti podlaga za bahanje. Prizadeta sta skušala dokazovati resničnost svojih navedb in ob tem zanikala, da bi jima šlo za športne učinke; pojmi o športu so bili takrat še precej nerazčiščeni. Izključena sta bila iz Turistovskega kluba Skala. Literarni opis nesreče ni smel iziti v PV, češ da je preveč senzacionalističen. Objavil ga je šele Henrik Tuma v knjigi Pomen in razvoj alpinizma in bil zato deležen nezaslužene graje. Nesporazumi so se stopnjevali, dokler ni Mira Marko Debelakova nekoga od nasprotnikov tožila. Dr. Henrik Tuma in dr. Josip Ciril Oblak sta kot odvetnika obeh strani na razpravi zastopala vsak svojo idejno stran planinstva.
Po današnjem poznavanju okoliščin je verjetno, da je prišlo do nenamerne napake pri ocenjevanju višine, kar je še danes izredno pogosto; verjetno je šlo za skupno 25-metrski ali še krajši padec z izredno srečnim izidom.
– »Na, die werden …« – »Na, tile bodo prišli gor z nočjo. Ubijalsko hladno bo.« »Dala vam bom svoj jopič!«
– dr. Edo Šlajmer (1864-1935) – znan ljubljanski kirurg.

SMRT

Janez Gregorin

… Ker me je začelo zebsti, sem stopil nazaj v obednico. Ljudje so večerjali ter se menili o pokojnem, kakor se menijo pogrebci, ko se vrnejo s pokopališča in zavijejo v gostilno.
Prijeten, zdrav in krepak gospod z očali je že dalj časa govoril. Ujel sem še tole:
»Jaz za svojo osebo obsojam sleherno izpostavljanje lastnega življenja, ki ni nujno potrebno. Človek ima dolžnosti in obveznosti proti samemu sebi, proti družini in v prvi vrsti do družbe. Dolžan sem paziti na svoje življenje, ker je dragoceno in ima svoj pomen v tem, da jaz izvršim v tem pičlem času neko nalogo, ki mi je pripadla. To se pravi, da položim svoje osebno delo na grmado truda in prizadevanja. Tudi če bi bilo to moje delo še tako neznatno; vzemimo, da bi bil pometač na cesti, imam neko nalogo in z njo neke obveznosti, ki se jih moram držati. Če pa izpostavim brez potrebe svoje življenje, ravnam nesocialno in nemoralno, ker prezrem svoje obveznosti do družbe in tudi dolžnosti, ki me vežejo na domače. Zame je stvar jasna in upam, da sem se izjavil dovolj precizno in točno.«

Govoril je obrnjen proti mlajšemu, na prvi pogled šibkemu, v resnici pa sila žilavemu gospodu. Pozneje sem izvedel, da je ta dober športnik. Ta je otresel počasi pepel s cigarete in dejal:
»Dragi gospod doktor, to je vaše in večine ljudi ter v današnjem času celo neke vrste modno stališče. Dovolite pa, da vas opozorim na nekatere stvari. Vnaprej se seveda moram opravičiti, če bom kje govoril presekano, v skokih ali celo navidezno brez zveze. Nisem tak govornik, da bi se mogel kar ex abrupto – zlasti še, ker hočem biti v nekem smislu plaidoyer alterae partis – spuščati v strogo logična in konsekventna razmišljanja. Pri taki priliki se žalibog resda človek včasih rad nekoliko zažene v svojem – no, bodimo odkriti – v svoji gorečnosti. Tako, zdaj pa k stvari sami.

Človek, ki precej na svojo pest misli in opazuje, bo prišel do zaključka, da so vsi kolikor toliko resni ljudje, to se pravi taki, ki sploh razmišljajo, zlasti pa še filozofi, dejansko sami neke vrste operaterji in fotografi, ki iste predmete fotografirajo zdaj od spodaj gor, zdaj s ptičje perspektive; zdaj z leve, zdaj z desne, zdaj od te strani, zdaj od one, zdaj više, zdaj niže – z različnih stališč in ob različni razsvetljavi ter osvetljenosti – pod tem zadnjim razumem različne čustvene ubranosti in biološka nastrojenja, ki so fizikalno med nami in predmeti ob spoznavnem aktu kakor kakšni vpadni in odbojni žarki – oboje hkrati. Iz nas gredo ven in s predmetov se vračajo v nas nazaj. Ta razpoloženja izvirajo iz naših prejšnjih spoznanj in doživetij. Sredi v njih nenadoma vzdraži našo notranjost nov objekt zunaj nas ali v nas samih. Torej sredi tega posebnega, mogoče samo polčustvenega razpoloženja od prej, se započne v nas akt spoznanja. Jasno je, koliko vplivata nanj naša trenutna in prejšnja dispozicija. Koliko nam je potem dati na tako imenovano logično objektivnost sodbe, si lahko mislimo. Brez teh posebnih ubranosti človeške misli sploh ne morejo biti.
Na koncu našega umskega napora, ki je potemtakem pravzaprav samo igračkanje ali še boljše: ples okrog zlatega teleta – tako plešemo okrog predmetov kakor Izraelci okrog njega – dobimo samo neke vrste mizerabilen surogat, ali še boljše: podlo dopuščeno fatamorgano; ali, če hočete, neke vrste karikaturo, ki smo ji v naši zaslepljenosti dali smešen epitheton ornans: Spoznanje resnice. Fatamorgano, fantom, imamo za največjo realnost; udarimo se ponovno po prsih, češ, spoznali smo resnico; vemo, kaj je vsaka stvar sama po sebi, ti estin hekaston, autô kath’; Ding an sich. To je vendar samo igračkanje. Mi okrog predmetov ne moremo hoditi drugače kakor maček okrog vrele kaše. Nikdar ne bomo mogli dobiti predmeta, da se izrazim nekoliko neprimerno, vsekakor pa zelo konkretno – gastronomsko (sit venia!) – dasi gre tu za spoznavno teoretske reči – naravnost v roke, ga nesti v usta, pogoltniti in – res prebaviti. Spoznavati se zdaj žal ne pravi nič drugega, kakor objekt na nek način primerjati s seboj, enačiti ali neenačiti, skratka samo antropomorfizirati. To je žalostno, dragi moj gospod doktor! Mi moremo zavzeti samo stališča. Stališč je pa – popolnoma jasno – ničkoliko. Človek, ki sam pri sebi razmišlja, bo zato nujno prišel do prepričanja, da mora vsak življenjski aspekt, ki hoče biti res trden in zanesljiv, biti za neka dejstva res načelno akomodiran ali še celo gluh in slep, to se pravi, biti mora absoluten in absolutističen. Ne sme trpeti ugovora, da ljudje zaupajo vanj; biti mora fanatičen, kar pomeni dogmatičen. Samo tak je zmožen dolgega življenja, ker namreč daje ljudem, narodom in posameznikom vsaj neko gotovost; kdor se tega ne more držati in skuša na svojo pest priti stvarem in dejstvom do dna, bo zmerom čutil, da se mu majejo in izpodmikajo tla pod nogami. Zato so ustanovitelji religij to lastnost praktično uporabili in prinesli šele s svojim, v dogmatični obliki podanim naukom človeštvu res nič hudega sluteč mir in za delo potrebni blagoslov. Lahko nam je razumeti znani Voltairov stavek, da bi morali Boga izumiti, če ga ne bi bilo – tako zelo potrebuje človeštvo neke gotovosti, tako potrebuje človeštvo Boga. Samo iz Boga, samo iz nečesa absolutnega je mogoče vse relativno razložiti in utemeljiti – samo Bog je nekaj absolutnega. Absolutno stališče pa potrebuje vsak človek, da se more potolažiti in si na nek način razložiti to, kar je v njem in okrog njega, da ima potem mir. Znano je tisto »… nemirno je naše srce, dokler …« Jaz tu ne mislim pridigati, ampak rečem odkrito: Meni mogoče manjka milosti, kakor pravijo temu hipnemu svetovnonazorskemu spregledanju; moči, da bi mogel spregledati in videti, ali ni morda to absolutno stališče, ta božji vidik mogoče res edino pravilen in ne le, kakor se mi zdaj zdi – samo nujen surogat, da si človek z njim potolaži zagonetni metafizični nemir duše. Dognati, ali je ta vidik pravilen ali ni, pa tudi vi ne boste nikdar mogli. Tako, da.

Zato je zame in z menoj vred za mnogo ljudi zaenkrat to moje stališče in ne vaše – edino kompetentno in po vsem videzu tudi še najbolj verjetno pravilno. Ali, da napravimo spet skok k naši stvari nazaj!

… Videli smo že, da sta že najini stališči različni. Takih različnih stališč je nebroj. Vsak, kdor zavzame neko stališče, stopi na nekaj, na čemer bi rad stal, ker se mu ne izmika izpod nog; to stališče je umetna čer, ob kateri on sam razbija črne valove dvomov, ugibanj in slutenj. Če hoče imeti od tega, ker je zavzel neko stališče, praktično korist, mora trditi o svojem stališču, da je absolutno pravilno. V resnici pa so vsa ta absolutna stališča že zaradi tega kvaziabsolutna ali relativna, ker jih je več, nebroj. Tako je po mojem tudi vaše stališče, za katero vi čutite, da je absolutno pravilno, mogoče le eno od relativnih. Recimo – mogoče. Mogoče zato, ker ga vi tako ne boste mogli nikdar, ne samemu sebi dokazati. Če ga čutite, ga čutite, kdor ga ne, ga ne – razum tu nima nič opraviti. Po mojem vam pa vaše stališče narekuje lahko tudi sama praktična življenjska modrost, ki vam šepeče na uho neprestano, ne da bi vi to opazili: živi tako in tako, ker se bo potem dobro godilo tebi in družbi, ne boš imel sitnosti; v zameno za to mirno življenje pa boš dobil dolžnosti, ki te bodo za večno prikovale na tak način življenja.

Dragi gospod, tu gre po mojem samo za recipročno korist. Vi to storite družbi, družba v zahvalo ona vam, vi spet družbi in tako dalje. Ta vrtiljak koristi gre tako hitro in nujno, da izgubi vso jasnost posameznih delov, da se vse zabriše v nejasen kolobar: prezremo biološke osnove, tako da koristno in nekoristno navsezadnje izgleda kot moralno in nemoralno. Da, dragi gospod, vaše moralno je samo toliko moralno, kolikor je koristno, in nemoralno, kolikor je škodljivo. Poglejte samo korenine in temelje, kadar pravimo o kom, ki zastavi brez potrebe življenje, da je ravnal nemoralno. Koristnost in nekoristnost!

Jasno je, da se bodo dobili ljudje, ki te zložnosti, koristnosti ne bodo vzeli za edini princip v svojem ravnanju. Dobro čutijo svoje dolžnosti do družbe in bližnjega, pa si zato še ne dajo popolnoma zvezati rok in nog, tako da bi se morali vedno držati babjega krila in peči. Če bi hoteli poslušati samo te maksime o recipročnih koristnostih in obveznostih, bi ne smeli iti nikdar na kolo, ne na cestno železnico, ne na konja, ne na vlak, kaj šele v letalo – vse v plemenitem strahu, da vendar ne bi izgubili brez potrebe svojega dragocenega življenja! Vsak prekooceanski polet je potemtakem nemoralen, ker se brez potrebe izpostavlja življenje v nevarnost, avtomobilske dirke nemoralne, letalstvo sploh nemoralno. Kajti čemu naj bi ljudje letali po zraku, ko je pa na zemlji dovolj prostora? Čemu tudi tolika naglica?

Kaj mislite, da so velika socialna dela in dobrine, ki jih je človeštvo prejelo, res od vsega začetka moralni in socialni? Ne, večinoma so jim vzrok in povod osebni motivi: avtor bi se rad uveljavil, prišel do denarja, ali pa ga končno žene nanje lahko tudi duševno preobilje, ki se ga mora znebiti, sicer nima miru. Celo strogo socialno ravnanje je v osnovi lahko izredno sebično, torej nesocialno in nemoralno, če že ne v materialnem, pa včasih v sublimiranem, abstraktnem, transcendentnem smislu. Nekateri ljudje te stvari uvidijo, vendar se dobro zavedajo, da bi bilo največje zlo, če bi vse človeštvo opozorili na kaj takega. Te misli zato nosijo sami s seboj. Ti ljudje so tisti, ki imajo v sebi razen tega, da čutijo živo usmiljenje in sočutje s svetom, z vsemi ljudmi in sami s seboj ter si zato nalože dolžnosti in obveznosti, ki jih prostovoljno vzamejo na svoje rame – ti ljudje imajo še drugi pol, še drug zakon, ker so oni tisti, ki so pogledali vsaj nekoliko za kulise in videli, kako je. Ta zakon jim veleva, da se ne smejo ničesar bati; biti močni in popolnoma dorasli tudi največjim stvarem, smrtni grozi in nejasni bojazni pred nevarnostjo. Le na ta način morejo imeti pred samim seboj res spoštovanje. To pa je najvišje, kar človek more doseči. Na eni strani izpolnjujejo svoje dolžnosti, ne da bi se napajali s solzavimi frazami, vendar se na drugi strani ne boje nobene nevarnosti, ali se vsaj resno trudijo, da bi iz sebe ta strah iztrebili. V njih je morda nekaj tiste predrzne pogumnosti, ki je nekoč gnala njih pradeda, oboroženega samo s kamnitim nožem nad jamskega medveda. V teh ljudeh si držita ta severni in južni pol, če že hočemo tako poimenovati ta dva različna zakona, ravnotežje ali pa celo severni pol prevlada. V drugih ljudeh pa vedno zmaga južni pol, pol odgovornostnega čuta. Po vašem je ravnotežje ali prevlada severnega zelo nemoralno, ker je posamezni človek socialno bitje; samo del celote. Brez dvoma ne priznate tistega znanega stavka, ki ga je izrekel velik duh – da je največja dobrina zemeljskih otrok osebnost. Osebnost! Ne smemo je zamenjati – kot se to običajno dela – z značajnostjo.

Dalje, tudi ravnanje teh ljudi, v našem slučaju plezalcev, ni tako nesocialno ali antisocialno, kakor bi človek mislil na prvi pogled, njih delo vzbudi pri drugih ljudeh samozaupanje, kakor ga vzbudi vsako posrečeno tvegano podjetje, pa najsi – sicer prav redko – izvršitev tudi kdo plača z življenjem. Ljudem se vzbudi pogum in vera vase, da ne klonijo apatično pred velikimi zaprekami.

Mislite, da je Lindbergh letel čez ocean res samo zato, da bi človeštvu dokazal možnost takih poletov? Gotovo tudi zato. Letel pa je najprej iz častihlepnosti, brez katere bi človeštvo – bodimo odkriti – danes bilo po vsem videzu še tam, kjer je bilo v začetku. Med letom samim je skrbel samo za delo, polet sam po sebi; bil je zadosti močan, da ga je veselil nevarni podvig in da je mirno upravljal motor, sam sredi oceana pred obrazom smrti.

V nevarnosti, to se pravi pri izvršitvi kakšnega velikega čina, izginejo vse tendence, vse misli na slavo; vse tako izgine. Kaj ni to važno za presojo dejanj?
Kaj je več, dejanje samo ali povod in odločitev? Če se tu ne moreva sporazumeti, potem seveda ni govora, da bi še razpravljala.«

»Po mojem bi bilo tu treba … je začel doktor.«

»Dovolj! Čakajte! Nisem še vsega povedal.

Lindbergh je kljub temu ravnal socialno in tudi koristil – dasi mogoče nehote. Dal je zgled! Svoj zgled vam dam – to ste gotovo že brali. Kakšen pomen je v teh besedah!

Ljudem je dvignil v prvi vrsti samozaupanje. Zakaj dalje vendar tako zelo spoštujemo ne samo tistega, ki reši koga iz nevarnosti, ampak tudi Lindbergha ali Campbella ali Seagraveja? Ali resno mislite, da jim je bilo res samo za to, da bi ljudje govorili o njih? Ne, bilo jim je za čin, za podjetje samo! Tu leži vsa skrivnost tistega neznanega čara, ki ogrinja velike, tvegane stvari. Tisti človek je imel tako mogočno osebnost, skrival v sebi tako moč, da ga je gnala nanje. Verjemite, bilo jim je za delo samo. Ostalo: rekord, uspeh, jim je potem samo od sebe padlo kakor zrelo jabolko v naročje. kaj je dejal tisti preprosti avstralski kmet Tyson, ki je postal prvi bogataš tam? ‘Nikoli me ni veselilo posedovanje, imetje, ampak vedno le priborjenje, pridobitev.’ In Shakespeare: ‘Things won are done, joy’s soul lies in the doing.’

Zato ti ljudje veliko reči poskušajo vedno znova. Ima rekord – nihče mu ga ne izpuli – in vendar ga žene podjetnost, da si ne da nikdar miru. Kakšen socialni pomen imajo močne osebnosti za človeštvo? Mase gledajo v teh odzrcaljene pa stopnjevane in poveličane tiste sposobnosti in gonilne sile, ki se v povprečnih ljudeh, v masah samih nahajajo samo okrnjene in bedno životarijo. Tem dajejo pobude – tako posameznik lahko v enakem smislu vzgaja celoto.

Zakaj vendar moramo občudovati vsako tvegano stvar in zakaj se moramo tako zelo sramovati, če se ustrašimo ali če ravnamo slabotno? Zato, ker čutimo, da daje edino neustrašenost človeku resnično izpolnjevanje dolžnosti; je velik in hraber, če ga na to primora sila. Tu v gorah pa gre človek preizkusit samega sebe.

Jugovega zgleda ne bo nihče posnemal, sicer bi postal svet kmalu prazen; nekaj nas pa sili, da njegove konservativnosti resda ne posnemamo, jo pa občudujemo. Brez dvoma je bil osebnost, ki bi se po jakosti merila z vsemi drugimi, predvsem starejšimi in zrelejšimi; ne več tako viharno eruptivnimi kot on – z vsemi, ki so na prvi pogled večje od njega. Kdor bo Juga samo pomiloval ali ga celo obsojal, češ koliko bi bil še lahko koristil domovini, se bo moral zdrzniti, če ga opozorimo na sledečo tragikomičnost: če bi Jug živel naprej, bi prej ali slej padli po njem kritiki in razmrcvarili njegovo delo, naj bi že bilo dobro ali slabo – razmrcvarili bi ga, kakor se to vedno godi iz nevoščljivosti na majhnem gruntu kot je naš. Sicer pa življenje reče ob vsaki smrtni uri naglas: ‘Ah, škoda, koliko bi bil lahko še storil, če bi še živel!’, zraven pa misli: ‘Še to uro se jih je rodilo pet ali pa jih prav toliko že živi, ki jim je on odstopil prostor, katerega bodo mogoče še boljše izpolnjevali, kot bi ga bil celo on sam!’

Jugov vpliv se danes brez dvoma čuti; skrivaj je pronical skozi vse plasti in če dandanes naletimo pri nas tu in tam na kakšne koristnejše lastnosti, ki se že začenjajo kazati – kakor naprimer, da se nam vendarle že začenja jačati hrbtenica – mislite, da tisti članki o Jugu po časopisih, njegovi spisi sami, njegova smrt in glas, ki gre o njem, niso nevidno in nehote ogromno pripomogli k temu? Aktivnost, ki diha iz njegovega silnega in tragičnega zgleda, je pri nas brez primere in je na tako majhnem gruntu, kakor je naš, kjer se ne more nič zgoditi, ne da bi se opazilo in poznalo, skrivaj zapustila globoke brazde in sledove.

Tudi taki Jugi imajo kljub svoji samotarski posebnosti za narod nemajhen pomen. Končno pa plezanje samo! Dva ali trije tovariši na isti vrvi, to je že majhna družba, bodo v slučaju nevarnosti tvegali svoje življenje drug za drugega, ne da bi občutili tako ravnanje kot kakšno posebno velikodušnost. To je zanje samo dolžnost. Pogum je povsod eden in isti, če rešiš koga iz narasle reke ali če tvegaš življenje za tovariša v steni ali če tvegaš življenje za samega sebe – paradoks, kajne?

Pri taki stvari se vselej samo odločiš in takoj izvedeš, ne da bi pomišljal, ali te bo kdo za to velikodušno hvalil. Sploh je popolnoma zmotno mnenje, da na izvedbo velikih činov, kjer se tvega življenje, priganja močne ljudi – slabše mogoče že – v prvi vrsti glas, na katerega bodo prišli. Ne, priganja jih, kot sem že rekel, dejanje samo in nevarnost, ki je z njim združena. Končno pa še nekaj! Govore, da je alpinizem kulturi in življenju sovražen! Plezalcem govorijo celo samomorilci! To je čisto pogrešeno. Samomorilec ima namen, da se ubije, plezalec pa gre, da izvede težko stvar, pri tem pa je trdno odločen, da se ne bo ustrašil ovir. Samomorilec je torej resigniran, plezalec pa v najvišji meri afirmira življenje in je do skrajnosti agresiven. To je veliko in močno življenje. In še to! Pri presoji plezanja se od posameznosti mnogo preveč sklepa na celoto. Če se kdo ubije, pa je brž vse pokonci. Tega pa ne vidi nihče, koliko jih izpleza! Danes je pri plezanju tako, da so smrtne nesreče že v veliki meri preprečene, če zna človek pravilno ravnati s klini in vrvjo. To omenjam zato, ker se neprestano meče pesek v oči, češ alpinizem je skrajno nesocialen, ker pripušča, da se ubije toliko ljudi. Ubije se jih prav malo.

Poglejte rajši letalstvo! Treba je ljudem letati po zraku in se za prazen nič podajati v smrtno nevarnost – denar, poslovne stvari vendar ne odtehtajo človeškega življenja! Z vašega stališča bi morali logično tako trditi.
Glejte, koliko je tam nesreč! Kdo pa se bo danes obregal obnje? Nihče! Nima smisla, tu je! Človeška podjetnost se v njem na nek način izživlja; prav tako se izživlja tudi v alpinizmu, ali se je naprimer svoje čase izživljala v odkrivanju Amerike in drugih neznanih dežel. Kdo se bo zaletaval ob ta odkritja, dasi so fraze o njih velikanskem socialnem in splošno človeškem pomenu jako prozorne. Človeštvo je pridobilo, znanost je pridobila z njimi, pravimo. Kaj pa je to človeštvo? Ali ta beseda ne visi nekje v zraku – ali pa morda ne pomeni samo Evrope? Kaj je za Evropejca morala – samo evropska. On si je obetal česa od novih kolonij, njemu je bilo za zlato, ne domačinom. Kolumb ali Cortez ali Marco Polo so storili pravzaprav kaj majhno socialno delo. Odkrili so nove narode in zemlje, da jih je kasneje tako imenovano človeštvo lahko neusmiljeno eksploatiralo in zatiralo. Mar ne bi bilo boljše, če nikdar ne bi izvedeli zanje?
Vse te reči se kaj lepo slišijo, pa vendar nikomur ne pride na misel, da bi se spotikal obnje. Koristile so človeštvu z evropskim indeksom. Danes se je to človeštvo že nekoliko razširilo, pomagala je tehnika, zlasti radio, letala, ladje, železnice – tako dandanes ne samo na papirju prištevamo kot človeštvo tudi tiste narode in kraje, ki izven Evrope znajo malokakšen evropski jezik, v prvi vrsti angleški. Tako je.
Vsega močnega udejstvovanja ne gre obsojati, tudi če se imenuje tako ali tako, razen če odštejemo zločinstvo, pri katerem se skupnost ali večina mora braniti pred nasilno manjšino. Vsega močnega prizadevanja ne gre obsojati, sicer bomo morali začeti trditi, da se človek velikih del sploh ne sme lotiti, ampak da sme o njih samo filozofirati. Končno pa samo praktično socialno stališče ni vzdržljivo. Kako hočete samo socialno opravičiti umetnost? Recimo slikarstvo! Kaj pomeni Rembrandt kakšnemu mesarju? Sploh so te reči: Beethoven, Rembrandt, Shakespeare, dostopne samo nekemu krogu ljudi.
Brez dvoma moramo torej pritegniti še druga stališča.
Aha, še nekaj, da! Marsikateri plezalci o svojih dolžnostih niti veliko ne razmišljajo. O njih prav tako samo razmišljamo kakor sploh večina delavnih, nejasnih ljudi. Če pa razmišljamo, bomo med njimi takoj opazili štiri tipe: take, ki se bodo zbali in odšli takoj nazaj v dolino; take, ki bodo poslej le še zmerom plezali; take, ki bodo rekli: E, kaj, kismet! in take, ki bodo, da se izrazim nekoliko robato, silili z glavo skozi zid, to se pravi patetične voluntariste kot Jug. Ne smemo prezreti, da ima sleherni človek, kljub vsemu, naj se temu mogoče tudi protivi, svoj izrazito socialni pomen, dasi je na prvi pogled videti mogoče celo odločno nesocialen.
Tudi plezalci imajo svoj namen in svoj prav, ki se ga mogoče ne da čisto točno razgrniti, kakor se sploh na tem svetu ne da pravzaprav ničesar tako točno dokazati in dopovedati, da bi bilo slehernemu človeku jasno. Komur je, temu je in – basta. Vendar se tega pomena sami prav dobro zavedajo ali še boljše ga doživljajo in čutijo. Po vsem tem je jasno, da ne smemo kar tako na hitro, meni nič tebi nič nad njim zlomiti palice. Tudi to, da včasih popolnoma sami tvegajo življenje, se ne da absolutno obsoditi, že zato ne, ker je nemogoče potegniti določene meje in ugotoviti, s kako visokimi procenti se začenja silobran – ne samo doli na ravnem, v sodni dvorani, ampak tudi v gorski steni.«

Prenehal je govoriti, se naslonil z glavo nazaj na steno in se nasmehnil.
Ljudje so molčali. Stari doktor je vzel cigaro iz ust in počasi rekel:
»Vse ste prav lepo povedali, res! Sicer marsikje mogoče nekoliko nejasno in brez zveze, pa tako se to godi človeku vedno, kadar o kaki stvari govori z elanom.
Ampak, mladi prijatelj, verjemite mi, življenje samo vas bo, ko boste prišli nekoliko v zrela leta, naučilo čisto drugačne modrosti! Vi dolžnosti in obveznosti pravzaprav še nikdar natančno čutili niste, niti jih doživljali! Boste že še videli, kaj je to!
Vaše besede so končno umljive. Dokler človek ne doseže določenega števila let, vedno nosi svoja dogajanja in misli iz sebe ven, na zunanji svet – kasneje pa mu prihaja spoznanje od predmetov samih, iz življenja, ne iz abstraktnega umovanja. Od zunaj noter, ne od noter na ven. Ne vem, ali sem se dovolj točno izrazil. Gre za dva popolnoma diametralna načina gledanja. Umeli me boste, ko boste v mojih letih, ali že tudi mogoče prej – takrat, ko boste tudi ta drugi način doživljali stalno, ne samo občasno. V mlajših letih človek sam v sebi umetno konstruira neke formule in rekla, o katerih skuša prepričevati samega sebe, da se jih mora držati. Potem bi rad iz sebe ven po njih popolnoma točno določil, kako bo ravnal in se vedel v vsakem posameznem slučaju, v katerega bo še prišel kdaj v življenju. Trudi se, da bi po teh pravilih uravnal svoje razmerje do slehernega objekta. To je neke vrste agresivnost, to je tisto, o čemer govori Turgenjev, ko pravi, da se iz mladega človeka kar naprej nekaj vije in puhti proti nebu. Ta stvar se pozna pri mladem človeku tudi pri vsakem koraku, v vsaki kretnji, v načinu, kako kakšno stvar vzame v roke. kasneje se stvar obrne. Vse se umiri in ustavi. Agresivnost, ali zanos, ali patos, ali nepočakanost, če hočete, počasi izginja iz človeka. Tisti patos ali tista agresivnost, ki se začenja ob prelomu štirinajstega leta pri mladem človeku z megalomanijo, katera pa se okrog dvajsetega leta tako rada zaobrne v umirjeno skromnost, ali pa je reakcija nanjo včasih celo neke vrste moralna depresija, neka čudna iztirjenost in resignirana potrtost. Po teh dveh različnih preokretih se ločijo mladi ljudje prva leta po končanem osemnajstem, devetnajstem. Umirjena skromnost je znamenje, da se je človek zavedel tega, kaj je in kaj ni, kaj more in česa ne more. Zato postane tak človek v svojem razmerju do sveta gotov, notranje močan in značajen.

Druga vrsta je agresivna. To dvojno vrsto srečavamo brez dvoma tudi pri plezalcih, kakor sploh povsod. Nekateri pridejo že z urejeno močjo v sebi iz doline in se že močni bore s steno, drugi pridejo s kaosom, neurejeni in zato slabotni, samo z namenom, da bi v steni postali močni. To je treba razlikovati.

Taki so torej mladi ljudje. Pri starejših, kot sem že rekel, agresivnost počasi izgine. Življenje samo, nove razmere, objekti, drugačni položaji in okoliščine – vse te stvari same od sebe zbude tista resnična globoka pravila, ki so skrita na dnu srca. Življenje samo določi in uredi naše razmerje do predmetov. Življenje, življenje; izkušnje, ne skonstruirane formule!
Nič ne stori, da ste zdaj teh nazorov. Prepričan sem, da jih boste morali prej ali slej korigirati!«

»Mogoče. Vendar je jasno, da se midva zdajle o teh rečeh ne bova mogla zediniti. Imava vsak svoje izkušnje za sabo. Po mojem midva zdaj drug drugemu ne bova mogla nič dokazati. Gibljeva se vsak v svojem krogu. …«

… Oskrbnica je prinesla pivo. Stari doktor je nalil mlademu gospodu in ga ljubeznivo potrepljal po rami. Pogovor je kmalu izgubil svojo resno smer.

*****

JANEZ GREGORIN, SMRT – odlomek, dijaški list Žar, Ljubljana 1930/31, ponatis v knjigi Blagoslov gora, SPD 1944, str. 242.

– Janez Gregorin – Šteblaj (1910-1942): alpinist, novinar in planinski pisatelj. Sprva kot samohodec od leta 1927 ponovil večino smeri v Kamniških in Savinjskih Alpah, nato z bratom Mirom, Modcem, Režkom in drugimi načrtno obdeloval stene v njih. Preplezal severno steno Male in Velike Kalške gore, Male Rinke, Kamniškega sedla, Bab, Konja in Kompotele; 1937. s Karlom Tarterjem v jugovzhodni steni Kogla že bolan preplezal znamenito Direktno smer (VI. stopnja). Študiral je filozofijo, predaval o gorah, književnosti in umetnosti, pisal o gorništvu, športu, gledališču in glasbi; izredno občuteno, filozofsko razglabljajoče, življenjsko prešerno in neugnano. Avtor priljubljene Štamfovske (… zavriskaj in zapoj …). Z mladimi plezalci urejal in izdajal odlično revijo Planinska matica leta 1937 in takrat izdal zbornik tujih člankov V borbi z goro. Po smrti je izšlo njegovo zbrano delo Blagoslov gora. – V pričujočem odlomku opisuje svoj razgovor z nekim odvetnikom po smrti samohodca Rudolfa Pečarja 7. septembra 1930 v Planjavi. S spisom je mimogrede ošvrknil nekega profesorja, ki je dijakom dajal slabe ocene, če je vedel, da hodijo v gore. (»Kdo pravi, da so stene grozeče? Tisti, ki je rad na gorkem, na varnem in se ustraši truda. Tisti, ki pravi: hvala bogu, da imamo policaje – ti skrbe za našo varnost.«)
– ex abrupto (lat.): brez priprave.
– plaidoyer (franc.): zagovornik; alterae partis: (lat.) druge strani.
– konsekventen: dosleden.
– zlato tele: malik, po svetopisemski zgodbi, ko so v Mojzesovi odsotnosti Izraelci ulili zlato tele in ga častili namesto boga.
– mizerabilen surogat: beden nadomestek.
– epitheton ornans: okrasni pridevek, značilni, ponavljajoči se pridevnik, ki natančneje opredeljuje kak pojem.
– Ti estin hekaston, autô kath’ (gr., po Aristotelovi Metafiziki): kaj je stvar sama po sebi.
– Ding an sich (nem.): kaj je stvar sama po sebi.
– Sit venia! (lat.): Če dovolite, da se tako izrazim.
– antropomorfizirati: počlovečiti.
– aspekt: vidik, stališče.
– Voltaire (1694-1778): francoski pisatelj in filozof, najvidnejši evropski razsvetljenec.
– metafizičen: nad- ali izvenčuten (v prenesenem pomenu); sicer tak, ki se nanaša na temeljna načela sveta.
– princip: načelo, osnovno vodilo.
– maksima: najvišje načelo, življenjsko pravilo.
– sublimiran: oplemeniten.
– transcendenten: višji, nadčuten, presežen.
– Charles Lindbergh: ameriški letalec, ki je leta 1927 prvi preletel Atlantik.
– Svoj zgled vam dam: svetopisemski izrek.
– Shakespeare: Things won are done, joy’s soul lies in the doing (po Troilusu in Kresidi: Women are angels, wooing. Things won are done …): Ženska je vse ob snubitvi, potem pa nič, ko umre slast v izpolnitvi.)
– eruptiven: nagel, ognjevit.
– paradoks: navidezno protislovje.
– resigniran: skrušen, vdan v usodo.
– eksploatirati: izkoriščati.
– indeks: znak.
– kismet: slepa vera, vdanost v usodo pri muslimanih.
– patetičen: vznesen.
– voluntarist: filozof, ki poudarja pomen volje (lat. voluntas), samovoljnik; voluntarizem trdi, da volja uravnava in določa mišljenje, da je čista volja tudi najvišje načelo spoznavanja resničnosti (Wundt).
– basta (it.): dovolj, zadostuje.
– Ivan Sergejevič Turgenjev (1818-1883): ruski realistični pisatelj.

VREDNOTA ALPINIZMA

Albin Torelli

Težko je opisati pojme, na katere vplivajo ali jih opredeljujejo prilike, ki se z napredkom človeka – zlasti v kulturi – spreminjajo. Za pojem alpinizma velja to tembolj, ker se že nazori vseh pomembnejših ideologov istih dob o njem bistveno razlikujejo; skoraj pri vsakem naletimo na drugačen kriterij, s katerim presoja smisel in pomen alpinističnega udejstvovanja.
Naš namen je zavzeti stališče do nekaterih bistvenih, a še vedno spornih karakteristik alpinizma in skicirati naše mnenje o njegovem bistvu in vrednoti.
Alpinizem je pojav zadnjega časa, novejše kulture. Posebno po vojni je dosegel izreden razmah, pri nas se je povzpel nepojmljivo visoko.
Na vprašanje, kaj je vzrok temu razvoju, je isti odgovor, kakor na vprašanje o bistvu in smislu alpinizma, kar sledi.
Splošno se označuje alpinizem kot kulturni pojav. Če gledamo s stališča, da je naloga kulture plemenitenje duha in če upoštevamo, da sestavljajo etiko splošni principi, ki določajo norme naše dejavnosti, tedaj alpinizem tudi plemeniti človeško nrav. V čem pa se kaže kulturnost in etična vrednota alpinizma?
Dejstvo je, da je današnja gospodarska kriza predvsem kriza moderne kulture, ki jo je vzela civilizacija že skoraj v zakup, nikakor pa se ne da zanikati njenega kvarnega vpliva na kulturo. Vulgarna pojma civilizacije in kulture se že precej krijeta, to pa zato, ker so z današnjim pojmom kulture že mišljeni tuji in vsiljeni pojavi, ki z nesluteno silo ne samo vplivajo na kulturno plat našega življenja, temveč jo celo določajo. Naprimer: produkcija, standardizacija, tipizacija in normalizacija so derivati vladajočega gospodarskega principa, ki segajo s svojim močnim vplivom na današnjega človeka že tudi v njegovo kulturno življenje. Kakšno moč in vpliv ima naprimer reklama, ki vzbudi pri konzumentu željo po dotičnih fabrikatih, ki vedno bolj spreminjajo življenje in življenjski stil modernega človeka. Na mesto naravnih kulturnih oblik stopajo umetne, ustvarjene po strogo gospodarski kalkulaciji. Individualni okus in občutek se umikata klicu prepričevalne reklame. Moda! Oswald Spengler govori o nevarni dobi, ko civilizacija že nadomešča kulturo, kar vidi v tem, da mrzli intelekt, to je zavedna preračunljivost, izpodrine ustvarjajočo tvornost. Tako že nastaja v krajih, kjer je naseljenost ljudstva prevelika in ni več mogoča prava vzgoja za posameznika, »hipertrofija možganov«, ko je nakopičeno znanje že tolikšno, da možgani niso več sposobni za normalno prožno delovanje. Kultura se vrednoti zaradi kulture same. Ogromni gospodarski napredek je zapostavil človeka v njegovem dostojanstvu in napravil iz njega lutko, ki ji samo še gospodarske in socialne razmere ustvarjajo življenjsko obliko in stil. Okolica je zajela človeka s toliko silo, da plove v tem kaotičnem boju gospodarskih in po teh danih socialnih principov. Izgubil je vsako podstatnost in središčnost, tako da so mu norma le še obstoječe gospodarske okoliščine. Človek ne črpa več iz sebe, zato ni več gospodar samega sebe, ni več samonikel, ne usmerja več sam svojega življenja, temveč je postulat praktičnosti, materialne smotrnosti. Slednji je podredil že kulturo in uravnovesil življenje zgolj z odnosi do družbe. Pogled tega človeka je uprt v svet zunanjosti. Nezavedno tava za užitkom in lovi zlato, klic notranjosti je v njem utihnil. Tip tega človeka, kolektivni človek, je pravi produkt razmer, to je gole civilizacije.

Toda že se javlja novi človek, ki želi iz tega kaotičnega racionalizma, iz mehanističnega življenjskega ustroja zopet najti pot do samega sebe. Na razvalinah življenja površne brezciljnosti in razklane duševnosti hoče zgraditi novo kraljestvo duha in mu zopet podrediti svet materije. To bo človek, ki se bo zopet zavedel svojega bistva, človek, v katerem bo znova vzniknila vitaliteta, emocija, ki šele napravi življenje zanimivo in nam prikaže njegovo pomembnost. Emocija je vendar najdragocenejši element našega življenja, ker nam daje pravi impulz, ki je v današnjem (zlasti kolektivnem) človeku malodane že zamrl. To nam potrjujejo pojavi današnje dobe, kakor so teorija rase, kolektivistični socializem, šovinistični nacionalizem, ki ni nič drugega kakor egoizem. Vsa ta gibanja, ki pa danes obvladujejo svet, v človeku sistematično zatirajo po naravi mu dano tvornost (smisel za ustvarjanje), ne vprašajo pa pri tem, ali ima to njegovo delo praktičen življenjski pomen, kar je danes ravno osnova utemeljevanju vsega dejanja in nehanja.
S tega stališča hočemo najti idejne utemeljitve za alpinizem, poiskati njegov smisel in smoter alpinističnega udejstvovanja. Alpinizem se ne da odpraviti s »praktično nesmiselnostjo«. Čudimo se onim, ki pri vsej afirmaciji pravega bistva življenja vlačijo v borbo proti alpinizmu argument neposredne življenjske praktičnosti. Te v alpinizmu – priznavamo – ne bomo našli posebno veliko, če izvzamemo zdravstveni moment. Vendar upošteva celo nacionalno-ekonomska veda kulturne potrebe (brez praktične primesi!), torej s čisto gospodarskega stališča! Sicer je tudi v kulturnih pojavih neka zakonitost, višina pa je individualna, odvisna največ od razvoja duševnosti. Kultura temelji zgolj na individualno-duhovni podlagi.

Kakor vsakemu kulturnemu pojavu, tako se tudi alpinizmu upira delo brez ideje, udejstvovanje brez idealizma, kar vrednote bolj uničuje, kakor pa ustvarja. Vrednost kulturnega dela je v ideji in njegovi provenienci, da prihaja od enega stvaritelja, torej kaže na osebnost in njeno tvorno idejno silo, ki jo hočejo danes tudi že nadomestiti s kolektivom, nad nacionalnostjo. Kot kulturni pojav kaže tudi alpinizem na osebnost, izraz tega je alpinski čin. V njem je utelešena tudi ideja alpinizma. Alpinski čin je prvina alpinizma, zato najdemo smisel slednjega le pri analizi alpinskega čina. Bistvo čina ni niti plezanje ali lazenje samo, niti doseženi cilj s širnim razgledom, ampak cela izvršena tura, to izvršeno delo kot sumacija vsega tega z zaključno krono: telesnim naporom, premagovanjem in spoznavanjem samega sebe, svojih telesnih in duševnih zmožnosti, ki se pri plezanju oboje razvijejo do dramatične napetosti. To jedro potisne vse druge momente v stran, tudi estetskega, ki je le postranskega pomena, prej slučajen nego reden.

V čem vidimo kulturnost alpinskega čina? Kakor znano, temelji alpinistično udejstvovanje v izbiri poti, ne glede na nevarnost nameravane ture. Taka pota so združena s »premagovanjem« sten, grebenov in drugih gorskih tvorb ob čim manjši tuji pomoči, torej čimbolj samostojno, individualno. Lazenje po gorah brez vodnika smatramo za najidealnejši način alpinističnega udejstvovanja, ki zajame vso njegovo kulturno vrednoto. A zakaj?

Alpinska tura je pot v romantično samoto, beg iz sveta civilizacije, iz civilizirane človeške družbe. Zakaj pa ravno v divjo prirodo, ali ni samota polja in gozda ravno tako lepa in tolažeča? Čemu borba z divjimi elementi narave, temi kamnitimi, v sneg in led vkovanimi kolosi molčečih gora, borba celo na življenje in smrt? Ali je kulturno, etično opravičljivo izpostavljati to revno, slabotno življenje za problematično vrednost »zmage nad naravo« ali celo »rekorda«?

Prijatelj, težko se da to razložiti, razumel in občutil pa boš, ko boš pijan veselja stopil na teme premaganemu velikanu, simbolu veličine, mogočnosti in nepremagljivosti, ko se ti bo oglasila zavest pravkar prestane nevarnosti, ko boš zopet občutil veselje nad življenjem, ki bo z novo silo zakipelo v tebi. Smešno, porečeš, boriti se z naravo, ki skriva zate nevarnost pri vsakem koraku in te pomilovalno motri, ko se veseliš svoje zmage, saj je bil vendar le slučaj, da si odnesel zdravo kožo. Lahko, da si jo premagal enkrat, drugič je ne boš več! Da, res je, alpinist se tudi zaveda tega, ko se s skrajnim naporom, s silno voljo in samozatajevanjem bori korak za korakom nad strašnimi in obupnimi prepadi za svoje življenje. A zaveda se tudi, da se mu pri tem elementarnem delu zbude neznane sile orjaških potenc, da se mu poostrijo čutila, da vidi in sliši najmanjšo malenkost, da začuti in zasluti, ko se mu rahlja oprimek ali stop, še preden se prvič zamaje, da mu možgani čudovito hitro delujejo in asociirajo dogodke, da reagira z refleksom na vsak najmanjši premik okolice, da postane gibčen kot mačka in da se mu mišična moč podvoji. Tedaj izginejo pod njim prepadi, on samo po risje zasleduje potek svoje smeri kvišku. Ta elementarna borba je zbudila v njem potence, ki jih je prej potlačilo in uspavalo povprečno življenje, v njem je vstal zatirani individuum, približal se je samemu sebi. Odkod torej človekovo hotenje po novi borbi, potem ko je že prestal prvo? Mar odtod, ker ga mika mogočni simbol veličine, razgled? Ne, ne, borba je ono, kar ga mika in vabi, preizkušanje in merjenje svojih, sicer spečih sil s prirodo, jačanje mišic, ostrenje čutil. Ona zatirana sila v njem ga vabi v divjo prirodo na vedno nove preizkušnje. Borba ga še bolj utrdi, zavest premagane težave mu daje nove življenjske sile, novega pogona, ga dvigne iz malodušnosti. Mar ni to najjačja afirmacija življenja? Boj zasužnjenju duše, za katerega naj bi kakor običajno zadoščal in ga nadomestil le ta ali oni način samoprevare, ki naj človeka zopet dvigne na stopnjo, da začne življenje znova ceniti. Mar ne leži v moči in sposobnosti prenašati težave in jih premagovati kriterij resnične ljubezni do življenja? Mar ne pomaga ravno alpinski čin, ta verni izraz prostovoljno naloženega si samozatajevanja, poiskati izhod iz tega tegobnega, navidez enoličnega izživljanja z vsemi nepopolnostmi in trpljenjem, da življenja ne občutimo več tako neznosnega, strahotnega? Prav to je pot k resničnosti življenja, iskanje izgubljene sile, prerojenje človeka, da se zopet raduje življenja in odvrže spone življenjskih laži, katerim bi sicer podlegel, ko bi spoznal njihovo varljivo vrednost in ničevost. Prav pravi Pfannl v svoji knjigi Was bist du mir, Berg?: »Edino človek, ‘jaz’, je na tebi ono, kar me privlači. Mrtvo svetišče je narava, šele človek jo oživi z bogovi.«

V prosti prirodi se razvije človek – individuum do skrajnih možnih meja, tam šele uveljavi in izrabi svoje sposobnosti. Brez njega je narava mrtva. Šele človek jo razgiba s svojo borbenostjo in intuicijo. Borba velja tebi samemu, prijatelj! Naperjena je proti onim silam, ki klijejo v tebi in skušajo zatreti tvoje pravo bistvo, tvojo osebnost. V težkih, a veličastnih momentih iščeš pota v novo, pravo življenje, preživljaš krizo zaradi psevdokulture bolne duše, kličeš na plan zatrto osebnost. Kdor negira to resnično etično in kulturno vrednost alpinizma, kdor ne vidi v tem doživljaju pozitivne življenjske vrednote, ta negira pozitivnost življenja, njemu je življenje zlo, ki ga mora prestati in pretrpeti, težave prevzema na svoja pleča z resignacijo in tolažbo, češ saj bodo minile, za njimi pride pa zopet mirno življenje, ona monotonost, ki jo človek s kritičnim intelektom najbolj sovraži. Tak človek nima v sebi nobene borbenosti, ne upa si pogledati globinam in višinam življenja v obraz. Za vsak močnejši pretresljaj potrebuje samoprevare, ni več sposoben postaviti se na lastne noge, da bi s kritičnim zanimanjem in vedoželjnostjo, ki je ne straše nobena spoznanja, zasledoval življenje in sodeloval, čeprav ga stane to težke preizkušnje ali celo žrtve.
Mar ni alpinizem sredstvo, ki nas v tem pogledu vzgaja in tako uči vrednotiti življenje? Mar ni potem alpinistu najvišji smoter življenje, vse drugo pa le sredstvo za dosego najvišje življenjske potence? Ali potem še drži trditev, da postavlja alpinist gotove principe zaradi njihove etične vrednosti nad življenje, da mu ni za življenje?

Opozarjamo še na neko dejstvo. Borba z divjo naravo daleč proč od civilizacije je odkrita, brezkompromisna. Zato mora priti človek s čistim hotenjem in brez skrivnega upanja, da se bo morda ognil nevarnosti in brez nje dosegel cilj. Tu gre za viteško borbo. Zato je sveta naloga, ki si jo zadaš v tem cilju. Izredne važnosti je moment v izbiranju tur, torej svojega nasprotnika. Izberi si takega, ki mu boš kos s poštenim orožjem. Orožje naj ti bo lastna sposobnost, končni cilj zmaga nad – samim seboj. Vse drugo je postransko. Ni združljivo s smotrom alpinizma kot kulturnega pojava, če si alpinist kot temeljni in odločilni izbere moment tekmovanja z drugimi. Ta alpinizem je čisto športen in se upira njegovemu kulturnemu poslanstvu. Športu je že lasten izraz tekmovanja in stremljenje nadvladati tekmeca, torej je odnos proti sočloveku prvobiten, česar pa ne moreš postaviti za normo pri alpinizmu kot strogo kulturnemu udejstvovanju, kjer bi bile potem njegove bistvene vrednote pomaknjene vstran. Moment tekmovanja je pri tem zgolj zunanji, pravemu alpinistu tuj. Pri etičnih vrednotah se ne da postavljati rekordov. Tako naprimer ima za nekoga neka srednje težka tura večjo etično vrednost, kakor za drugega skrajno težavna pleza. Merodajna pri tem sta telesna sposobnost in intelekt, ki sta si v nekem oziru nasprotna. Alpinizem je torej po svojem smotru usmerjen na človeka samega, na njegov »jaz«, poplemenitenje tega je njegova prva in mogoče tudi edina naloga. V njem je izražena težnja po razmahu individualnosti, odtod njegov pomen kot vzgojno sredstvo, odnos njegovega udejstvovanja proti sočloveku je sekundaren. Saj gre vendar za sproščanje od vpliva socialne oziroma gospodarske zavezanosti in za ustvarjanje osebnosti kot dela naroda, države, človeške družbe, ki potrebujejo celega človeka, ne pa brezoblične mase ljudi, pri katerih je individuum prisiljen in spačen v šablonski kolektivni model. Zato se ne smemo pregrešiti proti principu individualnosti, kadar govorimo o alpinizmu posameznikov ali dob. Tako moramo tudi presojati napredek narodov v alpinizmu, ki seveda kaže svoj velik vpliv na njihove sinove in v tem pozitivno etično vrednoto. V primerjavi se kažejo alpinski čini kot neke vrste športni uspehi, večji ali manjši, z njimi vred tudi stopnja alpinizma pri posameznih narodih, kar je pravzaprav le statistika alpinizma, to je moment, ki za pravega alpinista kot zunanji pojav ne more biti merodajen. Kakor hitro alpinist sam pri določanju ture to upošteva in tudi želi doseči zunanji, od drugih občudovan uspeh, je njegovo udejstvovanje že tekma, torej čisto športno. Športni moment je pri pravem alpinizmu le postranski, lahko spremlja glavnega, to je individualno-vzgojnega, v bistvu pa ni potreben, kakor tudi nima s slednjim organične zveze.

Slednjič naj se dotaknemo še pojmovanja alpinskih nesreč. Popolnoma napačno sodijo o njih celo ljudje, ki hodijo v gore, češ saj so nadelana pota, po katerih varno hodiš in zanesljivo prideš na cilj, čemu laziti v divje pečine, to je iskanje smrti, takemu človeku ni pomagati. Tako naziranje kaže svojevrstno, čisto nealpinistično gledanje na pojav alpinizma sploh. Po našem mnenju pomeni nesreča v gorah veliko nepredvideno tragedijo, če se ni pripetila na turi, nameravani v cilju tekmovanja, ampak je doletela alpinista, ki v gorah išče novega življenja in ga žene v njihovo naročje hrepenenje po spoznanju in pravem vrednotenju življenjskega bistva, na kar je v trdem boju za obstanek že skoraj pozabil. Ko gre alpinist na turo, ima pred seboj predvsem svoj cilj, vse drugo je postransko. V obseg vseh možnosti mora vzeti pa tudi nezgodo ali nesrečo kot negativno stran alpinskega čina. Tveganje nesreče je potemtakem cena alpinskega doživetja in z njim združene kulturne vrednote, neobhodna nasprotna plat pozitivnosti. Čim večja je nevarnost, tem silnejša je zavest, da si nismo življenja samo rešili, temveč si ga nanovo zaslužili. Kakor šele bolnik resnično občuti vrednost zdravja, tako hrepeni alpinist v trenutkih težke preizkušnje po življenju in ga po prestani nevarnosti občuti kot najvišjo dobrino, ki mu je dana. Mogočno hotenje pa se za dosego iskanega visokega cilja ne straši nobene cene, ki bi jo priroda morebiti zahtevala od njega.
To gledanje na alpinizem po našem mnenju ne izziva trditve, da stavi alpinist svoje življenje na kocko kakor hazarder, ki upa in se tolaži s srečnim slučajem v igri.

*****

ALBIN TORELLI, VREDNOTA ALPINIZMA – uvod v plezalnem vodniku Naš alpinizem avtorja Mirka Kajzelja in sodelavcev, TK Skala, Ljubljana 1932, ponatis DZS, 1982.
– Albin Torelli (1898-1973): sodnik, predavatelj na pravni fakulteti, ugleden skalaš, eden glavnih sodelavcev pri izdaji Našega alpinizma, za katerega je v uvodu napisal izpoved drzne skalaške miselnosti z oplemenitenim Jugovim izročilom, ki jo kot rdečo nit odkrivajo vedno nove generacije. (»Odločitev za težavno pot je težka – je vztrajanje v svobodi v najvišji meri.«)
– konzument: potrošnik, uporabnik.
– fabrikat: izdelek.
– Oswald Spengler: avtor knjige Propad zahodnega sveta (1916), ki govori o zamiranju duhovnih sil evropske kulture, ki jih zamenjuje civilizacija.
– hipertrofija: pretirano povečanje, prenasičenost.
– postulat: zahteva, podmena, osnovno načelo.
– racionalizem: ravnanje po razumu kot najvišjem vodilu.
– vitaliteta: življenjskost, življenjska sila.
– impulz: pobuda za kako dejavnost.
– provenienca: izvir.
– Heinrich Pfannl (1870-1929): avstrijski alpinist, avtor knjige Was bist du mir, Berg?: Kaj si mi ti, gora?
– intuicija: neposredno razumevanje, uvid.

VEČ ALPINIZMA

Rajko Ložar

V okviru sprememb, ki jih povzroča čas na oblikah sodobnega življenja in kulture, se vrše tudi spremembe alpinizma, tega vsem ljubega, vendar za duhovno življenje narodov manj pomembnega sektorja. Kar doživljamo danes kot vsebino alpinizma in kar se nam javlja kot njegova objektivna podoba, se že skoraj v vseh posameznostih razlikuje od vsebine in podobe tega pojava, naprimer ob njegovem pričetku ali pa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Te razlike moremo prav dobro opazovati tudi na razvoju slovenskega alpinizma, ki je glede na izdelanost tradicije eden najmlajših v Evropi, a je kljub temu prehodil dovolj značilnih stopenj novejšega razvoja gibanja. Ker se je to godilo večinoma v okviru SPD, čigar ustanovitev pomeni dejansko utemeljitev tradicije slovenskega planinstva, moremo iti še korak dalje ter reči, da je omenjena metamorfoza alpinizma nehote istovetna z razvojem idejnih pogledov, vladajočih v naši glavni organizaciji. Okrog leta 1920 je iniciativa sicer zdrknila iz njenih rok k mlajšim močem, zbranim v TK Skala; zato v pozitivnem smislu pač ni več mogoče vzdržati gornje trditve, velja pa še nadalje v negativnem glede na težnje časa, katerim stara organizacija ni več ustrezala. Po tem datumu pa vidimo med obema skupinama nastajanje nekega novega skupnega momenta, sile in izkustva so se ekonomično razdelile po vsej površini in tudi idejno ni opaziti posebnih razlik. Izmed nastavkov slovenskega alpinizma v 18. in 19. stoletju pride v poštev le doba tik pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva.

Študija, ki bi hotela objektivno in izčrpno narisati podobo našega alpinizma, bi morala seči globlje v posameznosti, nego nam je mogoče. Če bi poleg tega še hotela v celoti objeti situacijo, v kateri se alpinizem danes nahaja, bi sploh presegla okvir priložnostnega članka. Take študije še nimamo, čeprav bi bilo mogoče imenovati en, dva poskusa v tej smeri; morda pa jo v doglednem času dobimo. Vzrok, da tu ne pridemo dalje, leži v subjektu alpinizma, v človeku, ki je, enako ko drugod, tudi tu zašel v kaos. Problem alpinskega slovstva je s tega vidika izraz problema alpinizma sploh, ki se javlja v odgovoru človeka na vprašanje, kaj je alpinizem in ali ter kako je danes možen.
Bilo bi zares čudno, ako bi bil ravno svet alpinizma izvzet iz kaosa, ki dandanašnji zagrinja celo največje vrednote človeške kulture. Dejstvo, da o taki izjemi ne moremo govoriti, otežuje naš odgovor na gornja vprašanja in nas sili k temu, da si najprej skušamo osvetliti podlage ter možnosti, ki bi v njih okviru mogli ugledati tudi neki nedvoumni smisel tega pojava. Zakaj treba je reči, da bi nas v tem času, ko rabimo za eno in isto stvar tisoč imen in ko si pod istim imenom ta predstavlja nekaj drugega ko njegov sosed, vsako določeno poimenovanje, ki ne bi temeljilo na taki predhodni razjasnitvi, vodilo do cilja. Ako se omejimo na domače razmere, smatrajo nekateri alpinizem za šport, nekateri za umetnost, nekaterim je zabava in drugim delo; ta vidi v njem že nekaj takega kot nepriznano religijo, medtem ko ga tolmači oni zlasti kot vzgojni faktor. Iz vsega pa je jasno, da vlada kaos individualističnega pojmovanja. Odtrgano iz celote ter gledano posamič je vsako izmed teh pojmovanj kaj lahko ovreči. Alpinizem ni niti šport sam in je še manj umetnost, čeprav take estetoidne predstave laskajo meščanskemu elementu v alpinizmu, tako naprimer tudi pri stroki alpinskega fotoamaterja: za umetnost manjka namreč alpinizmu kot fotoamaterstvu prav vse, kar izpolnjuje bistvo umetnosti. Alpinizem pa seveda tudi ni delo in je nesmiselno to trditi. Sicer more moment dela tudi tu nastopiti tako, da opraviči objektivno socialno vrednoto in sodbo dela, naprimer pri gorskem vodniku; toda vprašanje nastane, ali je tu sploh še pravilno govoriti o alpinizmu v ožjem smislu. Kolikor pa obsega ona trditev ostali alpinizem, je ta pač le toliko in v onem smislu delo, kolikor in kakor je naprimer počivanje delo. Toda s takimi replikami ne pridemo daleč, ubrati je treba drugo pot.

Med gornjimi naziranji nam zlasti dve nudita več možnosti ter strani za osvetlitev tega vprašanja, namreč:
1. naziranje, da je alpinizem šport;
2. pa estetska izvirnica predstave, da je umetnost.

To pojmovanje je svojčas izrazil Jug s stavkom, da je po njegovem mnenju osnovni motiv alpinizma stremljenje po prvenstvu, volja do zmag, temu najbližji drugi izvor pa estetski motiv (O smotru alpinizma; glej spredaj). Ako pogledamo za hip v zgodovino, opazimo, da zlasti prvega dela tega stavka ne moremo sprejeti v tej športno mišljeni obliki kot pojasnilo za motiv alpinizma ob njegovem nastanku, da pa je oblikovno zrno v njem nedvomno pravilno. Čas, ki je rodil alpinizem, je mrgolel individualizma in temu je nenadoma postalo objekt udejstvovanja nekaj, kar je 2000 let krščanskega štetja eksistiralo v človeški soseščini, ne da bi se le-ta za to zmenil. Človek se je temeljito usidral na tem svetu, pozitivne znanosti in tehnika so mu že zdavnaj podvrgle ves zgodovinsko tradicijski prostor, a ne samo to, ta prostor mu je postal tudi v dobršni meri premajhen. Ali se je to vršilo v obliki znanstvenega raziskovanja ali pa le kot ekspanzivna samosmotrnost vitalnega čustva, to je za stvar precej nevažno; dejstvo je, da je človek tu začel razmikati obzorja in da je vzporedno s tem treba tudi njegovemu jazu bodisi kot vzroku bodisi kot učinku pripisati velik razmah. V naših dneh smo priča, kako ta neumorni gon osvajanja in napredovanja, ki si je sredi 19. stoletja osvojil nedotaknjene pokrajine Alp, hiti k vladi nad celim planetom.

V zgodovini se ne izvrši nič, kar ne bi imelo v sebi tudi kali nasprotja, in tako isti človek, ki je tu prestavil dotlej nepremakljive mejnike, zdaj že tudi beži v pravkar odkrite kraje in prostore. Iz labirintov velemest in modernega življenja, iz preogromne razširitve pionirskega delokroga človeške dejavnosti, iz razmikajočih se meja človeškega tostranskega bitja, ki groze uničiti njegovo dotlej nedotaknjeno podstat, hiti ta človek v gore, iščoč tam samote, miru in doživetja vsega najvišjega, kar mu način modernega življenja doživljati brani. In glej čudne igre! Oni tam rešuje sebe in neodoljivi gon svojega jaza s tem, da si neprestano krči pot v nove nepoznane divjine. Ta tu pa je kakor njegova senčna podoba, njegovo notranje duševno življenje se je ob aktivizmu človeka-osvajalca skoraj razbilo in se tu zateka v mirno, pasivno kontemplativnost čustvenega doživljanja, iščoč samega sebe. Ti dve struji tečeta poslej vzporedno skozi vso zgodovino alpinizma, v njunem okviru sta nastali obe glavni razlagi njegovega smisla in bistva. Alpinizem je zdaj zastopnik aktivizma, zdaj romantizma, kakor pač kazalec na številčnici časa veleva in kakor je usmerjen organizem, ki je vanj vložen. Vsakdo si lahko sam razdeli v dva tabora večino alpinistov, pri čemer ni dvoma, da pripada Jug s svojo gornjo trditvijo k prvim, čeprav morda bolj iz spoznanja tega, česar sam ni imel, nego iz polnega oblikovanja tega, kar je on dejansko bil. In študija, ki hoče razjasniti iz današnjega položaja smisel alpinizma, mora to polarnost pojava nujno upoštevati. Alpinizem ne more biti absolutno niti samo eno niti samo drugo, nego je lahko le oboje hkrati. Idealni lik alpinizma je tedaj celosten, to se pravi je sinteza in skupna tvorba obeh komponent, volje in čustva. Moderna naziranja, ki ga tolmačijo zdaj kot samo čustvo (in dalje napačno kot umetnost), zdaj kot samogon volje (in posredno kot šport), trgajo iz organične celote del in tega proglašajo za edino zveličavnega, ga absolutizirajo. Ta absolutizacija pa je napačna in vir zablod, kakor je sama posledica mehanizacije, ki je absolutizirala nekatera delna človeška doživljanja ter tako razdrla njegovo celotnost. Človek pa ne more biti, če ni v svoji celoti. Vprašanje, ali je danes še možen alpinizem v onem smislu, v katerem ga zahteva naslov našega članka, je zato odvisno od vprašanja, ali je dandanašnji še možen človek v svoji duhovni organiki in celoti; in naša naloga je, da pripravljamo alpinizem, ki ne bo zadeva alpinskega specialista, nego človeka kot duhovnega lika.

Ta zahteva je umestna in potrebna zlasti z ozirom na sledeče dejstvo: danes je alpinizem tu in ga nobena stvar ne spravi več s sveta. Toda nekoč tega pojava ni bilo; deset do dvanajst tisoč let, kolikor traja človeška zgodovina, človek o hribih v modernem smislu besede ni nič vedel. Iz tega lahko sklepamo, da alpinizem ni nič tako primarnega kot naprimer vera, umetnost, eros itd.; vse najvišje tvorbe človeškega duha so nastale pred dnevom njegovega rojstva, torej mu ne gre pripisovati nikakih absolutnih veljav. Nasprotno, zelo jasno je, da se krogi, katerim alpinizem pripada, utemeljujejo drugotno in posredno, to je preko drugih krogov. Ako vse to in še drugo premislimo – da bi segli globlje v podrobnosti, nam ni mogoče – in se vprašamo po načelnem izvoru tega pojava, ki se je nekoč javljal v drugačni obliki, moramo izvor iskati v oddihu in odmoru; v hierarhiji človeških življenjskih krogov pripada alpinizem sferi družabnih oblik, da govorim z izrazom filozofa. S tega stališča moremo naziranje, da je alpinizem delo, zavrniti kot načelno zmoto, kar pa storimo tem rajši, ker vemo, da alpinizem ni velik v svojih absolutnih merah, nego baš v omejitvi na oni prostor, ki mu načelno gre, torej na družabnostni. Kolikor tedaj alpinizem ne pripada sferi znanstvenih spoznanj (vprašanje nastane tu, ali more tedaj sploh še biti alpinizem v načelnem pomenu besede), on ne more biti vir nikakega nazora, čeprav bi ga ta ali oni danes za to rad proglasil, ker pač ni metafizično-transcendentno, nego sociološko utemeljen. Trditi, da je kdo prepričan alpinist, je isto, kakor če bi kdo trdil, da je prepričan ribolovec.

Za ta njegov družabnostni izvor imamo več dokazov. V tej obliki se je javil sredi 19. stoletja, ki je rodilo težavni socialni problem in utemeljilo način sociologičnega gledanja. Nadalje nam govore isto oblike, ki jih povzroča, to je razvoj družabnih razmerij. Velika osebnost v smislu transcendentnega lika se smatra v alpinizmu za prav tako malo potrebno, kakor je dejansko uresničena, ker je ta pojav značilen za druga okrožja in ker meri alpinizem ko vsa ostala družabna udejstvovanja na izenačenje individua in osebnih razlik. In dejansko se v njegovem okviru družabnost tudi lepo razvija. Prav zato, ker je alpinizem sam kot dejanski družabni lik takorekoč nenormativen in drugoten, je pa treba tembolj uveljaviti zahtevo, da je njegov neobhodni predpogoj resnični človek. S tem vprašanjem seveda zopet zadenemo ob ono zgoraj omenjeno čer, namreč da moramo najprej razjasniti možnosti današnjega človeka kot člena družbe, če hočemo idejno prispevati k prenovitvi modernega alpinizma. Samo kot majhen drobec iz prepotrebnega razpravljanja o njegovi sociologiji naj omenimo sledeče: heroična in klasična doba alpinizma je doba velikega meščanstva, v čigar zgodovini tvori ta pojav svetel znak. Na Slovensko je prišel ta alpinizem v dobi meščanskega epigonstva, a če je kljub temu doživel tudi tu svoj heroični čas, je razložljivo tudi iz dejstva, da se nam novi pojavi javljajo najprej kot močna objektivna naloga in šele potem kot subjektivna vprašanja. Vsaka heroičnost namreč temelji prvotno na objektu. Z zatonon velike kulture meščanstva je nepovratno zatonil tudi oni idealni lik alpinizma, ki nam bdi pred očmi in ki ga hoče kot obliko postulirati naš naslov. Kriza, ki jo alpinizem danes preživlja, je med drugim utemeljena tudi v tem, da prehaja vodstvo tega pokreta v roke novega elementa, ki nastaja na mestu starega meščanstva: brezoblične moderne družbe, ki je individuumu vzela poslednjo svojstvenost in ki na zemlji postopoma uveljavlja pravilo mase. Tak hoče biti tudi naš alpinizem.

* * *

Dandanašnji je razširjeno mnenje, da zadostuje nekaj let turiranja, vrsta težkih alpinskih uspehov in ta ali oni spis in morda celo fotografija, da se nekdo proglasi za ideologa alpinizma. To naziranje je pa v temelju zgrešeno in je vzrok, da dosegamo tu kaj klavrne rezultate. Poglavitna zadeva v alpinizmu niso gore, nego človek in tako je neobhodni pogoj uspešnega razmotrivanja v teh smereh ravno razmotritve vloge in nalog človeka v okviru udejstvovanja, ki ga nazivljemo alpinizem. To pa se z drugimi besedami nič drugega ne pravi, nego da je tudi na tem področju eno izmed osnovnih vprašanj pravilnega razvoja pravilno pojmovanje alpinske izobrazbe. Posebej v kaosu modernega izobrazbenega in vzgojstvenega početja, ki je črte kulturnih dogajanj privedlo na neko ničišče, se moramo na vsakem poprišču ravnati po nujnem zahtevku: proč s polizobrazbo in z lažnim filozofiranjem o stvareh! Tudi v alpinizmu stoj na prvem mestu ideja visoke in celotne kulturnosti.

Izmed sil, ki ga danes kar najbistveneje preobražajo, moramo imenovati vsaj nekatere, med prvimi pač zakon mase. Moderni alpinizem je zamoril vse individualnostne in osebnostne poteze, v njem je vse izravnano. Pač smo dan za dnem priča izrednih dejanj in dogodkov, ali to je večinoma posledica mehaničnih komponent in ostaja v mejah fizičnega. Dejansko smo danes v stanju, ki opravičuje trditev: »Kar zna danes le odličen športnik-umetnik, je bodoči cilj razvoja za maso« (Tuma v knjigi Naš alpinizem, str. 51). V alpinskem spisu se to stanje zelo dobro javlja v zatonu one psihološke resničnosti, ki je za prisotnost osebnostno poudarjenega pomena zelo značilna, namreč doživetja, na čigar mesto je stopil opis tehnike in pota v stilu »nove stvarnosti«. Moderni alpinist sploh ničesar več ne doživlja, nego samo še referira in faktična njegova umetnost je fotografija. Vendar, če bi to stanje dolgo trajalo, bi alpinizem nujno utrpel bistveno škodo; zato bi bilo dobro, ko bi se dalo drugo mesto iste knjige tolmačiti vsaj v smislu neobhodnega zahtevka po individualnem alpinistu: »Končni namen in cilj alpinizma je vzgojiti ljudi v alpiniste.« (M. Kajzelj, Naš alpinizem, str. 3). Ker pa se je ta pojem sam med tem časom močno spremenil, bi bilo najprej treba obrazložiti smisel njegove vsebine.

Iz notranje nuje tega razvoja ter iz logičnega značaja, nikakor pa v prvi vrsti iz reakcije zoper številne nesreče, si moramo razlagati tudi napredek tehnizacije alpinizma. Medtem ko je 19. stoletje treba presojati z ozirom na objekt ture, na objektivno težavnost (saj je bila alpinska tehnika kar najbolj nerazvita), je sedaj možno presojati alpinsko dejanje samo po njegovi tehnični strani in je tehnični moment glavno. To smo omenili že ob priliki govora o doživetju; z vdorom tehničnega momenta v alpinizem pa imamo pred seboj še druge važne spremembe.

V alpinizmu starejšega datuma ima tehnika, to so cepin, vrv itd., le vlogo neobhodnih pomagal pri varovanju, s čimer je označen njen pomen. Naš povojni turizem se je sprva držal starih sledi; kakor povsod pa pomeni Jugov alpinizem tudi tu razvodnico. Osnovna ideja njegovih poslednjih tur ni več spopolnitev tehnike varovanja, nego uvedba stroja v opremo alpinista, kar mora poslej v presojanju alpinskih podjetij stati v prvi vrsti. Moderni alpinizem je tedaj, v nasprotju s starim, pionirsko-romantičnim, tehnično-racionalističen; saj njegova varovalna sredstva že daleč presega dejanski horizont, ki je odločilen za tehniko, dokler je le varovalna, a ona je utemeljena v naziranju, da je s strojem mogoče zmagati tudi največjo težavnost in tako razširiti alpinski prostor. Ta alpinizem tedaj temelji na ideji stroja.

Sila značilno pričo za pravilnost naših trditev nahajamo v malenkostnem številu nesreč v okviru najtežjih tur. Ravno nesreče v Alpah so pa zaradi tehnizacije tudi nekaj izgubile, namreč svoj tragično-osebnostni značaj. Moderna alpinska nesreča, za katero naj bo klasični zgled padec Klementa Juga, je oropana dramatično-osebnostne tragike starejših katastrof, nego se nam predstavlja kot defekt v stroju, odnosno kot izraz njegove logične in bitne nespravljivosti s človekom. Vzporedno spreminja čustveno noto nesreč naziranje, da je alpinska nevarnost samo »subjektivna«. Že značilni Jugov primer pa teži k neki novi čustveni oznaki planinske nesreče sploh, in to iz osnov te racionalizacije, ki pa bi se popolnoma izvršila šele, če in ko bi se izvedlo med človekom in strojem osnovno izenačenje.

Poleg civilizacije mas in tehnizacije deluje na alpinizem danes tretja sila, šport, in ta-le Jugova trditev označuje stvari, ki so se medtem razvile: »Po mojem mnenju je osnovni motiv … stremljenje po prvenstvu.« Brezuspešno bi bilo navajati razloge, zaradi katerih alpinizem ne more biti šport, in to iz preprostega razmisleka, ker se je položaj človeka spremenil v obeh področjih. Ako utrdimo svojo predstavo teh pojavov v njih historični obliki, moramo reči, da je človek subjekt vseh gibanj, odnosno naj bi to vsaj bil. Danes ta trditev nikakor ne drži, zakaj nad njim so dobile oblast stvari, kar je bilo nekoč popolnoma podrejeno in sredstveno, oddih in odmor, hoče imeti danes prvo besedo in biti cilj, delo, kakor smo že dejali. Zato je v prvi vrsti potrebno, da najde človek osrednjo duhovno utemeljitev celotnega življenja, preden do na novo utemeljil posamezna okrožja svojega delovanja.

Vdor športa v alpinizem vidimo zlasti v njegovi razširjenosti glede na maso ter številčnost, dalje glede na višino turističnega izkustva ter glede na psihološke prvine. Mase, ki plavajo, prisostvujejo nogometnim tekmam itd., srečujemo tudi v planinah in nosi jih kolektivna plast športnega mišljenja. Prepad med staro in novo generacijo se izraža zlasti v povprečnem sposobnostnem indeksu posameznika in celote z ozirom na zmožnost obiskovanja Alp. Ta indeks je visoko zrastel, prejšnje izkustvo poedinca se je naložilo v apriorno, kolektivno izkustvo velikih množic (prim. gornji Tumov citat). Vendar – današnja razširjenost je požrla nekdanjo intenziteto ter individualnost planinskega dejanja in doživetja: poset Triglava ni v ničemer različen od julijskega popoldneva na Savi. Ta športna moda pa je posebno izrazita v zimski turistiki, ki se je na široko odprla množicam. Še pred dvajsetimi leti kraljestvo maloštevilnih izbrancev, ki so zimsko turo pojmovali zgolj alpinistično in ne zimsko-športno, je zimski obisk planin dandanašnji navadna stvar, vendar na občutno škodo zimske alpinistike, za katero moderni človek kratko in malo nima niti smisla niti časa. Substanca alpinizma zaradi teh pojavov, ki jih zahtevajo diktati moderne higienike, športa itd., le trpi.

Kljub tem spremembam v smislu masnega pojava ali morda ravno zaradi njih opažamo v alpinizmu postopno naraščanje specializacije, kar se izraža že v smislu nove uporabe terminov. Današnji izraz »alpinist« pomeni – v nasprotju s hribolazcem ali planincem preteklega stoletja – že skoraj strokovno izšolanega profesionalca-plezalca, vsekakor pa turista, ki je po svojem zanimanju specialist. Stara vsebina izraza, ki je obsegala predstavo neke žive in konkretne celotnosti ter organične polnosti (to predstavo vsebuje naš naslov), se je umaknila novemu abstraktnemu pojmu. S tem je v ozki zvezi tudi specializacija alpinskega delokroga, naprimer kar pri nas. Izza Jugovega nastopa prednjačijo v slovenskem alpinizmu Julijske Alpe na škodo Karavank in Kamniških planin, ki mlademu rodu ne nudijo onih »problemov« kot Julijci.V teh je mlada generacija v nekakšnem delovnem planu izvršila množino preciznega dela in rešila nepregledno vrsto splošnih in specialnih problemov. Obrat na boljše pa bomo začutili, ko bodo Kamniške zopet stopile v območje alpinističnega zanimanja, in sicer mimo navadnega turističnega in tehničnega ozira.

* * *

Naš alpinski prostor je danes domala izrabljen in osvojen; zato je lahko delo pojavom, ki smo jih pravkar našteli. Cilj planinskega delovanja se zato obrača k vedno jačji in popolnejši racionalizaciji, k izpopolnitvi sredstev ter otvarjanju novih vidikov. Na kratko lahko rečemo, da je v njem in z njim sredstvo postalo samostojen smoter in popolnoma nujno se njegov razvoj bliža ničišču, odkoder se bo njegov pomen moral nanovo fundirati. To dejanje pa se ne bo moglo zgoditi mimo in preko današnjega stanja; nikaki romantiki nismo, da bi to zahtevali in bi bilo škoda, ko bi se dosedanje izkustvo, ki ga je ustvaril in zbral, uničilo. Saj vse to tvori objektivno vsebino alpinizma. Vendar spremembe bodo nujno potrebne in točka, kjer mora vsak bodoči poizkus utemeljitve zastaviti svoj trud in napor, je edinole točka človeškega življenja v okviru alpinizma. »Z izbodritvijo telesa, s poletom v vitalnem pogumu in z obvladano obliko se človek še ne more izogniti nevarnosti, da izgubi samega sebe,« pravi filozof Karl Jaspers. Odgovor na vprašanje, kaj je alpinizem in ali je še možen, je istoveten z našo nalogo, da rekreiramo tudi v alpinizmu duhovno podstat človeške osebnosti.

Popolnoma istočasno s povojnim mladinskim gibanjem je skušal Klement Jug utemeljiti oblike nove osebnosti in človeka iz duha alpinizma, kar je bilo toliko izredno kot brezuspešno početje. Osebnost – to vidimo še danes, ko so se linije človeških kultur jele iztekati druga za drugo v pesek, v nič – se bo morala najprej obnoviti zunaj alpinizma v svetu čistih duhovnih odločitev in problemov, neodvisno od prvega. In šele odtod se bodo njeni elementi obnovili tudi v alpinizmu, to se pravi posredno. Kajti alpinizem more načelno več prejeti nego dati, v čemer je dan načelni smisel in način njegove vzgoje. Če pa ponovimo gornjo antitezo, bomo rekli: oddih se utemeljuje preko dela in ne narobe. V okviru tega spoznanja leži možnost izhoda iz marsikaterega položaja, pa tudi iz alpinističnega.

*****

RAJKO LOŽAR, VEČ ALPINIZMA – PV 1933, št. 6-7, str. 228 in 1934, št. 7, str. 206.

– Rajko Ložar (1904-1985): alpinist, z Vladimirjem Topolovcem 1923 prvi preplezal kasnejšo Jugovo poč v Planjavi; doktor umetnostne zgodovine in arheologije, etnolog, kustos Narodnega muzeja v Ljubljani, poznavalec literature in eksistencialne filozofije, umetnostni kritik; prvi obravnaval slovenske gore v slikarstvu.
– sektor: področje.
– metamorfoza: preobrazba, globoka sprememba oblike.
– estetoiden: pretirano poudarjajoč estetske elemente in načela.
– replika: ugovor.
– kontemplativnost: miselna poglobljenost vase.
– eros: motiv, nagon po spoznavanju.
– epigonstvo: posnemanje.
– postulirati: zahtevati.
– turiranje: opravljanje alpinističnih tur.
– ničišče: ničelna točka.
– Naš alpinizem: Mirko Kajzelj in Herbert Drofenik, TK Skala, Ljubljana 1932, ponatis DZS, Ljubljana 1982.
– Karl Jaspers (1883-1969): nemški filozof in psihiater, eden vodilnih predstavnikov filozofije eksistence.

V BORBI Z GORO

Janez Gregorin

Draga bralka in ljubi bralec, oprostita mi, da vaju ogovarjam s tem prisrčno lepim nazivom, ki je v današnjih razumsko treznih časih po krivici obledel in zastarel. Mi vsi trije imamo radi gore; v naših srcih so majhna, skrivna vratca, ki jih trdno zapiramo, kadar se hočemo za njimi pogovarjati o rečeh, ki bi jih hrupni, široki vrvež in mrzlo pusti pa bolno zlobni beli dan takoj oblatila ter zamazala, kakor bi jih začeli razglašati štirim vetrovom neba. Tam se včasih sprašujemo, ali smo res samo zato na svetu, da slepi in gluhi ob grdobiji nikdar ne opažamo lepote, ob hudobiji ne dobrote, ob surovosti ne nežnosti, ob nuji ne samovoljnosti, ob sovraštvu ne ljubezni, ob zemlji ne neba, ob malenkostih ne veličine. Sprašujemo se, ali med podlostjo in brezsrčnim izpodrivanjem brez kakršnegakoli vpraševanja po zadnjem namenu rojevamo nov človeški rod – prav tako kot so bili nas rodili naši predniki – rod, ki bo prav tako živinsko garal, izumljal škodljive modrosti in pomagala ter se podlo in brezsrčno klal med seboj in v oporoki zapustil svojim otrokom isto revno in zlobno izročilo. Ali je res ves smisel sveta in življenja v tem, da rodi nov rod, da rod izroča rodu vedno bolj pogubno nabrušeno orožje razuma, s katerim se potomci mrcvarijo bolj surovo in bolj podlo, kot so se bili predniki, sinovi bolj zvito in spretno, kot so se bili očetje. Tempo tega boja postaja vse silnejši, vse urnejši in vrtoglavejši. V tem divjem vrtincu in v omotični borbi za obstanek, v borbi, ki so jo bili tako nečloveško srdito razmahnili ljudje brez srca, ljudje, ki so v vseh lastnostih slabši od živali, le da imajo razum in grabežljive kremplje ostrejše od ujed, v tem divjem vrtincu so se pokrajine okrog nas in sonce nad nami zlili v motne, brezpomembne, odurne lise; ostala pa je ena sama velika in razločna stvar, rumen malik, okrog katerega moramo plesati kakor okrog zlatega teleta – naš vsakdanji kruh, nepremagljiva, tiranska, neizogibna nuja, zločine vzbujajoča, vroča in stalna vaba revnim kakor bogatim. Gorje jim, ki so tako silno pohujšali svet, da se je božji dar moral spremeniti v fetiš, gorje jim, ki so tako brezsrčno izpridili množice, da ne morejo več gledati nobene druge reči, samo kruh. Gorje jim, ki so nagnali ljudi, da morajo noč in dan grebsti vase, vrtati v srce ter v možgane in slabši od kakor goli, revni sužnji robovati močnejšim! Kako lazijo po kolenih, kako ponižno povešajo oči v prah, kako se klanjajo, kako sramežljivo in strahopetno se sprašujejo sami pri sebi, še preden spregovore: kaj mi bo odvrnil, če mu porečem to ali ono, ali bo milostljiv, ali se bo ujezil, ali me bo brezobzirno osramotil? Razum in zavest rasteta, nagon in neposrednost bedno propadata. Razum postaja samo orožje, ki naj bi povsem nadomestilo nagon, kadar se bo – in to morda prav kmalu – dovolj izbrusilo; orožje v goli borbi za obstanek, nič drugega.

Devetnajsto stoletje je za vse izmučene, v borbi zgarane in zbegane ljudi zgradilo Noetovo barko, kamor se iz bojnega vrtinca za trenutke umikajo, da si opomorejo, da se zbero, ustavijo ter potem z mirnejšimi, bolj človeškimi očmi pogledajo na stvari, namene in dogodke okrog sebe. Na tej ladji poteka po enem boku napis Nazaj k prirodi, po drugem pa Šport. Vedno večje množice ljudi spoznavajo prav v zadnjem času dragocenost oddiha na tej ladji. Nekateri se zamotijo z igro, drugi se brez misli predajo čudovitim slikam nekdanjega zemeljskega raja. Pokrajine drse mimo njihovih radostno in široko odprtih, začudenih oči. Razum naj zdaj utihne, vsakdanje skrbi naj za nekaj časa oblede in izginejo! Boljši in plemenitejši se spet vračajo v življenjski vrvež.

Nekateri se bavijo z lahko atletiko, drugi z nogometom, tretji s plavanjem, četrti s smučanjem, peti s tenisom ali drugimi športi. Nekateri se vračajo k prirodi na morje, drugi hodijo v gore. Nekateri samo gledajo in so otroško veseli lepega sončnega zahoda ali jasne mesečne noči. Na stežaj odpirajo v svojih srcih skrivna vratca lepoti pokrajin. Drugi niso zadovoljni s samim gledanjem. Nočejo uživati lepote sveta in lepote svojega notranjega prerojenja drugače kot po trdi borbi. V trdem boju s steno si kujejo srečo na vrhu. Po poti nad mračnimi brezni negotovosti in nevarnosti jih šele na cilju obsije zlato sonce veselja in življenjske radosti.

Draga bralka in ljubi bralec, mi vsi trije imamo radi gore. Morda vsi trije na enak način, morda vsak po svoje. Tale knjiga, ki sta jo zdajle odprla, vama bo govorila o ljudeh, ki imajo gore radi zato, ker jim v trdi borbi pomagajo do očiščenja, ker jim po težkih in napornih urah boja za nepozabne minute preplavijo srce z najvišjo in najjasnejšo srečo, s srečo, ki je tako sinja, otroško popolna in dobra, da se zdi kot bi ne bila s tega sveta, ampak bi prihajala z daljnjih višin, koder plovejo in počivajo radostni, srebrnobeli oblaki. Ko bosta prebirala strani te skromne knjige, bosta prisluškovala glasovom onih mrtvih in živih ljudi, ki so si v borbi z goro iskali sreče za nemirno srce.

Vem, da mi niso poverili lahke stvari: izbiranje je vselej težko. Izbor ne more biti nikdar povsem zadovoljiv, nikdar vsem po volji, nikdar popoln. Vsak ima v svojem srcu kotiček s slikami najljubših in najbližjih ljudi, pokrajin, avtorjev, živali, rož in zemeljskih plodov. Ta ljubi jesen z njenimi otožno zamolklimi barvami, nebo z viharnimi oblaki, gozd, ki ga je zajela in napol izbrisala megla; drugi ima rad pomlad, vso v prešernem cvetju, veselo iskro sonca na svetlem steklu, vedro, v radostni sinjini izgubljeno nebo, log, v katerem se smeje nežno, mlado zelenje. Nekomu so všeč razposajeni, zdravi ljudje, ki tako prekipevajo življenja, da jim še na smrtni postelji ne more ugasniti dovtip v očeh in zamreti nasmeh na ustnicah; drugi pa je ves zaverovan v resne, toge in nikdar prav srečne ljudi, ki so se vse življenje otepali usode in v bridkem, tihem boju osorno gledali na svojo trdo, trnjevo pot. Prav te poteze v značaju pa tudi odločajo pri vsakem posameznem človeku za sleherno stvar, ali mu bo pogodu ali ne. Tako ima nekdo rad resno glasbo, drugi pa si med njo z dlanjo zapira usta, ker se mu zeha; in ko prvi ogorčeno vstane, kadar zazvene veseli, poskočni glasovi, drugi oživi, neha zehati; najrajši bi poskočil in se urno zavrtel. Temu je všeč lahko in površno, onemu poglobljeno in temeljito berilo; kar ti nekdo trga, ti bo drugi hvalil na vse pretege. Vse te velike razlike med ljudmi so zelo važne, saj dajejo v vsoti vsakemu času obeležje, ki mu pravimo okus; prav gotovo je stil notranje globoko povezan z okusom, z okusom večine v sleherni dobi, toda z okusom, ki so mu bili do stržena in korena proniknili le posamezniki. Tudi v naši knjigi, draga bralka in ljubi bralec, bosta naletela na dejstvo, da so alpinisti prvega časa, alpinisti predvojne dobe ter povojna alpinistična generacija v svojih spisih razodeli precej različne poglede, različen okus in v vsaki teh dob dokaj drugačen skupni stil. Seveda pa se avtorji iz iste dobe v okviru tega skupnega stila tudi ostro ločijo med seboj …

… Izločil sem predvsem vse reklamne avtorje, to je take, ki so si bili za reklamo poskrbeli sami ali pa jih je z njo oblepila kričava, senzacij željna in bahata javnost. Boja z goro ni mogoče gledati z vstopnicami v rokah; plezalec ne deli ljubeznivo zardevajočim Evinim hčerkam avtogramov, ne koketira z občinstvom. Njegovega napora zijala ne morejo razglasiti štirim vetrovom, sodniki ne morejo oceniti s točkami in razbobnati po časopisju. Težke plezalne ture Fox Movieton News ne morejo v besedi in sliki prikazati ameriškim mogotcem, licejkam, sitim pohajačem in pisani drhali obmorskih predmestnih bioskopov. Ta boj je tih, na skritem kraju besni, v samotah se gode velika dejanja; le mrka, potuhnjena skala, sonce, veter, megla, dež in sneg so jim priče. V mestu varujejo tudi pezdeta in revo skrbni čuvarji reda; niti las se jima skoraj ne more skriviti na glavi. V tem boju z goro pa se razgali gola, osnovna animalična potenca človeka; v tej borbi ni družabnih razredov, edino plemstvo je dejanska vrednost posameznika. To je boj za obstanek, kakor so ga morali prestajati naši predniki v sivi pradavnini, ne pa današnje družabno klanje, v katerem ima ena stranka že skraja vse adute v rokah.

Izbral sem avtorje, tihe in skromne, avtorje, ki iz njihovih spisov diha samotnost in skritost ter tiha ogorčenost borbe z goro. Avtorji, ki sem jih bil uvrstil v berilo, niso imeli enakega temperamenta, ne enake izobrazbe, ne enake vzgoje, starosti in spretnosti: tega je bila v borbi prevzela veličina gore, onega je priklenila lepota; nekdo je ves čas čutil svojo silo, drugi svojo slabost in odvisnost. Kako majčken je človek in kako šibak; zdaj še v veselem soncu heroj – pa se priplazijo megle, sneg začne mesti: drhteči, ubogi mravljinček trepeče pred prirodnimi silami …

… Zakaj hodijo ljudje v gore? Vsem nam je znano, zakaj hodijo na morje: zabava, razvedrilo, močnejša sončna luč, tuje, južne sape, morske deklice, na obzorju daljna, tiha ženitnina med vodo in nebom, kopanje, poleganje v vročem pesku, ceneno vino, zvečer ples in bližina razgretih teles – vse to so zapeljivi razlogi, ki vabijo z mrzlega severa na bleščeči, brezskrbni jug. Toda zakaj hodijo ljudje v gore? Marsikdo se je že vprašal, modrejša glava kakor je moja se je ubijala z brskanjem in stikanjem za razlogi. Draga bralka in ljubi bralec, morda pa ne bo škodovalo, če si bomo še mi trije poskusili odgovoriti po svojih skromnih močeh?

Od nekdaj že premikajo svet v tečajih, preoblikujejo obličje zemlje in spreminjajo način življenja ljudje, ki jih krščujemo s slabo zvenečim nazivom – idealisti. Idealist je človek, ki že po svoji naravi ni nikdar zadovoljen s trenutnim stanjem, nobena stvar mu ni dovolj popolna, vedno nemirno poskuša, da bi kje kaj spremenil. Idealiste, ki so jim prizadevanja uspela, javnost in potomstvo označujeta kot praktične duhove in dobrotnike človeštva; ves svet jim poje hvalo in kadi. Takim pa, ki so se jim bila prizadevanja ponesrečila, se svet smeje. Pa to ni važno: važen je nemirni, nikdar zadovoljni duh. Duh, ki si želi spremembe, duh, ki se mu hoče pri slednji stvari popolnosti.

Ta duh je zvabil prve boječe pomorščake na široko morje, ven, proč s starega kraja, neznanim deželam in dogodkom naproti; v vsakem idealistu tli na dnu srca iskra pustolovstva. Ljudi ni bila zvabila čez morja samo gola življenjska potreba, samo boj za obstanek. Človeku se hoče zmerom dalje, zmerom globlje, zmerom više, v take kraje, kjer so bile pokrajine ohranile svojo prvotno podobo. Zato ni čudno, da so ljudje začeli po velikih morskih vožnjah v daljnje tuje kraje odkrivati še Alpe; prav nič čudno tudi ni, da so Alpe pravzaprav odkrili Angleži.

Dandanašnji žene ljudi v gore več motivov: tam začutiš prostor bolj mogočno kot v ravnini ali na morju, ker je ograjen s stenami; tam je najboljši zrak, odondod so pogledi najlepši; med mogočnimi vrhovi in mračnimi sencami se izgubiš kakor pritlikavec v pravljici, ki ti jo je majčkenemu otročičku pripovedovala babica; beli, srebrni oblaki, ki leže po vrheh, so kakor pernice, na katerih je bila tam v pravljici počivala kraljična; megla podere in zabriše ves svet, le ozka ruša, na kateri stojiš, je kakor edino, prvo trdno jedro v mlamolu ob rojstvu svetov; otožni, rdeči sončni zahod te v svoji bridkosti in vdanosti prečudno spominja na dni, ki si jih bil zamudil, na prilike, ki si jih bil zapravil; jutro je veselo, živo, mladostna prešernost prevzame s sončno lučjo ves gorski svet; noč je včasih temna, zlobna: greh in zločin svatujeta besno in divje v plesu mračnih megla; drugič pa je jasna, lepa, svet neha biti resničen: spomin na stvari, ki so se bile zgodile že tako davno, da jim že sam ne moreš več verjeti. Kakor otrok postaneš dober; v dnu srca ti trepečejo čarobne slike in svetovi, ki si si jih bil zgradil v otroški glavi: prečudna pokrajina tod zgoraj ti jih skoraj potrdi.

Mlad fant, ki stoji ob cvetoči češnji in gleda na snežne gore, je čudno ganjen; zdi se mu, da bo zdaj zdaj zagledal čudovito deklico, ki mu je bila od vekov usojena: z njo se bo ljubil kakor angel, ne tako surovo in živalsko kot se ljudje navadijo ljubiti v ravnini – ležala bosta v travi pod to cvetočo češnjo, si gledala v oči in od ganjenosti ter ljubezni ne bosta mogla govoriti. Tam gori bodo po zasneženih stenah in okrog vrhov kakor ženitovanjske tančice visele nedolžno bele, radostne meglice. Tam visoko na vrheh je vendar vse tako čisto, tako nebeško jasno in dobro; ali res ne more človeško srce utešiti zadnjega, najčistejšega in najnežnejšega nagnjenja, ki ga površna ljubezen s površnimi ženskami ni mogla? Sam pri sebi pravi, da se le redko na svetu najdeta dve enaki duši, ki se ujemata v vsem bistvu, v slehernem utripu srca. To tuje domotožje so mu gore v svojem vedrem, zemlji odmaknjenem miru še bolj ranile. Sentimentalen fant, ki ga čudna sla žene v gore, da tam vedno znova s prstom grebe po stari rani.

Stari mož, ki se je bil ustavil sredi poti, se je zagledal z napol ugaslimi očmi v obzorje in v vrhe, veter mu češe bele, revne lase, kakor bo česal travo na njegovem grobu. Zlata zarja mu gori na obrazu, ki so ga bila razorala in razdrapala mnoga neurja. Zdaj misli na mladost in v otožnem večernem miru samotne tuje pokrajine na vroči življenjski boj, ki ga je bil prestal ter na pot v daljno, neznano deželo, odkoder ni več vrnitve. Dokler ga bodo še nosile noge, bo hodil sem gor. Sladka bridkost teh minut ga vedno znova izvablja na višino.

Možje, ki so se bili spustili po plazu, so sedli na skale: božji svet je odprt pred njimi kakor čudovita knjiga. Opoldanski mir neslišno zveni; doline so zavite v čadaste, sinjkaste odeje, stene se belo blešče. To je mir, ki ga svet ne more dati. Vedno znova se bodo spet vračali, da si odpočijejo za težki življenjski boj tam spodaj v ravnini.

Mladi fantje in dekleta brze kakor gamsi po poti. Nič ne premišljujejo, nič ne gledajo. Nevede so veseli svojih prožnih mišic, veseli skal in nenavadnega premikanja; z istim veseljem so se včasih obešali po drevju. Le brž naprej, saj nismo še prav nič utrujeni! To preprosto veselje jih bo drugo leto spet prignalo nazaj.

V travi ležita fant in dekle. Tod je lepše kot v mestu; bele stene, nad glavama sinje, temno nebo, kakor prepad globoko; žive duše nikjer, samo droben ptiček žvižga nekje prav blizu kakor majčken, nagajiv Pan na srebrno piščalko. Kako prečudno je lepo; tako so se bili ljudje ljubili v nekdanjem zemeljskem raju. Še bosta prihajala sem gor, če ne oba skupaj, pa vsak z drugim.

Prihajajo tudi taki, ki se ustavljajo na vsaka dva koraka in vzklikajo: »Krasno!« Slednjo bilko ovohajo, vsak kamen otipljejo; v vsako snežišče vtikajo nos in v slednjo vodico ustnice. Zvečer godejo o pravilih hišnega reda, so čemerni in zadirčni, ker jih je bilo pogosto ustavljanje utrudilo. Nihče jim ne zameri, ker jih vsak dobro pozna in rad z njimi malo potrpi. Tudi ti bodo še obilno brkljali in brkljali vedno znova po gorah.

Po mizi pleše sonce, kozarci žvenkečejo, pesem doni. Vesela družba pomalem pije, poje in se veseli. Ves dan so plezali, mladi fantje. Odkod pa ti starejši, prijazni ljudje med njimi? Ves dan so hodili in gledali lepote gorskega sveta; pošteni dninarji so, ki so z znojem plačali svojo hojo; oni niso več za predrznosti, ki jih uganja mladina. Prijazni družinski očetje, ki so v koči naleteli na živ, mlad rod. Zakaj se ne bi z njimi v družbi malo poveselili kakor nekdaj? Saj tu gori ni malenkostnega družabnega razlikovanja, ki duši ravnino. Tudi ti se bodo leto za letom vračali v gore, da se oddahnejo. Slab človek bi bil, ki bi jim zameril. Take prisrčne ure se le redko vračajo.

Stara gospa pa sedi z vejico slečja v naročju pred hišo. Njen obraz je razbrazdan kakor zorana njiva, kadar sonce od strani meče nanjo svoje žarke; obraz žene, ki je bila rodila in vzredila otroke, kakor je življenje od nje pričakovalo; zdaj se ozira v snežne vrhove, mežika v prebleščeči svetlobi: kako je tam gori lepo in grozno, prijazno in veličastno; zdi se ji, kot bi bila tam na višavah odprta že sama nebeška vrata. Ona se morda ne bo nikdar več vrnila sem gori. Ta, zadnji veličastni prizor na svetu je nemara njena popotnica.

Družina prihaja iz doline: oče in mati ter otroci. Kakšen živžav! Fant in dekle, ki sta pred leti hodila v gore, sta zdaj oče in mati; prvič sta privedla s seboj svoj mladi zarod. Prihajala bosta vsako leto, saj sta bila celo v medenih tednih v gorah.

Do oči zametena koča čepi v belem snegu; nanjo je kakor sinji zvon svišča pogreznjeno zimsko nebo; sonce sije v kupice z rdečim vinom; živo poskakuje in se igra s pijačo, s steklom, se zrcali na licih in v očeh mladih mož, ki sede za mizo; ali niso ti obrazi v svoji bučni objestnosti prej otožni kot veseli?

To so mladi ljudje, ki se od življenja ne nadejajo več veliko; prišli so na zemljo prepozno, v trezen in suhoparen svet; v njih srcih prav na dnu gode nezadovoljnost s sivo vsakdanjostjo; kaj močno spominjajo na junake iz Zane Greyevih romanov; odljudni, čemerni in togotni so; sami prav ne vedo, česa jim manjka; zamaha, patosa in divje širine iščejo v pijači, v pijači na samotnih, odljudnih krajih, v višinah, kjer pravzaprav že nehava zemlja. Včasih dvigne ta ali oni svoje kalne, trudne oči in se zastrmi skozi okno v spotegnjene, rožnate, krstam podobne oblake, ki leže nepremično nad daljnimi belimi gorami: kakor krste, v katerih spe vse obljube in upi na boljše dni, na viharnost in na nesojena velika dejanja.

Včasih srečavamo na samotnih gorskih stezah čudake, osamljene, po lastni krivdi odžagane ljudi, ki ure in ure nepremično sede tik ob poti ter strme v bližnje vrhove in tuhtajo. Tem je gozd v ravnini preveč hrupen; pravi kraj zanje so samo gore s svojim grobnim mirom.
Tule bo nam trem, draga bralka in ljubi bralec, nepotrpežljivo posegel v besedo neučakani nergač. »Dobro,« bo dejal, »končno bi še razumel, zakaj ljudje hodijo v gore, hodijo, mislim, ne pa plezajo po navpičnih stenah in tvegajo nevarno borbo s steno. Zakaj plezajo in rinejo v življenjsko nevarnost, tega pa res ne morem razumeti.«

Poskušajmo temu godrnjaču in nezadovoljnežu odgovoriti! Ali nam je treba pravzaprav sploh odgovarjati? Ali ne bi lahko rekli: »Ne vemo, kakor tudi plezalci ne vedo!?« Saj moramo celo na marsikakšno drugačno in drugo človeško počenjanje odgovarjati tako ali pa: »Kaj me briga, ne bom si belil glave; veseli me in tudi večina dela tako; pa čeprav ne bi tako delala!« Če bi plezalcem plezanje in nevarnost ne bila všeč, bi ne lezli v stene; če bi se cesarjem ne hotelo moči in slave, ne bi bilo vojská; če magnati ne bi radi kopičili denarja, ne bi bilo revežev; če peki ne bi hoteli obogateti, se kruh ne bi podražil; če v borbi ne bi bilo slasti in v zmagi ne radosti, bi mišice ohlapnile in noži zarjaveli. Ljudje se že od nekdaj radi igrajo z ognjem; ne množica, ampak posamezniki. To je najbolj človeška poteza, morda bolj človeška kot razum. Zgodovina človeštva je od prve strani do današnjih poglavij ena sama velika, drzna igra z ognjem. Posamezniki se igrajo z ognjem in ustvarjajo z množicami ter po množicah zgodovino. Množice se ne zganejo: brez posameznikov množice še danes ne bi imele ne ognja, ne čolna, ne strehe nad seboj. Množice tudi dandanašnji topo žde v nepremičnosti in enoličnosti.

Posameznikom pa moderni, urejeni in zavarovani način življenja ni všeč. Hoče se jim prvotne nevarnosti in prvotnih zahtev, ki jih je bila stavljala nekdaj v sivih časih na človeka borba za obstanek; nevarnosti hočejo in prilike, da bi predramili silo, ki dremlje in hira v njih. Posamezniki postanejo letalci, avtomobilski dirkači, plezalci. Nekateri postanejo celo plezalci in letalci – kakor naj naprimer omenimo le enega – znameniti švicarski letalec Mittelholzer. V smrtni nevarnosti se nauče pravilno ceniti vrednost življenja; zastavljajo svoja življenja z namenom, da si jih v zmagoviti borbi nanovo pridobe. Če zmagajo ali če v tej borbi padejo – nobeno pogumno dejanje ne gre v nič, ampak ustvarja in barva atmosfero časa. Dokler bodo posamezni ljudje še sposobni takega tveganja, se človeški rod ne bo povsem pomehkužil in v medsebojnem razrednem, malenkostnem spodgrizavanju uničil. V trdem in neusmiljenem boju za golo življenje začenjajo gledati na malenkostna izpodrivanja in podle borbe v ravnini z drugačnimi, bolj človeškimi in pametnimi očmi. Široki svet, ki vidi samo od roke v usta, njihova dejanja sicer oznanja za norosti; toda dokler bo kaj takih norosti na svetu, pamet ne bo propadla, podjetnost ne usahnila. V siloviti steni gore, ki je močnejša kot sleherna človeška zgradba, si morajo priboriti v višino ped za pedjo; iz navpičnega, drznega skalovja jim govori mogočnejši in silnejši patos, kot iz ne vem katere knjige in ne vem kakšne simfonije; silna izpostavljenost jih pretresa s sladkim, omotičnim mrazom groze. Pot nad mračnimi brezni, nad smrtnimi slutnjami je kakor pot skozi purgatorij k soncu, k radosti srca in duha. Lepše, vedrejše in večje je veselje na vrhu, kadar si se bil očistil v težki borbi z goro. Njihov boj z goro je podoben boju prvotnih ljudi, ki so se morali boriti z vsem svetom, z vsemi stvarmi in rečmi, ki so jih obdajale.

*****

JANEZ GREGORIN, V BORBI Z GORO – odlomek avtorjevega uvoda v knjigi V borbi z goro, Planinska matica, Ljubljana 1937, v kateri je objavil izbor tujih člankov o alpinizmu. Vključen tudi v članek Blagoslov gora v istoimenski knjigi, SPD, Ljubljana 1944, str. 6-14.
– fetiš: predmet slepega čaščenja.
– Noetova barka: svetopisemska zgodba pripoveduje, da se je Bog v pradavnini razžalostil nad človeško hudobijo in popačenostjo, zato je poslal na zemljo vesoljni potop, pred katerim se je rešil le pravični Noe, ki je po božjem opozorilu zgradil barko in vzel nanjo družino in po par od vsake življenjske vrste.
– Fox Movieton News: ameriška filmska poročila.
– mlamol: brezno, prepad.
– Pan: grški bog polj, gozdov, pastirjev in čred; po njem poimenovana pastirska piščal.
– Zane Grey (1875-1939): ameriški pisatelj pustolovskih romanov, največ o divjem zahodu, z melodramatičnimi in moralizirajočimi elementi.
– purgatorij: vice, očiščevalnica.

RAZGLEDI

Janez Gregorin

V drugi polovici preteklega stoletja je po vsem svetu odjeknil revolucionarni klic Rousseauja: »Nazaj k prirodi!«
Potomci nemirnih Vikingov so prvi prišli razkrivat naravo; tja, kjer so se domačini še plašili. Nastopali so pod geslom: »Kjer je volja, tam je pot!«
Čas je bil, da se je človek vrnil k prirodi; tam je dobil dela v svobodi, pa tudi razvedrila.

Precej pobitosti je bilo v prvih srečanjih človeka z goro. Premajhen je bil v primeri z njihovo veličino; v prirodi je zapažal lastno revščino. Želja jih je gnala na pot, želja, da bi videli kaj novega. Popotniki so se razlikovali med seboj, v jedru pa so vsi ljubili prirodo. Dandanašnji se za koga konča pot, ko neha gladka cesta, drugim se neha ob izgubljajoči se stezi sredi gozda ali pašnika, tretjim pa se začenja šele tam, kjer se vsem drugim neha. Iščejo si poti sami po stezah in strminah; alpiniste jih imenujejo. Razlikujejo se od navadnih popotnikov, kajti potovanje je zgolj veselje, alpinistika pa je poleg veselja še doživetje čina in v plemeniti resni borbi temeljito spoznanje samega sebe. Steze in pota z lahkoto privedejo marsikoga v prirodo, da uživa v njej. Pota v gorah pa so borbena pota, po katerih prideš do težko dostopne trdnjave, ki jo utegneš le z resnostjo in vztrajnostjo naskočiti in premagati.

Po svojem značaju so gore mrtve in mrzle, a silno žive postanejo tedaj, ko njih hladne stene otipljemo in doživimo njihovo senčno bit. Lepa je harmonija človeka s prirodo, a višek doseže tedaj, ko se močna individualnost bori bogve kje daleč v samoti s silno steno, nad prepadi; stop za stopom se noge vzpenjajo, ko raste višina in se globi prepad.

Samo ljubezni odpirajo gore vse svoje bogastvo in lepoto. Celega moža hočejo, popolno vdanost, srčen pogum in resnično navdušenje. Kar neseš v gore, ti stoterno povrnejo. Srečo in nepopisno veselje doživi človek, ko po resni borbi z goro doseže vrh. Nekaj čudovitega je, ko po končanem delu sedeš vrh gore in počivaš v sončnem miru ter imaš samo še nebo nad seboj. Kdor to le enkrat doživi, spozna, da je tu na strmih gorskih vrheh popolnoma drugače, ko spodaj v sopari dolin in v dimu mest. Le sem gor, vi ubogi, utrujeni od dela, tu je zdravje in razvedrilo, ki ga je vsak sodoben človek tako potreben. Z vsakim korakom v višavo zbeži del skrbi.

Pred sto leti je prišel Whymper h Crozu in Carellu in Mummery k Burgenerju ter Maquignazu. Premagane so bile stene in vrhovi. Domači vodniki so kmalu nato že začeli voditi tujo gospodo od vrha do vrha, po vseh skalnih rajdah. Dr. Kugy je s slavnimi Komaci, s Tožbarjem, Pečarjem in Ojcingerjem odkril lepote naših gora. Ti prvi borci si pri svojem delu niso želeli samo lepote, kajti prvi pri doživetju gorniškega čina je boj. Resno delo v gorah pa daje tudi užitek.

Z nastopom bratov Zsigmondy, Winklerja in posebno še Dülferja se je začela nova doba velikih dejanj. To je bil že uvod k današnjim skrajnostim v alpinizmu. S tehniko so začeli zmagovati silne stene dolomitskih stolpov. V današnjem času plezalski podjetnosti že skoraj niso več postavljene meje možnosti in nemožnosti.

Pri nas so nekdaj hodili v gore le izbrani ljudje. Velika vojna pa je svet spremenila. Prišel je novi rod, ki je iskal v gorah v prvi vrsti borbe. Predvojna družba drenovcev je postavila pionirske temelje bodočemu sistematičnemu alpinizmu. Po vojni se je pojavil dr. Klement Jug, ki je s svojimi mislimi navdušil vse mlade. Mogočno je odjeknil klic samozavestne in borbene mladine po naših gorah. Stena za steno je bila premagana; v grebenih, kamor malo prej še ni stopila človeška noga, so gomazeli plezalci. Iskanje smeri pa je postalo od leta do leta težje. Zdaj so nam ostali skoraj le še sami izraziti problemi skrajne težavnosti.

Zimske gore do nedavna niso imele obiskovalcev. Po njihovih robeh in vrhovih je bril veter, vladal je ledeni mraz v odurni samoti. Ljudje so z občudovanjem gledali na te pobeljene velikane, približati pa se jim ni drznil nihče. Današnji rod pa hoče zmag tudi pozimi, ko se mehkužneži stiskajo po zapečkih.

Ljudstva, ki so pošiljala svoje najboljše v boj s skalo, s snegom in ledom in z vsemi besi prirodnih sil, so uvidela, da je gorništvo študij samega sebe in spoznavanje lastnih moči. Gorništvo odvrača mladino od samoljubja, vzgaja pogum, vadi v premagovanju, v skromnosti in odpornosti, v hitrosti dojemanja, spretnosti in gibčnosti. Krepi voljo, utrjuje prisotnost duha in daje smisel za lepoto; zavest dolžnosti in viteškega tovarištva. S tem opravlja veliko, pomembno kulturno in vzgojno delo. Resni alpinisti ne hrepene po priznanju in odličjih. Gre jim za alpinizem volje, ne pa za alpinizem učinkov.

Alpinizem je gibanje, ki je v zadnjih dveh stoletjih postopoma razširilo človeško dejavnost na odljudne, gospodarskemu udejstvovanju neprikladne skalne, snežne in ledne višine, brez izgledov na neposredno gmotno korist – zgolj zato, ker je v teh samotah iztaknilo svojevrstne telesne in duševne užitke človeškemu rodu. Nastalo je samo od sebe, brez vzpodbude, le kot posledica nejevolje nad malomeščanskim životarjenjem v Angliji; v Srednji Evropi pa kot izraz podjetnosti onih ljudi, ki pod pritiskom razmer ter svoji podjetnosti v organiziranih, poseljenih pokrajinah niso mogli prav dati duška. Vsem tem ljudem se je zahotelo borbe in kot najprimernejše, srcu najbližje ležeče torišče so odkrili Alpe, pokrajino, ki so se ji dotlej izogibale vse človeške generacije. Ta težnja za neznanim, za neraziskanim, pustolovskim jih je gnala na vrhove, o katerih so govorili rodovi, da so prestoli duhov in ljudem nenaklonjenih, zlobnih bitij. Res je sicer, da je marsikateri prvi pionir – kot naprimer znameniti Anglež Whymper, prvi alpinski borec velikega, resnega formata – pri svojih podvigih registriral tudi znanstvene izsledke, toda gonilna sila zanj ni bila znanost, ampak bojevita, nevarnosti in zmage željna viharnost podjetnega borca. S tem Angležem se začenja oblikovati pojem alpinizma tako po globini kot po obsegu. Saj je tudi naš Stanič že zdavnaj prej izvedel v skali in ledu drzne stvari, toda v njegovem počenjanju manjka še trdno, zavedno jedro smisla, vzroka in namena: Stanič je gojil alpinistiko še bolj kot otroci igro, iz veselja, nevede, prav iz prvinskih povodov, ki smo jih navedli takoj v začetku našega sestavka. Pri Whymperju pa že zapažamo resnost, zavednost, voljo in jasen cilj, ki začenja pri njem prvem metati bleščečo luč preko vseh drugih stvari, ljudi, predmetov, teženj: vse okrog sebe, na ravnem in v gorah poslej tehta v luči novega – lahko že tako rečemo – nazora. Vsako gibanje ima v svojih začetkih predvsem le zagon brez strogega, natančnega opravičila, brez jasno izdelane ideologije, saj je nastalo iz trde, surove potrebe, spontano, skoraj po mehaničnih principih: jasno je, da je v začetkih gibanja več ognja in neposrednosti kot hladnega razuma in natančno utemeljene upravičenosti. Gibanje sproži potreba, v našem primeru zavest meščanske tesnobe in okostenelih življenjskih form, ki sta narekovali nove, dotlej še ne izvajane neznane podvige. Pustolovsko, elementarno iskanje novih možnosti, otroško veselje poedinca nad neverjetnostjo odurnih pokrajin, je vse do Whymperja spremljalo prve alpinske podvige, to je bil prvi, nejasni stržen, ki je leto za letom prav do današnjih dni dobival preciznejšo, točno, v nazoru utemeljeno strnjenost pogledov, ki so jo zadnja desetletja nazvala z izrazom ideologija alpinizma: strast do borbe in zmage, veselje nad izpostavljenostjo in tveganjem, zavedno preizkušanje posameznih ljudi v nevarnosti – ti atributi so se izoblikovali do dandanašnjih časov kot definitivni, integralni deli v ideologiji alpinizma. Alpinizem je gibanje, alpinizem je nazor, je abstraktna oznaka za motive, težnje in namene ljudi, ki se v gorah udejstvujejo kot borci.

Estetsko-hedonski in zdravstveni razlogi so v prvem alpinizmu podrejena, stranska sestavina. Dandanašnji se je med estetsko-hedonskim, piknikovskim udejstvovanjem, odnosno pohajanjem in med alpinizmom v pravem pomenu besede začrtala ostra meja: estetsko-hedonsko udejstvovanje v gorah nazivamo gorništvo, z bojem in natančno odmerjenim naskakovalnim delom usmerjeno pa pragmatični alpinizem ali skratka alpinizem. Za ta alpinizem je tipična ideologija, ki je po svojih znakih v najožjem sorodstvu z vsemi ofenzivnimi, brezkompromisnimi ideologijami, le da se njen stil ne more nikdar podlo izmaličiti ali profanirati, ker je področje, ki ga zajema, neorganizirana pokrajina, kjer pri resnem delu prihajajo v medsebojne stike največ le po trije ljudje hkrati, vsi v službi skupnemu namenu. Prav iz tega razloga pa se v izvedbi in prikrojevanju na posamezno ne bo mogla nikdar iznebiti individualne note. Značilno je, da so vsi znamenitejši alpinisti zadnjih desetletij in prav posebno še zadnjega časa v svoji družabni usmerjenosti pristaši progresivnih struj in mladih pokretov, ki jih že zaradi njihove mladosti prevevata idealizem in borbenost, tipična spremljevalca vseh gibanj, ki še niso dosegla zastavljenega cilja, uspeha.

Kaj pa je alpinistika? Alpinistika je nauk o tehničnih pravilih človeškega borbenega udejstvovanja v gorah in konkretno izvajanje tega nauka v praksi. Sem spada nauk o primitivnem, zgolj fizično-telesnem plezanju, o odprtih stenah, kaminih, poklinah, o kombiniranju stopov in oprimkov, o prečnicah, o hoji v snegu, o varovanju v skali in ledu, o tehničnem plezanju, o težkih prečnicah, previsih ter posebnih vrvnih manevrih in izvajanje tega nauka na terenu, bodisi kot šola ali trening, bodisi v resni borbi za ciljem, ki se zdi tveganja in upoštevanja vreden. Ta nauk je prav v zadnjih letih postal že kar cela veda: moderna alpinistika je pri premagovanju problemov, ki so bili še pred nedavnim videti kot nezmogljivi, za vedno nerešljivi, morala korakati od iznajdljivosti do iznajdljivosti, če je hotela zastavljeno nalogo zadovoljivo rešiti. Pri tem so naskakovalci izumili razna komplicirana varovanja, tege, stranska vrvna drsenja, Prusikov vozel, sedno zanko, vrvni stop, škripčni poteg in drugo.

V času, ko se je človek od prirode tako zelo oddaljil, da ga ne gesla, ne nauki, ne navodila ne morejo več približati prvotnemu preprostemu razvedovanju v njej, se je že kar boleče razmahnila potreba po prisrčnem, neposrednem stiku z njo. Iz razmer in prilik so vstajali zakoni. Tekla so stoletja; razmere so se spreminjale; vrednotenje je postajalo vedno bolj komplicirano. Prav pomalem in spočetka skoraj neopazno se je kradla vanj razdiralna nota, skepsa, težnja po pretiranem analiziranju. Nezaupljivost, razočaranje, omalovaževanje, brezbrižnost – in nazadnje piker zasmeh, ironičnost. Pomalem se je začela racionalizacija instinkta. Niti ob narkotikih ni več mogel biti izključen razum, za kretnjo roke je zmerom ždela razumska kontrola, vsak gib je razum registriral, če ga ni sploh že sam od sebe pripravil in do podrobnosti preštudiral. Subjekt je začenjal postajati odvisen od objekta, od miljeja. Subjekt je pričel premišljevati pred dejanjem – oziroma že pred odločitvijo k dejanju – o tem, kako se bo nasproti njegovemu početju vedel objekt: z varnostnimi merami, s stražniki, s požarno obrambo, z redom, s policijskimi predpisi je subjekt začel izgubljati iniciativnost, je začel zapadati v brezčutnost, iz te pa ob vedno večji racionalizaciji instinkta navsezadnje v bojazljivosti, v strah ter ob drobljenju najmanjših, najkrajših odnošajev do objekta, celo v nevrotičnost.

Kakšna razlika med sedanjo in nekdanjo podobo sveta! Tam so v ozkih prostorih živeli skupaj lovci, drugod izključno kmetje in pastirji. Njih posamezni interesi so se – razen v ljubezni – lahko skoraj krili s skupnimi. Dandanašnji se je slika povsem spremenila. Prišel pa je še občutnejši dodatek: prvotni človek je – ne moremo trditi, da z razumom – z instinktom dojemal iz dogajanja v naravi preprosta, toda mogočna in dogmatična pravila. Če se je v tedaj sicer še manjšem kolektivnem vrvežu za hip izgubil, če mu je malenkost zrasla čez glavo, je v širni svobodni prirodi lahko zapazil obsežnejše, velikopoteznejše soredje, ki ga je poučilo o brezpomembnosti ali minljivosti zadeve, ki ga je trla. Dandanašnji se take prilike nikjer v obsežnejših, pomembnejših naselbinah ne ponujajo same od sebe. Prostor za zbranost, za izdvojitev posameznika od kolektiva, za izdvojitev človeka, ki bi sam mogel stati z očesom ob oko, s čelom ob čelo prirodi in tako najti potrebnega uravnovešenja ob zaznavi širšega soredja, ta prostor je iz mest izrinjen, je v mestih zamašen. V atmosferi, ki je nujno morala izzvati nevrozo, so menjali obseg in vsebino tudi drugi nazori: noben moralni pojem ni mogel obdržati sakrosantnosti. Da, še več: celo estetski pojmi so v tem nervoznem, plašnem, perverznem ozračju postali strahotno kaotični. Iz struj, ki so se izdvojile, dihajo hkrati nemir, eksotičnost in negotovost. Nad splošno veljavna načela se je posod dvignilo skrajno egocentrično geslo: »Nič čezme, ničesar nad menoj!« Razum se je zatekel v odurne, ledene puščave geometrije, aritmetike, tehnike, arhitekture pa še filozofskih hipotez in revolucionarnih direktov, ki vzhajajo in ugašajo v kavarnah ob cvičku ter črni kavi. Človek je pregnan v puščavo, čustvo izobčeno, občutljivo srce v tej temi žalostno laja kakor pes v mrzli noči. Pod egoizmom, ki si nadeva v debatah in programih masko kolektivističnih načel, sramotno hira socialni čut. Vedno bolj se v praksi uveljavlja pravilo: Homo homini lupus – človek človeku volk. Človek v mestu, človek sodobnosti, človek, ki zida babilonski stolp, je izgubil pregled in orientacijo.

V tej zmedi vidiš lahko neko svetlo luč kljub temi. Neki notranji glas je morda sodobnemu človeku ukazal, naj gre v samoto, naj gre na kraj, kjer bo mogel vzpostaviti stike s prirodo, kjer bo mogel slišati samega sebe, kjer bo mogel urediti svoje odnose do okolja. V gorah je mir, v gorah so večni zakoni, ki od pradavnih dob delujejo, razdirajo in grade. Tam so dimenzije, linije in polnosti, barve in oblike, ki srcu apodiktično velevajo občudovanje, ki s treznim, a neizprosnim glasom uče glavo razumevanja, priznavanja in postavljanja starih estetskih normativnih tabel. V čistem zraku, v prostih razgledih, v okolju, ki miri strastnega in nevrotičnega človeka, je zdravje. V dinamiki okrepenelih gorskih linij je mirujoča moč, ukročena nasilnost, prizor v vzpodbudo vseh, ki ga gledajo. Morje je nemirno, leno in monotono, žarko južno sonce strup za severne ljudi; ob bregovih morja mrgole jate človeških pingvinov, ki iščejo cenenega užitka in ljubezni, ki se ponuja na dlani. Toda stvar, ki jo zlahka dobiš, ki jo dobiš na dlani, izgubi vrednost. Muka in trud večata vrednost reči, ki si si je bil zaželel. V gorah občutiš v prvotni intenzivnosti pravilnost in vrednost tabel, ki so si jih bili kot zlate vrednote obesili nad glavo v davnih dobah naši predniki. Srce ti bo začutilo, ko boš hodil po višinah, da njihovi pojmi o moralnih vrednotah niso smešni, čeprav se jim morda dandanašnji smejejo izživeti snobi in distingvirane hetere.

V ostrejši meri te približa prirodi alpinizem. V hudi borbi s steno preskusiš tovariša, ugotoviš svojo vrednost, neizpodbitno začutiš biološko vrednost tovarištva, poguma, zvestobe, tveganja, bojevitosti in mirne glave. Iz kontrastov: odurna stena, mrzle, sive peči, led in sneg, izpostavljenost – doživiš globlje ravnino, začutiš živeje in iskreneje povezanost z drugimi ljudmi, najdeš milejšo, zaželenejšo lepoto na rožnem grmu, na zelenem pašniku, na oblaku nad glavo, na sinji vodi, na očeh in na telesu ženske, ki jo imaš rad. Burneje in bolj prepričljivo doživiš znameniti Heraklitov izrek: »Polemos patér pánton«, – boj je oče vseh stvari. Borba z goro, na prvi pogled nesmiselna in čudaška kakor Don Kihotova borba z mlinom ali Lindberghov polet preko Oceana zapusti v tebi, v tvojem okolju ali atmosferi časa neizbrisne sledi. Idealisti, ljudje, ki niso bili nikdar zadovoljni z danim stanjem, so preobrazili obličje zemlje. Brez njih ostalo človeštvo še dandanašnji ne bi imelo ognja, ne hiš, ne za čoln izvotljenega debla. V kemičnem laboratoriju dela sam razum, v borbi z goro so zaposleni srce, razum in telesna spretnost.

*****

JANEZ GREGORIN, RAZGLEDI – nedokončana razprava Alpinski razgledi v reviji Planinska matica, 1937, ponatis z naslovom Razgledi v knjigi Blagoslov gora, SPD, Ljubljana 1944, 16.

– Edward Whymper (1840-1911): najboljši angleški alpinist klasične dobe, osemkrat poskušal priti na Matterhorn, ki je takrat veljal kot neosvojljiv. Sodeloval je z italijanskim vodnikom Jeanom-Antoinom Carrelom (1829-1890), ki je že prej poskušal tudi sam in ga je pred odločilnim vzponom kot tekmeca pustil na cedilu. Whymper je 1865. devetič poskusil iz Zermatta, z njim so bili najboljši chamoniški vodnik Michel Croz (1830-1865) in še pet drugih spremljevalcev. Med sestopom je prišlo do nesreče, v kateri so umrli štirje od njih. Carrel je vrh dosegel naslednji dan z italijanske strani. Nesreča je odmevala po vsem svetu, bolj kot katerikoli drug dogodek v gorah. S tem vzponom se je končala doba osvajanja alpskih vrhov.
– Albert Frederick Mummery (1855-1895): najboljši alpinist zadnjih dveh desetletij prejšnjega stoletja s številnimi odličnimi vzponi v francoskih in švicarskih Alpah. Prvi preplezal Furgenski in Zmuttov greben v Matterhornu. Znana je njegova misel, kako se zmanjšuje ocena nekega dejanja. (»Neosvojljivi vrh – Najtežji vzpon v Alpah – Lahek dan za damo«.)
– Alexander Burgener (1846-1910):, med najbolj znanimi gorskimi vodniki prejšnjega stoletja, sodeloval pri številnih prvih vzponih (Grand Dru, Grépon, Grands Charmoz).
– Jean-Joseph Maquignaz: (1829-1890) gorski vodnik iz Breuila.
– Andrej Komac-Mota (1853-1908), Jože Komac-Pavr (1862-1932) in Anton Tožbar-Špik (1835-1891) iz Trente, Janez Pečar-Bobek (1862-1949) iz Kranjske gore in Anton Ojcinger iz Ovčje vasi (1860-1928): znani Kugyjevi gorski vodniki.
– Georg Winkler (1869-1888): nemški alpinist, znan po drznih solovzponih v Dolomitih. Po njem imenovan stolp v skupini Vajolet.
– Hans Dülfer (1893-1915): odličen skalni plezalec s številnimi težavnimi smermi v Dolomitih in Wilder Kaiserju. Po njem imenovan zanesljiv način prečenja in spuščanja po vrvi.
– integralni: sestavni.
– estetsko-hedonski: lepotno-uživaški.
– profanirati: oskruniti.
– sakrosantnost: neoskrunljivost, presvetost.
– babilonski stolp: simbol prevzetne samozavesti po svetopisemski zgodbi o Babiloncih, ki so sklenili sezidati stolp do neba in jih je Bog kaznoval tako, da jim je pomešal jezike.
– distingvirane hetere: izbrane, imenitne hotnice.
– Heraklit (okr. 500 pr. n. š.): grški filozof, predsokratik, povezal preučevanje makrokozmosa s spoznavanjem človeka. (»Jaz sem preiskoval sam sebe.«) Svet je pojmoval dinamično, vse mu je bilo večen proces nastajanja in spreminjanja, ki se dogaja v boju nasprotij.
– Don Kihot: glavna oseba istoimenskega Cervantesovega romana, čudaški španski plemič, ki si je domišljal, da je vitez, poklican, da brani nemočne in ženske. V svoji bujni domišljiji je imel za razbojnike tudi mline na veter in se je boril z njimi.

ŽELIM SI NEMEGA POGOVORA Z GORAMI …

Cene Malovrh

Priče naglega razvoja alpinistike so v svetu in tudi pri nas vse pogostejše ter prepričljivejše. Ustrezno temu se kopičijo obrobne opazke na rovaš tega vzpona. Iz le-teh je mogoče razbrati neko več ali manj pesimistično barvano tožbo, da se v območju alpinističnega delovanja vedno bolj oddvajata pojava, ki ju označujemo z besedama alpinistika in alpinizem.

Kazno je, da v domačiji in tujini take tožbe niso zvite iz trte, ampak so utemeljene v dokumentih, ki jih ni mogoče zanikavati.
Tehnizacija in demokratizacija, dve vse močneje uveljavljajoči se eminenci sodobne družbe, sta začeli tudi na označenem torišču zapuščati svoje sledove. Kdor le malo razumeva globoko vsebino tega razvoja, se temu ne more upirati; priznati mora, da bi bila zahteva po »splendid isolation« tako privlačnega pojava, kakršnega predstavlja delovanje v gorah, čisti anahronizem.

Vzlic temu je nekam v zadregi tisti, ki je prepričan, da obstaja na torišču alpinističnega udejstvovanja samo en in enovit pojav, to je pojav alpinizma ali še določneje kulture alpinizma. Priznati mora hkrati, da se dejansko uveljavlja omenjeno razlikovanje kot nujna posledica razvoja in da bi zategadelj ostal brezuspešen ter nesmiseln vsak poziv vrnitve na raven preživele dobe. Po drugi strani pa se ne more sprijazniti z mislijo, da bi torišče alpinizma pregazil plaz golega in dokaj grobega športovanja, predstavljajočega se izključno le v fizični spretnosti, plezalskem tehnokratstvu, rekorderstvu ter podobnih zunanjih svojstvih pa v megalomanstvu, duhovni preproščini in tem podobnih duševnih svojstvih.
Toda človeku s te vrste pomišljaji se ne obeta kaj prida uspešnosti, če bi poskušal plaz zajeziti zgolj s silo svoje, še tako solidno zakoreninjene moralne in intelektualne prepričanosti. V gibanje sproženi element bo zadušil njegov glas, četudi je bil izrečen z največjo iskrenostjo ter ljubeznijo do stvari.

Globoko sem prepričan, da moramo tudi v sedanji dobi gojiti še naprej kulturo alpinizma in to ustrezno pogojem, ki jih pridobiva razmah njegove športne plati, to je alpinistike. Prepričanja ne izražam le iz osebnih odnosov do dokaj bogate slovenske gorniške tradicije. Vse bolj me pri tem vzpodbuja zavest, da ima oziroma mora imeti tudi alpinistično uveljavljanje sebi lastno logično razvojno pot. Zgodi se sicer lahko, da izven tega udejstvovanja delujoče zunanje sile tako pot začasno vržejo s tira ali zavro, toda če smo oprezni, nam jo bo laže usmeriti zopet na edino veljavne tirnice.

V razvojni poti slovenskega alpinizma je vojni čas kot zunanji, objektivni činitelj zarezal ostro cezuro. Na tem torišču je v povojni dobi nastopil docela nov rod. Temu rodu, ki je v najnežnejši dobi svojega življenja doživel vso muko okupatorskemu fizičnemu in moralnemu nasilju požrtvovalno ter pogumno upirajočega se naroda, je po osvobojenju ostalo zavestno ali skrito v podzavesti občudovanje do veličine dejanja, vodečega k zmagi. Tempo duhovne rasti mladega človeka je postal spričo tega naglejši in se je krepil še z obema že omenjenima eminentno sodobnima družbenima komponentama, to je s prisvajanjem vse dovršenejših tehničnih sredstev ter splošno demokratizacijo življenja. Ali je čudno, da je bil v takih okoliščinah proces zorenja zmaličen po neki vrzeli, ki je mladi niso opazili, na katero pa bi morali oziroma morajo biti opozorjeni?
Zasledujoč prizadevanje in delo naših najmlajših alpinistov se prepričamo, da so pravilno doumeli mik pogumnega dejanja, a so istočasno skoraj popolnoma prezrli določiti pravi namen takega dejanja.

Vtis imam, da se fant ali dekle, ki se danes ustavita pod steno, vneta za veličino alpinističnega dejanja, nista mimo splošne športno-tehnične predizobrazbe kaj več pripravila za tako dejanje. Odtrgana od dobrih strani domače alpinistične tradicije pa zaverovana v športno-alpinistične storitve iz nam tujih alpskih masivov, katere smemo samo mutatis mutandis (s potrebnimi spremembami) primerjati z domačimi, sta prepričana, da bo njuna edina naloga premagati previs, gvozditi v kaminu, prečiti ob poklini na desno, spuščati se po krajni poči na levo, manevrirati z vrvjo in zaponko, zabijati kline, prižigati kuhalnik ter ocenjevati težavnostno stopnjo smeri.
»Pade ali stena ali se več ne povrnem iz nje!« je postalo splošno geslo teh simpatičnih optimistov nekoliko donkihotske čudi. (Kot da bi bila skalovitim skladom kaj prida mar tako huda grožnja!)

Ob misli na to so zadovoljni, da imajo ustrezno alpinistično opremo pa podatke iz tuje (sic!) literature, ki opisuje njihovemu podobno športno dejanje, izvršeno v čisto svojskih prilikah pa prepogosto tudi s posebnimi nagibi. (Naj mimogrede opozorim, da so zmagovalci znamenite severne stene Eigerja prav dobro služili v reklamne namene nemškim rasistom in celo vrhovnemu vodstvu sfašiziranega rajha v najkritičnejšem trenutku novejše svetovne zgodovine! Upiram se slehernemu šovinizmu in želim, da bi me pravilno razumeli, ako vprašam: kaj so res oni izrekli zadnjo besedo v tehniki strme alpinistike, da je potreba segati po njihovih dognanjih?!) Tako odločeni in opremljeni se naši mladeniči ter mladenke z vsem ognjem svojih sil lotijo opravka v gorski steni. »Brezkompromisno« kot sami zatrjujejo!

Rezultate »brezkompromisnega« početja pa bi mogli nanizati takole:
Alpinistu M. zmrzneta obe nogi, ki mu jih v bolnici v stopalu odrežejo. Alpinistu B. zmrzneta obe nogi, ki sta ga po trideseturni pleži v snegu zaskrbeli, kot pravi sam, šele ko je »zmagoslavje planilo vame«. Alpinista E. in L. obnemogla in premražena umreta v stenah. Alpinista G. in Z. zmrzneta. Alpinist V. med sestopom zmrzne. Alpinista T. in K. umreta zaradi izčrpanosti. Alpinist D. se pri vzponu v težavnem razu izčrpa, pleza dalje in pade osem metrov globoko, se pobere in pleza naprej napol onemogel, pade ponovno trideset metrov in po golem naključju ali pa zato, ker se je ubožec že »skali zasmilil«, ostane živ ter se končno naslednjega dne s tujo pomočjo izmota iz stene. Trop alpinistov se v ostenju Jalovca peha na čudne načine; posamezniki se odvezujejo, cele skupine se zaplezajo in v neurju trmasto nadaljujejo pot; potem nastane stiska, a namesto pomoči, ki bi jo bili dolžni dajati drug drugemu na mestu, lete (ali to pot zopet »brezkompromisno?«) po pomoč v dolino.

Vsi ti in še njim sorodni primeri, ki jih beleži naša alpinistična kronika zadnjih dveh let, pričajo bolj o znamenjih psihopatije ter tega, kar smo včasih imenovali »kriminal v alpinizmu«, kot pa o dokazih pogumnih dejanj.
A ne le to! Ko je nezgoda tu, se tovariši ponesrečencev brezobzirno in precej košato izgovarjajo, češ: prizadeti so sami krivi. Ako je odjek nezgode le presilen, pa menijo: slaba oprema je kriva. To zadnjo trditev izrekajo, ko so še malo prej izjavljali, da ne uporabljajo več okovank z »zastarelim« kroparskim okovjem in ko so ozmerjali s »šodranjem« izvedbe alpinističnih dejanj, pri katerih so gorniki svojega časa razpolagali z zares pičlim tehniškim inventarjem, zato pa s tem večjo dognanostjo in solidnostjo. Ako bi iz lastnih izkušenj ne vedel, kaj se pravi alpinistika, ter v kakšni meri ima veljavo oprema pri tej panogi športa, bi ne tvegal izjave, ki jo izrekam, da je namreč to najbolj jalov izgovor izmed vseh. S tem hočem reči, da je s tisto opremo, s katero danes razpolagajo najmlajši plezalci, mogoče v suhih in zasneženih stenah slovenskih Alp plezati povprečno najvišje težavnostne stopnje.

»Kot zreli ovelki s hruške padajo v gorah ti fantini!« mi je ob priliki omenil nekoliko satirično navdahnjeni komentator. Tistikrat sem se zamislil nad kruto logiko protislovja, izraženega z besedama zreli ovelek. Takrat sem si še posebno živo predstavil, kaj pomeni brazda, ki je nastala med kulturo alpinizma po eni strani in golim športnim nategom z morda veliko tehniške pa malo etične vsebine po drugi strani.

Se naj mar začnemo sramovati nečesa, za kar smo se vneli že zgodaj in za kar smo vneti po vseh izkustvih ter pretentavanjih še naprej v moški dobi svojega življenja? Mar naj pristanemo na to, da nosijo dejanja alpinistov znamenja infantilne nezrelosti, psihopatoije, da, celo kriminala? Mar naj dopustimo, da se bo razpaslo danes, v dobi prerajajočega se človeka mračno gledanje na nekakšno vampirstvo v gorah?

Ne!
To je moje mnenje in prepričan sem, da podobno mislijo slovenski alpinisti vseh generacij, vštevši najmlajše. Želel bi, da ti zadnji prav posebno, kajti prav oni so ustvarili krizo, ki sem jo poskušal določiti in oni jo bodo morali tudi premagovati. Še več! Temu rodu se nalaga dolžnost nadalje razvijati kulturo slovenskega alpinizma v pogojih, ki so nastali danes, upoštevaje pri tem vse pozitivne elemente tradicije te kulture, ki so jo ustvarili slovenski alpinisti preteklosti ob takratnih pogojih.

Etični namen alpinizma je oblikovanje sposobnosti vršiti v čisti gorski prirodi samostojna dejanja. Izvrševati taka dejanja pa se pravi krepiti duševne in telesne sile za to, da bo človek dovolj močan tudi v življenju, da bo tudi tukaj umel premagovati ovire ter razumno izpeljevati dolžne naloge. Kaj takega je človeku seveda mogoče samo v primeru, ako bo pri izvrševanju dejanj upošteval vse pogoje, ki so potrebni za ta namen.
Izražena načela veljajo bolj ali manj za vsako obliko športa, torej ne samo za tisto, ki jo goji naš gorniški rod. Toda tu govorimo, in to moramo posebej podčrtati, o vseh pogojih za izvrševanje dejanj v čisti gorski prirodi.

Kaj pravzaprav hočemo reči s tem? Takole se pomenimo.
Športno igrišče je delo tehnika. Vzorec je bil napravljen, uporablja se lahko kjerkoli. Igra na tem igrišču traja eno ali dve uri oziroma tako dolgo, dokler se telo in volja ne upreta naprezanju.
Gora in gorovje sta delo prirodnih sil. Nista grajena po vzorcu. Vsaka gora in sleherno gorovje ima svoj obraz; ne samo v prostoru, ampak, kar je še posebej vredno poudarka, tudi v času. Športna igra v gorovju traja štiri ure, deset ur, štiriindvajset ur, trideset ur, dva dni, tri dni in celo več. Pa to vendar ni več igra; to je že pravo dejanje, na katerega se je potrebno temeljito pripraviti, ako želimo, da bo imelo kaj etične vsebine, kaj prida vzgojnega smotra.
Priprava za gorniška dejanja ni lahka stvar, opravljena morda v desetdnevnem tečaju. Taka priprava se mora vršiti nekaj let in tudi ne po prikrojenem vzorcu. Sorazmerno kratka in vzorčna je lahko samo priprava za obvladovanje kleparske tehnike v stenah.

Ne velja pa kaj podobnega za utrjevanje orientacijskega čuta v gorah ter posebej v steni, ne velja to za utrjevanje moralne sile, ki je potrebna za obvladanje težke situacije, ne velja to za utrjevanje razumne odločnosti v momentu, ko se mora alpinist, če noče biti nebogljen pubertetnik z brezkompromisnimi načeli, odločiti za umik ali sestop, ne velja to za utrjevanje sposobnosti avtokritične presoje lastnih fizičnih in moralnih sil, ki so potrebne pri alpinistiki, ne velja to za utrjevanje alpinistu potrebnega čuta za do kraja požrtvovalno tovarištvo. Dalje. Tečajniška priprava sama po sebi je »vzorec brez vrednosti« za spoznanje tega, kaj pravzaprav je gora oziroma gorovje, kakšna so svojstva njunega skalnatega substrata ter gradbene strukture, kakšne so tisočere oblike vremenskih pojavov v okrilju gora, kakšne so posebnosti snega in ledu v gorah, kaj zahtevajo od alpinista nastopi viharnega vetra, ostrega mraza, atmosferske elektrike, nalivov in sodre, snežnega meteža itd. Kako bi že bilo, če bi zaupali mlademu aspirantu na kliniki težko operacijo?

In sedaj mi povejte: s koliko od označenih pojavov ima opraviti udeleženec športne igre na igrišču?

Alpinizem ni nikdar navadni šport.« (dr. Tuma)
Čim drznejša, čimbolj tehniško vzpodbujana je torej alpinistika, v tem večji meri to velja, tem poglobljenejši mora biti alpinizem. Komur ni to jasno, bo plačal težak račun.
Opravljati dejanja v čisti gorski prirodi ni zgolj šport. Tako delovanje zahteva temeljno spoznavanje objekta, solidno utrjevanje subjekta; skratka: gorništvo je dejavnost, ki ji moramo vzdeti naziv kulturne dejavnosti v pravem in najširšem smislu besede. Brez priznanja tega se bo ob prvem nekaj ostrejšem navalu elementarnih sil, ki niso nepremagljive, vse junaštvo klavrno razblinilo, kakor se je razblinilo v tisti temni noči sredi Jalovčevih sten, ki je in bo ostala pomnik in upam, da tudi – mejnik v razvoju slovenskega alpinizma.
»Kako sam si želi biti včasih človek v gorah, da se pomeni sam s seboj, da pretehta in razčisti vse, kar mu teži dušo in srce – želi si nemega pogovora z gorami.«
Da, simpatični mladi gornik, kako rad bi ti zavoljo soglasja stisnil roko, ako bi mi v istem, formalno lepem stavku ne povedal, kako si dopustil, da ti je že docela izmučeno telo zaporedoma dvakrat butnilo z višine ob skalo. Ker dobro vem, kaj je kultura alpinizma, ti dajem nekoliko trdo zveneči nasvet:
Pretehtavaj in razčiščuj v bodoče, preden se podaš v stene, ako si iskreno prizadevaš izpolniti svoje mikavno izražene želje.

*****

CENE MALOVRH, ŽELIM SI NEMEGA POGOVORA Z GORAMI … – PV 1950, št. 8-9, str. 161.

– Cene Malovrh (1915-2000): doktor geografije, profesor ekonomske fakultete, predaval splošno ekonomsko geografijo in temelje regionalnega planiranja. Član in ustanovitelj Akademske sekcije SPD, plezalec, smučar in planinski pisatelj; z Benom Anderwaldom, Bogdanom Jordanom in Mirkom Slaparjem od 11. do 13. februarja 1939 prvi pozimi ponovil Slovensko smer v Triglavski steni, bil pozimi v Kočni in Bobotovem Kuku.
– »Želim si nemega pogovora z gorami …«: naslov je povzet po članku Severni raz Dedca Cirila Debeljaka, PV 1950, str. 34 in 49.
– Ciril Debeljak (1930-1981): eden naših najuspešnejših povojnih alpinistov, z Radom Kočevarjem v Razu Dedca prvi pri nas dosegel VI+
– eminentno: izredno pomembno.
– splendid isolation: »vzvišena osamljenost«, politično geslo, nastalo v Angliji pred letom 1900, ko le-ta ni marala za celinske tegobe.
– cezura: zareza, premolk.
– zaponka: po Gregorinovem predlogu vponka.
– sic! (lat.): Tako! Opozorilo bralcu, da je trditev zmotna.
– zmagovalci Eigerja: nemška alpinista Anderl Heckmair in Ludwig Worg ter avstrijska alpinista Heinrich Harer in Fritz Kasparek so med 21. in 24. julija 1938 preplezali razvpito severno steno Eigerja, enega od »Treh zadnjih problemov Alp«.
– M.: Vinko Mlakar in njegov soplezalec sta se 25. decembra 1948 v severni steni Razorja sporekla in razšla ter sestopila vsak v drugo dolino.
– B.: Janko Blažej je z Marjanom Šavljem od 4. do 5. marca 1949 prvi pozimi ponovil Dibonovo smer v Špiku (PV 1950, 4-5, 73).
– E. in L.: Ernest Eigner in Rado Leskovar, 16. avgusta 1949 umrla med sestopanjem v neurju v Mali Martuljški Ponci.
– G. in Z.: hrvaška alpinista Gropuzzo in Zgaga naj bi po napačnih podatkih 12. decembra 1948 umrla od izčrpanosti in mraza v Jalovcu. Vzpon sta preživela in kasneje postala znana planinska vzgojitelja.
– V.: 28. maja 1950. drugi plezalec v neurju ni zmogel previsa v Razu Jalovca; zato je Franc Vavpotič izplezal sam, šel po pomoč, zdrsnil v zimski kamin, se poškodoval in umrl od mraza.
– T. in K.: Slavko Tominec in Franc Kovačič zaradi oslabelosti v neurju umrla isti dan v spodnjem delu Hornove smeri v Jalovcu.
– D.: Ciril Debeljak.
– infantilno: otročje.
– substrat: podlaga, osnova.
– aspirant: pripravnik.
– »Kako sam želi biti …«: iz Debeljakovega članka.

KRIZA MLADE ALPINISTIČNE GENERACIJE

Janko Blažej

Vojna leta so povzročila v razvoju slovenske alpinistike občutno vrzel. Pet let skoraj ne moremo govoriti o kakšnem delovanju v naših gorah in pet let se ni pojavil v vrstah naših alpinistov noben začetnik. Leta po osvoboditvi so nam pa dala nenadoma celo vrsto mladih in podjetnih alpinistov. Meja med tako imenovano starejšo in mlajšo generacijo v naši alpinistiki je torej izredno ostro in določno začrtana.
V 8. in 9. številki Planinskega vestnika 1950 je izšel zanimiv članek Ceneta Malovrha pod naslovom Želim si nemega pogovora z gorami … Cene Malovrh je znan kot plezalec pred vojno. Pomena Malovrhovega članka ne smemo podcenjevati; vrsti alpinistov je govoril Malovrh iz srca in našli so se celo ljudje, ki so imeli njegov članek nekako za absolutno veljaven.
Malovrh govori v svojem članku predvsem o problemih današnje alpinistike, torej o problemih mlade generacije.
Ustavlja se ob negativnih pojavih v današnji alpinistični stvarnosti, katerih prav gotovo ne manjka, saj doslej še nobena generacija ni bila brez njih. Vendar pisec te posamezne negativne pojave nevarno posplošuje na vso mlado generacijo ter ji dela s tem precejšnjo krivico. Vso krivdo za današnjo krizo alpinizma naj bi nosilo »športovanje« in zato pisec precej obširno razpravlja tudi o športu v alpinistiki. Problem alpinistike in športa je že star v zgodovini alpinistike ter je še vedno aktualen. Zato hočemo tudi v tem članku spregovoriti o tem in posvetiti še v kakšen drug kot v naši alpinistični hiši. Glavni namen tega članka pa je opozoriti javnost na mesta, kjer se mnenje mlade generacije razlikuje od mnenja pisca, saj kdor si hoče ustvariti končno sodbo, mora slišati tudi drugo plat zvona. Mogoče bo celo zanimivo slišati mnenje pripadnika mlade generacije.

Brezkompromisno načelo »Pade stena ali pa se jaz več ne povrnem iz nje«, je zapisal Blažej v svojem članku o Špiku (PV 1950, str. 74) v ilustracijo svojega razpoloženja na predvečer ture. Zgrešeno je, če njegove miselnosti dolžimo vso mlado generacijo. Mladi alpinisti znajo ceniti pomen človeškega življenja pa tudi vrednosti velikega dejanja v gorah. Res je, da je mladina vedno drzna, nepremišljena in vihrava ter je zato moralna dolžnost starejše generacije, da kroti borbenost mladine in jo obvaruje pred pretiravanjem, vendar gre Malovrh malo predaleč, ko skuša prikazati kar vso mlado generacijo kot skupino nekakšnih smešnih samomorilcev, ki postavljajo uspeh v steni nad življenje. Znani alpinist je zapisal: »Eno samo življenje je prevelika cena za vse rekorde v gorah.« To geslo je še danes načelo mladih alpinistov in vsi mladi ljudje, ki so odšli zdravi v gore in se iz njih niso več vrnili, ali pa so prišli nazaj pohabljeni, prav gotovo niso šli prodajat brezkompromisno svojega zdravja in svojih življenj za neke laži uspehe v skalah, ki bi bili za tako ceno pač smešni in majhni.

»S tem hočem reči, da je s tisto opremo, s katero danes razpolagajo najmlajši plezalci, mogoče v suhih in zasneženih stenah slovenskih Alp plezati povprečno najvišje težavnostne stopnje.« Za plezanje v kopni skali je ta izjava še sprejemljiva, kajti poleti res morejo plezati naši plezalci najtežje smeri z opremo, s katero razpolagajo; nikakor pa ne velja ta trditev za zimsko alpinistiko. Naši alpinisti so izvršili najtežje zimske vzpone z nezadostno opremo in omrzline ter žrtve so krvav tribut, katerega smo morali plačati za svojo preveliko vnemo. Zimska alpinistika danes pri nas dejansko doživlja krizo. V zimi 1949 je zimska alpinistika doživela nesluten razmah, toda slaba oprema je zahtevala žrtve. Reakcija na to v zimi 1950 je presenetljiva: v Julijskih Alpah ni bila dosežena niti petina tega kakor zimo poprej, v Kamniških Alpah pa je bila zimska alpinistika stvar posameznikov oziroma stvar enega odseka. Zima leta 1951 je pred vrati, a slabo kaže. Ako ne bodo naši plezalci dobili vsaj nekaj najnujnejše opreme za bivak v snegu, potem se ne bodo lotili večjih tur, če pa bo kdo po vseh dosedanjih izkušnjah še tvegal nezadostno opremljen sprejeti boj z zimo, potem njegov uspeh ne bo več alpinistično dejanje, temveč sreča v hazardni igri z naravo. Še nekaj bi vprašal pisca članka v Vestniku. Ali je res prepričan, da so vse žrtve, ki so pustile svoja mlada življenja v gorah, le posledica brezglave gonje za športnimi uspehi in zgrešene miselnosti mlade generacije in ali le ne bi bilo mogoče najti vzrokov kje drugod? Pisec nam govori o idealizmu stare generacije, katerega da ni več. V veliki zmoti je in daleč proč od duha mlade generacije. Alpinistični odseki še zdaleč niso zlate jame, kjer dobi vse potrebne rekvizite vsakdo, komur se le zahoče iti v gore. Toda te stvari ne sodijo sem in o teh specialnih problemih mlade generacije doslej nismo govorili in tudi sedaj ne bi bili, če se ne bi čutili po neosnovani trditvi izzvane.

»Alpinist D. se pri vzponu v težavnem razu izčrpa, pleza dalje in pade osem metrov globoko, se pobere in pleza naprej napol onemogel, pade ponovno trideset metrov in po golem naključju ali pa zato, ker se je ubožec že ‘skali zasmilil’, ostane živ ter se končno naslednjega dne s tujo pomočjo izmota iz stene.« Debeljak je eden najvidnejših predstavnikov mlade generacije ter je kljub svoji mladosti dosegel že izredne uspehe, raz Dedca pa je ena najtežjih prvenstvenih tur, izvršenih po vojni in tipično zanjo je, da doslej še ni bila ponovljena. Ali ne govori pisec članka v preveč posmehljivem in omalovažujočem tonu o dejanjih mlade generacije? Ali more očitati mladim alpinistom, da so le tropa nezrelih pubertetnikov, katerih uspehi so le nekulturni produkti njihovega športnega pojmovanja alpinistike? Lovšin piše v svoji zgodovini Triglava (V Triglavu in njegovi soseščini, SPD 1944, str. 270), da je bilo v Skalaški smeri v Triglavu zabeleženih 15 poskusov, preden je smer pustila k sebi. Znana sta padca Prusika in Deržaja pri poskusih v tej smeri. Ali ju smemo zato imeti za nezrela in neresna pojava v alpinistiki? Avstrijski alpinist Gsellmann nam je pred nedavnim pripovedoval o Herletovi smeri v Hochschwabu, kjer je na odločilnem mestu Herle pri treh poskusih zdrsnil in sploh ni prišel preko, tu sta po padcu ponovno obrnila Kasparek in Schinko in vendar jima zato ne bomo očitali psihopatije in kriminala.

Še besedo o nesreči v Jalovcu! To dejanje bo ostalo vedno temen madež v zgodovini slovenskega alpinizma in planinska organizacija ter mlada generacija sta že sodili o tem, ko sta primer ošibali v dnevnem časopisju. Ali ima pisec prav, ko tega dejanja nekaj posameznikov mlade generacije ne more odpustiti in ga navaja kot tipičen primer za njeno mentaliteto in njeno pojmovanje kulture alpinizma? Ali smemo vreči ves zaboj jabolk med smeti, če na enem samem opazimo gnilobo?

Tudi o primerjavi z inozemsko alpinistiko govori člankar. Znano dejstvo je, da je tretji rajh izrabil vzpon preko severne stene Eigerja pri propagiranju nacizma. Simbolična primerjava povezanosti med avstrijskimi in nemškimi alpinisti, ki so izvršili vzpon, je bila 1938 pač voda na Goebbelsov mlin, ko je snubil Avstrijce. Kdor je prebral knjigo o tem vzponu ter se je ustavil na zadnji strani, kjer stoji Hitler med plezalci, ki tišče pod pazduho njegove slike, ta ima ob napisu »Najlepše plačilo« pač Eigerja in nacistične propagande dovolj. Če člankar torej primerja našo današnjo alpinistično generacijo z »junaki« Eigerja in ji še celo očita, da je tudi tehnično opičje posnemala nemške plezalce, potem dela pač veliko krivico mladi generaciji. Kolikor vemo, »junakov« Eigerja pri nas nihče ni posnemal, dasiravno se je mogoče malo preveč govorilo o tem vzponu. Tako duševno preprosti, da bi nasedli tako prozorni propagandi, mladi alpinisti res niso. Na drugi strani pa moramo poudariti dejstvo, da je naše alpiniste vse od osvoboditve dalje močno mikalo vprašanje, koliko zaostaja naša alpinistika za inozemsko in seveda so v zvezi s tem primerjali svoje vzpone z inozemskimi ter se s pridobitvami tujcev okoristili, kolikor so le mogli. Pri vsem tem prizadevanju je bilo njihovo načelo, da morajo tudi kot alpinisti mlade socialistične Jugoslavije zastaviti vse svoje sile, da povečajo in utrde ugled svoje domovine v inozemstvu. Letos so imeli prvič priložnost pri plezanju v tujih gorah primerjati svoje sposobnosti s sposobnostmi Avstrijcev. Ponosni so na to, da so enakovredni tujcem (kolikor moremo po dosedanjih skromnih stikih sodbo že dokončno izreči) tako poleti kakor pozimi, in če so pozimi zastavili svoje zdravje, da so izenačili prednost, ki jo je tujcem dajala njihova boljša oprema, potem tudi njihove žrtve dobe tisti smisel, katerega jim pisec članka odreka. Toda o teh stvareh bo zgodovina alpinistike laže govorila, ko bo vse to odmaknjeno že nekam v preteklost.

Tudi o kulturi alpinizma ter o športu v alpinistiki govori člankar precej obširno. Problem alpinistika in šport je že star in je bil za nas posebno po osvoboditvi važen; še danes ribarimo glede športa v alpinistiki v kalnem. V tem pogledu so bile storjene v slovenskem alpinizmu usodne napake in nepopravljiva škoda. Nemški alpinist Maduschka pravi: »Alpinistika je tudi šport in ni samo šport.« (Junger Mensch im Berg, str. 149) in nato nadaljuje, da bi se dalo ti dve besedici »ni samo« razčleniti v cele strani obsegajočih razpravah. Ako bi to res skušali storiti, bi ugotovili, da kaže alpinistika toliko svojih posebnosti, da sploh ni več šport, temveč čisto svojstvena panoga delovanja, ki ima s športom skupnih le nekaj dotikališč. Prav gotovo moremo v alpinistiki ugotoviti športni moment in ta moment je večji oziroma bolj poudarjen v različnih dobah; tudi pri posameznih alpinistih je ta športni moment v povsem različnem sorazmerju z ostalimi sestavinami alpinistike. Kakor vidimo, je torej problem alpinistika in šport zelo kočljivo vprašanje in kdor v alpinistiki preveč poudarja šport, ta se izpostavlja veliki nevarnosti, da bo profaniral alpinistiko in zanemaril vse njene ostale vrednote. Ravno to profanacijo alpinistike očita pisec mladi generaciji. Ali je res tako? Ali so mladi alpinisti res le skupina duševno preprostih ljudi, ki v gorah niso sposobni doživljati drugega kot ugotavljati probleme, zabijati kline, gvozditi kamine, izrekati sodbe o težavnostni stopnji itd., ali pa jih hoče le napačno prikazati?

Pred menoj leži članek, v katerem berem naslednje misli: »Kot je omenjeno že zgoraj, vključuje planinstvo posebno športno panogo in sicer: plezanje v suhi skali, v ledu ter terensko smučanje. To panogo imenujemo alpinistiko. Specializacijo v planinstvu predstavlja, kot je razvidno iz zgornjega, samo alpinistika, katero moremo glede na vse posebnosti šteti že za samostojno panogo. Tu se najlaže izvaja tudi tekmovanje, ki pa se more vršiti zopet čisto na svojski način. Tekmovalec (sic!) mora opraviti prvenstveni vzpon preko stene ali ponovitev takega vzpona. Pozimi se alpinistični vzpon izvede lahko tudi v smeri, po kateri drži pot. Višek članka pa je dosežen na koncu, ko avtor ugotavlja podobnost alpinistike z lahko atletiko, smučanjem in plavanjem ter se zavzema za to, da bi vse te panoge šteli v isto kategorijo.« Članek je napisal Cene Malovrh v 7. štev. Poleta 1947.

Nikakor ni namen tega članka delati Malovrhu kakršnekoli očitke, kot so to storili nekateri mladi alpinisti, ki so se čutili v njegovem članku v 8. in 9. številki Vestnika le preveč prizadete, temveč mislimo, da je napisal Malovrh tako prvi članek v Poletu kakor drugega v Vestniku v najboljši volji in z edinim namenom koristiti slovenski alpinistični stvari. Toda nekaj ga le lahko vprašamo: Ali more biti popolnoma prepričan, da ni mogoče med vsemi prenapeteži in športniki mlade generacije le še kakšen človek preproste duševnosti, ki se še ni otresel popolnoma njegovih nazorov iz leta 1947? Ali moremo njegove besede o kulturi alpinizma vzeti še v vsej njihovi teži in globini?

Vzgoja mladine je težka in komplicirana stvar, ki terja dolgotrajnega truda, vztrajnega ter sistematičnega dela. Tudi ideologije alpinistike ni mogoče pojmovati na ta način, da nekdo da smernice v nekem enostranskem članku in ko nato vidi, kam je privedla alpnistiko miselnost, pri kateri ima tudi sam svoj delež, napiše nov članek, v katerem sedaj vneto propagira kulturo alpinizma, razpravlja na celi strani o razliki med športnim igriščem in gorskim svetom, za šport v alpinistiki oziroma za njegove pretirane izrodke pa ima samo še besede: vampirstvo, kriminal in psihopatija. Danes je enako zgrešeno pobijati športni moment v alpinistiki in beležiti na njegov rovaš vse, kar je slabo, kakor je bilo pred tremi leti zgrešeno, če je kdo skušal dokazati, da je alpinistika pravzaprav le samo šport in nič drugega.

O kakšni krizi mlade alpinistične generacije danes ne more biti govora in tudi zdrava tradicija slovenskega alpinizma ni v taki nevarnosti, kot bi to mogli posneti iz članka v Vestniku. Mogoče je doživljal slovenski alpinizem pred tremi leti hujšo krizo, kot jo doživlja danes. Na drugi strani pa se moramo zavedati, da ideologija alpinistike nenadnemu tehničnemu napredku in silovitemu skoku naprej v razvoju ni mogla slediti in še danes caplja za njim. To vnaša zmedo v miselnost mlade generacije. Tako imamo zopet pojave, da na primer Kočevar v svojem referatu o športnem alpinizmu (Planinsko delo 1950, štev. 2, str. 14) skuša dokazati, da je šport vir in vzrok vsega zla v alpinizmu. Ali je tako početje sploh še resno? Dejstvo je: če nekateri mladi alpinisti ne bi posebno poudarili športa v alpinistiki, tudi teh res velikih tehničnih uspehov mlade generacije ne bi bilo, oziroma bi bili manjši.

So pa zopet mesta v Malovrhovem članku, kjer moramo dajati avtorju popolnoma prav ter se v celoti strinjati z njim. Dejstvo je, da je postala alpinistika v zadnjem času moda in da so vanjo zašli elementi, za katere bi bilo bolje, da jih v alpinistiki nikdar ne bi bilo. Res je tudi, da so zelo negativni pojavi v današnji stvarnosti pogostejši, kot so bili kdaj prej in kot bi smeli biti. Toda ti posamezni pojavi še niso kriza celotne generacije, niti jih ni mlada generacija s svojo miselnostjo zavestno ustvarila. Žrtve v gorah so res številne in to nam daje vsem misliti. Pretirana gonja za uspehom ima res precejšen delež pri nesreči v Jalovcu in edino pravilno je, da se slovenska alpinistična javnost teh žalostnih dejstev res popolnoma zave ter jih v bodoče za vselej prepreči. Nadrobna analiza nesreč, katere navaja Malovrh v svojem članku in ki res zvene kot grude prsti, ki težko padajo na mrtvaško krsto, bi pokazala, da je skrajno nepravilno vse te nesreče stlačiti v isto vrečo in nato nanjo prilepiti etiketo z napisom Rezultati športa v alpinistiki in miselnosti mlade generacije. Padci Debeljaka nikakor niso tako smešni in niso le solidna snov za zasmehovanje mladih alpinistov, v tem tiči nekaj več in o tem bodo alpinisti sodili šele, ko bodo ponovili smer v Dedcu ter pretehtali vse okolnosti. In če se plezalec naslednjega dne pusti varovati od zgoraj ali pa če v drugem primeru hiti na pomoč, to niso sramotna dejanja, temveč le dokaz stiske alpinistov in težavnosti stene. Tudi amputacije nog niso lahkomiselno zapravljanje zdravja ter razsipavanje sposobnosti alpinista, ki se mora na vsak način primarno izživljati v graditvi bodočnosti domovine, temveč le žalostna opozorila, kaj moramo v bodoče pri zimskih vzponih z dobro opremo preprečiti. Pri tragedijah v Martuljški Ponci in v Jalovcu pa bo izkušenemu alpinistu ostalo nejasno, kako more človeško življenje – in to še življenje mladega človeka v cvetu njegovih moči – ugasniti že v prvi noči viharja in ne more brleti niti do jutra, ko bi bilo vendar že mogoče prinesti pomoč. Te pojave si tolmačimo pač tako, da ti mladeniči niso bili fizično dovolj odporni in poleg tega, kar je bistveno, da še niso šli skozi trdo šolo gora. Njihove žrtve so torej predvsem posledica njihovega začetništva v gorah in sveta naloga vseh alpinistov in to katerekoli generacije, najstarejše ali najmlajše je, da se bore proti tem napakam in seveda vzporedno s tem znižajo tudi število nesreč na minimum, ne pa da skušajo enostransko naprtiti nekomu odgovornost za vsa ta življenja. Vriva se nam pa zopet vprašanje, ali bo kdaj sploh mogoče vse začetniške napake in vse nedopustne lahkomiselnosti v gorah popolnoma odpraviti ter s tem preprečiti nesreče.

Življenje in razvoj naše alpinistike tečeta svojo pot in se ne menita za žrtve, niti za polemike, sklepe in delikte. Če se danes ostro krešejo mnenja tudi v naši alpinistični javnosti, ali pa če kdo skuša skromno in dobrohotno povedati svoje mnenje, potem je to prav in vsakdo naj stori to po svoji najboljši vesti. Življenje bo nekoč sodilo o tem in ohranilo, kar je bilo prav, ter bo samo izločilo vse slabo. Skupna težnja vseh slovenskih alpinistov bi morala biti, da čimbolj zmanjšajo trenja in nasprotovanja med svojimi vrstami; takih majhnih stvari smo imeli v preteklosti dovolj in preveč in nikoli ne bomo brez njih. Alpinisti vseh generacij naj bi se skušali približati drug drugemu ter se vživeti v svoje probleme in jih reševati s človeško toplino. Vse alpiniste pa v imenu mlade generacije prosim naslednje: ne obsojajte mlade generacije in ne skušajte biti do nje pokroviteljski. Temu se bo mladina vedno uprla.

*****

JANKO BLAŽEJ, KRIZA MLADE ALPINISTIČNE GENERACIJE – PV 1951, št. 1, str. 37.

– Janko Blažej (1929-2008): profesor slovenščine in angleščine, direktor šole za gluhoneme v Piranu, po vojni uspešen in ugleden plezalec (Dibonova v Špiku pozimi 1949), planinski publicist in ideolog. (»Kdor obsoja mladino, je zatajil in pljunil na lastno mladost. Vrednote so ostale iste in nepremakljive, le merila so se premaknila.«) Izredno tehtno je pisal tudi o Klementu Jugu. Z Igorjem Levstkom je napisal odlično himalajsko zgodovino Himalaja in človek, PZS, Ljubljana 1957.
– tribut (iz lat.): davek podjarmljenega.
– Karl Prusik (1896-1961): predvojni avstrijski alpinist, ki je padel v Severni triglavski steni, ko je želel preplezati kasnejšo Skalaško smer. Z Romanom Szalayem je uspel v desnem delu osrednjega stebra. Avtor Prusikovega vozla, ključnega pri samoreševalnih in reševalnih postopkih.
– Edo Deržaj (1904-1980): slikar, alpinist in pisatelj, mož Mire Marko Debelakove (1904-1948), legendarne zmagovalke Špikove severne stene (5.-6. septembra 1926, v navezi s Stankom Tominškom, plezala kot prva, vzpon pa je odmeval po vsem alpinističnem svetu); z njo je 1927 je poskusil preplezati kasnejšo Skalaško smer in pri tem preživel izredno hud padec. Sledili so račun za reševanje, izključitev iz TK Skale in žolčna časopisna polemika, ki je pomenila obračunavanje med konkurenčnimi navezami, nato pa celo sodišče. Soplezalkinemu občutenemu opisu nesreče, ki ga je objavil šele Tuma v Pomenu in razvoju alpinizma (str. 179, ponatis v Kugyjevi knjigi Pet stoletij Triglava, str. 313), so ozkosrčno očitali pretiravanje. Deržaj je iz razdalje, kamor ga je potisnila uradna planinska javnost, pronicljivo in ostro razgaljal blišč in bedo alpinizma v satiričnih knjigah Gruh (1937; »Ni važno, če posnetki niso iz stene same. Kdo bi se na to oziral. Važno je le, da si na sliki jasno viden, vse drugo zavisi od napisov! A tudi pri tem podčrtavaj svojo skromnost. Priljubljen napis je na primer: ‘Moja malota na vrvi; moja neznatnost pod previsom’ itd.«) in Podobe (1943).
– Hans Gsellmann (1929): avstrijski alpinist, ki je deloval v Dolomitih.
– Franc Herle (1920-1944): odlični plezalec iz Solčave, ki je precej plezal sam, v navezi z Gustlom Vršnikom je preplezal severno steno Ojstrice in pri tem prvič uporabil svedrovce.
– Hochschwab: gorska skupina v vzhodnih Alpah na avstrijskem Štajerskem.
– Fritz Kasparek (1910-1954): avstrijski alpinist, soudeleženec pri prvem vzponu v Eigerju.
– Raimund Schinko (1907-1944): avstrijski alpinist, ki je plezal tudi pri nas (Frdamane police).
– Leo Maduschka (1908-1932): nemški alpinist, doktor filozofije in romantično navdahnjen pisatelj, ki je z razgledanostjo in globokimi mislimi vplival na naslednje generacije (Junger Mensch im Berg); umrl v neurju v Civetti. (»Ljudje moramo potovati, da zatremo svoje hrepenenje, sicer bi hrepenenje ubilo nas; nikoli ne moremo prenehati potovati, saj tudi hrepenenje nima konca; potujemo brez cilja, pot sama je smisel in cilj, gora za goro so postaje na njej. Tako dajemo hrepenenju vedno nove objekte, ga z njimi pomirjamo in obenem vedno znova podžigamo; gibanje brez konca, dokler potujemo. Mi pa moramo potovati. Potovanje je naša usoda, sreča in tragika.«)
– Polet: slovenski povojni športni časnik.
– Rado Kočevar: med najboljšimi alpinisti povojnega obdobja, z vrsto takrat najtežavnejših vzponov; prvi ponovil Aschenbrennerjevo smer, soplezalec Debeljaka v Razu Dedca, eden začetnikov zimskega plezanja težkih smeri, soavtor plezalnega vodnika V naših stenah.

BESEDA O EKSTREMIZMU

Janko Blažej

Povojna skupina slovenskih alpinistov …
je ustvarjalec novega obdobja v zgodovini
naše alpinistike.

Fedor Košir

O alpinistiki in plezanju je bilo v desetletju po zadnji vojni napisanih več člankov. Večina teh člankov obravnava alpinistiko kot družben ali kot športen pojav in ji odmerja mesto, naloge in pomen v naši novi družbeni stvarnosti. Ta široki pogled pa skriva v sebi neko nevarnost: gibanje, ki ga motrimo s tako visokega stališča, se nam zdi enotno in zaključeno. Vsa raznolikost, nazorska pestrost in nasprotnost v nazorih, ki v naši alpinistični stvarnosti dejansko eksistira, v takem članku ne more priti do izraza. Člankov, ki bi zajemali iz sredine alpinističnega življenja, je bilo napisanih dosti manj. V sršenovo gnezdo je dregnil s kritiko nekaterih pojavov Cene Malovrh. Polemika, ki je sledila, je precej razčistila pojme in ozračje. Drugi avtorji, kakor na primer Boris Režek, na svoje pripombe skoraj niso doživeli pisanega odziva. In vendar sta rast in življenje naše alpinistike po vojni prav bujni, tako da mora opazovalec, ki stoji ob strani, imeti svoje veselje nad porajanjem in vrenjem, ki nikoli ne pride do mirovanja niti za kratek čas. Pričujoči članek ne more zajeti vsega tega bogatega življenja v celoti in zato tega tudi ne namerava. Omejuje se na en sam problem in pojav, ki ga spremlja na razvojni poti, a še tega le bežno in pogosto enostransko osvetljuje. In vendar se nam bo ta pojav pokazal v članku kot nadvse pomemben in nemara ga utegne prihodnost spoznati celo kot značilnega za vso sedanjo in polpreteklo dobo.

V mislih imam tako imenovani »športni moment« v alpinistiki. V uporabi tehničnih pripomočkov pa tudi v tehniki plezanja je bila pri nas po vojni izvršena skoraj prava revolucija. Plezalec, ki hoče dandanes plezati smeri najvišje težavnosti, torej šeste težavnostne stopnje, mora dobro obvladati ves napredek plezanja in vse finese plezalne tehnike, a to še ni dovolj. Številna skrajno težavna mesta je treba preplezati s prostim plezanjem, zato mora imeti plezalec izredno moč v konicah prstov; preko številnih poči in previsov pride plezalec le, če nekatere njegove mišice lahko vzdrže njegovo telo določen čas v določenem napetem položaju. Plezalec mora torej biti v dobri telesni kondiciji, za kar pa je potreben poseben in sistematičen trening. Minili so torej dobri zlati časi, ko sta plezalcem zadostovala tudi za najtežje vzpone le pogum in okretnost, seveda poleg primerne opreme, vremena in ostalih pogojev.
Vzporedno s tem tehničnim razvojem je šla tudi miselnost naših mladih plezalcev in se je čedalje bolj športno barvala. To je popolnoma naraven in logičen pojav, ki pa je v svojih skrajnih izrazih včasih presegel meje, a je vzbujal številna, deloma upravičena, neredko pa tudi popolnoma neosnovana nasprotovanja in podtikanja. Že leta 1949 so skušali to gibanje opredeliti in ga poimenovati. Prvo ime »športni alpinizem« (Fizkultura 1949/278 itd.) se ni udomačilo, a tudi nadaljnja naziva »akrobatski« in »ekstremni alpinizem« (PV 1949/4 itd.) nista pognala korenin med našo alpinistično javnostjo.
Prišel je celo čas, ki je bil šesti stopnji sovražen. Pod imenom »ekstremizem« so na alpinističnih zborovanjih preganjali negativne pojave, pač take, ki jih je bilo treba označiti tudi z negativno besedo. In negativen pomen je imela beseda »ekstremen« in »ekstremizem«, predvsem, če smo jo postavili ob besedo »normalen«. Početje ekstremistov torej ni bilo več normalno, bilo je pretirano, ker je zašlo v ekstrem, ki je zdravemu razumu nasproten.

Zgodovina alpinizma in z njo vred tudi njegova ideologija se ne porajata in ne pišeta na sestankih in na zborovanjih, temveč v trdem boju s steno. Preplezane in ponovljene so bile težke smeri v Rzeniku, Križu in Rinkah, v Široki peči, Špiku in vrheh nad Krnico. Raz Jalovca, Čopov steber in Herletova smer so dosegali vedno večje število ponovitev, kar pa je doseglo neko svojo mejo in se nato ob njej skoraj ustavilo. Aschenbrennerjeva smer v Travniku je bila večkrat ponovljena in poleg nje smo dobili že svojo, originalni smeri enakovredno Varianto. Kvaliteten in kvantiteten napredek naše alpinistike je bil jasen in nedvoumen in s tem je že bilo jasno, da je novo gibanje upravičeno in potrebno ter da so napadi nanj obsojeni na neuspeh.
Vendar je morala iti generacija naših plezalcev še dalj. Če samo ponavljamo stare smeri, potem smo sicer višino prednamcev res dosegli, a čas terja, da jo tudi prerastemo in presežemo. Alpinistika ni samo ponavljanje ali bolj ali manj pasivno podoživljanje, v njej je tudi nekaj kreativnega, kar mora priti v vsaki dobi na tem ali onem polju do izraza. Vsi zunanji pogoji za tehnični napredek so bili dani. In novi rod ni zatajil samega sebe, temveč se je izkazal, da je vreden člen v veliki verigi svojih prednikov: Staniča, Komacev, Tume, Juga, Čopa, Potočnika, Debelakove, Jesihove, Ogrina, Režka, Modca, Kemperla, Ariha itd. Preplezane so bile nove smeri v Šitah, v vrhovih nad Krmo in v Dedcu. Stari problemi v Zadnjem Prisojniku, Stenarju, Široki peči, Travniku in Štajerski Rinki so našli svojo rešitev. Direktna smer v Dedcu je mogla le kratek čas veljati za neponovljivo in letošnja smer preko Zajede v Šitah postavlja v senco vse ostalo. Mogoče bo Aschenbrennerjeva smer kmalu postala vrata v čarobni svet šeste stopnje, kakor so nekoč veljali za prag do zadnje težavnosti: Čopov steber, raz Jalovca in Herletova smer v Ojstrici.

Naša današnja alpinistika je v svojih koreninah zdrava. Kljub velikemu vzgonu, ki ga je plezanje doseglo, je danes negativnih pojavov dosti manj, kot jih je bilo še pred nedavnim. Vsaka nova doba nekako prevrednoti vse stvaritve in čeprav so stara dejanja izgubila nekoliko svoje cene, so vendar ohranila vso svojo vrednost. Vzponov preko Triglavske stene, izvršenih med obema vojnama, nihče ne imenuje več »šoder« in če kdo zmore samo to in nič več, velja vendar tudi in povsem upravičeno za dobrega plezalca.
Oster ideološki spopad med pripadniki ekstremnega plezanja in med njihovimi protivniki je izostal. Mogli bi celo reči, da so se poslednji umaknili in spoznali svojo stvar za izgubljeno, preden se je boj sploh začel. Proti nazorom svojega nasprotnika se lahko borimo in zavračamo njegovo mnenje, dejstev in dejanj ni mogoče zanikati. Plezanje ekstremnih smeri je pri nas nujna posledica našega razvoja v preteklosti in nekaj organskega, kar raste iz našega življenja in iz naših razmer ter je tesno povezano z našo splošno družbeno stvarnostjo in živi ter utripa z njo vred. Če že odkrijemo kake paralele z alpinistiko pri drugih narodih, na primer pri Italijanih, Nemcih ali Francozih po vojni, potem to še ni neovrgljiv dokaz, da je vse naše plezanje le golo posnemanje, temveč lahko iz te podobnosti razvoja izvajamo tudi zaključke, ki govore novemu gibanju v prid.
Toda neke sledi iz trenj zadnjih let so le ostale. Nasprotniki so novemu gibanju dali pravzaprav njegovo ime. Beseda »ekstremizem« je izgubila svoj slabi pomen, mladi plezalci so jo zapisali na svoj prapor in dandanes utegnete najti celo človeka, ki bo ponosen in vesel, če mu rečete ekstremist. Ta pojav ni nov; tako so na primer v naši literarni preteklosti prišli do imena mladoslovenci in na tak način je ob prelomu stoletja dobila ime literarna struja dekadenca. Mogli bi celo podvomiti, da je novo gibanje prišlo do svojega imena izključno le na ta način. Ime ekstremizem poznajo tudi Nemci in ekstremni plezalec je pri njih prav tehnični termin in pomeni plezalca, ki je sposoben samostojno plezati v smereh pete in šeste stopnje.
Novo gibanje, ki ga bomo odslej dalje sicer brez natančnejše opredelitve in omejitve imenovali ekstremizem, se je pri nas razmeroma precej naglo zavedelo samega sebe, kar je precej redko. In še več: ekstremizem se je navzven celo manifestiral, kar je pri nas še redkejše. V knjigi V naših stenah beremo na drugi strani med drugim: »Ta pojav, ki je pri nas po vojni zajel celo plast plezalcev – na tem mestu ga bomo zajeli v vsej njegovi obsežnosti in mnogostranosti pod imenom ‘ekstremizem’ (To ime se tukaj prvič uporablja v tako širokem pomenu.) ni nov in o podobnem razmahu ekstremizma pri drugih narodih moremo govoriti že v desetletju pred zadnjo vojno ali pa tudi še po njej.« In dalje: »Kot vsako novo gibanje je tudi ekstremizem pri nas naletel na odpor … Ekstremizem se pri nas ni izrodil v maniro, temveč je bogato oplodil naš alpinizem, čeprav predvsem s tehnične plati in s tem je že dokazana njegova nujnost in pravica do obstoja.« Itd.
Iz vsega povedanega je torej razvidno, da se je v naši alpinistiki pojavil močan tok in v medlih obrisih smo skušali prikazati njegove pričetke in smer gibanja. Težko je reči, do kakšne višine je že seglo novo gibanje in ali se bo vzpelo še više ali pa se je krivulja v zenitu že nagnila navzdol. Končno pa je tudi odveč dajati prognoze za dogajanje v prihodnosti; čas bo sam razsodil in kakor reka izvrgel in naplavil ob bregu vse gnilo in nezdravo in to ne glede na kakršnekoli napovedi ali želje.

Za zaključek je potrebno še, da znova poudarimo, da v pričujočem članku govorim le o ekstremizmu in o ekstremnih plezalcih, torej tistih, ki plezajo smeri pete in šeste stopnje. Precej pa je pri nas skromnejših alpinistov, ki se zadovolje z nižjo težavnostno stopnjo in sploh nimajo višjih ambicij. Zgrešeno bi bilo, če bi ti sodili pričujoči članek kot nekako poveličevanje ekstremizma in kot napad nase. Tega v članku ni in kdor pride do takih zaključkov, podtika članku misli, ki jih v njem ni. Nikakor ni edini in tudi ne najlepši namen alpinistike šesta težavnostna stopnja, prav tako kakor ne more biti edini namen športa tekmovanje. Kdor bi tako mislil, bi bil podoben trenerju, ki hoče iz zaupanih mu športnikov narediti republiške, državne ali celo svetovne rekorderje. Alpinizem je široko polje udejstvovanja v gorah, kjer je prav za vse prostora, prav tako za ekstremista kot za človeka, ki je srečen, ker je prišel na vrh po smeri prve težavnostne stopnje. Po vrednosti ni nobene razlike med obema skrajnostima, neredko preprost planinec etično celo nadkriljuje šestostopnjaša, ki si prizadeva le za zunanjim efektom svojih dejanj.
Prizadeti pa se po tem članku lahko počutijo tisti, ki menijo, da je treba ekstremizem pregnati iz naših gora. Njihovo prizadevanje je že doživelo polom in podobni so modrijanom, ki bi se domenili, da bodo na primer v športu složno udarili po vsakomer, ki bi presegel določeno znamko. Po njihovi logiki namreč boljši rezultati jemljejo veselje do udejstvovanja vsakomur, ki jih ne more doseči in so torej vsekakor negativni.

*****

JANKO BLAŽEJ, BESEDA O EKSTREMIZMU – PV 1954, št. 12, str. 633.

– Fedor Košir: predsednik Planinske zveze Slovenije od leta 1948.
– Boris Režek: eden vodilnih plezalcev, ki so pred vojno sistematično obdelovali stene v Kamniških in Savinjskih Alpah. Napisal alpinistično zgodovino te gorske skupine, Stene in grebeni, PZS 1959.
– Joža Čop, Miha Potočnik, Pavla Jesihova: med vodilnimi predvojnimi plezalci v Julijcih; France Ogrin, Vinko Modec, Pavle Kemperle: med vodilnimi v Kamniških in Savinjskih Alpah.
– tehnični termin: strokovni izraz ali oznaka.
– V naših stenah: plezalni vodnik z izborom smeri, avtorji Igor Levstek, Rado Kočevar in Mitja Kilar, PZS 1954.
– manira: navada, postavljaško obnašanje.

NA SAMOTNEM VRHU

Vlado Fajgelj

Preživljam čudovito lepo nedeljsko popoldne na Ojstrici. Nikogar ni bilo v koči, pa sem se sam napotil na vrh z namenom, da počakam na sončni zahod. Nebo je bilo jasno – brez oblačka in vlage je bilo ravno dovolj, da se je obetalo lepo sončno slovo.
Nehote sem se vprašal, zakaj sem danes sredi pisanih jesenskih barv, sredi zaplat novega snega po poličkah, sredi mavričnih barv, zakaj sem sredi vse te redke lepote – sam? Kje so tovariši, s katerimi sem sredi poletja zabijal kline, kje so mladi fantje iz plezalnih šol in zimskih tečajev, kje so alpinisti, ki jih vidim na alpinističnih sestankih?
Pred očmi mi bliskajo prizori s sestankov, prizori z zbora načelnikov, z zbora alpinistov, v ušesih mi zašume besede posameznikov.
Saj res, kaj neki bi delali tukaj? Saj to ni alpinistični čin, saj tu ni problema, mar se ne zavedaš, da je prvi sneg zalil oprimke – poletna sezona je končana!
Če pojmujemo alpinizem kot udejstvovanje v gorah – v Alpah – z namenom, da spoznamo njih prirodo in sebe – svoje duševne in telesne zmožnosti, potem ti ugovori odpadejo. S takšnim nazorom je nujno povezano udejstvovanje v vseh letnih časih, ob vsakih vremenskih razmerah, kajti vsak mesec – vsak dan – celo vsaka ura je v gorah drugačna; različne razmere pa terjajo različno tehniko, različen odnos in različno udejstvovanje. Alpinizem v tem širokem – vsestranskem smislu terja primerno zimsko in letno plezalno tehniko, smisel za prirodo, za opazovanje, terja sistematično udejstvovanje vse leto, terja določeno stopnjo prirodne inteligence. Na drugi strani alpinizem v takšni obliki tudi nudi človeku mnogo več kot sicer.

Danes povečini razširjeno pojmovanje pa je vsebino alpinizma zožilo na vsebino plezalstva. Alpinist-član je, kdor prepleza samostojno III. stopnjo in ga odsek sprejme na svojem sestanku. Dober alpinist je, kdor prepleza čimveč težkih smeri (V. in VI. stopnje) v čim krajšem času, pod čim slabšimi pogoji, z minimalno uporabo klinov. Vrednost alpinista torej dobimo, če število plezalnih smeri pomnožimo s koeficientom povprečne težavnostne stopnje in številom klinov in delimo s številom plezalnih ur. Lepa formula, kaj? Kako bi tudi sicer, če po vzorcu športnih metod sestavljamo ranglisto alpinistov, če moramo sestaviti reprezentanco vrhunskih alpinistov! Toda, če že ne gre drugače pri problemih vrhunskih alpinistov, pri ekspedicijah, potem nedvomno teh idej ali bolje teh metod ne bi smeli vnašati med vse alpiniste, v vsak odsek, v miselnost vsakega novinca.

Po današnji alpinistični vzgoji dobi vsak novinec pri nas z redkimi izjemami vtis, da gre pri alpinizmu samo za to, da preplezaš čim težjo steno. S tem si napravil alpinistični čin, ki ga je vredno kot znamko shraniti v kroniko odseka. Ti čini ti pomagajo, da postaneš član, da bo s tabo hotel plezati tudi starejši ali boljši plezalec, da se piše o tebi po časopisih, da zagledaš tuje gore – skratka da si slaven alpinist. Za to bi bilo edino primerno ime – plezalstvo kot športna panoga zase. Alpinizem pa poleg tega vključuje turno smučanje in z njim zvezane zimske pristope na vrhove, v stene, vključuje opazovanje narave in sebe ter ima pri vsem tem tudi nekaj raziskovalnega, znanstvenega v sebi. Predvsem pa se mi zdi, da alpinizem ne vrednoti dejanja po težavnosti, ampak po doživetju.

Težavnostne stopnje so nedvomno pripravna reč za medsebojno sporazumevanje alpinistov. Pripomorejo nam, da si hitro in enostavno predstavljamo, na kakšne fizične težave bomo naleteli. Toda v današnjem odnosu do alpinizma težavnostne stopnje marsikomu grenijo ture, marsikoga ponižujejo in marsikomu zapirajo pota v najlepše kotičke gora. Morda ni res? Kolikokrat se pregovarjamo o tej ali oni smeri in zamahnemo: »Ah, to je navadna trojka, ah, on pleza samo štirice,« ali celo »ah, njegove prvenstvene so sami ‘šodri’ – tretje stopnje!« Koliko lepote je v klasičnih smereh prvopristopnikov preko naših sten! Težavnostna stopnja ne sme biti merilo vrednosti, ampak le težavnosti! Le tedaj bomo imeli pravilni razvoj mladih alpinistov, razvoj, ki se bo skladal z duševnim in telesnim razvojem, razvoj, ki bo izključeval prehitevanje zmožnosti zaradi uveljavljanja in bo pustil pozitivne sledove na telesu in miselnosti, le tako se ne bo nihče sramoval plezati lahke smeri in, kar je najvažnejše, alpinizem bi kot tak postal življenjski študij.
Če izhajamo iz ideje, da je alpinist le tisti, kdor pleza V. in VI. stopnjo, če imaš občutek, da sicer nisi enakovreden član alpinistične družbe, potem pridemo sčasoma tudi do spoznanja, da je nemogoče vse življenje biti alpinist. Saj se tudi nogometaši sčasoma poslovijo od zelenih polj, atleti zapustijo dirkalne proge in smučarji zložijo smuči. Še posebno pa velja za ekstremno plezanje, da mu je človek kos le v razmeroma (povprečno vzeto) kratki dobi. Alpinizem v svojem širokem in po mojem edino pravilnem smislu, pa ne samo nudi, ampak naravnost terja vso življenjsko dobo – od mladostnega poleta do starejše preudarnosti, je študij, ki ga le redki dejansko končajo. Čopov Joža opravlja višje izpite, nešteto pa jih je omahnilo – fizično ali duševno – ne pod težo let ali ohromelih nog, ampak pod težo napačnih idej in zgrešene taktike.
Napačnih idej v tem smislu, da so v prvih letih polni življenjske sile videli edini smisel v V. in VI. stopnji, videli edini smisel v ekstremnih težavah, ki jim kasneje niso bili več kos. Zato so izgubili smisel in odnehali. Primerov pri nas ni treba iskati in jih bo še nešteto, če se odnos ne bo spremenil.

Zgrešena taktika v bistvu izvira iz napačnih idej, tako da se v prvih letih pretirava, preskakuje razvoj zaradi uveljavljanja, konkurence, večjega deleža klinov, za udeležbo v inozemstvu, kar vse pripelje do nesreč, poškodb, trajnih negativnih posledic na telesu in v miselnosti. Nekdaj navdušeni alpinist postane njegov vneti nasprotnik – celo vodja nevednih laičnih nasprotnikov kot žrtev tega »zla« – v bistvu kot žrtev napačne ideje!
Zato so le redki, ki zmorejo ta življenjski študij, zato ni pravilnega prenosa tradicij od starejših na mlajše, zlasti še zato ne, ker nam je vojna vzela precej že sicer kratkih generacij.
Toda to bi se mimogrede premostilo, če bi se dejansko zavedali, kaj nam nudi široko pojmovani alpinizem. Prva, že na zunaj vidna pozitivna stvar bi bila ta, da bi z manjšimi zahtevami po specialnih plezalskih talentih odprl večje možnosti za širši krog ljudi, ki bi z lahkoto obvladali zimsko tehniko v snegu in recimo ledu in poletno do V. stopnje, to je v glavnem III. in IV. stopnjo. Ni naključje, da so naši najboljši alpinisti – plezalci domala vsi študentje. To nam zgovorno priča, da najtežavnejše smeri poleg vseh ostalih faktorjev terjajo tudi dovolj časa za trening, kar nedvomno niti časovno niti materialno ne more biti dano vsem delovnim ljudem. Zlasti čas je tu poleg bližine hribov osnovnega pomena in upam si trditi, da je udejstvovanje v vrhunski alpinistiki mimo talenta omogočeno vsaki normalno razviti osebi, ki ima dovolj časa za trening. Toda ker tega polno zaposlen človek nima, vidi pa v vrhunskem alpinizmu, o katerem se v časopisih edinole piše, edini cilj alpinizma sploh – zato imamo danes stanje, kakršno je. Z drugačnim pojmovanjem alpinizma pa bi dobili širše družbice z zdravimi idejami, brez zavisti in pretehtavanja osebe po težavnostnih smereh, ampak z visoko razvitimi zdravimi tovariškimi odnosi, z bogato vsebino sestavkov poljudnoznanstvenega značaja, z bogato vsebino skupnih in individualnih akcij, ki bi imele tudi opazovalno komponento lepo združeno s športnim momentom. Tu se nam še odpira ena od najvažnejših potez alpinističnega udejstvovanja – namreč zbiranje dragocenih znanstvenih podatkov. Kajti alpinist more priti marsikam, kamor ne more vsakdo. Lahko izmeri višino marsikakega roba, lahko pregleda marsikatero votlino sredi stene, lahko mu je znan ves sistem plazov v njemu najbližjem okolišu. Morda je ravno to slednje ena najzahtevnejših oblik »raziskovanja«, ki čaka alpiniste. Pa to le mimogrede. Alpinist lahko najprej opazi poškodovano zavarovano pot, lahko že v zimskem času opazuje, kateri faktorji najbolj rušijo steze, kje bi napravili novo pot, kje bi najprimerneje postavili kočo. S tem bi alpinizem dobil svojo praktično komponento, ki mu jo ravno v današnjem času pod izrazom parazita v društvu največkrat odrekajo. To bi še prav posebno prišlo do izraza sedaj, ko postavljamo prve zidane zimske markacije, pri čemer običajni markacisti, ki obiskujejo gore le v poletnem času, sploh odpovedo.

Vse to bi bila široka osnova alpinizma, njegova prva stopnja v vzgoji novincev in delno sredstvo za družabno krepitev alpinističnih odsekov, za njihov moralni dvig in intelektualno vsebino. Iz te široke dejavnosti, iz teh širokih ciljev bi nujno že samo po sebi zavzemalo plezalstvo višek alpinističnega udejstvovanja, kulminacijo doživetja – krono uspehov. Toda samo to – ne pa edini samemu sebi namen! Tako bi oživele naše koče tudi ob jesenskih in spomladanskih nedeljah, s smučmi bi bile preprežene naše samotne kmetije, planine, tihe krnice brez težkih sten, plazovite grape bi bile dodobra raziskane, turno smučanje bi lahko uredilo svoje dragocene vrednote, s pravilnimi odnosi bi se vstopalo v steno.
Rezultat vsega tega bi končno bil, da mladi alpinist ne bi nikoli izgubil smisla za gore. Ko ne bi bil več zmožen V. in VI. stopnje, bi našel globok smisel v lažjih in zato nič »manj vrednih« smereh, v vzgoji mlajših, v zbiranju izkušenj z različnih prej omenjenih področij in naši vzgojni napori bi dosegli mnogo boljše uspehe.

Saj res, imamo tečaje, plezalne šole … Toda kje so rezultati? Od petnajstih v plezalni šoli ostane v AO le eden, v najboljšem primeru dva. Od dvajsetih v tečaju srečaš drugo leto največ pet ljudi; in to so seveda sami zimski tečaji, ko se kot volkovi v gozdovih tudi alpinisti nekoliko bolj združimo v krdela, medtem ko je poleti »res škoda dragocenega časa za III. in IV. stopnjo, pa še z novinci!«
Brez ovinkov si upam trditi, da so plezalne šole v takšni obliki, kot se pri nas povečini izvajajo, popolnoma odveč, da se milo izrazim o njihovi škodljivosti za napredek našega alpinizma. S predavanji o zgodovini alpinizma, ki obsegajo v glavnem vrsto imen in letnic naših najzaslužnejših mož in organizacij – pa brez vsakih idej, s predavanji o nesrečah v gorah in o težavnostnih stopnjah ter z enomesečnim nabijanjem klinov ter vlačenjem novincev preko tridesetmetrskih sten ne bomo povečali naraščaja. Primeri, ko najdemo v plezalnih šolah prve dni vrsto mladih, nadobudnih, a plašnih mladeničev, od katerih nekateri sploh še niso bili v gorah (!), ki jih pa pretežka proga šole dokončno odbije od plezanja – takšni primeri niso redki. Spominjam se vrste mladeničev, ki so nedolžno zanihali med Plesiščem in Malim Turncem pod Grmado, ki so prvič zdrknili iz Male skalice in, ker še niso videli gora, jih drugi dan ni bilo več. Našli so se celo tovariši, ki so temu pritrjevali, češ saj je prav tako, kam bi pa prišli, če bi vsi ostali!
Kam bi prišli? Ob pravilni vzgoji bi prišli do tega, da bi postali močan steber planinstva, ne njegov parazit, postali bi del splošnega udejstvovanja mladine – ne pa le ozkega kroga, ob sestavljanju ekspedicij bi imeli na razpolago široko izbiro najrazličnejših strokovnjakov-alpinistov, mimo ekstremnih tehnikov plezanja in še celo vrsto prej omenjenih vrednot alpinizma bi lahko črpali iz številnejšega članstva. Toda to se ne da vzbuditi v plezalni šoli ali na tečaju. Kdorkoli je opazoval ali imel posla s plezalnimi tečaji ali šolami, je moral uvideti, da so vsaj delno uspevali tisti, ki so že bili v gorah, ki so že imeli vsaj v grobem razčiščene pojme o težavah, smislu, morda o idejah vsega početja; skratka pokazalo se je, da lahko novinec največ pridobi – ali izgubi – ob osebnem stiku s starejšim alpinistom, z vzornikom med starejšimi. Zato bi se moral zavedati vsak alpinist-član, da je učitelj in vzornik mlajšim z vsakim svojim početjem, da je odgovoren za njih zgrešene ideje in morda njihove tragične posledice. V vsakega novinca se je treba poglobiti, mu dati pravilen smisel, spoznati njegove hibe in jih znati pravilno prikazati z globokim smislom za prijeten tovariški odnos.

Že vidim, kako je ob svitu petrolejke zbrana pisana družba ob taroku, kako starejši pripoveduje o svoji zadnji prvenstveni, kako dva mlajša študirata svojo jutrišnjo turo in sprašujeta po nadrobnostih, kako se zložno razpredajo naveze po smereh v stenah, kako na koncu vsi zapojejo tisto: »Mi vrhov smo gospodarji …!« Že vidim v siju zahajajočega sonca ob sebi zanesljivega tovariša – gornika, zagorelega v obraz, z umazano vetrovko in starim klobukom, z raskavimi rokami in prijetnim nasmeškom na ustih, z bistrim pogledom zreva v daljavo, v neraziskan svet, poln prirodnih lepot in skrivnosti. Delava načrte in tehtava možnosti. Polna duševne in telesne energije sva kot dva mlada razigrana gamsa in vrsto sebi podobnih tovarišev imava v koči. Toda joj, kje sem, kam sem zašel?
Sonce tone in krvavordeča barva bo kmalu na višku. Ne vem, zakaj mi je sončni zahod ljubši od vzhoda. Nekaj simboličnega vidim v tem. Morda je to simbol propada dobrih človeških misli, veličastnih idej, morda simbol zahajajoče mladosti, simbol propada mojih svetlih idealov? Počakaj sonce, počakaj še za hip! Morda še kdo pride tu po južnem grebenu (ki je samo na enem mestu III. stopnje!), morda z vzhoda po razglednem Kocbekovem grebenu. Počakaj sonce, morda si še kdo ogleduje greben Ojstrica-Planjava in se pripravlja za zimsko turo, morda še kdo pride po popravljeni Kopinškovi poti. Saj poti je ogromno. Sonce pa tone, neusmiljeno tone in zaide …

*****

VLADO FAJGELJ, NA SAMOTNEM VRHU – PV 1955, št. 3, str. 117.

– Vlado Fajgelj (1933-1955): izredno priljubljen, obetajoč geograf in biolog, alpinist in jamar. Sistematično obdeloval planšarstvo v Gornji Savinjski dolini, svet Dleskovške planote, združeval študij s plezanjem, veliko razmišljal o idejni vsebini alpinizma, ki naj bi ne bil sam sebi namen, merilo pa naj bi bilo doživetje. 26. junija 1955 ga je v Modec–Režkovi smeri Štajerske Rinke smrtno zadel padajoči kamen.
– kulminacija: višek, vrhunec.
– Turnc pod Grmado: plezalni vrtec – plezališče nad Savo pri Tacnu, ki so ga prvi uporabljali skalaši.
– Joža Čop (1893-1975): skalaš, gorski reševalec in vodnik, izreden plezalec s številnimi odličnimi vzponi. Bil je vodilni v »zlati navezi« (s Stankom Tominškom in Miho Potočnikom). 1945. leta je pri 52 letih s Pavlo Jesihovo preplezal znameniti osrednji steber v Triglavski severni steni; ko je soplezalka obnemogla, je izplezal sam, odšel po pomoč in se vrnil z reševalci. Šegav in izredno priljubljen – naša osrednja alpinistična osebnost po vojni. (»Če se nisem imel kam prijeti, sem se pa na meglo uprl. Veš, jaz hodim po tleh z očmi, ne z nogami«)

PSIHOLOŠKA STRAN ALPINISTIKE

Janez Jerovšek

Človek si prizadeva, da si pojasni vse pojave na svetu, da si razjasni vso stvarnost. Ne zadovolji se samo s spoznanjem materialnega sveta in družbenih pojavov, temveč hoče spoznati tudi sebe in svojo dejavnost v tem materialnem svetu. Hoče si razjasniti vzrok vsake svoje dejavnosti. Človek ne more živeti brez odgovora na vprašanja.
Alpinistika spada v tisto vrsto človekove dejavnosti, ki sama po sebi dela videz nesmiselnosti. Zato moramo alpinisti to dejavnost razjasniti in razložiti sebi in drugim. Vedeti moramo, od kod izvira naša želja po premagovanju sten, ko vendar lahko dosežemo vrh lepo po nadelani poti. Vedeti pa moramo tudi, kakšen pomen ima alpinistika za nas in kakšno je njeno mesto v naši družbi. Spoznati moramo družbene korenine alpinistike.
O vsem tem se je že mnogo pisalo, vendar moramo kljub temu priznati, da smo v zadregi, če nekdo terja od nas pojasnila, zakaj se podajamo v strme in nevarne stene. Odgovori na ta vprašanja so v veliki meri odvisni od duha dobe in svetovnega nazora tistih, ki te odgovore dajejo.
Alpinistiko bi radi razjasnili predvsem po psihološki poti. Po tej poti se bodo razjasnila tudi vprašanja, kakšne sociološke korenine ima alpinizem in ali je alpinistika šport ali ni.
Bistvo človeka je njegova aktivnost. Od vrste aktivnosti je odvisen tudi način njegovega življenja. Poudariti moramo, da ima človek nagonsko, podzavestno željo po močnem doživljanju. Doživljanje pa človeka psihološko utruja in izmuči, lahko pa ga tudi sprošča in osvežuje. Dejstvo je, da doživljanje povzroča vsaka vrsta dejavnosti, čeprav je intenzivnost doživljanja odvisna od vrste dejavnosti. Tako fizično in duhovno delo spremlja doživljanje, le da je intenzivnost pri duhovnem delu običajno mnogo večja kot pri fizičnem delu. Ne moremo zanikati dejstva, da fizično delo ne povzroča samo telesne utrujenosti, temveč tudi duševno. In tudi prekomerno duhovno delo povzroča do neke mere tudi telesno in ne samo duševno utrujenost. Na svoj način doživljamo, ko fizično delamo, ko poslušamo predavanja ali ko sami predavamo, ko študiramo, ko gledamo film ali dramo ali ko poslušamo glasbo, ko igramo odbojko, košarko ali kako drugo vrsto športa. Končno na svoj način in sicer na zelo intenziven način doživljamo v alpinistiki.

Znano je, da je alpinizem proizvod moderne družbe, produkt industrije, mest, burnega, naglega in intenzivnega življenja. Ni pa samo alpinistika produkt moderne družbe, temveč večina športov ali vsaj njihova množičnost. V tem pogledu alpinistika ne dela izjeme. Človek, ki živi v burnem mestnem življenju, postane pri svojem delu, pri vsakdanjih skrbeh in načinu življenja utrujen in psihološko nasičen. Zato si nujno prizadeva za dejavnostjo, v kateri bi se odpočil in psihološko sprostil, da si na ta način pridobi novih moči za težave, ki jih ima v vsakdanjem življenju. Izbira v načinu dejavnosti, v kateri se bo odpočil in psihološko sprostil, je odvisna od njega. Psihološko se bo sprostil s tem, da se udejstvuje v kakem športu ali pa se pelje s kolesom na deželo in opazuje prirodne lepote ali če gre na lov in podobno. Nikakor pa ne drži to, da bi človek bežal iz »te umazane« moderne družbe in iskal samote v prirodi ali steni. Alpinistika nima nič skupnega z Rousseaujevim klicem »Nazaj k prirodi«. Mnenje, da je alpinistika beg iz družbe, je izraz družbe in določenega duha, ki vlada v tej družbi ter kaže obup nad življenjem, pesimizem. Že samo dejstvo, da se v desetih dneh naveličamo plezanja in si zopet želimo nazaj v »umazano« družbo, polno dinamike in zanimivosti, nam potrjuje, da alpinistika ni beg iz družbe.

Rekli smo, da se človek odpočije in sprosti v raznih vrstah športa, lovu, alpinistiki itd. S tem smo nakazali neko podobnost med športom in alpinistiko. Ta podobnost je res tako velika, da alpinistiko lahko imenujemo šport. Cilj vsakega športa ni predvsem v tem, da se telesno sprostimo, temveč v tem, da se sprostimo psihološko, da dosežemo prijetno in zadovoljno počutje. Tudi cilj alpinistike je v tem. Težje bi primerjali alpinistiko drami, filmu ali književnosti. Gledanje filma, drame ali čitanje dobre knjige nas navaja k temu, da začnemo misliti o sebi, družbi in svojem mestu v tej družbi. Film, drama ali dobra knjiga ima namen človeka izpremeniti, izboljšati; v njem budi čustva človečnosti in etične principe. Alpinistika nima tega rezultata, priznati pa ji moramo, da ima določene etične učinke in v tem je tudi njen kulturni pomen. Vendar je mnogo bližja športu kot kulturnemu pojavu. Kot vsak šport tudi alpinistika s fizičnimi sredstvi izziva intenzivnost doživljanja.

Mika nas predvsem to, kakšno je to doživljanje in kakšen pomen ima za nas? Prva značilnost doživljanja pri alpinistiki je intenzivnost. To lahko potrdimo s tem, da to doživljanje po daljšem obdobju lahko zelo natančno obnavljamo v spominu; le intenzivna doživljanja nam ostanejo za dolgo v spominu. Aktivno doživljanje pa ima za človeka vedno zelo velik pomen, ker se v njem oprosti vseh mogočih občutkov, instinktov in se duhovno osvobodi. Če analiziramo doživljanje, ki ga dosežemo pri alpinistiki, vidimo, da je zelo kompleksnega značaja; saj v njem pridejo do izraza prav vsi psihični procesi; občutki, pozornost, mišljenje, čustvovanje in volja. Težko najdemo človekovo dejavnost, v kateri bi prišli vsi ti psihični procesi tako kompleksno in tako močno do izraza, kot je to v alpinistiki. Prav ta svojstvenost doživljanja, ki ima v veliki meri res moralni in etični pomen, je tisto, kar je mnoge privedlo do tega, da alpinistike ne štejejo za šport. Že pri občutkih vidimo, da se človekova občutljivost v steni silno poveča. Tip zazna najmanjšo krušljivost skale, hitro najde najmanjši oprimek, oči mu skrbno in pozorno iščejo izhoda. Pozornost je koncentrirana kot malokdaj. Asociacija predstav postane bliskovita. Mišljenje je aktivno in čim težja je situacija, tem bolj je koncentrirano. Težko najdemo dejavnost, v kateri bi bilo mišljenje tako koncentrirano na en sam predmet, kot je to v alpinistiki. V določenih težkih situacijah v steni zavisi od brzine in koncentracije mišljenja usoda našega življenja. Povsem svojevrstno je čustvovanje, ki ga doživljamo v alpinistiki. Ne moremo ga primerjati z nobenim drugim čustvovanjem.

Posebno pomembno je čustvo strahu. To čustvo ima etični značaj. Doživljanje v procesu plezanja ni vedno ugodno in prijetno, temveč mnogokrat naravnost mučno in dramatično. Strah, ki ga često doživljamo v steni, je neprijetno in neugodno čustvo. Strah pa je eden najvažnejših psiholoških momentov v procesu doživljanja pri alpinistiki. Napačno je mnenje, da zavestno, namerno izzivamo čustvo strahu. Uživamo pri plezanju samo takrat, ko imamo občutek varnosti, ko nas ne obdaja čustvo strahu. Čustvo strahu dela naše plezanje neprijetno, ki se ga izogibamo, vendar mu nujno podlegamo. To čustvo močno vpliva na našo duševnost in doživljanje zapleta. Ne drži, da zavestno iščemo nevarnosti, kot ne drži, da zavestno izzivamo čustvo strahu. Morda si podzavestno želimo nevarnosti in čustva strahu. Zanimivo je posebno to, da nas čustvo strahu, ki je po svojem značaju mučno, duševno sprošča, ko končamo s plezanjem, in bogati našo duševnost.

V posebno težkih situacijah, kjer vidimo, da najmanjša raztresenost lahko povzroči smrt, spoznamo in občutimo vrednost našega življenja. Prav v tem, da posameznik spozna vrednost svojega življenja, je velik etični pomen alpinistike. Alpinistika vzgaja ljudi v optimiste.
Cilj alpinistike je alpinistični čin. To je najbogatejše doživetje. Ni plezanje tisto, ob katerem največ doživljamo. Ko plezamo, si želimo čimprej iz stene; zato v alpinistiki ni najvažnejše plezanje, temveč alpinistični čin. Šele po končanem plezanju občutimo pravo doživetje in pravo zadovoljstvo.
Pri plezanju je vsa pozornost usmerjena na neposredni predmet, to je na skalo. Tudi vse doživljanje je enosmerno in koncentrirano; zato tudi nismo dojemljivi za lepoto v času plezanja. Vso lepoto, ki jo vidimo med plezanjem, samo miselno dojamemo, ne pa čustveno. Vemo, da obstaja lepota, vendar je malo občutimo. Estetsko čustvo je zaradi enostranskega značaja doživljanja skoraj omrtvičeno. Ko pa pridemo iz stene, ko sedemo na skalo, zadovoljni sami s seboj kot malokdaj in ko se razgledamo naokoli po svetlikajočih in bleščečih se vrhovih, se naše estetsko čustvo zbudi in potencira. To estetsko čustvo, ki ga doživimo po končanem plezanju, je zelo intenzivno. Značilno je to, da je estetsko čustvo tem bolj omrtvičeno, čim težje je plezanje in obratno: čim lažje je plezanje, tem bolj smo dovzetni za lepoto. Ne mika nas samo plezanje v skrajno težavnih mestih, kjer je doživljanje dramatično in včasih mučno, temveč je zanimivo in prijetno tudi lahko plezanje, ker vzbuja estetsko čustvo. Iz tega se vidi, da sta način in intenzivnost doživljanja v mnogem odvisna od stopnje težavnosti. Alpinisti nismo brezbrižni in neobčutljivi do lepote, kot nam to često očitajo.

Često si postavljamo vprašanje, zakaj plezamo, zakaj se podajamo v strme in nevarne stene?
Človek je najbolj komplicirano bitje, poln nemira, želja in hrepenenja. Alpinistika je samo eno izmed sredstev, s katerimi hoče človek potolažiti svoj nemir in svoje želje. Nagonsko išče sreče in zadovoljstva. Malokdaj se zaveda, da je srečen in zadovoljen. Prav po izvršenem alpinističnem dejanju pa se počuti srečnega in zadovoljnega. Duševno se čuti bogatega. Postavlja pa se vprašanje, ali se izplača za ceno sreče in zadovoljstva izpostavljati naše življenje v take nevarnosti, kajti priznati moramo, da je alpinistika najnevarnejši šport. Tudi najspretnejši izkušen alpinist lahko podleže v steni. Noben alpinist ne more dokazati, da kljub vsej spretnosti in previdnosti v steni ne obstaja smrtna nevarnost. Kako bomo odgovorili na zgornje vprašanje, je odvisno od tega, ali ima alpinistika za nas smisel ali ga nima.
Osnovno prizadevanje človeka je, kako zadovoljiti materialne in duhovne potrebe in želje. Alpinistika je samo eno izmed sredstev, sicer eno izmed zelo nevarnih sredstev za zadovoljitev človeka. V praktični dejavnosti se človek niti ne zaveda nevarnih sredstev, ki jih uporablja za zadovoljitev ali pa jih reducira na minimum. Tudi alpinisti običajno ne mislimo na to, da se spuščamo v velike in celo smrtne nevarnosti.
Alpinistika dela ljudi duševno vedre, pogumne in radostne. Vliva ljudem samozaupanje in samozavest. V tem je tudi velika etična vrednost alpinistike.

*****

JANEZ JEROVŠEK, PSIHOLOŠKA STRAN ALPINISTIKE – PV 1957, št. 6, str. 308.

– Janez Jerovšek (1929): doktor sociologije, univerzitetni profesor in znanstvenik. Plezal z alpinisti iz domžalskega alpinističnega odseka, Jankom Blažejem in drugimi; v PV pisal tudi o Jožu Čopu in Klementu Jugu (»Juga presojamo in ocenjujemo po tem, kaj je naredil za naš alpinizem in ne po tem, kakšna življenjska načela je imel; in ne obsojamo ga zaradi tega, ker se njegova načela ne skladajo z našimi, bolj realnimi in življenjskimi.«), napisal 7 znanstvenih knjig in preko 200 strokovnih razprav.

RAZMIŠLJANJE O SLOVENSKEM ALPINIZMU

Marko Dular

Zimski vzponi! Igramo se ekstremiste! Prav tako Francozi, Nemci, Avstrijci, Italijani in drugi. In kaj so zimski vzponi v Todesverschneidungu, Lalilederju, Marmolati? Norost! Isto so vzponi na Stol, Golico, Kamniško sedlo in končno še vsi ostali. Nespametna je že sama ideja planinstva. Bilo je tako pred stoletji. Danes tega nihče ne imenuje vratolomnost.
Zakaj? Kaj pa je nenavadnega pri gornjih zimskih vzponih? Težavnost stene, mraz, sneg, led, plezalci sami. Pa to še ni vse!
Popolnoma naravno je, da naleti vsako drzno dejanje pri ljudeh, ki niso sposobni narediti kaj takega ali pa načelno zavračajo vsak poskus v neznano, na neugoden odmev. Vendar v tveganju je napredek. Brez tega si ni mogoče zamišljati niti človeka na najnižji stopnji kulture, kaj šele na višji stopnji. Tvegajo posamezniki, množica pa ostane negibna. Seveda drznim posameznikom z leti marsikaj priznajo. V davnini so jih imenovali »čudake, posebneže«, v novejši dobi, v dobi strojev in tehnike, pa latinsko – ekstremiste. Mnogo dobrin, na žalost tudi zlih, ki jih je deležen sedanji svet, izvira ravno od takih ekstremističnih duhov. Sčasoma se je ta beseda oprijela vsega, kar prehiteva vesoljno inertnost«, kar ni v skladu s togimi zakoni in idejami – skratka vseh »nezdravih pojavov.
Na kakšen odpor je v konservativnih krogih naletel vzpon v severnim steni Matterhorna! »To je vzpon, ki v 90 odstotkih pomeni smrt!« so grmele starejše avtoritete. Če bi držala njihova hipoteza, bi le vsaki deseti navezi uspelo uiti tej dirki s smrtjo. So se uresničile napovedi? Nevarnosti v severni steni Matterhorna so prav take kot pri prvem vzponu na goro. Kljub največji tehnični izpopolnjenosti bo vzpon še vedno imel določen odstotek nevarnosti, je zapisal znani angleški gornik. Te misli lahko prenesemo na nove moderne smeri šeste stopnje – zgornje meje.

Množice plezalcev se zaletavajo v stene, ki so pred desetletji uživale ugled ekstremnih stvari. Pobijajo se, padajo, sprevod pa gre naprej. Kjer so pred leti plezali tvegaje, s problematičnim varovanjem, srše danes množice klinov. Uboge stene! Porazno je spoznanje, da je naprimer v Veliki Cini že nad sto klinov. Kje je tu še blaznost ali tveganje? Ni vreden svojih prednikov, kdor ne skuša biti boljši od njih. So se oni mučili, da boš živel na njihov račun, ne da bi prispeval česa svojega? Razvoj mora navzgor in naprej! Nekateri plezalci se tega zavedajo in iščejo težje detajle. Detajle, ki terjajo od človeka vse, kjer vsi izgovori o užitku odpadejo, kjer vsak trenutek čakaš, kdaj se boš znašel nekaj desetin ali stotin metrov niže.
Še bolj je razpihal ogenj alpinističnih sporov vzpon v zahodni steni Malega Druja. Ali je to sploh še človeško? Več let nadelavati tisoč metrov visok zid, vrtati luknje, ginevati od žeje in lakote? Je, na vsak način je! Lažje stene so že vse preplezane. Plezalci iščejo novih problemov. Spuščajo se v detajle, se uče in prišli bodo časi, ko bo zapelo kladivo v najbolj odurnih strmalih, v tisočmetrskih stenah Andov in Himalaje.
Iluzije? Če ne bi stremeli za nedosegljivimi cilji, še dosegljivih ne bi dosegli!
Vsak si sam utira življenjsko pot – primerno značaju. Nekdo išče težav in problemov, hoče boja, brez tega ga uspeh le razočara. Drugi se težav boji, išče najlažjih izhodov, brez moči se ustavi pred najmanjšo zapreko in išče pomoč pri drugem. Nekdo se poloti dela hrupno, drugi je tih, kuje in snuje sam pri sebi; pride na dan, ko nisi malo presenečen nad drznim dejanjem tega navidez nepomembnega človeka. Tretjemu je vseeno, živi iz dneva v dan, ne dela si skrbi, kaj bo zvečer, kam bo legel; zanj je življenje pustolovščina. Njegov veseli, brezbrižni videz pa je včasih le bedna krinka notranjih bojev in skrbi.

Iste lastnosti, vrline in slabosti imajo plezalci. Ta bo slavil gorsko divjino, sam se bo potepal cele tedne po gorah, koval pesmi, občudoval sončne zatone, samotna jezerca, osamljeni grm sredi skalne divjine, raznežil se bo ob pogledu na svetlobelo gamsovo okostje. Romantiki, najstarejši, morda najidealnejši gorniki. Kaj nam pomeni njihovo početje? Iskanje nečesa nepoznanega, neotipljivega, kar daje duševni mir, polnost. In vse to – samo enemu. Koristnost njihovega početja je šele drugotnega značaja. Verjetno ne hodijo v gore, da bi dali ljudem umetnino, ampak iz lastnega nagnjenja.
Kar doživljaš v gorah, ne moreš opisati z besedo, s peresom ali z barvami. Umetnina je le bled odsev doživetega. Notranje življenje je nedotakljiva last posameznika.
Drugi »popolnoma nasprotni« tip gornika je plezalec-ekstremist. »Brez obstanka so ti huncveti. Cele dneve se obešajo po klinih. Jo bodo že staknili,« modrujejo. »Ti so oskrunili pravi idealni namen gorništva, suha veja, športaši so, tekmovalci na štoparice, vse za slavo, nič prida ne bo iz njih,« in še: »Taka je današnja mladina«. Debata je zaključena. Geslo »Škodljive pojave v alpinizmu je treba zatreti,« se širi po etru.

Tako so govorili pred sto, pred petdesetimi leti; tako govorijo danes in bodo še naprej. Dvoje svetov. Kaj je nepravilnega, škodljivega? Kakšni so ti skrunilci? Ali je zločinec, kdor ne klečeplazi pred večino? So stene nedotakljive?

Na istem so bili pred sto leti Whymper, Mummery, Tyndall in drugi. Takrat je gore branil duh neznanega, bile so ljudem vera, bog. Vrgli so s sebe ne tančico, ampak plahto vraževerja. Zgrozile so se množice – dejanja so ostala. Gnala jih je neka notranja sila, da potešijo ogenj, ki jih je žgal pri vsakem neuspehu silneje. Morda je ravno to neotipljivo, vendar polno življenje, kar gasi notranji ogenj, kar povzroča zadovoljnost, mir, mik plezalstva.
Naj ga imenujemo individualizem, ambicioznost, tudi bolestno … Drznost se je stopnjevala iz roda v rod. Je nenaravno, da je prišlo tako do akrobatskega ekstremizma? So dejanja ekstremistov nečastna? Ali je njihov boj lažji, manj silen kot boj prvih alpinistov? Že vidim modrega kritika, kako bo zapel svojo staro: »Kakšen smisel ima to? Igra z življenjem, tekma s smrtjo! Etično neopravičljivo! To je degeneracija.«
Res, praktičnega smisla nima. Ali pa imajo morda vsa človeška dejanja praktičen in gospodarski smisel? Saj nismo utilitaristi. To niso dejanja, ki bi neposredno koristila skupnosti. Alpinizem je že sam po sebi torišče za udejstvovanje osebnosti.

Pri tem pogledu nam postanejo razumljiva dejanja plezalca, ki se sprašuje: »Je zdrav pojav, če se plezalec pri prvenstvenem vzponu sredi stene zaklinja, da se ne bo nikoli več loteval tako težkih problemov, je zdrav pojav do skrajnosti izrabljati telesne in, kar je še veliko važnejše, duševne človeške sile v namen, ki težko najde kako opravičilo izven sebe?«
Larpurlartizem? Ne, razlog za tako početje je vsidran že v sami plezalčevi duševnosti. Vsi plezalci smo individualisti, naj to priznamo ali ne. Individualizem, afirmacija, prvenstvo – so gibalni momenti za tako početje. Kdor je kdaj občutil užitek plezanja, hrepeni naprej ali pa ga stena odbije in se vrne poražen v staro, enolično življenje.
V svoje prizadevanju pa plezalec nujno zadeva na – človeka. V robatih, ostrih gorah se kujejo največja prijateljstva in sovraštva, sovraštva iz nevoščljivosti in zavidanja. Kaj občutiš, ko se bori prijatelj v krušljivi prevesi z mokro počjo, ve le tisti, ki je to sam doživel. Vrv, mrtva mehanska vez, spoji dvoje življenj v zmago ali pogibel. In veselje po prestanih naporih, na vrhu stene, v viharju, ko tuli veter okoli robov in nanaša sneg na poledenelo skalo! Kolikor težja je bila pot, tem večje je veselje na vrhu (cilju). Ni pa vrh tisto, kar privlači, čar daje pot sama.

»In zopet nejevoljni kritikov glas: V take nevarnosti se spuščate…«
Nevarnost – plehka beseda! Ponižali, skrunili so njen pomen. Kaj vse že ni nevarnost v tem vrvenju histeričnega sveta! Res, tudi v gorah so nevarnosti, so pa povsod. Nikdar ne veš, kdaj se boš znašel pod kolesi avtomobila; prav tako v steni ne veš, kdaj bo zagrmelo in se kamenje zrušilo nate, kdaj boš zdrknil s poledenelih skal, kdaj se bo izruval razmajani klin … Igra z življenjem, tekma s smrtjo? Mar ni celo življenje tekma s smrtjo, igra z življenjem? Dvojica neločljivo povezanih pojmov. Smrt je nujnost. Kjer je življenje, tam je smrt. Ali narava živi in umira?
Ne, le preraja se. Absolutne smrti ni. Izmislil si jo je človek. To njegovo pojmovanje je podobno iskanju kapljic slane vode sredi oceana. Življenje – kemične presnove, fizikalna dinamika; smrt – nadaljevanje življenja; le tega ni, kar daje videz življenja – duha. Materija in energija smrti ne poznata; pozna jo le človek. Izrabljena je duševna energija, nima več pogojev za obstoj – izpremenila se je … Izgubiti te pogoje je človeka strah. Strah je zlo človeštva, premagati ga je umetnost življenja. Orožje proti strahu je pogum. In kaj je pogum? – Strah pred strahom.
So morda očitki samomorilstva plezalcem utemeljeni? Nihče me ne prepriča, da sta Forstenlechner in Larch plezala v zajedi med Dachlom in Rosskuppe – Todesverschneidung – pozimi iz strahu pred življenjem. Še mnogo je takih dejanj, ki pobijajo te misli. Samomorilec je resigniran, plezalec pa duševno visok in čvrst.

Ne opazite podobnosti med planinci, gorniki, plezalci? Cilj je skupen, le poti do cilja so različne. Doživetje nas druži. Naj se prepirajo med seboj ljudje, ki delajo za isto stvar, imajo iste interese? To je bratomor! Vsi ne morejo biti ali romantiki ali akrobati, drugače bi ne bili ljudje, ampak – kup mesa. Prisluhnimo Prešernu:

Pusti peti moj’ga slavca,
kakor sem mu grlo ustvaril!

Stare so te misli, vendar vedno nove. Klic po osebni svobodi!
Prvi korak pri nas je bil vzpon v Dedčevem razu. Odprla so se vrata moderne šeste stopnje. Tedaj pa je nebo zagrnil temen oblak. Grenak davek je terjala stena. Kot jata kavrov so se ugledni gorniki starejše generacije vrgli po ubogih plezalcih. Še sedaj ogrinja ta vzpon nekaj mrazotnega, tujega. To je morda vzrok, da je bil ponovljen le enkrat.
Vzponi v najtežjih stenah so se vrstili drug za drugim. Preplezane so bile sive plati v Travniku, Šitah, Rinkah in drugod. Nihče pa ni ponavljal teh smeri. Vzrok? Tisoč alpinistov je registriranih v mali slovenski deželi. Od teh dve tretjini skoraj ne vidita gora. Sto alpinistov hodi dvakrat ali trikrat letno v hribe, le dobrih dvesto jih ostane, ki narede več kot pet tur.
Se je skrčilo število, kaj? Vzemimo, da je bilo pred leti v Sloveniji sto aktivnih plezalcev (več kot deset tur letno). Deset jih je bilo sposobnih plezati v najtežjih smereh. Vsak je plezal letno eno do dve smeri pete ali šeste stopnje. Pet novih smeri, cela vrsta klasičnih pa neponovljena. Kdo bo ponavljal te? Prednost imajo seveda klasične. Ker leto nima 400 ali 500 dni, so nove smeri ostale neponovljene.
Temu je morda krivo slabo materialno stanje nekaterih plezalcev, nezainteresiranost in še mnogo drugih vzrokov.
Z leti pa je zanimanje za alpinizem popustilo. Prenehali so plezati. Le redki, čast jim, so vztrajali. Sedaj nam zaradi takega stopničastega razvoja manjka organskih vezi s starejšimi plezalskimi generacijami. Kako naj pričakujemo normalni razvoj v nenormalnem položaju!
Potrebujemo mladih ljudi ne po telesu, po duhu! Marsikak mladenič je v svojem mišljenju okoren starec. Stran z napadi malodušja! V delu je naša rešitev, rešitev problema slovenskega alpinizma.

Alpinizem je kulturni pojav in, če je kultura zrcalo naroda, ga negujmo, gojimo v širokih mejah, da ne bo kazal popačene podobe, ampak resnično podobo našega naroda!
Daleč smo zašli. Smo pa šele v letih 1948-1949, v letih silnega razmaha zimske alpinistike. Druga za drugo so klonile zasnežene stene pod stopinjami plezalcev. Kljub skromni opremi so želi plezalci velike uspehe. Ugodnim razmeram pa se imajo zahvaliti, da so bile neugodne posledice njihovih vzponov tako malenkostne.
Prišlo je leto 1952. Dogodila se je katastrofa v Špikovi steni. Premor v zimski alpinistiki.
Vrste plezalcev so se spet pomnožile. Pojavile so se vreče za bivak, kuhalniki in ostala zimska oprema. »Brez teh nihče več ne hodi pozimi v gore. Včasih smo gazili sneg pod steno brez pravega cilja, vendar navdušeno, z voljo. Ta se je umaknila računu, premisleku in podobnemu. A uspeh – malenkosten.« Tako nekako pišejo in govore ljudje, ki so v srajcah plezali preko poledenelih sten in grebenov. Pozabljajo pa, da se piše leto 1955, v katerem je bilo vsega skupaj okoli 50 jasnih dni, da je bilo 1. novembra v Gamsovem skretu meter pršiča, da je bila Koglova stena vseskozi poledenela in naprhana z novim snegom, da je bila konec novembra Triglavska stena zasuta z metri pršiča, ki je tičal na varljivem požledu. Plezanje v takih razmerah je problematično – a zimsko.

Razumljivo je, zakaj so bile pred leti preplezane smeri v Triglavski steni z enim bivakom, ko je bila polovica stene skoraj kopna in so plezali gornjih nekaj sto metrov skoraj ves dan. Da se izrazim z besedami našega gornika, ki pozna svetovno poezijo: »U dobrome je lako dobar biti.« Kako se pleza v steni, ki je skozi vseh 1000 metrov taka, pa ve le tisti, ki je plezal vsaj dva podobna raztežaja. Umestno pa je vprašanje, ali je pametno plezati v tem času. Besede o kvaliteti so lahko kočljive, celo smešne. Ali je potem smešno enotedensko plezanje v Lalidererju, Totenkirchlu, poltedensko v Marmolati …? Ne, to ni smešno, ker so plezali Nemci, Avstrijci, le če bi Slovenci, bi se lahko norčevali. Kaj smo res tako malo vredni? Norčevanje je neodgovorno, kajti to dela le človek, ki smeri ne pozna, ali pa iz nevoščljivosti, ker so jo plezali drugi. Kako bi se pa sam obnašal?
Kaj pa kratke ekstremne smeri? Mnogo prahu od obeh strani se dviga ravno zaradi teh, tako nepomembnih zadevic. »Vsekakor mojstri detajlov, nesmiselno!« Nelogično je le, da tako govore ljudje, ki so pred leti delali isto. Pozabljajo tudi, da imajo take »ture za trening« precejšen pomen pri vzgoji plezalcev, ki so sposobni plezati najtežje detajle, ne da bi po nepotrebnem grabili za oprimki, brez padcev.
Trening je potreben. Ne le plezalski, ampak splošen, duhovni, atletski in specialni. Pri tem se dvigne med plezanjem moralni (in etični) nivo, ker se krčevito hlastanje in trepet pred padci spremenita v lagodno estetsko plezanje. Dvigne se človekova storilnost in vprašaš se, kaj bi še zmogel. Odločiš se za zimski vzpon v kaki steni. Ti so nekaka odskočna deska za dolge in ekstremne smeri …
Ali so po vsem tem upravičene besede: »Zaradi samih klinov, stremen in detajlov ne vidi gore same?« Mar ne zapuste ravno težki detajli v spominu najglobljih vtisov? Mar ti ni pred očmi najbolj jasna podoba gore, ki je zahtevala največ od tebe? Kaj mislite, da plezalec-akrobat ne doživlja ničesar drugega kot klin, streme, vponko, streho, prekleti mraz …
Če je etično plezanje, kjer posvečaš pozornost pripravi (duševni in telesni) in varovanju, so vsi napadi neutemeljeni. Drveti v vihar, če si pod streho, je norost. Vstopiti v smer šeste stopnje v ledu in mrazu pa ni, če si pripravljen; kajti v teh ni na tone snega, kar je najbolj značilno za zimske vzpone.
Ali je ekstremizem zdrav pojav? Dokler raste na zdravih načelih, dokler duhovno dviga, plemeniti in bogati človekovo notranjost, je odgovor vsekakor pritrdilen. Nasprotno, če se spremeni v puhel lov za rekordi in slavo, je njiva egoizma. To je ponižanje alpnizma.

Športizacija alpinizma? Ne! Športizacija plezanja, alpinizem pa ostane vzvišen nad ostalimi športi, ker ima duhovni smoter. Za smučarjem, kajakašem, boksarjem stoji zdravnik, cela ambulanta. V steni pa ni kompromisov. Naprej ali pogin! Kaj se zgodi s plezalcem, če se zgrudi kot atlet? Na to nam odgovore zapiski GRS. Vztrajati do konca je geslo plezalcev. Še en razlog, ki povišuje alpinizem nad športi.
Ne bodimo tako ozki in ne sodimo vsega po sebi! Zavedajmo se, da je lahko še kdo drug na svetu, ki je boljši od nas, če ne med nami, pa drugod. Kaj smo obsojeni, da vedno capljamo za drugimi? Sledimo jim, dohitimo jih in prehitimo jih.
Lik plezalca-ekstremista je lik močne osebnosti, kajti najtežje stene zahtevajo trdno voljo, do neke mere trmoglavost, do skrajnosti razgibano mišičevje in najvišjo moralo, ki daje končno tudi impulze vsemu plezalčevemu delovanju.

Jug je spoznal vlogo volje; bila mu je življenje, božanstvo. Preozka je bila brazda, ki jo je načel, podcenjeval je pomen telesa. Enajstega avgusta 1924 je omahnilo telo, duh je ostal med nami. Večen je, borben in nepremagljiv. »Živeti življenje brez vedno večjih uspehov, brez vedno večjih zmag nad samim seboj in vsem, kar je ovira tvoji pošteni volji, torej tudi ovira napredku in izpopolnjevanju, to se pravi kljub domišljavosti živeti življenje enodnevnice ali kvečjemu majčkenega človeka, duševnega pritlikavca. Kdor pa hoče biti ponosen nase, ne sme biti majčken, tudi če ne doseže miru nikoli, razen ko pade …! Zato ne sme trepetati, mora znati žrtvovati: brez žrtev ni borbe, brez borbe ni zmage, brez zmage ni resnične veličine!« To je zapuščina Klementa Juga. Njegovo življenje ni bilo izlito v pesek.
Znal je plezati, ne pa živeti.
Nikar ne mislite, da vstopajo danes v ostenja entuziastični voluntaristi. Poglobili, razširili so brazdo, v katero je Jug prvi zasadil lopato. Soglasje duha in telesa karakterizira današnjega plezalca.
Smo pa na žalost le ljudje. Lahko nastopi trenutek, ko zaradi prenapetosti poči glavna vzmet – morala. Katastrofa je neizogibna. Gore so nepremagljive, premagljiv je le človek. Danes smo že tako daleč, da so ti pomisleki upravičeni. Za pretrenirano telo ni ovir, le duh ne more slediti zahtevam telesa. Telo – motor bi še iztisnilo zadnje moči iz sebe, pa jih ne more. Volje – goriva ni več.

Je cilj (vrh) vreden sredstev in naporov? Ne! Vredno ga je doživetje, narava poti ga je vredna.
Vrh je le prispodoba (človek si mora za vsako stvar nekaj predstavljati), cilj je v človeku samem. Tako pridemo do dveh ciljev: zunanjega in notranjega. Za osebnost je važnejši notranji, za človeštvo zunanji. Pot, vrh sta zunanja cilja. Notranji je skupen vsem plezalcem, ni pa isti, ker vsak nosi svojega v sebi. Tudi poti do notranjega cilja so različne. Ni dveh ljudi, ki bi imela enako duševnost. Enak je končni efekt, seveda v mejah človeške zmogljivosti. Prekoračenje zmogljivosti se kaže v posledicah.
Plezalec doživlja zase, živi pa zase in za tovariše. Ta harmonija, to sožitje daje vzvišen pomen alpinizmu. Živeti lastno življenje za soplezalca – plezanje v navezi. Živeti lastno življenje zase – dejanja samohodca.
Morda najbolj prvoten, najbolj živalski je krik – živeti. Da živiš in tvegaš, potrebuješ moči; telesnih in duševnih. Brez teh nositi odgovornost pred družbo zase in za tovariša je zločin! Najprej obvladaj sebe, preden prevzameš del odgovornosti za drugega!
Čemu vse to? Čemu krik: živeti? Čemu trening? Iz strahu pred neuspehom. Zlo človeštva je strah, pa tudi pomembno gonilo duševnih globokih dejanj. Ni to strahopetnost, je nekaj globljega, prvotnejšega … Morda nagon po samoohranitvi, instinkt … Agitacija za mir – strah pred vojno; mrzlično oboroževanje – strah pred uničenjem. Uživanje mamil – strah pred resničnostjo. In ekstremizem? Strah pred spoznanjem, da sta še dve milijardi tebi enakih.
Človekov družbeni ideal je močna osebnost s širokim akcijskim radijem, zakoreninjenim globoko v ljudstvu.

*****

MARKO DULAR, RAZMIŠLJANJE O SLOVENSKEM ALPINIZMU – PV 1959, št. 1, str. 7, ponatis Planinsko berilo, Kondor, MK, Ljubljana 1969, 28.

– Marko Dular (1935-1957): spada med najvidnejše slovenske plezalske osebnosti. Še kot gimnazijec je preplezal nekaj naših najtežjih smeri in bil pri svojih dvajsetih letih najuspešnejši plezalec. Njegove prvenstvene smeri v Planjavi, Rzeniku, Jalovcu, Veliki Mojstrovki, pozimi v Rumeni zajedi v Koglu, v Dedcu in Kalški gori mu določajo trajno mesto v slovenskem alpinizmu. Odlikuje ga tudi literarni talent, s katerim je opisal svoja dejanja. Ponesrečil se je 8. aprila 1957, ko je s Francetom Zupanom-Čičem poskušal v zimskih razmerah preplezati Herletovo smer v Ojstrici.
– Todesversneidung: Zajeda smrti v Dachlu v avstrijski gorski skupini Gesause; Laliderer: v avstrijski skupini Karwendel; Marmolata: vrh v vzhodnih Dolomitih.
– inertnost: negibnost, lenoba, nedelavnost (lat. iners).
– severna stena Matterhorna: prvi od Zadnjih treh problemov Alp, 1931 sta jo preplezala avstrijska alpinista Toni in Franz Schmid in zato prejela olimpijsko kolajno.
– Velika Cina (nem. Grosse Zinne, it. Cima Grande, 3003 m): vrh v skupini Treh Cin v Sekstenskih Dolomitih; v severni steni je italijanski plezalec Emilio Comici z bratoma Dimai leta 1933 preplezal prvo skrajno težavno tehnično smer.
– Mali Dru: (fr. Aiguille du Petit Dru, 3733 m) vrh v montblanškem pogorju s slovito zahodno steno, v kateri je leta 1952 Guido Magnone z Berardinijem in Dagoryjem preplezal moderno tehnično smer, ki je pomenila nov napredek, sprožila pa je tudi veliko polemik.
– Če ne bi stremeli za nedosegljivimi cilji, še dosegljivih ne bi dosegli! – primerjaj misel Phillipsa Brooksa: »Ne prosite nalog, ki ustrezajo vašim silam. Prosite sil, ki dosegajo vaše naloge.«
– huncvet: fakin.
– John Tyndall (1820-1893): angleški fizik in alpinist, ki je prvi opravil prečenje Matterhorna.
– degradacija: ponižanje.
– utilitarist: kdor gleda vse s stališča osebnih koristi, koristolovec.
– larpurlartizem: (po fr. l’art pour l’art – umetnost zaradi umetnosti) pojmovanje, da je neka stvar sama sebi namen, zanika njeno družbeno pogojenost.
– katastrofa v severni Špikovi steni: Med 2. in 5. majem 1952 so v Dibonovi smeri zaradi neizkušenosti, slabega vremena in izčrpanosti drug za drugim umrli slovenjebistriški alpinisti Hinko Moraus, Franc Karner in bratje Ivan, Milan in Jože Uršič. Nesreča in težavno reševanje (ki je bilo prvo nočno stensko reševanje v zimskih razmerah pri nas) sta povzročila nesporazume in krizo v GRS, po kateri je prišlo do reorganizacije in je bil sedež reševalne organizacije prestavljen z Jesenic v Ljubljano.
– entuziastičen: čez mero navdušen, očaran.

ČLOVEK IN STENA

Halid Čaušević

(ali nekaj kot dodatek k sociologiji nekoristnega)

Skozi dolga stoletja so se stene vlačile namrgodeno in skrivnostno in vlekle za sabo strah. Njihov raztrgani obraz, nagrizen od razjedanja časa, se je zlovešče nagibal nad dolinami, medtem ko so daleč v modrikasti pršavici blesteli v soncu ali se izgubljali v debelih mrkih oblakih beli vrhovi razkuštranih gora. Nepristopne in daljne stene in vrhovi so bili za človeka – kljub njegovi stalni prisotnosti v gorah – dolgo nekakšen neznan skrivnostni svet, ki je burkal njegovo domišljijo ali pa ga je naredil enostavno brezbrižnega. V sivi, razpokani steni, na kateri je komaj životaril lišaj, ali v vrhovih, okovanih z ledom, človek ni našel ničesar, kar bi ga spodbudilo, da bi se premaknil, se približal in tvegal. Zato je bil ta neznani in nekoristni svet v začetku in še dolgo potem prepuščen in rezerviran skoraj izključno za bogove in demone, ki jim je domišljija prestrašenih posvetila številne pripovedke in legende in celo na nedostopnih gorah zgradila čvrsto zgradbo posameznih verstev.
Ostanki tega prvotnega odnosa do stene, ki grozi, in človeka, ki se boji in trepeta pred neznanim, žive še danes v tem našem vedoželjnem svetu. Mnogi vrhovi Himalaje imajo imena bogov. Po indijskem izročilu živi Šiva na gori Kailas. Šerpe verujejo, da v visokih gorah prebivajo zli duhovi, ki ubijejo vsakega, ki si drzne prodreti tja. Ni malo gora na svetu, ki imajo v svojem imenu prizvok prekletstva (Mont Maudit, Prokletije in podobno). V našem ljudstvu – kot tudi pri mnogih drugih narodih – se prenaša izročilo, da so vrhovi gora glavno sestajališče vil in čarovnic (Vilinac na Čvrsnici). V grški mitologiji je bil Olimp prebivališče bogov. Tudi za sodobne vere so gore mesto božanskih navdihnjenj. Mojzes se je pogovarjal z Bogom na Sinajski gori, Mohamed pa je razodetje sprejel v steni gore Hir.
Pod vplivom teh starih verovanj so posamezne stene in vrhovi – do katerih se je dalo priti razmeroma lahko – celo kasneje dobivali in obdržali določen skrivnostni sijaj. Čeprav na gorah ni bilo več bogov, se je obdržalo verovanje, da je človek na vrhu gore bližji Bogu. Zaradi tega – spomnimo se vsaj najbližjih primerov – so vrh Treskavice imenovali Čab, ker so tam opravljali molitve za dež, vrh Visočice se omenuje Džamija, najvišji vrh Balkana pa Musala (mesto, kjer razglašajo molitve).

Zares je čudno, da človek – ki je že davno iznašel ogenj, kolo in smodnik, ki se je upal na krhkih galejah pluti po velikih oceanih, ki je navsezadnje od nekdaj živel na gori in bil od nje gospodarsko odvisen – da je ta in takšen človek dolgo ostal nezainteresiran za stene. Ne moremo reči, da v vsakem času ni bilo hrabrih, ki so bili pripravljeni oskruniti tudi prestole bogov. Tudi morjem so vladali demoni in bogovi, ki so neusmiljeno ubijali, a so ljudje vseeno odhajali v daljne, spenjene in nemirne vode. Morje pa je obljubljalo, dajalo je hrano in bogastvo, pripovedovalo o novih ljudeh in deželah in tako nudilo možnost hrabrim in brezobzirnim. A stena? Razen nesreče ni mogla obetati ničesar drugega. Bila je enostavno – uporabimo pri tem sijajno izbrani izraz iz francoske alpinistične literature – nekoristna in zato tudi osamljena. Samo v trenutkih, ko so občutili neposredno korist, so se ljudje približali steni. V njenih težko pristopnih pečinah in razpokah je človek v nesreči iskal zaščito, na stenah gradil svoje utrdbe in svetišča, zahajal v brezpotja in prepade in iskal obljubljeni zaklad, lovil vitke živali po groznih pečinah (Mezića stijene na Čvrsnici so dobile ime po nekem divjem lovcu), vodil cele legije po ozkih in težkih prelazih in svoje črede po nemogočih strminah (Minin Bogaz na Durmitorju). A vsi ti stiki človeka in stene so bili nekako izjemni in obrobni. Skladno so se ujemali z mejami koristi, ki so jo pričakovali in iskali v steni. Drugače so vse do najnovejše dobe – če namerno zanemarimo osamljena dejanja vedoželjnih posameznikov iz časa renesanse in kasneje – stene in nedostopni vrhovi stoletja ostajali veličastno ločeni od vsakodnevne človeške stvarnosti in potreb. Šele v 18. in 19. stoletju je osvobojena in močno vzplamtela znanstvena misel – neredko spodbujena s političnimi ali čisto ekonomskimi pobudami – zaustavila svoje radovedne poglede tudi na daljnih vrhovih in stenah, ki so zelo hitro postali predmet obsežnih in bučnih znanstvenih raziskovanj. Številni posamezniki in mnoge odprave so prišli skozi do takrat gorska prostranstva Evrope (Alpe, Dinaridi itd.) in takoj nato prešli na druge celine. Prvi znanstveno urejeni podatki o svetu sten in vrhov so postali dostopni navadnemu človeku, ki je že ob koncu 18. stoletja izvedel, da je človeška noga stopila na vse važnejše in do takrat nedostopne evropske vrhove in tudi mnoge vrhove Azije in Amerike.

S tem trenutkom se je odnos med človekom in steno bistveno spremenil. Do takrat malo znana, grozna in zloglasna stena je postala zaželeni cilj mnogih. Hladni učenjaki so našli v njej neizčrpno področje raziskovanja. Zato so prihajali k njej s polnim žarom in navdušenjem, a tudi oprezno in pametno. Šli so po najzanesljivejših in lažjih pristopih, ker je bil v tej prvi dobi raziskovalcev komaj rojeni alpinizem samo in izključno zasilno sredstvo za uresničevanje drugih ciljev.
Te »stranske« vloge se je alpinizem hitro osvobodil. Človek, ki je bil enkrat osvobojen »kompleksa stene«, je lahko uvidel, da samo znanstveni cilji ne morejo biti izključno gibalo spopada z daljnimi gorami in nedostopnimi navpičnicami. Ali deviška lepota hrepenečih vrhov in velikih ledenikov – nad katerimi zvene besede nekega Rousseauja: »Lepo je samo tisto, kar je strašno!« – ni sama zadostna, da človeka potegne v ta neznani svet in da revolucionarno spremeni njegova dotedanja merila o vrednotenju lepega? Ali nima enake moči tudi človeška vedoželjnost, osvobojena skrivnostnega strahu, da pokuka v neznano, da enostavno pogleda, kaj je »gori«? In navsezadnje, ali že samo plezanje in obvladovanje vse bolj težavnih vzponov ne nudi izrednega zadovoljstva, katerega izvor najdemo v socialno-psihološkem občutku zmage, osebne nadvlade in premoči, uveljavljanja lastnega »jaza«?
Tako se je začel zavestni in neposredni obračun človeka in stene. Novi alpinistični »val« je še nadalje goreče nudil svojo pomoč znanosti, a je nastopal tudi povsem samostojno. Iskali so vedno težje vzpone, prvenstvene smeri, neosvojene vrhove, »napačne« in celo »najbolj napačne« pristope. To so brez dvoma že izrazito športne odločitve, pri katerih se v alpinizmu kaže tekmovalnost ne le med plezalcem in steno, ampak tudi med samimi plezalci, ki vedno težijo, da bi bili »prvi«, da bi premagali »prvenstveno« in tako na določen način – ne glede na to, da se to ni posebej poudarjalo in da ne obstaja istočasno tekmovanje – ne priznali dejanj drugih.
Tej dobi osvajalcev v zgodovini alpinizma lahko sledimo – z vsemi njenimi odkloni – od 19. stoletja do današnjega časa. Pri tem seveda – zaradi ostalih raziskovalnih dejanj – točne časovne meje začetka te dobe ni mogoče točno postaviti. Zmage in porazi in tudi številne žrtve po skoraj vseh gorah našega planeta nam zgovorno govore o neusmiljeni bitki med človekom in steno, ki vzporedno z napredovanjem človeškega znanja in plezalne tehnike nudi vse večji odpor in kaže svoje vedno bolj nove in težavnejše strani.

Zato pa v istem času srečamo tudi okovane stene. Enkrat osvojena in pahnjena s prestola je postala predmet zanimanja širokega kroga ljudi in celo onih, ki niso imeli niti moči niti spretnosti, da bi k njej prišli samostojno. Zanje so začeli graditi zavarovane steze, gorske železnice, vzpenjače in podobno, kar je omogočilo celemu nizu manj sposobnih in celo nesposobnih, da so brez napora in tveganja videli in občutili lepoto nekega okolja, ki je do takrat pripadalo samo bogovom in izjemnim posameznikom.
Tako so se že v 19. stoletju začeli prihodi turistov do sten in vrhov, o katerih bi nekdaj lahko samo sanjali. Naglo širjenje mest in izboljšanje življenjskih razmer določenih družbenih slojev so vsekakor osnovni vzroki tega pojava, v katerem sociologija prostega časa vidi samo eno obliko razkošja kot tudi v drugih igrah in športih, vsekakor pa razkošja višje družbene vrednosti.
Pojav turistov, ki sami obvladujejo stene in vrhove z ustreznimi tehničnimi napravami in pomagali, predstavlja v določenem smislu razvrednotenje lepote teh gorskih področij. Znano je, da vrednost in lepota neke stene ali vrha ni odvisna le od njene oblike ali lege v prostoru, ampak tudi od težav in problemov, ki jih nudi vzpon. Če teh težav ni ali skoraj ni, naprimer zaradi jeklenice, po kateri drsi srebrnkasta kabina vzpenjače, tedaj se vsekakor zniža vrednost lepote, do katere je sedaj mogoče priti brez napora in strahu.
Preteklo stoletje nam je prineslo še nek značilen pojav v odnosu med človekom in steno: nastajanje uradnih alpinističnih oziroma planinskih organizacij. Vse do polovice 19. stoletja ljudje, ki so se poklicno ukvarjali s stenami in gorami, niso imeli svojih posebnih združenj. Nastopali so glede na potrebe in priložnosti, pogosto tudi v okviru drugih, večinoma znanstvenih organizacij. Medtem pa so povečano zanimanje za gore pokazali učenjaki-raziskovalci in pripadniki določenih slojev meščanske družbe in planinskih organizacij v mnogih deželah. Povsem je razumljivo, da je nastajanje novih organizacij spremljala določena teoretična in programska zmeda, ki se je kazala v različnem razumevanju vsebine planinstva in alpinizma, še posebno pri določanju medsebojnih odnosov teh dveh ljudskih dejavnosti. Prvo planinsko združenje, ustanovljeno 1857. na Angleškem, je imelo izrazito alpinistični in do neke mere raziskovalni značaj. Njegovo je življenjsko geslo: »Kjer je volja, tam je pot!« V drugih deželah so planinske organizacije dale prednost znanstveno-raziskovalni dejavnosti, pešačenju in bivanju v naravi, plezanje pa se je pojavljalo kot drugovrstna dejavnost, ponekod pa so ga povsem ignorirali. Vzroke tega pojava moramo iskati predvsem v dejstvu, da so glavni ton v razvoju planinstva in planinskih organizacij dajali učenjaki-raziskovalci in da v mnogih deželah niso bile raziskane niti običajne gore, tako da je bilo zanimanje za stene drugotno. Razen tega ne smemo pozabiti, da so planinstvo v začetku sprejemali določeni sloji meščanske družbe, ki so želeli v tej dejavnosti predvsem najti spremembo vsakdanjega življenja in počitek v naravi.
Razvoj planinstva se je v večini jugoslovanskih dežel po našem mnenju v glavnem gibal v teh smereh. Skoraj nikoli pri nas ni bila v ospredju stena, ampak gora kot celota. Nasprotno so se v prvih desetletjih našega planinskega razvoja javljale težnje popolnega zanikanja in izključevanja alpinizma kot planinske zvrsti. Spomnimo se, da so še v tridesetih letih tega stoletja ugledni predstavniki planinskega življenja v Bosni in Hercegovini javno zagovarjali tezo, da v planinstvu ni mesta za alpinizem.
Medtem pa – ne glede na pojav planinstva, ki je imelo v sebi manj surovosti in tveganja – boj s steno ni postal nič manj aktualen. Bogati seznam premaganih sten in osvojenih vrhov po vsem svetuje postajal vedno večji. Zmagoviti obračun s skalo se je nadaljeval kljub žrtvam med dvema vojnama, tako da je bilo po vojni sorazmerno malo število kljubujočih in neosvojenih sten in vrhov.

Tudi pri taki okoliščini ni zamirala človekova volja, da bi vladal nekoristnemu svetu. Nova generacija pa ni šla po starih, utirjenih stezah. Našla je svojo pot in dala odnosu med človekom in steno neko drugačno (ali tudi višjo?) kakovost. Skoraj ni bilo več neosvojenih vrhov, preostale so še mnoge stene, še mnoge nepreplezane smeri, še mnogi zaostali problemi. Te je bilo potrebno reševati in rešiti. Če pa so že morali iti po starih smereh, je bilo treba to narediti bolj nenavadno, in pozornost vzbujajoče, praviloma v najtežjih razmerah. Plezanje ni bilo več zanimivo samo v kopnih stenah pod toplimi žarki julijskega sonca. Steno je bilo treba premagati, ko je najbolj odporna, pri -35° C. Potrebno jo je bilo napasti naravnost in nevarno.
To je približno filozofija plezalskega rodu, ki išče samo najbolj strašna in najbolj tvegana dejanja in tako odpira vrata dobi superplezalcev-rekorderjev.
Ta pojav plezalcev-akrobatov mnogi sociologi pripisujejo posledicam vojne, naprimer Förster in Grassler. Mladina, ki je preživela pekel vojne, se je naučila prezirati življenje in hoditi na mejah smrti. Po njunem mišljenju zaradi tega pomika meje življenjskega tveganja in tako uresničuje nemogoča in »nepotrebna« dejanja, ki samo kažejo hudo krizo, v kateri se nahaja današnji alpinizem.
Nad temi trditvami bi se lahko globlje zamislili, ker obstajajo tudi protirazlogi, ki nekaj pomenijo. Ali ne bi lahko z vso logiko branili tezo, da je današnja generacija samo otrok vzdušja svojega časa? Znano je, da smo v mnogih športih prišli skoraj do meja nemogočega, te meje pa je mogoče preiti le s pomikanjem meja tveganja. Da bi prekosili prejšnje uspehe, je često potrebno kockati z največjimi vrednotami – z življenjem in zdravjem (naprimer avtomobilizem, smučarski skoki in podobno). To in takšno razumevanje vrednosti življenja ni posledica vojne, ampak je to nujni rezultat razumevanja modernega športa, ki je v mnogih disciplinah prešel in pozabil prejšnje dosežke in ki danes išče samo izredne in senzacionalne uspehe. Današnji šport se ne zadovoljuje več z relativno zmago, ki ima pomen za določeni krog ljudi. Od zmagovalca zahteva popolno zmago, najboljši rezultat »vseh časov«. A prav takšen šport odgovarja mladi generaciji, ki po naravi kaže malo skrbi zase in ki zaradi tega kaže do skrajnosti razvite napadalne nagone in željo po uveljavljanju z nevarnim življenjem. Takšno razumevanje ni moglo prezreti niti nove generacije plezalcev, ker je alpinizem prenehal biti tiha dejavnost nepoznanih in izgubljenih v brezpotju.
Morda se ne bomo preveč zmotili, če ponovimo omenjeno trditev, da današnji alpinizem vsebuje mnoge športne sestavine in je zato povsem razumljiva in nujna težnja modernih alpinistov za rezultati, ki bodo ne samo bolj nenavadni, ampak tudi boljši od rezultatov prednikov. Ali ti rezultati predstavljajo »nepotrebna in nekoristna« dejanja, je povsem nebistveno. Nasprotno, po mnenju večine sociologov iger in športa ta dejanja tudi morajo biti neplodna in »nekoristna«, če jim želimo dati športni in ne poklicni in obrtni značaj, ker »kdor iz igre naredi obrt – ta ne igra«.

Zdi se nam, da približno podoben razvoj odnosa človeka in stene lahko sledimo – s potrebnimi spremembami – tudi pri nas. Vsekakor se glede na ugoden zemljepisni položaj in razmeroma veliko dostopnost večine naših gora in planinskih vrhov raziskovalcem-učenjakom, ki jim pripadajo prve zasluge za razvoj planinskih idej v našem okolju, ni bilo potrebno lotevati nevarnih plezalskih dejanj širših razsežnosti. Zato je obračun z našimi stenami padel v glavnem na pleča plezalcev – tihih osvajalcev, ki so desetletja iskali nove ali ponavljali stare smeri v negostoljubnih skalah in slavili zmage brez bahanja in javnosti, na enak način pa so tudi žalovali za tovariši, ki os se za vedno umirili na okrvavljenih meliščih.
V najnovejšem času se nam zdi, da tudi v naše plezalsko okolje prodirajo sodobna gledanja. Rešujejo naše »zadnje probleme«, iščejo nove smeri, obstoječe pa ponavljajo v najtežjih in najbolj neugodnih razmerah. Vse to so povsem logični pojavi v krogu nove generacije plezalcev in vsekakor zaslužijo ustrezno pozornost in natančno analizo. Šele takrat bomo našli pravi odgovor tudi na vprašanja, ali današnji alpinistični generaciji lahko zamerimo, da se je usmerila izključno v steno in izgubila izpred oči goro kot celoto.
Čeprav celo niti danes nimamo jasne in natančne opredelitve planinstva in seveda tudi ne razvrščenih planinskih dejavnosti, je vseeno nedvomno, da alpinizem spada v vrsto planinskih kategorij kot posebna oblika odnosa med človekom in steno. (Objektivistično lahko opredelimo planinstvo kot zavestno, družbeno priznano in nekoristoljubno dejavnost človeka, ki se dogaja na gori – vendar je ta opredelitev očitno nenatančna in dvomimo, da bi mogla vzdržati vsestransko kritiko.)
Medtem pa nam podrobnejše opazovanje planinstva (v ožjem smislu) in alpinizma kaže, da se ti dve planinski dejavnosti danes razvijata v dveh povsem razhajajočih se smereh. Moderni alpinizem zahteva od plezalca vedno večje napore in popolnejšo tehniko ter postavlja pred navezo največje težave in probleme, v planinstvu pa se javlja vedno bolj izražen odpor proti naporom in tegobam. Ta odpor se kaže posebno v izogibanju pešačenja, ki je bilo sicer ena od bistvenih značilnosti planinstva. Današnji človek po pravilu želi priti na goro in celo do svojih najvišjih vrhov s kar najmanjšim naporom. Očitno se pojavlja močna težnja, da bi planinstvo »razvrednotili« na običajno bivanje v naravi.
Takšne odklone v planinstvu (v ožjem smislu) je mogoče dopuščati in morda celo priznati, ker se starim in spokojnim goram lahko približa vsakdo po svojem znanju, moči in možnostih.
Samo neokovane stene še danes ne dopuščajo povprečnosti in srednje poti. Kot nekdaj še vedno sprejemajo vsak izziv človeka in se ne predajo brez boja in tudi ne brez žrtev. Zato bodo vedno ostale želja in cilj samo nemirnim in močnim.

*****

HALID ČAUŠEVIĆ, ČLOVEK IN STENA, ali nekaj kot dodatek k sociologiji »nekoristnega« – Naše planine, 1968, št. 7-8, str. 145.
– Halid Čaušević: doktor prava iz Sarajeva, član PD Zagreb, ki se dolga leta ukvarja s planinstvom, alpinizmom in smučanjem. Objavil je večje število člankov in študij o zgodovini in sociologiji planinstva, predvsem v reviji Naše planine, naprimer Poklicni šport in planinstvo (tudi v PV 1988, št. 4, str. 154. Poklicni šport »postaja trda realnost, ki ji moramo priznati pravico do obstoja, pa čeprav nam je še tako pri srcu tisti znani francoski pregovor ‘Kdor se igra za denar, se sploh ne igra’, s katerim smo včasih navdušeno branili tezo, da mora biti šport absolutno ‘nekoristen’.«).
– »nekoristno«: po francoskem poimenovanju alpinistov, npr. v knjigi Lionela Terraya Osvajalci nekoristnega sveta, DZS, Ljubljana 1974.
– Kjer je volja, tam je pot: izrek prvih angleških alpinistov – po naslovu knjige Charlesa Hudsona in Edwarda Shirleya Kennedyja (1856).

ALPINISTIČNA ETIKA

Stanislav Gilić

Ali lahko govorimo o alpinistični etiki, ne da bi zašli v golo teoretiziranje in moraliziranje, ki jalovo poskuša dati alpinistični aktivnosti smisel etične in humanistične dejavnosti? Če jo ločimo od splošnih človeških moralnih načel, ni mogoče govoriti o neki »posebni« alpinistični etiki. Čeprav pri alpinistični dejavnosti predpostavljamo bolj izostren občutek za etično, to ne pomeni, da so alpinisti obvarovani pred najobičajnejšimi človeškimi slabostmi.
Alpinizem kot pojem pokriva več pomenov. Vsak čas, vsaka generacija in celo vsak posameznik ga razlaga po svoje in mu daje s svojim delom posebno oznako. To lahko primerjamo z rokopisom: pišemo z isto pisavo, a vsak s svojim rokopisom! Alpinizem je kot pojem en sam, a je večvrsten kot delovanje – kot delovanje skupin in kot delovanje posameznikov. To vseeno ne pomeni, da se alpinizem kot voda prilagaja vsaki posodi.
Vpletanje posameznikove sestavine je bilo vedno važen del alpinističnega delovanja. Pri tem individualnost ne izključuje sodelovanja v kolektivu, še posebno, kadar je od skupnega delovanja odvisen uspeh alpinističnega dejanja.
O alpinistični etiki ne bi bilo treba govoriti kot o nečem splošno veljavnem, o nečem, kar bo baje delovalo na vsakega, ki se ukvarja z alpinizmom. Že sama pomenska zveza alpinistična etika nas podzavestno zavede k miselnim konstrukcijam, po katerih naj bi neodvisno od človeka obstajalo neko imaginarno delovanje, s katerim alpinizem »s svojo notranjo silo« oblikuje alpinistično etiko v vsakomer, ki se ukvarja z njim.

Poenostavljeno govorimo, kako alpinizem razvija človekove telesne sposobnosti, izostruje čutila, deluje pozitivno na moralne kvalitete (tovarištvo, nesebičnost, požrtvovalnost itd.), a s tem osvetljujemo samo eno stran medalje – tisto lepšo. Trditev, da alpinizem razvija tovarištvo, je resnična, ni pa popolna resnica.

Alpinizem ne deluje avtomatsko na kvalitete človeka, ker ta prispeva nekaj tudi sam – to pa je lahko odločilnega pomena za značaj posameznikovega alpinističnega delovanja. To med drugim velja za katerokoli človeško dejanje. V gore hodijo najrazličnejši ljudje – ali se iz njih vračajo enako moralno bogatejši? Razvit etični smisel iz vsakdanjega življenja nam bo pomagal, da ga najdemo tudi v alpinizmu.
K vsaki stvari pristopamo, ne da bi kaj določali, ne da bi bili merilo za druge, pristopamo, da bi lažje razumeli pojave okrog sebe, da bi jih sprejeli ali zavrnili, da bi s svojim novim delovanjem obogatili sebe in svoje siceršnje delovanje. Ni trenutka, v katerem ne bi bolj ali manj zavestno ne imeli svojega stališča. V vsakdanjem življenju, polnem ustaljenih navad, tega ne opažamo; v okoliščinah, kjer naših odločitev ne moremo odlagati in je naše sprejemanje ali odlaganje nedvoumno, kjer je naša odločitev nepreklicna in kjer se naša volja uresničuje z vsakim korakom ali gibom roke, v tej in takšni življenjski (alpinistični) okoliščini postane naše delovanje intenzivnejše, našo aktivnost je možno izraziteje označiti kot etično (ali neetično), naše izražanje nas samih nas razgalja, ker ni umika.
Vprašajmo sami sebe, ali v novo in nevsakdanjo situacijo, kakršna je tista, ko smo v gorah, vnašamo »novega« in »nevsakdanjega« sebe. Ali se izgrajujemo s tem, da delujemo in ali delujemo tako, da se izgrajujemo? Svojo razumnost in mišice dajemo na tehtnico z elementi narave.
Včasih slišimo, da je to »boj« z naravo – prej lahko rečemo, da je to boj s samim seboj, boj, ki ne išče nobene namišljene zmage, nobene naslade nad nečim, kar smo »premagali«. Če gre pri tem za boj, je ta boj enak boju živega bitja za življenje. Ukvarjanje z alpinizmom ne pomeni živeti. Ali je temu potrebno dati neko razumsko, koristno opravičilo?

Iz smisla, ki ga prinašamo vanj in najdemo v alpinizmu, nujno izhaja tudi njegova etična komponenta. Če obstaja motiv, ki nas spodbuja k izredno težavnim telesnim in duševnim naporom, če obstaja razvit občutek za lepoto pokrajine ter vrednost in eleganco opravljenega vzpona, potem obstaja tudi občutek za etično in neetično v alpinizmu.
Čeprav smo ugotovili, da obstaja toliko vsebin in razlag alpinizma, kolikor je alpinistov, so »besede« vseeno skupne in ne bi bilo treba zaradi duhovne komodnosti zaiti iz ene v drugo skrajnost. Čeprav je individualna sestavina važna in neizogibna, moramo vseeno računati tudi na vsoto vseh posameznih teženj. Obstaja neka skupna, splošna rezultanta vseh komponent. Vidna je tudi v alpinistični etiki. Nekdaj so bile to samo splošno veljavne norme glede normalnega obnašanja med ljudmi, danes pa je to tudi naš odnos do narave same, do gorske narave, ki je ni potrebno častiti po božje, da bi se do nje obnašali obzirno. Človeška družba je razvila občutek za etične vrednote in presojanje o delovanju. Te vrednote nastajajo stalno, zato moramo izgrajevati tudi alpinistično etiko. Življenje je v gorah intenzivnejše od vsakdanjega životarjenja v mestnem okolju, zato je tudi problem alpinistične etike izrazitejši. Intenzivnejše delovanje zahteva odločnejšo presojo – kar pomeni tudi jasnejše pojme o alpinistični etiki.
Če smo se odločili, da bomo boljši del sebe izpopolnjevali v stiku z naravo, s tisto najbolj elementarno v gorah, se moramo zavedati, da nas čaka ne le naporen vzpon v strmih stenah na visoke vrhove, ampak še napornejši in strmejši vzpon v nas samih.
V tem sestavku se je nemogoče spuščati v analizo značaja etičnih vrednot, v našem primeru še posebej alpinističnih, zato se omejujemo na le nekaj bistvenih sestavin:
– Alpinist deluje po svoji svobodni volji, po svoji svobodni izbiri. Odhaja v gore, ker nanj deluje lepota njihovega videza in tudi njihove elementarne sile.
– Da bi goro popolnoma doživel, razvije v sebi sposobnost odzivanja na doživljaj lepote gorske narave in tudi na samo alpinistično dejanje.
– Ko razvija svoj odnos človek-gora, alpinist ne pozabi na odnose med ljudmi. Ti odnosi se medsebojno dopolnjujejo. Planinec (alpinist) je član človeške skupnosti tudi takrat, kadar je sam v gorah. Ne more ignorirati okolja, iz katerega je izšel, tudi takrat ne, ko v njem ni pravega razumevanja za njegovo dejavnost ali pa je to razumevanje samo v besedah.

Alpinist s svojim delovanjem prispeva k splošni človeški kulturi. Nerazumevanje drugih sprejema kot pomanjkanje izobrazbe in kulture, a ne kot zlonamerno omalovaževanje, podcenjevanje ali celo posmehovanje. Ve, da nepravična kritika na koncu vedno najbolj zadene tistega, ki jo je izrekel.
– S svojim poletom in domišljijo pri alpinističnem delovanju doseže notranji mir in ravnotežje. Postane sprejemljivejši ne le za goro, ampak tudi za ljudi.
– Zdravi osebnosti gora ni zatočišče pred problemi v družbi. Zanj je šola in okrepčilo. Alpinist postane s skladno rastjo med aktivnim bivanjem v gorski naravi. Aktivno bivanje pomeni celovito telesno in duševno delovanje. Vzgoja, navade, izobrazba, znanje in spretnosti se harmonično združijo v celoviti osebnosti, kakršno zahteva celovita aktivnost – alpinizem.
– Ko alpinist sprejema od narave duhovno-estetske in telesno-kondicijske vrednote, izgrajuje svoj etični obraz. Vzpon v steni bo doživel ne le kot tehnično obvladovanje fizičnih ovir, ampak tudi kot potrditev človeškega duha.

Težko je na kratko določiti etične norme alpinističnega delovanja. Poleg drugega, kdo to lahko naredi? Etične alpinistične norme so zasnovane na istih načelih kot tudi splošne družbene etične zahteve. Navajanje, kakšne bi morale biti v posameznem primeru, pa bi bilo videti na tem mestu kot golo moraliziranje. Važno je iti v gore z jasnim ciljem, ki pa ga ne razumemo kot nekaj dokončnega in ga stalno vrednotimo; da se ne uspavamo z doseženim, ampak stremimo dalje – v kakovostnem in količinskem smislu.
Etičnih norm ne dosežemo čez noč in ne s priporočilom nekoga. Alpinist izgrajuje svoj etični lik z alpinističnim dejanjem, opravljenim vzponom, izmenjavo misli s svojimi prijatelji, tovariši, bogatenjem svoje izobrazbe z literaturo, lastnim kulturnim prispevkom s fotografijami, članki, opisi … Tega ne razume kot dolgočasno obveznost, ampak kot željo, ki ga izpolnjuje z radostjo. Od nikogar ni pričakovati univerzalnosti, vsakdo pa lahko prispeva svoj del. Če svoje izkušnje s čutom za pravilno ravnanje prenaša na druge, duševno zadoščenje ne bo izostalo. Naši doživljaji in spoznanja bodo vrednejši, če jih bodo vrednotili tudi drugi in jih bodo občutili kot svoje.
Če sem s tem uspel alpiniste spodbuditi k razmišljanju, moje tako zgoščeno razmišljanje ni bilo zaman.

******

STANISLAV GILIĆ, ALPINISTIČNA ETIKA – Naše planine 1970, str. 210; avtor je razpravo za zbornik posebej priredil.

Stanislav Gilić (1932): geograf in slavist, med najuglednejšimi hrvaškimi planinsko-alpinističnimi publicisti, alpinist od leta 1950, s številnimi vzponi v jugoslovanskih gorah (prvi preplezal znani Klin v Paklenici) in Dolomitih, avtor številnih razprav o alpinizmu in drugih člankov z iskrivo vsebino («Nekomu, ki se s tem ne ukvarja, je zelo težko razložiti, kaj je to alpinizem; povedati alpinistom, kaj je alpinizem, pa je povsem nemogoče.«), planinskih in alpinističnih vodnikov (s soavtorjem Rossijem ital. vodnik Vzhodne Julijske Alpe, več izdaj vodnika po Paklenici, tudi v angl.), knjig (Mali planinarski terminološki riječnik, hrv.-fr.-angl.-nem.-it., Rijeka 1978).

BILANCA

Dušan Lasič

Še dolga bo noč, spanja pa ne bo. Premišljujem o današnji polomiji in tudi o drugih prejšnjih neuspehih v gorah, obenem pa vstajajo spomini na toliko lepih doživetij v dolgi dobi petdesetih let in več mojega gorništva. Časa je dovolj, da nocoj naredim bilanco v knjigi svojih čustvenih in materialnih prejemkov in izdatkov, uspehov in razočaranj, užitkov in žrtev. Datumov in postavk je v tej blagajniški knjigi seveda precej, nabralo se je prek 400 dvatisočakov in nad 50 tri- in štiritisočakov, če nižjih vrhov ne štejem. Koliko denarnih izdatkov, izgube časa, uničene opreme, koliko naporov, noči brez spanja, bolečih padcev, pa strahu, nemira najdražjih svojcev, neuspehov je bilo vloženih v te obiske gorski naravi! Še in še se polnijo strani »debet« v knjigi. In kaj naj vnesem na strani »credit«, kaj so prejemki, kaj je tisto, kar naj bi odtehtalo te ogromne žrtve, kje so tiste vrednote, da se je izplačalo vedno znova odhajati v gore? Postavke na straneh izdatkov so večinoma dobro definirane, saj jih lahko merimo v dinarjih oziroma v kilokalorijah. Toda, kaj je uživanje sreče, kaj nam v hribih ustvarja zadovoljstvo? In sploh, kako moremo primerjati dajatve v denarju s čustvi naše duše? Saj tega ne delamo; odtehtamo le negativne občutke, ko trošimo denar in se odrekamo drugim užitkom, ki bi jih za isti denar lahko kupili, občutke neprijetnosti zaradi napora, strahu in podobnega na eni strani, na drugi strani pa prijetna čustva na izletu, doživetja sreče itd.
Kaj je torej tisto, kar nam v gorah vzbuja občutek sreče? Mora biti zares nekaj velikega, nezadržnega, da se kljub tolikim negativnim impulzom, ki nas odvračajo, znova in znova odločamo in odhajamo v gore in se le redkokdaj odrečemo izletu ali vzponu. Zakaj torej hodimo v hribe?
Protislovni pojmi in nejasne misli se mi motajo po glavi, se zgoščujejo in dobivajo počasi nekakšne oblike. Ker so to bolj zamisli kot misli in jih nikomur ne ponujam, jih bom vseeno izdal, čeprav vem: »physicus taceat in ecclesia!«
Zakaj sem jaz zahajal v hribe, lahko odgovorim, mislim pa, da je jalovo delo iskati splošno veljaven odgovor. Spričo popolne subjektivnosti v pozitivnih in negativnih motivih posameznih gornikov ni mogoče postaviti neke filozofije gorništva; včasih tak poskus celo izzveni v puhlo frazo, kot je tista: »V gore hodimo, ker pač so.« Ta modrost ali pove samoumevno konstatacijo, ali pa ne pove ničesar in nas pušča na cedilu, da moramo sami razmišljati.
Nagibi gorništva se razlikujejo pri posameznikih, so pa tudi spremenljivi pri isti osebi glede na njeno psihično stanje, na značaj izleta in tudi na starost. Dolgo bi bilo naštevanje in opisovanje vrednot, ki jih iščemo v hribih in v svobodni prirodi nasploh: estetsko dojemanje lepot prirode, občudovanje mogočne stene, prebujena otroškost in nežnost ob opazovanju cvetice ali živalce, uglaševanje lastnega občutja z razpoloženjem v naravi. Nekomu pa vzbudi evforijo snežni vihar, srhljivost prepada ali fortissimo gorske nevihte. Na drugi strani nas osrečuje tudi čisto animalično zadovoljstvo ob zavesti skladno delujočega mišičnega stroja, od hitrosti vzpona ali spusta in podobno. Sem spada tudi zadovoljstvo ob kontrastih: mrzel vihar – toplo zavetje, ogenj, strah in negotovost – zmaga. Zopet drugemu pomagajo gore v boju zoper občutek manjvrednosti, da pridobi samozaupanje, ki včasih vrh težke stene preraste v blažen občutek superiornosti. Tretjemu so potrebni uspehi v gorah kot spodbuda že utrujene volje. Saj je večina nalog in ciljev, ki si jih človek zastavlja v življenju, nedosegljivo daleč: šolska diploma, zidanje hiše s sredstvi svoje skromne plače, športni rekord, znanstvena raziskava itd. Človeška volja se utruja, potrebna je vmesnih potrditev, da je še sposobna kaj narediti. Zaželi si nalog in ciljev, ki so lahko težki, a so hitro dosegljivi. Za vzpon na goro zadošča, da voljo ob držimo na vajetih le en dan: zjutraj si izbereš nalogo, zvečer pa že zadovoljno uživaš rezultat. Intenzivne, uspešno rešene naloge so prvovrstno poživilo volje. In končno so tu še vrednote, na katere pa običajno sploh ne mislimo in ki pridejo same po sebi: utrditev zdravja, privzgoja vztrajnosti in močne volje, omalovaževanje človeških tegob in bolečin, življenjski pogum itd.
Motivov, da zahajamo v gore, je torej brez števila oziroma prehajajo prek vseh mogočih nians drug v drugega kot barve sončnega spektra. Človeški jezik je preubog, da bi imel na voljo izraze za vse te odtenke, le nekaj jih lahko opišemo z obstoječimi besedami. In tako kot slikar, ki bi imel na paleti vsega dve ali tri barvice, ne bi mogel izraziti vsega bogastva nekega prizora v prirodi, tako tudi z nekaj zgornjim podobnimi prikazi in izrazi ne moremo podati popolne slike nagibov in vzrokov našega uživanja v naravi.

Zgornji izrazi za različne gornikove motive, vzeti iz našega pomanjkljivega besednega zaklada, so – sit venia verbo – le diferenciali strnjene vrste motivov, ki zvezno prehajajo drug v drugega. Saj naprimer uspešna zmaga nad namišljeno ali resnično manjvrednostjo prehaja čez vse vmesne nianse do občutkov superiornosti, domišljavosti in vse do bahavosti. Vsak gornik v podobnih okoliščinah različno reagira in daje različno težo posameznim gibalom, torej različno vrednoti povode za užitek in z različno čustveno intenzivnostjo odgovarja pobudam od zunaj. V fiziki bi rekli, da ima vsak posameznik svoj spekter doživljanja v gorah oziroma sploh v prirodi. Spekter izkazuje tudi negativne vrednosti občutkov, naprimer strah, neugodje, bolečino, dolgočasje itd. Kot povedano, je tak spekter ne samo različen od osebe do osebe, marveč se spreminja v raznih okolnostih in seveda s starostjo. Tako naprimer se s slednjo zmanjšuje teža motiva, da se ponašamo z vzponom čez steno, nasprotno pa vrednotimo vedno bolj estetsko plat gorništva. Prav tako je lahko doživljanje bivaka pozitivno ali negativno glede na udobnost prostora in glede na vreme. Kadar je integral čez vso krivuljo spektra pozitiven, se odločimo za obisk gori, če pa prevladajo negativno učinkujoči motivi, se izletu raje izognemo.

Naj mi bralec oprosti ta, iz fizike sposojeni model, ki je seveda pomanjkljiv v bistveni lastnosti, da duševnih vrednot in intenzivnosti čustvovanja ne moremo objektivno ocenjevati oziroma meriti. Rabil mi je le za pripomoček, da bi laže predočil, kako težko je postaviti objektivno razlago gorništva. Čez to težavo bi si navidez mogli spet pomagati z zgornji podobno prazno frazo, češ da vsak gornik že ve, zakaj gre v hribe. In še ta puhlica bi veljala le, dokler bi svojo analizo smel obdržati v sebi; čim bi jo javno izpovedal, bi neiskrenost ali drugi pridržki zmaličili njegovo filozofijo. Ta ugotovitev močno spominja na princip nedoločenosti v fiziki, ki izjavlja, da nekemu delcu ne moremo točno izmeriti impulza, ker s samim opazovanjem oziroma potrebno osvetlitvijo bistveno spremenimo razmere.

Da, jaz sem zares vedel, zakaj sem zahajal v hribe. Današnji zaključni račun je visoko pozitiven. Priznati pa moram, da je moj spekter motivov premnogokrat, žal, zelo pogosto udaril v negativno, da me je cele dolge periode zadrževalo doma. Morda je bilo manj primerov zaradi slabega vremena, kot je bil kriv obisk v drugi svet lepote, v čarobni svet fizike. Ni pa me mogel tako prevzeti, da mu ne bi pogosto uhajal v svet stihije, v svet nenapovedljivih dogodkov. Oba svetova, eden svet stroge zakonitosti, drugi prizorišče nerazumljivih naravnih sil, oba sta po svoje lepa, kot sta lepa gojeni park in gorski travnik ali pa divji slap in tok v mlinskem koritu.
Nocoj več ali manj zaključujem bilanco in knjigo spravljam v arhiv. Današnji dogodki in utrujenost me delajo mehkega in čustvenega. Prevzemajo me topli občutki hvaležnosti do gora, ki so mi popolnoma odprle svoje zakladnice, iz katerih sem smel odnašati neprecenljiva bogastva. Kar pa so zahtevale za vstopnino, sem občutil zmerom kot malenkost, kot simbolični prispevek, podobno kakor je Polikrat metal prstane v morje, da bi se vsaj z neznatno žrtvijo odkupil usodi, ki mu je naklanjala zgolj srečo. Gore so bile vedno dobre z menoj, iz svojega roga izobilja so neprestano sipale bogastva svojemu hvaležnemu častilcu. Iz pozitivnega salda pa bom črpal vse do svojih zadnjih dni.

*******

DUŠAN LASIČ, BILANCA – odlomek članka Noč spominov, PV 1975, št. 4, str. 181.

– Dušan Lasič (1908-1980), doktor elektrotehnike, tehnični vodja partizanskih radijskih delavnic, univerzitetni profesor, med pionirji Inštituta za elektroniko in vakuumsko tehniko, vsestranski planinec in odličen alpinist (»Če greš v gore, se ravnaj po pravilih o hoji v gorah, pa če nabiraš borovnice ali lepe doživljaje.«), s številnimi vzponi doma in v ledeniških Alpah, izredno izviren, vztrajen in skromen.
– bilanca: obračun; debet: »v breme«; credit: »v dobro«.
– physicus taceat in ecclesia (lat.): Fizik naj v cerkvi molči. (parafraza lat. pregovora, ki velja za žensko.)
– konstatacija: ugotovitev.
– evforija: pretirano veselo razpoloženje, blaženost.
– sit venia verbo (lat.): dovolite, da se tako izrazim.
– diferencial: odvod, neskončno majhna razlika med dvema zaporednima vrednostma spremenljivke.
– rog izobilja: s sadjem in cvetjem napolnjen rog na kipu antične boginje, simbol izobilja, bogastva.

O NAŠEM ALPINIZMU

Tine Orel

… Naš alpinizem je zvesto spremljal plezalske rodove v desetletju pred zadnjo vojno in po njej. Plezalski začetniki so to knjigo spoštljivo listali in brali, odkrivala jim je svet, ki jih je začaral, navdihovala jim je zanos in ponos, ob njej so se vžigale misli in ideje, po njej so pohlepno iskali začetniki in uhojeni plezalci, postala je zvesta in posvečena vodnica navez na turah in ljuba vasovalka doma, kjer so se stikale glave plezalcev, žejne velikih idej, vsaka prepolna zanosa in volje do velikih dejanj, vrata v sanjsko deželo velikih dejanj, trdih preizkušenj in vsaj za nekaj časa potešitev vsega, po čemer je žejalo mladost: odčarati za vsako ceno svet, ki je videti tako začaran in očarljiv!
Knjiga Naš alpinizem je v desetletjih svojega obstanka svojo nalogo zares imenitno opravila, vendar zato ni nobenega razloga, da bi se umaknila v arhivsko zatišje. Taka, kakršna je, ni samo za vselej zgodovinski dokument naših prvih plezalskih generacij, ampak je še vedno živ, stremljiv, spodbuden in prepričevalen zapis o našem alpinističnem razvoju in napredovanju, pa tudi zapis o ljudeh, ki so naše gore zavestno in z veliko vnemo »slovenili« v tekmi in spopadu s tujcem mejašem. Ta se je naših gora že loteval tudi s sistematičnim alpinističnim prisvajanjem, da bi jim s tem še bolj vtisnil zaželeni tuji pečat. Če znova izdajamo to knjigo, oživljamo in poudarjamo njeno zgodovinsko idejno, kulturno, politično in snovno spodbudnost. Obseg njenega skrbno zbranega dokumentarnega gradiva potrjuje pomen te knjige za našo alpsko kulturo. Prav to je znala čislati in zato tudi odkrivati že konec 18. stoletja naša prebudna, prerodna doba – prepričljiv odsev evropskega razsvetljenstva, s prvim vzponom na našo najvišjo koto, na Triglav, in to pred več kot 200 leti, z vzponom, ki se redno navaja tudi v tuji literaturi. Razsvetljeni Zois je napotil korenjaške Bohinjce »k vragu v goste« – to pa je pomenilo, da se je začelo jasniti tudi v tem kotu Evrope, da tudi tu z razsvetljenstvom zmaguje nov odnos do človeka, do družbe in zato tudi do gorske narave. Kmalu zatem nastopi Valentin Stanič, vsestransko sposoben prosvetitelj naše Primorske, obenem pa evropsko pomemben alpinist, ki ga svetovna zgodovina alpinizma prišteva kot »Staniga« med pomembne prvake pri odkrivanju Alp. Vzpon Zoisovih mož na Triglav in Staničevi uspehi imajo svoj velik pomen in veljavo za naše narodno prebujanje, značilnost, ki jo ima tudi kasneje naš alpinistični in planinski razvoj vse do dandanes z našo veljavnostjo v Himalaji in v drugih svetovnih gorstvih.
William Faulkner, eden od najvidnejših ameriških pisateljev, je pisal o skrivni želji, da bi si človek rad podaljšal svoje kratko življenje »vsaj z majhno razo na zemeljski površini«, da bi se njegova stopinja vsaj malo poznala na našem planetu. Planinski publicisti so to domislico brž izrabili, češ ta prvobitna želja utegne biti glavni ali vsaj eden od vzrokov za prvenstvene dosežke tudi v gorah. Kaj bi glede te domneve ugotovila posebna širša in globlja raziskava, je težko reči. Za plezalca prvenstvena smer nedvomno pomeni več kot samo droben zapis v vpisni knjigi in v plezalskem vodniku. Pogosto naletimo celo na misel, da bo za to na zemeljski obli zmanjkalo vrhov in sten. Če pomislimo, kako so se te stvari razvijale zadnjih trideset let, je bojazen najbrž odveč, saj je človek zares iznajdljiv pri »odkrivanju tega nekoristnega sveta«: Od leta 1970 do 1975 je samo v Mont Blancu nastalo 360 novih smeri, v Walisu 118. In kolikšne možnosti za prve vzpone odpira zima! Koliko pa je še neodkritih gora in sten po velegorstvih našega planeta!
Poteklo je že stoletje in več, odkar so pomembni ljudje odgovarjali na vprašanje, zakaj človek sili v »nekoristni« gorski svet, zakaj je tako iznajdljiv, kadar gre za to, da nekaj doseže, kar ga zamika, kar pa mu tudi vzbuja strah in obenem pogum.

Nietzsche je nekam čudno zapisal, češ človek hodi v gore, da se tam posmehuje sam sebi, ko se mu tresejo kolena. Protislovje? Če se ti tresejo kolena, ti je kaj malo za smeh in posmeh. Nietzsche razločuje »strah in bojazen«, oboje pa človek doživlja, če mu grozi nevarnost. Če je vidna, se ji človek privadi, vaja pa dela mojstra, nevarnost z vajo ukrotiš, spremeniš »v varnost«. Začetnik je ogrožen, mojster se nima kaj bati. Strahu pa pamet ne ukroti, strah človeka vedno znova vznemirja, če je še tako izurjen. Mori ga kot nekakšna duševna bolezen, kot mora. Morebiti ga človek užene z drznostjo. Že, vendar strah vedno znova oživi. Freud seveda pojasnjuje, da so temu krivi zatrti nagoni. Med drugim govori tudi o nagonu po gibanju, planinstvo pa je gibanje – iz gibanja izvira nadomestno zadoščenje in zadovoljstvo – človek se giblje v takem svetu, ki ga zares mika in se kljub naporu ali pa prav zato počuti zdrav in srečen. No, tudi to sfero podzavesti je težko razsvetliti do kraja – nekaj pa vendarle pojasnjuje, če nam je to prav ali ne.

Znameniti Francoz Sartre trdi: «Človek – to je strah. Če ga ne kaže, se prenareja. Četudi ga prikriva, se resnica o strahu vendarle odkriva. Kdor le nosi odgovornost, tega je strah. Vsak pa je odgovoren.« Lahko pa bi tudi rekli: Človek gre v steno, ker je pogumen. Pogum ne izključuje strahu. Kje neki! Pogum utegne celo izvirati iz strahu. Razlogi za pogum so res zelo različni. Kdo pa rad pokaže, da se boji, da ga je strah? Torej je bolje biti ponosen in kazati pogum. Nečimrnost? Ali izvira pogum zares iz želje, da bi se človek »postavil«, odlikoval? Gotovo ima tveganje večkrat tudi ta motiv. So pa tudi ljudje, ki tvegajo, ne da bi pomislili na objektivne nevarnosti. Kdor je zares pogumen, ga nevarnost privablja, saj si s tem krepi občutek življenja. Ko nevarnost premaga, ga prevzame veselje, sreča, evforija – pravimo s starogrško besedo. Veselje je nedvomno razlog, zakaj rine človek v stene, veselje nad izjemnim gorskim svetom, nad gibanjem, nad napori, nad tem, da človek nekaj zmore in premaguje svoje slabosti. Brez premagovanja težav ni veselja, vse se nekaj popači, izenači, ni ne luči ne sence – vse je en sam siv dolgčas. To pomeni, da je alpinizem zelo zdrav odpor zoper lagodnost, h kateri se nagiblje moderni človek. Človekovo obnašanje in delovanje je resda polno ugank in skrivnosti, vendar s tem ni rečeno, da jih ni možno ugledati, razločiti ali vsaj malo razložiti. Tudi za zaklenjeno kamrico človeške duševnosti je ključ. Veliko pa so vredne tudi človekove izjave.

Avstrijski filozof in psiholog Karl Greitbauer je napisal delo o duhovni strukturi alpinista, o alpinističnem dogajanju v luči psihološke znanosti ( Greitbauer, Die Gestalt des Bergsteigers). Takole pravi: »Vsak šport je nevaren, ima svoje bolestne, bolezenske pojave in smrtnost (morbidnost in mortaliteto).« Pri alpinizmu je obojega precej, saj pri njem ne gre zgolj za objektivne nevarnosti, marveč še bolj za subjektivne: za pomanjkljivo izkušenost, šibko tehnično znanje, ohlapno privajenost in nezadostno izurjenost pa tudi za slabo opremo, zraven pa še za vrsto skritih (latentnih) duševnih (intrapsihičnih) momentov, o katerih neradi govorimo, kot da ne priznamo njihove navzočnosti in vplivnosti. So pa seveda zelo pomembni.

Če se ponesreči izkušen, zrel alpinist, se pri iskanju vzrokov zatečemo k nejasnim vzrokom: »Obšla ga je slabost, bolečine v želodcu« itd. Psihologija se obrača k vegetativni strani alpinizma, h kompleksu bioklimatike: »Kako neki se je moglo to zgoditi! Ko pa je bil fant tako močan, izurjen, izkušen!« Ali ne bi bilo bolj prav, če bi se pri iskanju vzrokov bolj poglobili v »psihično sfero«? Pa Lammerjevo geslo »Živimo nevarno!«. Razumska predstava nevarnosti je lahko veličastna, dokler nevarnost nekoga s svojimi mrzlimi kremplji ne useka po glavi. Tehnika, trening, moč, spretnost, iznajdljivost, ne, to res še ni vse, čeprav veliko pomeni. Spečega velikana je lahko premagati, nevarnost, ki te še ne drži za vrat, je lahko izzivati. Dokler je duševnost pozitiven dejavnik, lahko nadomešča nekaj tehnike, če je športnik tudi dovolj močan, izurjen, utrjen. Moč se lahko nadomesti s tehniko. Če pa odpove psiha v tem trikotniku z močjo in tehniko, utegne priti do neuspeha ali celo do nesreče. Treba je imeti pred očmi: ekstremno plezanje je ples na pragu med bivanjem in ničem, je tveganje, ki mu mora biti psiha kos, saj se plezalec zaveda, v kaj se podaja; v marsikaj, kar je po občutku v diametralnem nasprotju z življenjem – gosta megla se je naprimer ovesila čez in čez, neznani greben, samotni smučar je »utonil« v snežni mečavi in se »razšel« v metežu brez kažipotov, neznana, skrajno težka stena se je zagrnila v nepredirni plašč teme in mečave in podobno.

Fiziološka stran človeških moči zaide v takih okoliščinah v totalno preizkušnjo. To je treba doživeti, sicer človek res težko razume. Kaj, če tedaj nad samozavestjo zmaguje obup? Plezalec, če je še tako močan, privajen na vse, zdržljiv, spreten in iznajdljiv, je vendarle samo človek. Zelo pogosto se navaja zgodba Willa Welzenbacha – vsa Evropa ga je občudovala in hvalila zaradi izrednih sposobnosti in uspehov od Alp do Himalaje: Stopil je na 970 vrhov, na 42 štiritisočakov. Leta 1932 je z Merklom sedem dni zdržal v viharju v severni steni Aiguille des Grands Charmoz – leta 1934 pa mu je sovražno vreme na Nanga Parbatu vzelo življenje v višini 7050 metrov, z njim vred so umrli Merkl, Wieland in šest Šerp. Ves svet se je zanimal za tragedijo in sklepal: Če se zarote naravne sile, ni človeka, ki bi njihov naval dolgo zdržal.

Prav je, da se teh in takih stvari zavedamo, pa čeprav imamo za seboj velike uspehe. Naš alpinizem živi, se razvija, skratka – napreduje. Lahko rečemo, da živi svoje polno in pomembno življenje. Zato moramo odkrito govoriti tudi o perečih stvareh, o nesrečah, o odgovornosti in še o drugih zadevah, ki spadajo k tem problemom. Na priliko: Odgovornost je spričo alpinističnega razmaha vedno bolj pereča. Starejše generacije tega skoraj niso čutile, danes pa ta stran nesreč odkriva velike kvalitativne spremembe v alpinizmu. Poglejmo!
Ali res na turi odgovarja vsak zase? Že, ampak le tedaj, če hodi sam, brez vodstva. Čim pa vodi turo izprašan gorski vodnik, je s svojimi varovanci v nekakšnem pogodbenem razmerju. Neposredno ali po planinski organizaciji ali po kaki drugi! Vodnik torej odgovarja za vsako malomarnost, površnost, lahkomišljenost, nepazljivost …

… Čim se razpravlja o vodništvu, stojimo pred pojavom, ki se v današnjem alpinizmu kar precej uveljavlja. Glede tega pojava si krogi, ki so v kakršnikoli zvezi z alpinizmom, še vedno niso izoblikovali enakega in istega stališča, čeprav se s himalaizmom vred razvija in razrašča tako, da je s celo vrsto pojavov že znotraj meje, ki ločuje ljubiteljsko početje od poklicnega, amaterstvo od profesionalstva. Gorski vodniki starega tipa so seveda za tako ločitev.

Avstrijski vodniški vzgojitelj Klaus Hoi pravi: «Moj poklic je alpinizem, glavni in edini poklic. Moj zaslužek je povprečen kakor pri večini. Ker sem samostojen, ne poznam počitnic ne oddiha. Pri takem poklicu moraš biti odporen, zdrav in še srečo moraš imeti na savoji strani.« Profesionalci so v bistvu danes potrebni, saj dajejo planinstvu nujne pobude in možnosti – to so gorski vodniki, avtorji, filmarji in drugi. Dunajski ekstremist Erich Lackner je tudi »za«, sodi pa, da je treba pojem »profi« omejiti prav zaradi posebne narave alpinizma. Po njegovem vodniki, fotisti, avtorji in razni člankarji niso profesionalci: da so to le tisti športniki, ki nastopajo pred publiko in so za to plačani, zaslužek pa se ravna po dosežkih in po številu publike. V alpinizmu – vsaj na Zahodu – ni tekmovanja, torej tudi ni »rangliste«. V gorah sploh ni publike, vsaj neposredno tam navzoče ne, alpinist si jo mora sam pridobiti – s filmi, z diapozitivi, s TV, s knjigami, s predavanji, s pogodbami pri redakcijah itd. Profesionalec v gorah je torej prireditelj, tekmovalec in zmagovalec v eni sami osebi. Tudi cene nima tako visoke, kot je to pri športnem »teatru«. In seveda, vsi alpinisti niso enako sposobni in spretni, ne po »strokovnem znanju« ne po talentih, s katerimi se lažje predre na profesionalno tržišče.

Nekateri sodijo, da to, kar se danes počenja v alpinizmu, naravnost terja profesionalne odnose, saj alpinist z drugim poklicem ne najde več časa ne prostora, potreben je že vsakdanji trening, velik problem je vreme, draga oprema in še marsikaj. Razvoj, lahko bi rekli napredek, je tolikšen in tako pospešen, da mora gorski vodnik danes veliko več znati kot pred desetletji. Vsak gorski vodnik pa res ne more biti dober publicist, kaj šele pisatelj, tudi iskan predavatelj mora imeti neke zmožnosti za javni nastop, zelo pomembno je tudi znanje jezikov itd. Če te vrste javna zaposlitev traja nekaj desetletij, utegne priti do bridkih razočaranj. Nekoč slavno ali vsaj razglašeno »ime« ni več mikavno niti za organizatorje predavanj niti za založnike. V naši družbi se te stvari razvijajo v socialističnih družbenih odnosih, vendar je osebna veljava prav tako odvisna od osebnih sposobnosti v objektivnih družbenih pogojih. Treba je reči, da razvoj ustvarja vedno nove pojave in to ne samo na Zahodu. Ko presojamo današnji alpinizem, moramo imeti to pred očmi. Napak bi bilo, če bi nekdanje probleme enačili z današnjimi.
Čeprav se alpinizem ne šteje med »navadne« športe, saj je nedvomno »več kot šport«, ima, kakor danes vsak drug šport, tudi svoj kondicijski trening. Narekovala ga je zelo zgodaj zdrava pamet, potem pa so se stvari lotili tudi specialisti in stvar se iz leta v leto izpopolnjuje, kakor velevajo izkušnje, potrebe in seveda tudi osebne zadeve in nazori. Drugi športi so te vrste trening za pridobivanje kondicije že davno sprejeli, alpinisti pa so se s tem težje sprijaznili. Bili so časi, ko je pri nas prevladovala miselnost, da je oprema poglavitni pogoj, za kondicijo pa je dovolj težak dostop do stene s »kredenco« na plečih. Strokovnjaki za telesno kulturo štejejo alpinizem med najtežje športe, kakor so tek na dolge proge, smuški teki, veslanje, kolesarstvo in še nekateri. Seveda gre za težke plezalne vzpone vse do ekstremnih storitev, ki od človeka terjajo skrajne napore, znanje, spretnost, moč, vztrajnost, železno zdravje – in še bi lahko naštevali.
Trening za alpiniste je gimnastična in moralna priprava na storitve, ki same po sebi nimajo razvedrilne vrednosti, terjajo pa od srca in vsega telesa najtežje napore. Današnji alpinist mora, če hoče iti vštric z razvojem v svetu, poskrbeti za oster trening, kajti delo srca, krvni obtok, dihanje, presnova, vse je na zahtevnem sodobnem vzponu nad povprečjem, moč in zdržljivost organov mora biti temu primerna in to največkrat v »morilskih« razmerah: v zelo redkem zraku, v zavratni zmrzali, v neusmiljeni strmini, v nenadnih vremenskih spremembah itd. …

… Za športno vzgojenega človeka vse navedeno danes ni kaj posebno novega. Alpinisti za te stvari vedo in upajmo, da jih upoštevajo. Včasih se je marsikomu zdelo kaj takega nepotrebno ali celo neprimerno, nekakšna čista »športizacija« alpinizma, ki da ni take vrste šport, ki bi se ga smele polastiti atletske trenerske metode, pomembnejše da so alpinistove moralne lastnosti. Že res, vendar te ne žive in se ne ohranjajo same po sebi, ampak so odvisne tudi – in še kako – od tega, do kakšne mere je izurjeno telo, kakšna je alpinistova fizična sposobnost, odpornost, spretnost, trdoživost itd. …

… Alpinizem je gotovo zares imeniten šport in to ostane, čeprav ostaja še naprej več kot šport. Te bistvene lastnosti mu gimnastika in drugi elementi treninga ne morejo vzeti in to tudi ni njihov namen. Če nam ta športna stran ne prija, pomislimo na plezalske specialnosti v stenah nad plezalskim kampom v Little Yosemite in na »superture« pristašev prostega plezanja. Na priliko – v jugozahodnem razu Half Doma sta julija 1975 Heinz Klaus in James Skone splezala prvenstveno smer 5,7 (po yosemitski lestvici). Plezanja je bilo za pol dneva. »Pravzaprav sva plesala, ne plezala, situacija je bila večkrat nemogoča, kar surrealistična – dva plezalca v transu, do kraja vdana stvari, globoko zbrana, kakor v igro zatopljena otroka v kamniti puščavi.«

Zadnja leta je bil v modi »clean climbing«, plezanje brez kladiva, brez klinov. Alpska stopnja VI+ ni več magična meja, zavrgli so jo v severnoameriških rumenih in svetlorjavih navpičnih in previsnih puščavah, uvedli nove stopnje težavnosti. Če je smer težja, se oceni z enoto več: 5,9 je enaka evropski VI, v Yosemite plezajo zdaj že do 5,11. Francoz Nicolas Jaeger, sam navdušen solist, pravi: »Solist se odreče pravici do napake, ker bi ga pokopala. Plezal sem same neznane smeri, da bi plezalni avanturi ne jemal bistvenih potez.«
Soliranje je pot do skrajne popolnosti, je skrajni napor, vendar ne iz mazohističnih (samomučilnih) poželenj in slasti, kakor trdijo nekateri. Ne zahteva posebne duševne strukture, le dejanju zbriše vsako sled negotovosti in omahljivosti. Ne smeš biti ne fanatičen, ne dogmatičen. Soliranje je šele na začetku svojega razvoja. Je nevarno, res ni za kogarkoli, vendar pa to ni »ruska ruleta«. Za solista veljajo vsa klasična plezalska pravila: Pripravi se fizično, poskrbi za popolno formo, za skrajne napore v najbolj izjemnih preizkušnjah. Pripravi se tehnično, umsko in moralno na vse. To je igra brez luči in opoja, tehnika, ki je gotovo najtežja. Treba se je znebiti strahu, da izbrišeš negotovost, ki te veže na svet.

Ali je te samotarje do teh spoznanj pripeljala pot do samotnih izkušanj ali pa samotarska filozofija, ki trdi z Rilkejem (Zaratustra), da stvariteljstvo nastaja v nihanju med popolno samoto in družbo? Naj tu ponovno zapišemo, da je v svetovno alpinistično literaturo stopil kot velik alpinist samotar že naš rojak Valentin Stanič v začetku 19. stoletja. Domača alpinistična zgodovina ga kar premalo čisla, nemška in italijanska pa ga trdovratno pozna le kot Staniga (po italijanski pisavi) in si ga kar prisvaja, čeprav ima velike zasluge za slovenski prerod in prebujo. Kmalu bo minilo 200 let, kar se je Stanič zapisal med zgodovinsko pomembne alpiniste samotarje – z dejanji v Alpah, pred očmi Evrope, ki je tedaj naredila velike korake za napredek alpinizma.
Mnogo se danes pri vseh športih razpravlja o profesionalizmu. Alpinizem pri tem ni izjema. Vedno več alpinistov živi od svojega športa pri filmu, RTV, v proizvodnji, trgovini itd. Ponekod je videti, kot da je samo po sebi umevno, če veliki alpinisti žive od svoje športne dejavnosti. Ko je redakcija nemške alpinistične revije Der Bergsteiger vprašala Messnerja, znanega po vsem svetu kot izjemno uspešnega alpinista, kako je s to stvarjo pri njem, je ta odgovoril, da je alpinist zato, da bi mogel biti planinec. »Kot alpinist ne zaslužim ničesar, pač pa z dejavnostmi, ki iz tega izvirajo – kot predavatelj, pisatelj, filmar itd. in to toliko, da nekaj mesecev na leto delam samo to, kar me veseli … Zame je profesionalni športnik tisti, ki za svoj rezultat dobi denar. Jaz pa za svojo najtežjo turo nisem dobil prebite pare. Za vsako turo sem moral poseči v svoj žep in to globoko. Danes sem prišel tako daleč, da lahko vsaj deloma financiram naslednjo turo, ker o prejšnjih predavam, pišem in vrtim filme. Sicer pa v angleščini ta beseda pomeni strokovnjak, veščak, celo umetnik. Sem svetovalec pri šestih firmah, ki si z mojim imenom delajo reklamo. Svojega imena ne prodajam, marveč svoje znanje. Moja plezalna šola v St. Magdaleni, Vilnöss, Bolzano, dela kot smučarska, v njej nekaj zaslužijo smučarski učitelji, da normalno žive.« Ko mu je časnikar rekel, da potemtakem živi od cele vrste dejavnosti, ki so v zvezi z alpinizmom, se je Messner odrezal: »Tudi vi to delate, saj pišete članke za planinske časopise.« In še marsikakšna podobna beseda je bila izrečena, vse pa so potrjevale, da brez zaslužkarstva take ali drugačne oblike danes ne živi skoraj nobena športna dejavnost.

Najbrž je prav, če na kratko spregovorimo tudi o nesrečah v gorah in o preiskavi teh nemilih, tragičnih dogodkov, ki mečejo senco na to, lahko rečemo, izjemno človekovo športno dejavnost. Če ravnamo po humanističnih načelih, moramo podpirati in razvijati vsa prizadevanja za varnost človeka na vseh nevarnih področjih. Če se izkaže, da je neko manj pomembno človeško početje precej nevarno, potem se zaradi svojih posledic pomakne pred »družbene oči« – pravi univerzitetni profesor dr. Edvard Rabofsky. Z Rabofskym se ne strinja dr. René Marčič, prav tako univerzitetni profesor, ki zagovarja tezo, da spadajo planinske nesreče v področje politične znanosti, čeprav se panoga dogaja na robu družbe. Oba avstrijska profesorja sta našla pri tem skupno osnovo – vrednost človeškega življenja. Smrt pri gorskem športu ni junaštvo, oba profesorja pa soglašata, da so junaki reševalci, ki v Avstriji prinašajo z gora na leto povprečno že kar veliko število mrtvih in še večje število ranjenih in poškodovanih. »Hude posledice in ne nazadnje velika škoda za nacionalno gospodarstvo – vse to utemeljuje znanstveno raziskavo in stolico na univerzi« v tej najbolj alpski državi. Za Avstrijci gredo po isti poti v tem pogledu v Švici, Sovjetski zvezi, Združenih državah Amerike. V najtesnejši zvezi s tem je »soliranje«, plezanje posameznika brez naveze. Lucien Devies, zelo ugleden in razgledan alpinist, dolgoletni kronist v La Montagne et Alpinisme, pa pravi o soliranju, da je »kvintescenca alpinističnega znanja, ki se zadnja leta vse bolj razvija.«

S pričujočim zapisom sem skušal čimboj na kratko opozoriti na nekatere poglavitne značilnosti v današnji alpinistični sferi, ki so se pojavljale in oblikovale pol stoletja po izidu Našega alpinizma, a v glavnem po drugi svetovni vojni. Čas je požrešen, uničuje in odpravlja, a tudi ustvarja in marsikaj obnavlja. Alpinizem se je razvil po vsem svetu in to po logiki vseh stvari na svetu – neznansko se je razširil, zato pa tudi ustvaril vrsto kvantitet, ki nas presenečajo s svojimi kvalitetami. Tudi »naš alpinizem« ni zapečkarski, čeprav smo le skromni lastniki majhnih »nebes pod Triglavom«. Uveljavili smo ga med drugim – na strehi sveta – v Himalaji s kvalitetnimi dosežki, ki bodo v svetovni zgodovini alpinizma za vselej zapisani. Nihče ne more mimo njih …

*****

TINE OREL, O NAŠEM ALPINIZMU – odlomek spremne besede ob ponatisu Našega alpinizma avtorja Mirka Kajzelja in sodelavcev, DZS, Ljubljana 1982.

– Tine Orel (1913-1985): slavist, ravnatelj gimnazije v Celju, predstojnik pedagoške akademije v Ljubljani, med najbolj uglednimi in priljubljenimi slovenskimi planinskimi in turističnimi delavci, v mladih letih alpinist; 1949 postal urednik Planinskega vestnika, ki mu je vdihnil široko planinsko podobo z alpinizmom kot najkvalitetnejšim vrhom našega planinstva in številnimi novicami z vsega sveta. Zaradi njegove razgledanosti je bila revija dolga leta naša najpomembnejša zveza z alpinističnim svetom, nevsiljiva spremljevalka in vzgojiteljica celih generacij alpinistov. PV je urejal do leta 1980, uredil tudi več odličnih planinskih knjig in bil izredno zaslužen za lepo slovensko planinsko besedo.
– Žiga Zois (1747-1819): osrednja oseba slovenskega razsvetljenstva, kateremu je bil materialni podpornik in duhovni voditelj; spodbudil prvi vzpon na Triglav.
– korenjaški Bohinjci: »štirje srčni možje«, Lovrenc Willomitzer, Luka Korošec, Štefan Rožič in Matija Kos, ki so se 24. 8. 1778 povzpeli na Triglav, prvi »nemara odkar svet stoji«.
– William Faulkner (1897-1962): ameriški pisatelj, nobelovec; globlje analiziral človekovo eksistenčno problematiko dobrega in zla, tragike in očiščenja.
– Jean Paul Sartre (1905-1980): francoski filozof in pisatelj, vodilni eksistencialist. »Človek je svoboda, je to, kar naredi iz sebe, njegova eksistenca (obstoj) ni vnaprej določena po esenci (bistvu), niti ni zavezana bogu, zato je odgovoren le sebi. Zaradi lastne končnosti pa subjekt nikoli ne doseže masivnega objekta, dejavnost človeka vselej ostane neizpolnjena.«
– bioklimatika: nauk o vplivih podnebja na človeško telo.
– Willy Merkl: vodja, Uli Wieland: udeleženec nemške odprave na Nanga Parbat 1934.
– Yosemite: dolina v Kaliforniji, stene njenih vrhov Half Dome, El Capitan, Cathedral Rock, Lost Arrow itd. so osrednje prizorišče modernega vrhunskega prostega plezanja.
– yosemitska lestvica: ameriška težavnostna lestvica; 5,7 (V+ po UIAA), 5,9 (VI), 5,11 (VIII) itd.
– surrealističen: značilen za nadrealizem, umetnostno smer, v kateri ima precejšen pomen sanjski in podzavestni svet.
– clean climbing: čisto plezanje – s pripomočki, ki ne poškodujejo skale in jih za seboj odstranimo.
– Michel (Nicolas) Jaeger: francoski zdravnik in alpinist, znan po ekstremnih solovzponih in daljšem bivanju v samotnih gorah. 1980 izginil v južni steni Lotseja.
– Rainer Maria Rilke (1875-1925): nemški pesnik samote, otožnosti in tesnobe.
– Reinhold Messner (1944): južnotirolski alpinist, eden najuspešnejših sodobnih alpinistov in piscev. Prvi tudi z vzponi pokazal potrebo, da se težavnostna lestvica UIAA odpre navzgor in s tem pospešil razcvet prostega plezanja. Prvi prišel na vse osemtisočake.
– Lucien Devies (1910): eden najuspešnejših francoskih alpinistov med obema vojnama s smermi v Aiguille Noire, Druju in Dauphineji; pisec in alpski zgodovinar.
– kvintescenca: bistvo, cvet.

KAJ JE SMISEL IN KJE SO MEJE ALPINIZMA?

Marko Šurc

Človek – alpinist v 2000 metrov visoki himalajski steni brez tehničnih pripomočkov, opremljen le z najnujnejšim in treniran do poslednjih možnosti! To je vrhunec, to je smisel: en človek – ena gora in ničesar drugega.
Tveganje, nevarnosti, noro početje, vse to mora alpinizem vsebovati, drugače ne bi bil alpinizem. Zakaj hočemo alpinista prisiliti, da bi se počutil popolnoma varnega v steni, ko pa vemo, da je to nemogoče? Zakaj prepovedujemo to in ono, ko pa vemo, da je prepovedano jabolko slajše? Zakaj postavljamo vprašanje smisla alpinizma, ko pa vemo, da ima vsak alpinist svoj pogled na alpinizem in njegov smisel in da bo le-tega tudi zagovarjal. Čemu vprašanja tehničnih pomagal, poštene igre, soliranja, prostih ponovitev …? Stena je arena brez gledalcev, v njej je človeku vse dovoljeno, stena je kraj alpinistovega izživljanja, goljufanja, trpljenja, sreče …, odvisno pač od človeka. Saj gremo zato v steno? Z željo po pustolovščini, zadovoljstvu, slavi, doseganju zastavljenega cilja … Gremo kakorkoli in kamorkoli! V copatih ali gojzarjih, s cepinom ali zatiči, sami ali v navezi, v Himalajo ali v »gužvo«!
Čemu omejitve in zakoni tam, kjer jih je že zdavnaj postavila narava. Narava v vsej svoji lepi nevarnosti na eni strani in človek s svojimi fiziološkimi lastnostmi na drugi strani. Kako, kam in zakaj, naj bi vedel vsak sam!
Temu bi marsikdo ali pa večina rekla: neodgovorno ravnanje mladine, ki je komaj povohala alpinizem. Zaenkrat v alpinizmu še ni omejitev kot v prometu, vsakemu je kljub očitkom še vedno dovoljeno vse, kar ni v nasprotju z načeli človeškega bivanja! Na žalost!! Torej, kje so meje? Meje so v zmožnostih posameznikov!
Zame osebno pomeni alpinizem najintimnejši odnos človeka do gore! Čim nevarnejša je stena – gora in čim manj je človek nakičen z raznimi tehničnimi pripomočki, takrat ko se odpravi vanjo, tem pristnejši je ta odnos. In kaj pričakujem od tega? Skušam se čimbolj približati vrhuncu alpinizma, ki je omenjen v prvem odstavku, poglobiti odnos do gore, izuriti svoje sposobnosti in končno: določiti mejo svojih sposobnosti glede na mejo alpinizma.

Kaj se skriva za tem?
Tveganje, goljufanje, sreča, pohlep, sebičnost, veselje, obup … In to je tisto, kar privlači, to je življenje, kar uči živeti! Je pač tako, brez pravil!
Čemu potem tehnika plezanja in vsa ostala literatura v alpinizmu? Preprosto, da ne začnemo sami prav z dna, ampak gradimo na trdnih temeljih dalje, vsak po svoje. In prav to neenotnost, različne idejne in stvarne usmeritve alpinizmna nekateri obtožujejo. Zakaj? Primer: Direktna v Špiku leta 1926, prva ponovitev, ponovitev pozimi, solo ponovitev, solo ponovitev pozimi … Kaj bi bilo v tem razvoju napačnega? Nanga Parbat: ekspedicija, naveza na alpski način, odprava pozimi, človek sam na vrhu … Kritike, namigovanja, očitki. Prvič prosto preplezan osemmetrski balvan.

Kaos mnenj. Kaj je težje, kaj je še smiselno, kaj je pravzaprav alpinizem in kje so meje uporabe tehničnih sredstev?
Priznam, težje ali nemogoče mi je preplezati na osemmetrski balvan kot priti na Nanga Parbat, toda smisel mojega plezanja ni balvan, ampak priti na določeni vrh. Torej stremim za tem ciljem in se me akrobacije v »gužvah« ne tičejo. Toda kdor se odloči za »gužvo«, čemu bi mu očitali in zahrbtno ubijali njegov smisel plezanja? Mar ni nasprotovanje dejavnosti, ki nam pač ni všeč, ker smo si zastavili drugačen cilj, bolj nizkotno za nas same, kot pa za tistega, ki ga hočemo spreobrniti?

Alpinizem se je pač razvejal. Opazili smo to in se zgrozili. nasproti nas, takole kar čez noč je nenadoma pognala zelena veja, ki je z našega stališča ne moremo doseči. Užaloščeni in nevoščljivi smo še isto jutro ukazali, da je stranske veje treba takoj požagati, pa še niti ne vemo, kakšen sad bodo rodile. Je tako ravnanje res pravilno? Ni morda drevesu bolj v škodo kot pa v korist? Vsakdo mi takoj posoli z dejstvom, kaj pa varnost, nesreč je veliko, preventiva je slaba, odgovornosti pri mladini ni. Zopet se zavrtimo v krogu in vrteli se bomo toliko časa, dokler bo v gorah deloval človek.

Čemu potem izgubljanje besed?
Pustimo človeku – alpinistu, da po svoji lastni presoji, s svojo idejo in zastavljenim ciljem stopi pod »gužvo«, steno ali goro in naredi to, kar želi, kar hoče. Večina dognanega v alpinizmu je zapisana, večina alpinistov-plezalcev to pozna in priznava, pravzaprav bi morala poznati in priznavati, torej strah in očitki pred kom in komu? Pred posledicami alpinizma …?

Naj vsakdo sam odgovarja za svoja dejanja.

Kdaj, pred ali po smrti?

*****

MARKO ŠURC, KAJ JE SMISEL IN KJE SO MEJE ALPINIZMA? – AR 1980, št. 3, str. 7.

– Marko Šurc (1958-1980): študent geodezije, od mladih dni navezan na gore, načelnik alpinističnega odseka v Bohinju, odličen organizator, zaslužen za razvoj bohinjskega alpinizma, obetajoč pisec. S soplezalci prvi pozimi ponovil Zlatorogove police in presmučal Slovensko smer v Triglavu, bil v Fanskih gorah, kot samohodec ponovil Direktno smer v Špiku in druge smeri. Pripravil plezalni vodnik po bohinjskih stenah. V svojih razmišljanjih zaslutil nadaljnji razvoj vrhunskega alpinizma. Pozimi je želel sam preplezati Dolgo Nemško smer v Triglavu. 14. januarja 1980 je vstopil v smer, a se iz nje ni vrnil.
– vprašanje smisla alpinizma: 1978. leta sta Iztok Tomazin in Borut Bergant (1944-1985; odličen alpinist in odpravar, prvi Jugoslovan, ki je ponovil Zadnje tri probleme Alp, ponesrečil se je pri sestopu s himalajskega vrha Jalung Kanga, 8505 m) obiskala več plezalnih področij v ZDA in se temeljito seznanila s prostim plezanjem, za katerega je značilno napredovanje brez umetnih pomagal; pripomočki služijo le za varovanje, ni pa to plezanje brez varovanja, kot so narobe razumele prejšnje generacije. S prostimi ponovitvami klasičnih smeri in prvenstvenimi na nov način sta uveljavila prosto plezanje tudi pri nas. Zaradi nesporazumov se je že v prvi številki Alpinističnih razgledov, glasila slovenskih alpinistov, začela polemika, ki je dodobra razčistila, da je nova oblika plezanja samostojna dejavnost, pomeni pa tudi odličen napredek pri klasičnem plezanju.
– »gužva«: v polemiki o prostem plezanju poimenovanje za balvan (iz madž.: ledeniški osamelec), manjšo skalo ali peč, ki je primerna za prosto plezanje. Ime je nastalo že leta 1970 na zimskem alpinističnem taboru v Kamniški Bistrici, ko so se v slabem vremenu lotili poplezavanja v balvanu Sivnica z dogovorjenimi pravili, kako in kje se je dovoljeno prijeti. Takrat je mariborski alpinist Ivan Cverlin večkrat pripovedoval popularno kavbojsko šalo »Gužva bo!« (Kavboj v saloonu trikrat reče: »Gužva bo!«, na vprašanje: »Zakaj?« pa dogovori: »Ker nimam denarja!« Skala, na kateri so plezali, je seveda tako postala »gužva«.

KAJ JE IN KAM SODI PROSTO PLEZANJE V NAŠEM ALPINIZMU

Iztok Tomazin

V vsaki plezalni tehniki, učbeniku alpinistične šole in podobni literaturi piše, kaj je prosto plezanje. Ena prvih stvari, s katero seznanjamo začetnike v alpinizmu, je ravno pojem prostega plezanja. Zato mi je težko razumljivo, čemu takšne nejasnosti pri razumevanju definicije in vloge prostega plezanja ter pojava tako imenovanega skrajno težavnega prostega plezanja v zadnjem času.

Kaj je prosto plezanje
Naj na kratko ponovim že znana dejstva: prosto plezanje je tisto, pri katerem plezalec za napredovanje (vzpenjanje ali sestopanje) uporablja le svojo moč, znanje in naravne razčlembe (stope, oprimke, poči itd.) ali trenje, ki mu ga nudi skala. Vse vrste umetnih pripomočkov, naprimer kline, zagozde, bonge, zatiče, kaveljčke in podobno pa uporablja samo za varovanje, nikakor pa ne za napredovanje. Tudi počivanje oziroma visenje v klinih, stopanje na kline ali prijemanje zanje, vrvni potegi in podobno sodijo k tehničnemu, ne pa k prostemu plezanju. Izvzeto je seveda morebitno visenje varujočega plezalca na slabih stojiščih, ker to ne služi neposredno napredovanju plezajočega.
Načelno se prosto plezanje naprimer druge ali šeste in sedme stopnje prav nič ne razlikuje. Pleza se prosto, razlika je le kakovostne narave – drugačna je telesna in duševna obremenitev, nevarnost, strmina, izpostavljenost itd. Tega preprostega dejstva pa nekateri še niso ali pa nočejo dojeti. Po prvih prostih ponovitvah so nekateri naši znani alpinisti spraševali, ali je bistvo našega prostega plezanja oziroma prostih ponovitev v tem, da ne uporabljamo varovanja, da vrvi ne vpenjamo v kline ali da se za kline samo prijemljemo, ne uporabljamo pa lestvic in podobno. Kako nesmiselna vprašanja!
Načini, kakovost in količina varovanja ne določajo, ali je plezanje prosto ali pa ne. Varovanje je pri prostem in tehničnem plezanju načeloma enako. »Klinofobija« in prosto plezanje nista neposredno povezana. Upam si celo trditi, da pri zahtevnih prostih ponovitvah uporabljamo boljše ali vsaj tako dobro varovanje, vpenjamo več klinov in delamo boljša stojišča kot pri večini drugih vzponov, čeprav tudi pri njih ne zanemarjamo varnosti. Samo tisti, ki je že plezal skrajno težka mesta v steni, na meji padca ali blizu nje, se zaveda, kako pomembno je dobro varovanje. Razumljivo pa je, da novejše gibanje prostega plezanja teži k temu, da bi v čim večji meri uporabljali take pripomočke za varovanje, ki ne poškodujejo skale. To so zlasti vse vrste zatičev, roglji in druge skalne oblike. Sredstva, ki zahtevajo uporabo kladiva (klini, zagozde itd.), naj se uporabljajo le tam, kjer brez njih ne gre.
Ocenjevanje pri prostih ponovitvah: zaenkrat so v evropskih stenah ocene od I do VII, lestvica pa odprta navzgor. Te ocene se uporabljajo samo za prosto preplezana mesta oziroma smeri. Za tehnično plezanje pa so ocene od A1 do A4. Na prvi pogled zelo preprosto, toda v našem alpinizmu so glede tega še mnoge nejasnosti, nedoslednosti in napačna tolmačenja. Še vedno mnogi skušajo iskati kompromise ali pa se ne zavedajo ostre meje med prostim in tehničnim plezanjem. Znanih je mnogo primerov, kjer plezalci plezajo neko smer ali raztežaj prosto, naprimer do stopnje V+, kar je težje, pa preplezajo tehnično, raztežaj pa potem ocenijo naprimer s VI ali VI, A1. Do tega nimajo pravice. Ocena mora biti resnični prikaz težavnosti, ki so bile premagane, posebej v prostem in posebej v tehničnem plezanju. Potrebno je pač tudi nekaj poštenosti – ocenimo to, kar smo plezali prosto, ne pa to, kar mislimo, da se lahko prepleza prosto. Zlasti to velja za prvenstvene vzpone, kjer je precej težko doseči naprimer VI. stopnjo v prostem plezanju kot v neki drugi smeri, kjer so klini za varovanje že zabiti in so znane tudi približne težave in potek smeri.
Razumljivo je, da se pri prostih ponovitvah nekdaj tehničnih ali deloma tehničnih smeri lahko ocena precej zviša. Primer: namesto stare ocene VI, A2 je nova ocena naprimer VI itd. To pa ni pravilo. V nekaj primerih iz naših sten se je že izkazalo, da je neka smer, ocenjena naprimer s VI, A1 in podobno, v prostem plezanju celo lažja, naprimer VI-, kar samo dokazuje nestvarnost prvotne ocene. Ocene pri prostih ponovitvah niso razred zase, niso močno znižane, kot domnevajo nekateri. Res, da so nekoliko poostrene, v nižjih smereh bolj, v višjih manj, vendar ne odstopajo od težavnostne lestvice UIAA. VI. stopnja pri prosti ponovitvi je približno enaka VI. stopnji v pravih klasičnih prostih šesticah. Vsako realno ocenjevanje mora težiti k čim večji objektivnosti. Še posebej važna je primerjava težavnosti med različnimi smermi. Kot pri vsakem ocenjevanju pa so tudi pri prostih ponovitvah možne osebne razlike, pogojene zlasti z razpoloženjem in treniranostjo. Vsak izkušen in preudaren alpinist se lahko zaveda, da je osnovni namen ocenjevanja težavnosti smeri ali posameznih detajlov v čimbolj objektivnem prikazu težav, primerjalnost pa je osnovna metoda in značilnost. Žal so danes še pogosti primeri odklonov na tem področju, deloma v smislu pretiravanja z višino ocene, predvsem pa (zaenkrat) neutemeljenega zniževanja ocen.
Pojem proste ponovitve: prosta ponovitev je vsak vzpon v katerikoli smeri, ki je bil opravljen v prostem plezanju. Prosta ponovitev je absolutni pojem – neko smer lahko preplezamo samo prosto ali samo kombinirano (s prostim in tehničnim plezanjem). Tretje možnosti ni. Pri prostem plezanju ni kompromisov, ne moremo zamižati na eno oko in spregledati kakšen uporabljen klin in podobno. Za boljšo ponazoritev navajam oster, a značilen primer: če plezamo naprimer 1000 metrov visoko smer in se med plezanjem na kakem težavnem mestu enkrat primemo za klin in potegnemo navzgor (uporabimo ga za napredovanje), potem to ni več prosta ponovitev. Ta vzpon lahko označimo kot poskus proste ponovitve z uporabo tehnike na enem, dveh ali več mestih – kolikorkrat smo jo pač uporabili.

Prva prosta ponovitev: to je na način prostega plezanja opravljen prvi vzpon po neki smeri, ki je bila do tega vzpona plezana pretežno ali vsaj z delno uporabo tehnike, to je tehničnih pripomočkov za napredovanje. Pri naslednjih prostih vzponih gre potem za drugo, tretjo prosto ponovitev itd.
Kljub navidez zelo strogim zahtevam pa pri prostem plezanju ne gre za uveljavljanje dogmatičnih pravil ali nekakšno plezalsko puritanstvo (strogost ali prenapetost), pač pa le za dosledno razumevanje in izvajanje točno opredeljenega pomena in smisla izraza prosto plezanje.
Prosto plezanje težkih smeri je tudi preskus poštenosti in samodiscipline. V steni plezalca navadno nihče ne vidi, ali res pleza popolnoma prosto, zato mora biti pošten in iskren do sebe in do drugih. Ni sramota na težkem mestu uporabiti klin za napredovanje, če je mesto pretežko za trenutne sposobnosti plezalca. Lahko pride drugič, ko je bolje razpoložen in treniran, ali pa se zadovolji z dejstvom, da nečesa ni zmogel. Sramota pa je uporabiti tehniko, naprimer prijemati se za kline in se potem zlagati, da smo smer zmogli v prostem plezanju. Omenjena poštenost, lahko jo imenujemo tudi plezalski »fair play«, je zelo važna sestavina prostega plezanja. Pravi alpinist mora imeti izoblikovane določene moralne nazore in norme, ki izhajajo iz morale alpinizma in zajemajo celotno alpinistično dejavnost, torej tudi prosto plezanje. Vsak alpinist se zaveda, kako velika je razlika med prostim in tehničnim plezanjem nekega mesta. Primer: če plezamo nek previs ali streho z lestvicami ali s potegovanjem (prijemanjem) za kline, gre ob dobrih klinih za razmeroma lagodno telovadbo, ki jo zmore tudi manj izkušen in slabše pripravljen plezalec. Lahko pa sta isti previs ali streha v prostem plezanju skrajno težavna, lahko zahtevata od najboljšega ali odlično pripravljenega vrhunskega plezalca vse njegovo znanje in moči, ali pa je tako mesto celo nepreplezljivo v prostem plezanju.

Kam sodi prosto plezanje v našem alpinizmu
Prosto plezanje, proste ponovitve nekdaj tehničnih smeri in vsa druga dejavnost v zvezi z njimi (priprave in podobno) sodi in mora soditi v alpinizem. Zaenkrat pri nas še ne moremo govoriti o razvitem gibanju prostega plezanja, kot ga že imajo v mnogih drugih državah, vendar zanimanje in tovrstna dejavnost naraščata. Že sedaj moramo paziti, da se ne bo naše prosto plezanje izrodilo v plezalstvo – specializirano obliko športne dejavnosti, ki je osamosvojena, izolirana od alpinizma in jo z njim povezuje le še ena osnovnih dejavnosti – plezanje. Dobro vemo, da se je po svetu to že dogajalo in se še dogaja. Značilni primeri so skalolazenje v Sovjetski zvezi, plezanje po balvanih (bouldering) v ZDA, plezanje v peščenjaku na Češkem in v Vzhodni Nemčiji itd. Položaj teh dejavnosti je danes jasen in uradno priznan: plezalci, ki se ukvarjajo naprimer samo s skalolazenjem ali naprimer samo s plezanjem v balvanih, niso alpinisti, njihova ozko usmerjena dejavnost ni alpinizem. To je zelo pomembno dejstvo in dobro se ga morajo zavedati tisti, ki se intenzivno ukvarjajo s prostim plezanjem, kot tudi tisti, kateri bi radi to dejavnost kritizirali.
Povsem nekaj drugega pa je poglobljeno ukvarjanje s prostim plezanjem v okviru alpinizma oziroma alpinistična dejavnost, ki je kvalitetno in kvantitetno obogatena s prostim plezanjem. In ravno za to si prizadevamo. Nekateri pa naša prizadevanja napačno razlagajo in nam očitajo, da uhajamo v plezalstvo, da se odmikamo od alpinizma. Kaj je slabega v tem, če se hočemo do skrajnosti preskusiti v stenah, gorah tudi s prostim plezanjem, solo vzponi itd. To predstavlja le najbolj izstopajoči del naše alpinistične dejavnosti. Ta dejavnost pa zajema prav vse: od turnih smukov, vzgojnega dela, opravljanja zimskih, lednih in kombiniranih vzponov, pa do čisto navadnih užitkarskih potepanj po gorskem svetu. Plezanje po balvanih, zidovih in krajših stenicah predstavlja le skromen del v naši alpinistični dejavnosti. Ni nam samo sebi namen, pač pa predvsem priprava za zahtevnejše vzpone v gorah, ne glede na to, ali gre za tehnično smer ali za prosto ponovitev.
Za boljšo ponazoritev navajam primer: dve navezi preplezata dolgo, težko smer v Julijcih, naprimer Čopov steber. Prva naveza ga prepleza v »normalnem stilu«, to je tako, da v najtežjih raztežajih uporablja lestvice ali se prijemlje za kline. Vsak se bo strinjal, da je vzpon te naveze res alpinistični dosežek, ki je lahko v čast vsakemu alpinistu. Druga naveza pa prepleza isto smer popolnoma prosto. In sedaj vprašanje: je njen vzpon tudi alpinistični dosežek, ali pa je zaradi čistega prostega plezanja po tem vzponu sama smer (naprimer že omenjeni Čopov steber) zdrknila na nivo golega plezalskega problema, balvana oziroma gužve, kot morda nekateri zaničljivo imenujejo balvane. Je vzpon, opravljen s prostim plezanjem, alpinistično manjvreden? Vprašanje je otročje lahko in kdor vsaj malo pozna alpinizem, si bo odgovoril: preplezati neko smer prosto namesto tehnično je vsekakor pomembnejši alpinistični in plezalski dosežek, kvalitetno je zahtevnejši, saj zahteva večje telesne in duševne napore, boljšo pripravljenost itd.
To vprašanje nas postavi v območje vrednotenja alpinističnih dosežkov in obenem postavlja nova vprašanja. Med njimi je eno najvažnejših in najbolj perečih: »Ali je kakovost alpinistične dejavnosti, zlasti plezanja, lahko splošno merilo v alpinizmu? Ali lahko alpinista vrednotimo predvsem ali samo po tem, kako težke smeri pleza? Ali je alpinist, ki pleza VI. in VII. stopnjo, zaradi svojih večjih sposobnosti več vreden in bolj pravi alpinist od tistega, ki mu sposobnosti, zdravje in podobno dovoljujejo plezanje največ V. stopnjo?« Mislim, da je odgovor kratek, jasen in nedvoumen: »Ne.« Pri presojanju človeka kot alpinista je najvažnejši njegov odnos do gora – koliko mu gore pomenijo, koliko zna živeti z njimi in zanje. Vse ostalo, tudi kakovost njegovih plezalskih in drugih sposobnosti na lik alpinista vsekakor tudi vpliva, vendar je vpliv drugotnega pomena. Tega se moramo zavedati tako »ekstremisti« kot tudi pohlevnejši alpinisti. Obsojanja vredno je zaničevanje manj sposobnih alpinistov, »šodrovcev«. Ko jih ocenjujemo in cenimo kot alpiniste ali nealpiniste, se vprašajmo najprej po vrlinah in lastnostih, ki so bistvene v alpinizmu, šele nato jih ocenjujmo s stališča plezalnih in drugih sposobnosti.
Ob rastočem zanimanju za prosto plezanje in druge novejše pojave v našem alpinizmu obstaja možnost, da bi se nekatere oblike začele izdvajati oziroma osamosvajati od alpinizma. Alpinisti kot posamezniki in naša alpinistična organizacija kot celota si moramo prizadevati, da do tega ne pride. Kakršnekoli specializirane oblike plezanja, naprimer skalolazenje ali plezanje po balvanih, skratka plezalstvo, ne smejo postati same sebi namen, saj je njihovo mesto v alpinizmu. Bodo naj le drobec v pestrem mozaiku alpinizma. Verjamem, da se lahko vsaj nekaj časa vztraja pri alpinistični dejavnosti tudi ob primarni vzpodbudi dejavnikov, ki nimajo dosti zveze s »klasičnimi« nagibi pravega gorništva. Naprimer izrojeno pustolovstvo, ekshibicionizem, častihlepje, ostro izraženi športni nagibi in podobno. Vsak alpinist, ki razmišlja o svojem početju, si lahko, z nekaj iskrenosti seveda, pride na čisto, ali je res pravi alpinist (»Z dušo in telesom,« so rekli včasih), ali pa je le omejen plezalec ali zapečkar, ki mu skala, stene in gore pomenijo le predmet plezalske dejavnosti in zadovoljevanja športnih in podobnih motivov, alpinizem pa mu pomeni le »dobro druščino« za razpravljanje o svojih naj-naj-dosežkih, za popivanje ali kaj podobnega.
V zadnjem času se pojavljajo tudi razne modne muhe. Vsesplošno »frajerstvo« zajema vse od trakov v laseh namesto čelad pa do hujših oblik, kot so pomanjkanje previdnosti, zanemarjanje varnosti, precenjevanje zmogljivosti, zaničljiv odnos do lažjih smeri in podobno. Ti pojavi nimajo mesta ne v alpinizmu ne v prostem plezanju. Naša vzgojna alpinistična dejavnost jih bo morala v prihodnje bolj energično zatirati. Toda najprej moramo stvari postaviti na pravo mesto. Pričujoči članek poskuša to na primeru prostega plezanja.
O smislu poglobljenega ukvarjanja s prostim plezanjem je morda celo odveč razpravljati. Če lahko govorimo o etiki (teoriji) in alpinistični morali (praksi), potem ima v njej pomembno mesto človekov odnos do gora, zlasti pa način prisvajanja gorskega sveta oziroma alpinistove dejavnosti v gorah in drugod. Pri neposrednem soočanju človeka z goro (steno), to je pri plezanju, je najbolj pošteno in moralno utemeljeno prosto plezanje – ko je plezalec vezan predvsem ali pa samo na svoje telesne in duševne zmogljivosti. Vsakršna uporaba tehničnih pripomočkov zlasti za napredovanje vsaj nekoliko razvrednoti vsak vzpon, saj ga olajšuje, včasih celo bistveno. Razmerje človek – gora ali plezalec – stena se pomembno spremeni v človekovo korist. Kar je v najbolj naravni obliki gibanja v skali – prostem plezanju nemogoče ali zelo težko dosegljivo, postane z uporabo tehnike mogoče, vendar za določeno ceno. Nekaterim se zdi ta cena nepomembna, nekakšna lepotna napaka, drugi pa se je zavedamo.
Na koncu pa še nasvet vsem, ki imajo namen kritizirati pojave v našem alpinizmu (tudi prosto plezanje): Preden hočem neko stvar kritizirati, jo moram dodobra poznati. Torej moram kot pravi alpinist odlično poznati alpinizem. Moram pa se tudi vprašati, zakaj bom kritiziral – zaradi osebnih pobud, nesimpatičnosti določenega pojava, nerazumevanja itd., ali pa zaradi nečesa drugega. In če gre za nekaj drugega, se lahko zberem, razmislim in napišem kritiko, po možnosti konstruktivno.

*****

IZTOK TOMAZIN, KAJ JE IN KAM SODI PROSTO PLEZANJE V NAŠEM ALPINIZMU – AR 1980, št. 4, str. 7

– Iztok Tomazin (1960) zdravnik, gorski reševalec in vodnik iz Tržiča, vsestranski alpinist, ekstremni smučar in letalec (polet z zmajem z Mont Blanca, s padalom s številnih vrhov naših gora, državni prvak v jadralnem letenju s padalom). 1978 je v navezi z Borutom Bergantom v ZDA temeljito spoznal vrhunsko prosto plezanje (kot prva Jugoslovana sta preplezala precej odličnih smeri, dve celo VIII. težavnostne stopnje; Naked Edge, Blast from the Past) in ga doma z osebnim zgledom in številnimi predavanji in članki odločilno uveljavil. Prvi pri nas preplezal ali prosto ponovil smeri VII. (Leva Tržiška, Klin, Direktna v Stenarju) in VIII. stopnje (Raz za kladivce), prosto ponovil številne klasične smeri, tudi pozimi, bil na več himalajskih odpravah (1985 Slovenska smer v vzhodni steni Daulagirija, 1987 na istem osemtisočaku pozimi na alpski način). Avtor plezalnega vodnika po stenah Storžiča. Njegov članek je prvi odločilni odgovor na nesporazume glede prostega plezanja.
– klinofobija: odpor pred uporabo klinov.
– fair play (angl.): poštena igra.
– skalolazenje: tekmovalno hitrostno plezanje v SZ.
– bouldering: plezanje po balvanih bi morda lahko poimenovali balvaniranje.
– Prosto plezanje se je danes izredno razvilo. Obstajajo različne zvrsti, naprimer od zgoraj – prosto preplezana smer z varovanjem od zgoraj, lahko tudi s padcem; rdeči krog – smer preplezana po odstavkih z vmesnim počivanjem po morebitnih padcih; rdeča pika – prosto preplezana smer v prvem poskusu brez padca; na pogled – v prvem poskusu prosto preplezana smer, ki je plezalec ne pozna od prej. V Evropi in tudi pri nas so se uveljavila tudi tekmovanja v športnem plezanju.

KAJ ALPINIST NI

Dušan Jelinčič

Vrnimo se spet k filozofskim in psihološkim nagibom, ki silijo alpinista v svoje, za večino nerazumljivo početje. Razčlenili smo že marsikatere vidike teh problemov, sedaj pa se pomudimo ob pojmu ničejanstva v alpinizmu ali, z drugimi besedami, ob vprašanju, ali je alpinist res neke vrste nadčlovek, vodilni človek, ali se res ima za takšnega in ali ga imajo za takšnega samo nekateri drugi. Odgovor na to vprašanje je zelo zapleten in tudi zelo važen.
Ničejanstvo se v glavnem naslanja na pojem nadčloveka in pa na pojem o dvojni morali – gosposki in čredni. Ob izgovoru zadnje se nam koža kar namršči. Napredna družba ima ničejanstvo za nazadnjaško in reakcionarno. Tudi sam menim, da je to nekaj negativnega, vendar pa je prav, da ga prej nekoliko analiziramo, preden izrečemo neko dokončno sodbo.
Pojem ničejanstva izhaja iz filozofije nemškega misleca Friedricha Nietzscheja, ki je s svojimi teorijami zaznamoval celo obdobje. Zato se bomo za trenutek pomudili ob tem filozofu. V filozofiji je nadaljeval smer Schopenhauerjevega iracionalizma (iracionalizem je idealistična filozofska smer, ki uči, da je osnova vseh pojavov nespoznatno počelo, slepa volja, naključje in zato sklepa, da je razumsko spoznanje nemogoče), ta filozof pa je iracionalist pač zato, ker je Heglovemu optimizmu postavil nasproti pesimizem (črnogledost), njegovi trditvi, da je vse umno, pa prepričanje, da je vse nerazumno in torej zato velja za iracionalista. Schopenhauer je torej za bistvo sveta razglasil nerazumni del človeške duševnosti, torej nagon, instinkt in voljo. Nietzsche pa je Scopenhauerjev nauk nadaljeval, vendar na novi ravni, saj ga je hotel iz pesimističnega spremeniti v optimistični. Ta težnja ga je privedla do daljnosežnih moralnih in socialnih, deloma pa tudi do političnih sklepov. Tudi Nietzsche je, kot že Schopenhauer, za bistvo sveta priznaval svetovno voljo, vendar pa po njegovem volja ni le boj za goli obstoj, ampak težnja čimbolj stopnjevati intenzivnost, kvaliteto in moč obstoja. Schopenhauerju je volja do moči negativna, ker pa prinaša samo trpljenje, jo mora človek zanikati. Nietzscheju pa je volja do moči pozitivna, češ da pelje do življenjske radosti. Človek naj jo čimbolj stopnjuje in goji, razviti jo mora do najvišje mere. Šele tedaj se mu bosta trpljenje in bolečina spremenila v slast nad intenzivnostjo življenja. Nietzscheju je svetovna volja božanska, sprejema jo s skoraj verskim zanosom. V nasprotju s Schopenhauerjevim ateizmom se torej vrača k religioznemu čustvovanju, samo da cilj tega čustvovanja ni več Bog, ampak volja do moči.

Vrh Nietzschejeve metafizike je nauk o nadčloveku, ki ga je začel oznanjati že v spisu Tako je govoril Zaratustra. Nadčlovek naj bi bil torej vzorec človeške osebnosti, ki bi voljo do moči razvila do najvišje možne meje. Nietzsche pa žal svojega nauka ni razložil, žal pravim zato, ker je tako ostal nejasen, večkrat dvoumen in torej primeren za najrazličnejše razlage in tudi za spretno sleparjenje (manipuliranje) s strani tistega, ki bi si želel nauk prisvojiti za svoje cilje. Glede bistva nadčloveka je namreč ostalo nejasno, ali naj svojo voljo do moči uveljavlja v notranjem svetu lastne osebnosti, to je z brzdanjem čustev in strasti, v spoznavanju in ustvarjanju kot umetnik na raznovrstnih področjih (s tem bi se lahko delno celo strinjali, seveda do določene mere, dokler namreč ostane to naprezanje v okviru vsestranskega socialnega in ljudskega napredka), ali pa po drugi strani morda navzven z nasiljem in krutostjo kot osvajalec, diktator, vojak, torej v značilno nazadnjaški smeri, torej ekskluzivistični (izključevalni; naprimer družba, ki izključuje iz svojih vrst ljudi z najnižjim socialnim položajem) in ne socialno napredni. Nietzschejevi spisi dopuščajo razlago v obe smeri, napredni in reakcionarni.

Na njegovo teorijo o nadčloveku se je po prvi svetovni vojni oprla ideologija nacizma, ki pa jo je vendar bistveno dopolnila z rasizmom, kot ga je zasnoval Arthur Gobineau s spisom Razprava o neenakosti človeških ras. Nietzsche pa se s to teorijo ni strinjal in torej o njegovi osebni idejni in ideološki povezavi z nacizmom ne more biti govora. Vendar pa je iz njegovih naukov o volji do moči in načloveku sledila teorija o dveh vrstah morale. Po njegovem se namreč ljudje delijo na šibke in močne, zato za vse ni obvezne etike. Pač pa nujno obstajata dve različni morali: gosposka in čredna. Gosposka morala je morala močnih ljudi in nadljudi. Njena glavna zapoved je gojitev in stopnjevanje volje do moči, življenjske radosti in razmaha. Kdor čuti v sebi voljo do moči, mu je vse dovoljeno, uveljavlja jo lahko na račun slabotnejših. Čredna morala je morala šibkih. Po Nietzscheju je torej nastala v njihovem interesu, zato oznanja usmiljenje, sočutje, dobroto, ljubezen do bližnjega in enakost. Že s to edino trditvijo lahko torej dokažem, kako je ideologija alpinizma daleč od ničejanstva, saj poudarja kot najbolj pozitivno to, kar je za Nietzscheja najbolj negativno, torej dobroto, sočutje, enakost in ljubezen do bližnjega, kar zelo poniževalno imenuje čredna morala. Nietzsche meni, da so si čredno moralo izmislili šibki, da bi z njo ukrotili močne in jih podvrgli povprečju. Takšno moralo vidi v krščanstvu, nato pa predvsem v moderni demokraciji in socialističnem gibanju, zato jih odklanja.

Sedaj pa se dogaja, da ljudje, ki alpinizma oziroma njegovih globljih globljih filozofskih in psiholoških nagibov ne poznajo, izjavljajo, da je alpinizem ničejanski, da je njegova ideologija ničejanska in alpinisti torej ničejanci in jih zato negativno ocenjujejo in odklanjajo. Pri tem se celo naslanjajo na dokaze in izjave, ki so ob površni analizi videti otipljivi, če pa gledamo globlje, vidimo prav nasprotno. Alpinizem je v svojem bistvu človeški in družben, torej napreden.
V zmoto bi nas lahko zavedel tudi sestavek Nejca Zaplotnika iz spisa Noči in dnevi, v katerem pravi: »Vsak človek je sam pri sebi potreben potrdila, da ni le del množice, da ni le številka, in če le najde področje, ki ga dviga iz množice, se ga bo oprijel, čeprav kažejo za njim, da je nezdrav, da je posebnež, celo samomorilec. Ali ni pretežka obsodba reči nekomu samomorilec, nekomu, ki v dvajsetem stoletju še živi z naravo, ki se mu ob sončnem zahodu še zgane v srcu, ki še zna jokati z dežnimi kapljami in se smejati v sončnem jutru, ki zna garati, pa čeprav za to ni plačan? Kako mnogo manj je osamljen človek, kadar pa sam stopa po težki skalnati poti, kakor pa kadar je isti človek v mestu, sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče …«

Tako je rekel Nejc Zaplotnik in že smo pri bistvu problema: Nadčlovek je junak, moderno povedano superman. Vendar pa ga v supermana spreminja le moderna, do skrajnosti zradikalizirana in stehnizirana družba, ki junake potrebuje, da obnavlja svoj potrošniški ciklus. Tak družbeni prijem je seveda ničejanski, drugače rečeno tudi nazadnjaški, toda samo v svoji praktični izvedbi. O ideologiji takšnega prijema verjetno še ne moremo izreči končne sodbe, čeprav propadanje zahodnega potrošniškega sveta kaže tudi v to smer. Praktično rečeno pa je v vsakdanjem življenju moderni superman za množico in za večino mladih naprimer kak pevec, filmski igralec, ki ga mimo njegovih vrlin in zaslug spremenijo v nadčloveka, da ga lahko na ta način spretno obračajo po svoje in sleparijo z njim (manipulirajo), on pa bo kot lutka obračal množico, ki ga obožuje, tako kot zahteva potrošniška družba. Tako postane pevec za množico oziroma za tako imenovano množično elito nadčlovek; vendar pa se problem ne spremeni, če gre naprimer za kakega pisatelja, pesnika ali pa športnika in tudi ne, če je to navdihnjen in poduhovljen športnik, torej tudi alpinist, ki ga družba spremeni v simbol čistega življenja, krepostnega obnašanja in vsestranskega odrekanja, katerega zgledu lahko sledimo in ga občudujemo. Pravi alpinist, ki ga želi množica tako spretno izrabiti, pa se na to seveda požvižga in išče le lastne poti ustvarjalnosti. Torej ni alpinist ničejanec, temveč je taka le družba, ki ga takega prikaže pred drugimi, ga v takega stalno spreminja, družba, ki potrebuje herojev za lastno potrditev. Vendar pa je seveda družba v tem okviru spretna, saj alpinista prikazuje kot skrajnega individualista, ki hoče čisto po Nietzscheju potrditi svojo voljo do moči. Alpinist je resda individualist, o tem ni nikakršnega dvoma, saj pleza iz osebnega in ne skupinskega nagiba. Vendar pa je alpinist individualist le v steni, torej samo v praktičnem in tehničnem načinu delovanja in dogajanja. Praktično delovanje pa traja le od vstopa v steno in do sestopa z njenega roba. Kako pa sploh more biti nagib skupinski in ne le strogo oseben oziroma individualen? Ostalo je že družbeno (socialno) dejanje, ki se stalno potrjuje v dolini, torej v vsakdanjem življenju, ki pač zajema veliko večino našega obstoja. To potrditev lahko podkrepijo številni dokazi, saj je večina vodilnih svetovnih alpinistov tudi v svojem dolinskem družbenem okviru med vodilnimi in uporablja svoje moralne moči, ki jih je nabrala v stenah.

Toda, zakaj prav alpinizem? Odgovor je zelo enostaven. Pač nismo vsi enaki in si vsak na svoj način išče ustvarjalnosti. Toda alpinizem je ekstremno delovanje na prehodu med življenjem in smrtjo. Prepričan sem, da alpinisti bolj ljubijo življenje od drugih ljudi, bolj od drugih iščejo popolnost in vrednost, ki bi ju dali življenju.
V današnji družbi torej nismo vsi enaki. V času, ko je vzdušje vedno bolj nerazumno in nesmiselno, si ljudje iščejo ustvarjalnosti tudi na kakovostni in ne le na količinski ravni življenja. Nekateri torej živijo bolj, drugi pa manj intenzivno. Alpinisti, svetovni popotniki, pisatelji, znanstveniki in drugi vsestranski misleci živijo bolj zgoščeno, drugi pa se spet uresničujejo v mirnem vsakdanu. Tu vzemimo vsakdanji primer čevljarja, za katerega ne bo nihče vedel, da je naredil krasen in popoln par čevljev in je tako v povezavi s prej povedanim tudi on v svojem praktičnem delu individualist. Po svoje bi bil tudi on lahko ničejanec, če bi ga družba v to povzdignila, ko bi ga pač za to potrebovala, vendar je individualist le v obdobju svojega delovanja, od trenutka, ko vzame v roke delo, do trenutka, ko ga konča, torej prav tako kot alpinist, sicer pa sta oba socialni bitji s socialnim načinom delovanja. Človek lahko torej živi bolj ali manj intenzivno, v tem pa ni nobene kali ničejanstva in nobenega dvoma ni, da tisti, ki živi bolj intenzivno, ni nadčlovek ali več od onega, ki živi manj intenzivno, le svoje življenje je usmeril bolj popolno. Oba sta v tem pogledu enaka in to nam dokazuje vsakdanje življenje, kjer srečujemo ljudi, ki se naprezajo v vseh mogočih dejavnostih in vseh družbenih področjih, in druge, ki žive mirno in vsakdanje, ker pač tega naprezanja ne potrebujejo za svoje uresničevanje. Le-to je bolj mirno in bolj vsakdanje, zato pa ne manj vredno. Vsak po svoje!
Vrnimo se k moderni potrošniški družbi in njenemu dokaznemu razlogu (argumentu). Zahteva ljudi, prepričane vase, kar naj bi bilo ustrojeno na zunanjem videzu, na svetlečem se izrazu obraza, ne da bi pri tem pogledali notranjost. Kdor hoče uspeti, mora pač biti prepričan vase na službenem mestu, v vsakdanjih odnosih in celo v zasebnih družbenih celicah, ki jim je moderna potrošniška družba dala svoja pravila. Tudi v družini moraš torej kazati prepričanost vase. To je eno izmed nenapisanih, včasih pa celo že napisanih pravil, saj je ta družba konkurenčna, osnovana na konkurenci in tekmovalnosti v vseh svojih sestavnih vlaknih, gotovost vase pa je eden izmed najmočnejših nujnih pokerskih slepil moderne družbe; slepilo in model, ki po eni strani dokazuje krhkost le-te, po drugi pa moč, saj v tem primeru šop slepil, šop krhkosti pomeni – moč.
Vendar pa je vprašanje, v kaj je lahko človek v svoji majhnosti prepričan? Kako je lahko prepričan vase, posebno kadar to pomeni izkazati se močnejšega od sočloveka? Bistvo je prav v tem: v gotovosti vase se človek izkaže močnejšega od drugih, to pa je pravilo zmagovite konkurenčnosti potrošništva, družbe, osnovane samo in izključno na materialnih dobrinah.
Po mojem mnenju pa je človek prepričan vase le, ko se zave, da je dobro – torej pošteno, koristno in dosledno – opravil svojo dolžnost. To gotovost pa mora takrat obrniti v svojo notranjost in jo spojiti s trenutno vrednoto. Takrat se zaverovanost vase, ki ji dajem negativni predznak, spremeni v zaupanje vase, ki je pozitivno. Zakaj s trenutno vrednoto? Dolžnosti se namreč obnavljajo in spreminjajo, vedno pa na temelju večnega dvoma, ta pa je čisto obraten in nasproten od prepričanosti vase. Večni dvom je tisti, ki je silil, sili in bo še silil miselni in torej družbeni razvoj naprej. Za zaključek torej lahko sklepamo, da je zunanja, navidezna družbena gotovost vase ničejanska in nazadnjaška, dvom, večni dvom pa napreden, saj sili ljudi k stalnemu iskanju in obnavljanju.
In še zanimiva misel ali morda že celo izrek Nejca Zaplotnika: »Premlad sem, da bi se usedel in filozofiral nad družbo, prestar pa, da bi po njej udaril!«

*****

DUŠAN JELINČIČ, KAJ ALPINIST NI – AR 1986, št. 23, str. 10; spomladi leta 1983 je slovenski radio Trst oddajal avtorjev niz Liki, dosežki in vrednote alpinizma doma in po svetu s podnaslovom Nekaj o psihologiji in filozofiji alpinizma. Vsebina je bila objavljena v AR, št. 21 do 24.

– Dušan Jelinčič (l953): doma iz Trsta, sin Zorka Jelinčiča, Jugovega soplezalca, soustanovitelja SPD Trst, filozof in novinar pri Primorskem dnevniku, 1984 izdal Zgodovino SPD Trst, bil leta 1986 udeleženec slovenske odprave v Karakorum in kot prvi tržaški Slovenec in s tem tudi Tržačan na osemtisočaku (Broad Peak, 8047 m).
– ničejanstvo: nauk nemškega misleca Friedricha Nietzscheja (1844-1900), ki je oznanjal individualizem in zlasti do tančin razčlenjal moralo; njegov nauk pa so dostikrat popačili in ga prilagodili zase.
– Arthur Schoppenhauer (1788-1860): nemški filozof.
– Georg Wilhelm Friedrich Hegel (1770-1831): nemški klasični filozof.
– Joseph Arthur de Gobineau (1816-1882): francoski pisatelj, teoretik rasizma.

ALPINIZEM – ZAKAJ LE?

Igor Radovič

Ni je težje umetnosti od življenja,
zakaj za druge umetnosti in znanosti
lahko najdeš povsod številne učitelje …

Vse življenje se moramo učiti živeti in,
kar je še bolj osupljivo,
vse življenje se moramo učiti umreti.

Seneka

Človek si za vsako dejavnost, ki jo opravlja, poskuša najti neko razumsko utemeljitev. Zanima ga, zakaj dela ravno to, kar dela, in ne česa drugega. Še posebej je ta težnja očitna pri alpinizmu, saj alpinist za svojo dejavnost žrtvuje ogromno prostega časa in svojega denarja. Pri tem pa pri mnogih zaradi navidezne nesmiselnosti in nevarnosti svojega početja naleti na nerazumevanje ali celo obsojanje. Če ne prej, se potreba po nekakšni »racionalizaciji« pojavi v kasnejših letih, ko sami »športni« uspehi ne zadoščajo več za opravičevanje svojega početja. Tako sem se tudi sam odločil, da zapišem svoja razmišljanja; prvemu morda za vzpodbudo, drugemu kot pomoč pri njegovem iskanju, tretjemu pa kot izziv, da s kritiko tega ali onega tudi sam prispeva svoj delež k odgovorom na vprašanja, ki so stara toliko, kot je star alpinizem sam.
Stvari se nameravam lotiti nekoliko širše in hkrati fragmentarno, na osnovi lastnih izkušenj in zato tudi subjektivno obarvano. Za tak pristop sem se odločil zato, ker je alpinizem (kot vse drugo vedenje) mnogoterno determiniran pojav, ki si ga vsak prilagodi glede na lastne možnosti in svoje osebno pojmovanje alpinizma. Zato tudi ne mislim prepričevati ali posiljevati s sklepi. Bolje je, da zaključke naredi vsak zase. Izredno je namreč zapleten odgovor na zastavljeno vprašanje.

Zgodovina nas uči, da so bili nagibi pionirjev v odkrivanju gorskega sveta zavojevalne težnje (vojni pohodi) in kasneje gospodarski interesi (iskanje izgubljene ovce, zastreljenega gamsa, nabiranje zdravilnih zelišč in podobno). Šele okrog 18. stoletja lahko začnemo govoriti o zavestnem zanimanju za gore (znanstveniki). V idejah Jeana Jacquesa Rousseauja pa najdemo tudi že »romantično iskanje doživetja, hvalnico pisanemu gorskemu svetu z njegovimi vrednostmi za človekovo duševno zdravje«. Pri pionirjih v odkrivanju gorskega sveta lahko v osnovi njihove dejavnosti predpostavljamo predvsem fiziološke potrebe, ki so jih zadovoljevali tudi z dejavnostjo v gorskem svetu (pridobivanje plena, hrane, zdravil). Za te potrebe je značilno, da so jih zadovoljevali ciklično, po načelih primanjkljaja in ponovne vzpostavitve ravnotežja v telesu. Dokler te potrebe niso zadovoljene, vse višje stopijo v ozadje. (»Najprej živeti in šele nato filozofirati.«)
Človek je te potrebe seveda sposoben odložiti, predvideti, načrtovati. Tako je lovil takrat, ko še ni čutil lakote, in nabiral zelišča, ko je bil še zdrav. Ob tem pa je odkrival gorski svet in samega sebe ter tako v svoji notranjosti prebudil še kakšno spečo težnjo, ki je kasneje lahko postala samostojen motiv za udejstvovanje v gorskem svetu. Možno je, da to, kar je človek nekdaj delal iz biološke nuje, pozneje postane samostojen motiv.
Kdaj je človek začel v gorah zadovoljevati svoje generične (vrstne) potrebe, je časovno nekoliko problematično opredeliti. Če sprejmemo teorije, ki sem štejejo tudi težnjo po raziskovanju in spoznavanju, potem lahko to časovno sovpada z začetki znanstvenega raziskovanja gorskega sveta. Vsekakor pa so morali pred tem biti izpolnjeni osnovni pogoji človekove eksistence. Že Marx in Engels sta učila, da morajo biti najprej izpolnjeni osnovni materialni pogoji, šele nato se lahko aktualizira duhovni razvoj in uresničevanje specifično človeških potencialov. To nam lepo ilustrira tudi zgodovina planinstva in alpinizma, saj so bili začetniki v osvajanju visokih gora predvsem premožnejši sloji prebivalstva, čeprav domačih gorskih vodnikov ob tem nikakor ne gre prezreti. Z razvojem proizvajalnih sil in produktivnosti dela pa se je vse več ljudi osvobajalo skrbi za vsakdanji obstoj. Žal pa je ta razvoj človeka z nesvobodnim, prisiljenim delom odtujeval od njega samega, saj mu je preprečeval, da bi se razvijal skladno s svojim generičnim bistvom. Marx je menil, da so resnične človekove potrebe tiste, katerih zadovoljitev ne nujna, če hoče uresničiti svoje bistvo, ne pa se zgolj prilagoditi družbi, v katero je postavljen. To pa so po njem potrebe po neprisiljenem, spontanem delu, ki ni le sredstvo za življenje, ampak tudi način lastnega potrjevanja.

Že Tuma je opozarjal: »Vsakdanje življenje ni drugega kot omejevanje naše moči dejanja.« Danes, ko je treba za denar prodajati »svoj nasmeh, svoje mišljenje in svojo osebnost«, družbene razmere za tovrstno »preizkuševališče« še niso ustrezne. Alpinizem torej lahko razumemo tudi kot izražanje skritih moči, ki v vsakdanjem življenju zaradi številnih omejitev ostanejo speče oziroma prikrite.
Zato je razumljivo, da ugotavljamo vedno večje nezadovoljstvo s sodobnim načinom življenja in vse pogosteje slišimo ali beremo o uporu proti tehnizaciji in dehumanizaciji sodobnega življenja. Primerov za to je vsekakor dovolj, od težav mladostnikov pa tja do nekaterih oblik duševnih motenj in drugih bolezni.
Vse premalo ljudi se zaveda, da mora človek, ki hoče osebnostno rasti, delovati samostojno. Uresničevati mora to, kar izvira iz neprisiljene, generične potrebe, saj le tako lahko uresničuje svojo človeškost in se osvobaja vsakdanjega utesnjevanja in omejevanja.

Na današnji stopnji razvoja je odtujeno, neosvobojeno delo še nuja za obstoj. Ob tem pa si človek vendarle najde področje, na katerem se bo lahko uresničeval skladno s svojo naravo. Alpinizem je po mojem prepričanju eno izmed takih področij, saj človeku omogoča, da svobodno odloča in sprejema odgovornost za take odločitve, da temeljito preskusi svoje moči in dojame lastno vrednost ter odkrije smisel, za katerega je vredno živeti. Zato menim, da alpinizem predstavlja dejaven in zdrav odgovor človeka na sodobne življenjske razmere.
Verjetno je res, da alpinist s svojo dejavnostjo uresničuje le del potreb, ki naj bi človeka postopoma pripeljale k neodvisnosti in svobodi. Bistveni dejavnik človekovega osvobajanja pa je po Marxu njegov odnos do narave. »Alpinizem ni nič drugega kakor do zdaj najintenzivnejša obrnitev človeka k naravi. Alpinizem kaže sožitje človeka z naravo, prvo človeško kulturo.« Tako piše o tem Tuma.
Ugotovili smo že, da alpinista danes v gore ne ženejo več osnovne telesne potrebe, zato lahko predpostavljamo v osnovi današnjega alpinizma specifično človeške potrebe (naprimer potrebe po spoznavanju in raziskovanju, potreba po uveljavitvi in samopotrditvi), ki se zaradi omejevanja v vsakdanjem življenju uresničujejo z dejavnostjo v gorskem svetu. Zdaj si na kratko poglejmo osnovne značilnosti teh potreb. Človek jih z dejavnostjo (če mu je ne preprečimo) šele odkrije. Zadovoljevanje tako odkritih potreb pa mu prinaša nova zadovoljstva. Druga značilnost je njihova spiralasta, progresivna pot razvoja. Nova potreba ni več ponovitev stare na isti ravni, temveč na novi, višji. Kolikokrat je že bila prelomljena zaobljuba, da nekdo smeri od četrte težavnostne stopnje navzgor ne bo plezal. Ko alpinist brez težav premaga smer omenjene težavnostne stopnje, prejme ob tem nove informacije o svojih sposobnostih in se navadno tak vzpon konča z rojstvom nove potrebe – preskusiti se v težjih smereh. V tej značilnosti imamo vsebovano načelo razvoja, napredka in rasti. Tudi sodobne smeri VII., VIII. in višjih stopenj so rezultat te zakonitosti. Gotovo ne moremo zanikati spoznanja, da gre normalna pot razvoja vedno naprej, vedno višje in vedno težje. Bistvo človeka je spreminjanje in razvoj.

Poskusimo si zdaj v ilustracijo na kratko ogledati uresničevanje potrebe po samopotrditvi in uveljavitvi. Omenil sem že Marxovo misel, da so človekove resnične potrebe tiste, s pomočjo katerih tudi potrjuje samega sebe. Kadar pa človeku neka dejavnost ne omogoči izraziti njegovih prikritih moči in s tem samopotrjevanja in uveljavljanja, to pomeni, da v ozadju te dejavnosti ni resnične človekove potrebe. Torej je težnja po samopotrditvi skozi premagovanje resničnih težav prava človekova potreba. Omejevanje človekovih potencialov pa je v vsakdanjem življenju vse prepogosto povezano z načelom »človek človeku volk«. V takem primeru dosežen uspeh ali potrditev pomeni poraz sočloveka in ima vse značilnosti destruktivnega tekmovanja. Že Tuma je opozarjal, da je šport kot oblika samopotrjevanja najpristnejši, če se izvaja brez tekmovanja, da vir veselja ne sme pomeniti nasprotnikovega poraza, marveč potrditev lastne sposobnosti opraviti športno dejanje. In posameznik, ki pleza, tekmuje ravno s samim seboj, premaguje lastne slabosti in si dokazuje, da je nekega dejanja zmožen. S tem si krepi občutek lastne vrednosti in vrednost v krogu svojega poznanstva. Svoje ture primerja z uspehi drugih in s tem hote ali nehote z njimi tudi tekmuje.

Tuma je primerjanje z drugimi črtal kot nealpinistično. Tu se z njim ne morem strinjati. Prvi razlog je navedel že Tone Strojin, da vedno manj možnosti za prve pristope nujno vodi k ponavljanju in s tem tudi k primerjanju z drugimi. Tako primerjanje z drugimi je pozitivno, saj človeka vodi v vedno težje preizkušnje. Pri stopnjevanju težavnosti vzponov pa je važno, da alpinist spozna meje svojih sposobnosti, da objektivno oceni, česa je še zmožen, do kod še lahko tvega. Uravnovešen mora biti do take mere, da pričakuje, kaj se lahko zgodi, saj le tako lahko obvlada nastale okoliščine in pravilno oceni položaj. Te meje pa so izredno individualne, pri vsakem alpinistu drugačne. Gibanje »na meji med življenjem in smrtjo« ima gotovo objektivna merila pa tudi subjektivna, ki so odvisna od telesnih in duševnih sposobnosti plezalca. Ko alpinist doseže mejo svojih sposobnosti, se mora znati odpovedati še tršim preizkušnjam, ki jim ni dorasel. Od tod naprej razvoj ne gre več skokovito, ampak le tipaje in odgovorno do sebe in tovariša v navezi. Pri tem se mora alpinist zavedati, da vzpon, ki je zanj ekstremen, v danem času ni nujno absolutno ekstremen, da pa je doživljanje takega vzpona lahko zelo blizu doživljanja alpinistov v danes najtrših preizkušnjah.

Zavedati se mora, da vsem pač ni dano, viseti na enem prstu v El Capitanu. Takšna sposobnost vrednotenja doživljajske vrednosti in težavnosti vzpona je lastnost uravnovešenega alpinista.
Prej opisani napredek v razvoju psiholoških potreb (v tem primeru pač potrebe po samopotrjevanju) alpinista prej ali slej pripelje v okoliščine, v katerih doživlja ogroženost svojega obstoja. Spoznanje lastne minljivosti lahko tukaj verjetno marsikoga odvrne od nadaljnjega ukvarjanja z alpinizmom. Marsikomu pa tako spoznanje lahko pomeni močno spodbudo za oblikovanje zrelega odnosa do samega sebe in do sveta okoli sebe.
Kadar pa alpinist preseže meje svojih sposobnosti, se konstruktivno tekmovanje sprevrže v destruktivno (ki je lahko tudi samouničujoče) in je izraz lažne (nevrotične) potrebe po uveljavitvi.
Le tveganje v najrazličnejših oblikah, kot meni Lev Milčinski, lahko pomeni poskus preseči ozke meje svojega jaza – če le ne vsebuje preveč želje po uveljavitvi za vsako ceno.
Uveljavljanje pa lahko pomeni tudi pot k individualizaciji, ki je prav na današnji stopnji tržnih in potrošniških odnosov močno ogrožena. In v alpinizmu lahko človek uresniči prikrite zmožnosti in uresničuje prepričanja, ki jih tudi sam oblikuje in s tem uresničuje svojo človeškost ter ustvarja samega sebe. Samoustvarjanje pa je isto kot svoboda, je dejavnost na osnovi svojih želja in nagnjenj, ki izvirajo iz lastne neprisiljene potrebe. Alpinizem je torej, kot je rekel skalaš Albin Torelli, vztrajanje v svobodi najvišje stopnje. Na gori si resnično prost vseh spon civilizacije in družbe. Omejuje te le lastna (ne)moč. Deluješ le iz sebe in za sebe.

Če se strinjamo z ugotovitvijo, da je bistvo človekovega razvoja v stalnem zanikanju, sestavljanju in preseganju doseženih razvojnih stopenj, potem lahko trdimo, da so tudi športni uspehi v alpinizmu posledica te zakonitosti. Izdelana metodika treninga, športni uspehi in kategorizacija športnih dosežkov so le bolj ali manj nujni spremljevalni pojavi razvoja alpinizma. V prvi vrsti se človek z alpinizmom še vedno uresničuje in ustvarja, išče nova spoznanja in nove vrednote. Kako neki naj si sicer razlagamo dejstvo, da leta in leta vztraja v areni brez gledalcev, kjer je vse zadoščenje po uspešni turi skrčeno na prijateljev stisk roke, tiho notranje zadovoljstvo ter veselje nad življenjem, ki je lahko tako bogato z doživetji, če le najdemo pravo pot. Zato kljub spremljevalnim pojavom alpinizem ostaja kulturno stremljenje sodobnega človeka.

*****

IGOR RADOVIČ, ALPINIZEM – ZAKAJ LE? – članek je avtor pripravil po svoji razpravi Alpinizem – zakaj in do kod?, objavljeni v AR, 1982, št. 13, str. 9.

– Igor Radovič (1951) klinični psiholog, alpinist in alpinistični inštruktor, načelnik AO Črna, bil v norveških gorah, Kavkazu, Andih (Jugoslovanska smer v Pico Tres, 6063 m) in Karakorumu.
– Lucius Aeneus Seneca (4 pr. n. š.-65 n. š.): starorimski državnik, pesnik in stoiški filozof.
– racionalizacija: razumska utemeljitev.
– Najprej živeti in šele nato filozofirati: lat. izrek po Seneki.
– aktualizirati: oživiti, sprožiti.
– Tone Strojin (1938): znani slovenski planinski publicist, podpredsednik PZS.
– El Capitan: vrh v ameriški dolini Yosemite s tisočmetrsko steno, v kateri so nekatere izmed najtežjih tehničnih smeri doslej (od A1 do A5+, za katere sta potrebna dva do deset in več dni plezanja).
– konstruktiven: ustvarjalen.
– destruktiven: razdiralen.
– Lev Milčinski (1916): ugledni slovenski psihiater, ki se veliko ukvarja z vprašanji samomora. V strokovnem članku Vrhunski alpinizem kot oblika indirektnega samodestruktivnega vedenja je ob primeru Klementa Juga (Zdravstveni vestnik 1981, št. 6, str. 373, ponatis v AR 1981, št. 12, str. 8; Dopolnilo, AR, št. 13, str. 12), ob vsem razumevanju in spoštovanju nedvomnih človeških kvalitet alpinizma, opozoril na možnost, da bi bila v nekaterih neugodnih okoliščinah pri vrhunskem alpinizmu morda prisotna tudi posredna oblika samodestruktivnega vedenja, ne da bi pri tem mogli očitati naprimer Jugu, da je bil samomorilec.

POTI IN RAZPOTJA

Mitja Košir

(dr. Klement Jug in Nejc Zaplotnik v njunem literarnem delu)

Najprej moram odgovoriti na bistveno vprašanje: Zakaj se (sintetično) lotevam obravnave značilnejših besedil dveh avtorjev, ki ju loči več kot pol stoletja dolga doba in katerih dela so nastajala v izrazito različnih zgodovinskih, kulturnih in družbenih okoliščinah?
Eden izmed odgovorov: dr. Klement Jug je večino svojih tekstov in vse tiste, ki jih bom obravnaval, napisal pred šestimi desetletji, med letoma 1922 in 1924, torej v zadnjih treh letih svojega življenja. Alpinistična publicistika in pisateljstvo Nejca Zaplotnika pa obsega bistveno daljše obdobje, saj se začne leta 1972 in se zaključuje z letom 1983, torej zajema zadnjih dvanajst let njegovega življenja. Zgolj v tem podatku bi ne našli posebne povezave, ko bi oba pisatelja ne umrla v gorah, oba kot vrhunska alpinista, oba povsem predana goram.

Dalje: Jug je umrl v svojem šestindvajsetem letu, Zaplotnik pa v enaintridesetem, torej sta si bila po starosti vsaj blizu, če že ne skoraj vrstnika, toda Jug se je z alpinizmom ukvarjal vsega skupaj tri leta, medtem ko je Zaplotnik alpinizmu posvetil celih petnajst let življenja. In še ena sorodnost: Jug je v teh treh letih postal prvi naš (slovenski) ekstremni plezalec prvenstvenih smeri, premišljevalec etičnih vrednot alpinizmna, skratka začetnik tistega gibanja, ki je klasični alpinizem kugyjevsko-tumovskega sloga preraslo, se razvijalo s skalaši in potem po vojni z novimi rodovi vrhunskih alpinistov končno prišlo v sam svetovni vrh. Hkrati pa je Jug v svojem kratkem življenju dosegel tudi zavidljivo raven znanstvenega razvoja, saj je kot mlad doktor filozofije veliko obetal (največ iz prve generacije Vebrovih učencev na ljubljanski Filozofski fakulteti), še posebej na področju empirične in eksperimentalne psihologije. Nejc Zaplotnik pa je bil dedič vseh teh rodov ekstremnih alpinistov od Jugovega dalje, postal je eden naših najboljših alpinistov vseh časov in dosegel še veliko več – postal je eden najboljših na svetu.

In končno: več kot zanimivo je prebirati dela teh dveh velikih osebnosti in iz njih izluščiti njun odnos do alpinizma, planinstva, življenja v naravi in do same narave, njun odnos do tveganja in premagovanja največjih naporov. Tu sta si, po natančnejšem branju, mnogo bliže kot se to kaže na prvi pogled, čeprav Jug, doktor filozofije, ves čas ostaja strogi etik, Zaplotnik pa najpogosteje hodi po poteh romantike, ki jo tam, kjer filozofsko razmišlja, zamenjuje z eksistencializmom in filozofijo življenja; seveda je ta pot veliko svobodnejša, kot je Jugova, ki temelji na aristotelovski logiki umevajoče normativne (moralno, nemoralno; dobro, zlo), kot jo je sam imenoval – »materialne« etike.

V tem zapisu bom skušal opozoriti vsaj na nekaj teh, za oba značilnih sorodnosti, hkrati pa tudi na njuna razhajanja.

Slovenski alpinizem se je rodil že davno, pred dvesto in več leti, ko je domačin, živeč pod gorami, začel pogumno pogledovati k vrhovom, jih oblegati in končno tudi osvajati. V tem pogledu je pomembno leto 1778. Potem je prišla klasična doba, z njo pa bolj načrtno osvajanje Julijcev in Grintovcev: Kugy in Frischauf. Klasična je rodila novo dobo, ki ji je na Slovenskem miselni, idejni temelj postavil dr. Henrik Tuma. Mirko Kajzelj je v Pregledu našega alpinizma (glej Naš alpinizem, TK Skala, 1932, ponatis DZS Ljubljana, 1982, str. 34) zapisal, da je prav Tuma pri nas prvi zajel pojem alpinizma tako široko in globoko, kakor so ga takrat obravnavali že Nemci in Angleži. Ta pojem smo šele po Tumi povsem razumeli. Tumovemu sistematičnemu delu na področju alpinizma pa je sledil (če seveda upoštevam le mejnike) plezalski sistematik, prva in hkrati najmočnejša osebnost našega medvojnega alpinizma, prvenstveni plezalec dr. Klement Jug. Njegov vzpon na slovenski alpinistični Olimp je bil blesteč, a žal kratek. Volja ga je gnala od vrha do vrha, od stene do stene. Z absurdno predanostjo boju je premagoval oviro za oviro; povsod tam, kjer je to le bilo mogoče, je tudi zmagoval, pogosto hodil po robu med življenjem in smrtjo, a je ostajal do skrajnosti zbran in hladnokrven. Bil je naš prvi resnični alpinistični samohodec, zaradi tega so ga dolga desetletja tudi obsojali, današnji čas pa že potrjuje njegovo vizijo najpopolnejšega alpinističnega dejanja – samohodstva. S svojega zadnjega, res najtežjega samotnega vzpona – se ni več vrnil.

Dr. Klement Jug se je iz povprečnega planinca bliskovito razvil v vrhunskega alpinista in potem v letih 1922 do 1924 sistematično obdelal praktično vsa ostenja Julijskih ter Kamniških in Savinjskih Alp. Hkrati z Jugovim alpinističnim razvojem pa se je oblikoval tudi njegov odnos do te dejavnosti, ki mu je, kot je sam velikokrat zapisal, nadomeščala tisto, kar je pogrešal v filozofiji. Vendar pa mu alpinizem ni le nadomeščal tistega, česar mu ni »mogla dati filozofija«, temveč je filozofijo tudi dopolnjeval. Voljo, temeljni predmet lastnega preučevanja, je glede na lastno strokovno metodo obravnaval izkustveno, torej na svoji duševnosti in v njej ter skozi njo svoja spoznanja tudi (brezobzirno) uveljavljal. Seveda Jugu volja ni bila sama sebi namen, ni mu šlo za nikakršno »willezurmachtovsko samozadostnost«, ne, volja je bila zanj sredstvo za pridobivanje ali ohranjanje vrednot. Leta 1923 je zapisal v Planinskem vestniku: »Zato ne gre obsojati težke turistike, ker nam ravno ona vzgaja ljudi z močno voljo. In taki so nam potrebnejši kakor povprečneži, ki jih je vedno dovolj. Žrtve, ki so pri tem skoro neizogibne, se človeštvu bogato poplačajo z ljudmi, ki ne padejo. Bahači niso nikdar rekordolovci, ker njih stremljenje se uteši že z bahanjem. Pravi trmasti rekordolovec pa uteši svoje stremljenje le z dejanjem.« (Na Jalovec, PV 1923; tudi v zborniku Planinsko berilo, MK, Ljubljana l969, str. 49)
To Jugovo predpostavljanje volje oziroma stremljenje je njegov filozofski učitelj dr. France Veber v spisu Dr. Jugova miselnost takole opredelil: »Dr. Jug ni bil samo teoretični mislec, bil je v istini mnogo več. Njegovo življenjsko stremljenje je bilo, da uravnava po lastnem nauku tudi vse svoje dejanje in nehanje ter da kratkomalo izloči iz svoje narave vse to, kar pretežno večino ljudi, neomikanih, neučenih in učenih, toliko ovira gledati odkritosrčno, brez ozira na svoj ‘veliki in važen jaz’ resnici v oči. Jug ni stremel samo po avtonomiji svojega teoretičnega mišljenja, temveč v še večji meri po avtonomiji svojega dejanskega življenja, dobro se zavedajoč, da je prav druga avtonomija pogoj prve, ne pa narobe. V tem neprekosljivem svojem stremljenju je postal mojster klasične samovzgoje: začel je z radikalno eliminacijo najnedolžnejših ‘navadic’ in ‘razvadic’ in se končno povzpel do vrhunca, do katerega je dospelo pičlo število mož šele v pozni starosti, v taki mladosti pa samo istiniti – reformatorji.« (PV 1924, št. 1o-11, str. 234.) Kot torej vidimo, je Jugovo sklicevanje na (močno) voljo povezano z njegovim siceršnjim življenjskim geslom, ki ni bilo Uživaj!, temveč Delaj!
Prvič se Klement Jug pojavi v Planinskem vestniku leta 1922 s spisom Trije krti, ki mu je potem urednik Tominšek dopolnil naslov (Trije krti v snegu). Že tedaj, komaj tretje leto svojega gorniškega udejstvovanja, je Jug zapisal: »Tako čist in svež, tako sladko miren se človek vrne s take ture … vse slabo, ki ga je kdaj vznemirjalo, je utonilo v pozabljenju. Dokler človek more tako pozabljati, mu ni treba misliti na resignacijo, obup, svetomržnost.«
Tako začetek Jugove planinske publicistike kot vse njegovo nadaljnje pisanje naravnost opozarja na njegovo naravo, na njegov izrazito individualen in specifičen odnos do planinstva in kasneje alpinizma kot pojava oziroma ideje. Ni bil estet, bil je etik. Lepoto je podredil resnici, kajti kot filozof je poznal načelne razlike med umetnostjo in znanostjo, vedel je, da ne more enako vestno služiti obema, zato si je za vodnico svojega življenja izbral prav znanstveno resnico in ji ostal zvest do konca, tako zvest, da so spričo njene velikopomenskosti zbledeli vsi njegovi zasebni interesi. Zanj pač ni ne na teoretičnem in ne na aplikativnem področju veljal Nietzschejev vzklik, kako imamo umetnost zato, da bi preživeli zaradi resnice. Morda tudi zaradi tega v Jugovi planinski publicistiki le redkokje naletimo na čustvenost, ki jo vzbuja lepota kakega pojava, prav nikjer pa opis takšnega pojava ali trenutka ne stopa v ospredje piščevega zanimanja, še manj pa se pojavlja kot temeljni nosilni motiv, kot je najpogosteje pri Kugyju. Gora (torej narava) je tukaj zavoljo človeka, meni Jug in dodaja še drugo resnico, prav nič romantično, ko pravi, da je narava najboljša človekova vzgojiteljica in zdravnica. Samo to in nič več. Vendar je za Juga in njegov nazor to dovolj. Narava – to so tudi človekovi psihološki problemi in ti predstavljajo v tem času (1922-1923) Jugovo osrednje znanstveno zanimanje. Najznačilneje in reprezentativno je o tem spregovoril v že omenjenem spisu Na Jalovec. Po nevarnem padcu (zaradi neprevidnosti) v razpoko na snežišču pod Jalovcem, ki pa ga je preživel le z nekaj podplutbami in odrgninami, je zapisal: »Z zadoščenjem pa ugotavljam, da me niti ta nezgoda ni spravila toliko iz ravnotežja, da bi pozabil izrabiti ugodno priložnost za opazovanje zanimivih psiholoških procesov. Psihološki problemi so zame najbolj privlačni. Ko sem prišel k zavesti, ni bila moja prva skrb, kako se rešim iz pasti, marveč ta, da doženem, kako so se v meni razvijali doživljaji. In ker se mi je posrečilo najti pri tem rešitev nekega dušeslovnega problema, me je to tako razveselilo, da sem na mah pozabil, kje sem in sem skušal zavriskati …« In še nekaj je ugotovil. Dejstvo namreč, da se planinstva in alpinizma ne naučiš iz knjig, ne iz predavanj, ne iz naukov, temveč le iz lastnih izkušenj. Že pred turo na Jalovec in ves čas potem je bil Jug trdno prepričan, da je nespametno izpostavljati svoje življenje. Takole pravi: »Nikoli nisem šel na planine z namenom, da bom nepreviden. In vendar sem bil do skrajnosti – nepreviden. Neprevidnost je docela osebna lastnost, nekako podedovana. Ne da se niti priučiti niti s pridigami odpraviti. Uniči jo edino lastna grenka izkušnja. Srečen oni, čigar taka izkušnja ni pregrenka!« Za Juga bi bila izkušnja pod Jalovcem kaj lahko pregrenka.
V istem spisu Jug prvič začne javno razmišljati o »športnem« v alpinizmu, ki mu pravi nekoliko zajedljivo kar »rekordolovstvo« in ki je postalo eno temeljnih vodil njegovega alpinističnega udejstvovanja. Po njegovem nikakor ne smemo pozabiti, da so ravno trmasti rekordolovci najbolj agilni in najbolj samostojni ljudje in bi človeštvo brez njih le slabo napredovalo. Takšni ljudje so tihi delavci, ki jim ni mar, če se z njihovimi uspehi bahajo drugi. Ljudje, ki opravljajo svoja najboljša dela in dejanja iz trme in rekordolovstva, so kljub vsemu boljši kot gnila, povprečna voda. Potem pa se mu zapiše stavek, ki poleg ostalega potrjuje že obravnavano tezo o njegovem zapostavljanju »elementa lepega«: »Gotovo je, da se večina težkih tur ne izvrši zaradi krasote planin in podobnega, s čimer se ponavadi turistika zagovarja, marveč prav iz trme in rekordolovstva.« Jugu je torej bistvenejši jasen cilj ali smoter kot pa zgolj doživljanje, ki nima nujno kakšnega pomembnejšega cilja, razen čustvenega sproščanja.
Poglejmo samo, kaj je Jug zapisal dve leti kasneje, leta 1924 v članku O smotru alpinizma, objavljenem v Planinskem vestniku leta 1928 (glej spredaj): »Mnogo je alpinistov, ki sami ne vedo, čemu hodijo v hribe; zato iščejo na vseh straneh alpinizmu smotra, da bi svoje početje opravičili. Najlepši dokaz za to, kako malo si je večina turistov v tej zadevi na jasnem, je pač v tem, da je vsa alpinistična literatura prepolna pogosto pretiranih slavospevov planinam in onim deloma resničnim, deloma pretiranim in deloma izmišljenim dobrinam, ki jih planine nudijo in zaradi katerih je baje treba, da se planine obiskujejo. Eni iščejo v planinah lepote, drugi zdravja, tretji religioznost itd. Če se vprašamo odkrito, zakaj gojijo ljudje sploh alpinizem, tedaj padejo vsi ti zagovori, ki hočejo biti splošnoveljavni.«
Besede o Jugovem pojmovanju samega smotra alpinizma skušajmo dopolniti, zato najprej poglejmo, kaj Jugu pomeni – plezalsko dejanje. Prve plezalne ture so po njegovem sinteza telesnega in duševnega. »V stenah, kjer je človek postavljen vsak hip pred nove in še nepoznane probleme v tisoč variacijah, je treba iskati rešitve teh problemov in z njimi tudi samega sebe s treznim poudarkom, ki omogoča smotrno ravnanje v nevarnosti. In to samostojno premišljeno iskanje izhoda iz težkega položaja, to razumno obvladanje ovir s pomočjo moči in zmožnosti, ki so na razpolago, ravno to je činitelj, ki da plezalnim turam njihovo zanimivost in privlačno silo.« S temi programskimi besedami je Jug zaključil tretje nadaljevanje svojega najobsežnejšega objavljenega teksta Plezalne ture v vzhodnih Julijskih in Kamniških planinah (PV 1924, št. 4, str. 89) – raztegnilo se je preko dveh letnikov Planinskega vestnika in bi se prav gotovo nadaljevalo, ko bi ga ne prekinila smrt.
Zdaj pa to mišljenje skušajmo dodatno razložiti s pomočjo konkretne jasne izpovedi, zapisane v istem besedilu, le nekaj strani pred že omenjenimi besedami. »Ne dam sicer veliko na življenje samo: drugače ne bi imel toliko zadoščenja v tem, da se izpostavljam nevarnostim in da neodvisen od lastnih življenjskih afektov mirno in sigurno zmagujem oviro za oviro. Nasprotno: smešno majhni se mi zde vsi, ki v oboževanju samega sebe po filistrsko pazijo, da pač ne pride njihovo malopomembno življenje v najmanjšo nevarnost. Toda če postavi človek svojemu življenju neki življenja vreden cilj in živi potem ne zaradi življenja samega, marveč v nadi na ta smoter, tedaj mu je težko pustiti to nado, tedaj je dolžan živeti.«
Avtor nam skuša najbolj nazorno razložiti bistveno vsebino svojega pojmovanja alpinizma, ki ga zdaj že lahko strnemo v smiselno celoto: tveganje, zadoščenje v nevarnosti, premišljeno iskanje izhoda in življenjski smoter. Da mu nikdar ni šlo za nekakšno tveganje zaradi tveganja samega po sebi, za nevarnost zaradi nevarnosti same, je seveda moč razbrati že iz citiranega zadnjega stavka, ki ga vsebinsko in smiselno dopolnjuje ena njegovih pogosto ponavljanih misli, kot jo je v istem letniku Planinskega vestnika, v številki 10-11, na strani 237 navedel Vladimir Kajzelj: »Saj jaz se ne morem in ne smem ubiti! Preveč dela me še čaka, dela do pozne starosti.« Žal še tako neuklonljiva volja in še tako trdno prepričanje o utemeljenosti lastnega početja nista bila dovolj ko sta se srečala sicer močna osebnost in trenutek, ki mu ta osebnost ni bila več kos. Tam, kjer je iskal potrditve v pravilnost svoje življenjske opredelitve, je bila smrt hitrejša. Meje med razumskim dojemanjem in nagonskim doživljanjem, ki ga je kot znanstvenika scela zaposlovala, tisti hip, ko jo je prestopil, ni mogel več analitično razložiti.

Skušajmo strniti povedano in poglejmo, kakšno je iz različnih zornih kotov osvetljeno celostno Jugovo pojmovanje alpinizma, ki ga je etično visoko cenil in ga postavljal delu ob bok. Zanj je bil alpinizem potreba po smotrnem plezanju, kjer se z razumom obvladuje položaj in ne nekakšno zaganjanje brez razsodka, kjer je rezultat prepuščen usodi in ne lastni volji. Jug ni plezal iz strasti, marveč zaradi svoje odločnosti in kadar se je odločil, se do skrajnosti ni umaknil. Tudi na svojem zadnjem vzponu ne. Po njegovem mnenju je bil temeljni motiv, ki je gnal prve alpiniste v gore, »njihovo stremljenje po prvenstvu, volja do zmag nad čim večjimi ovirami in nevarnostmi«. (O smotru alpinizma) Alpinizem je preizkuševalnica volje in tovariške zvestobe, zato zahteva močne in ne cmerave ljudi. Alpinizem je bistvena predpostavka Jugovega življenja, ki mu ne da miru in v njem budi hrepenenje – vedno le dalje in dalje. »Mnogi so mi že rekli, da me je ledišče opomnilo, stena me bo nekoč – pomirila … Mogoče je, saj me je že mnogokrat rešilo golo naključje. Toda živeti življenje brez vedno večjih uspehov, brez vedno večjih zmag nad samim seboj in vsem, kar je ovira tvoji pošteni volji, torej tudi ovira napredku in izpopolnjevanju, to se pravi kljub domišljavosti živeti življenje enodnevnice ali pa kvečjemu majčkenega ‘človeka’, duševnega pritlikavca. Kdor pa hoče biti ponosen nase, ne sme biti majčken, tudi če ne doseže miru nikoli, razen ko pade! Samostojnemu in ponosnemu človeku je najhujše, če mora na tistem polju človeškega udejstvovanja, v katerem on vidi smoter svojega življenja, biti na drugem ali še slabšem mestu; brez žrtev ni borbe, brez borbe ni zmage in brez zmage ni resnične veličine.« (PV 1925, št. 3, str. 63)
Naj sklenem to kratko potovanje skozi delo dr. Klementa Juga z besedami, ki jih je mrtvemu prijatelju namenil Janez Kveder: »Ne sme se trditi, da je vzgojil v sebi le neko strast do gora, željo do užitka, kar miče večino hribolazcev. Poznali smo ga kot vztrajnega samovoljnika, ki mu je bil ideal vzgoja volje in energije ter stremljenje po uspehih, ne zunanjih, ampak notranjih, popolnoma duševnih. V to mu je služilo samozatajevanje, opreznost in pogum; le nesrečen, nikdar pojasnjen slučaj je moral biti vzrok njegovemu padcu. Kakršen na turah, tak je moral biti tudi v zasebnem življenju. Njegov značaj ni poznal neodkritosti, vsekdar je jasno izrazil svoje posebno mnenje. Smisel življenja mu je tvorilo izpopolnjevanje osebnosti; ta njegova zavest se je nekako omalovažujoč vse drugo povzdigovala nad tovariši. Vir te samozavesti ni bila bahavost, ampak zavest o trdni volji in značajnosti.« (PV 1924, št. 10-11, str. 255.)
Hiter razvoj slovenskega alpinizma je prevrednotil vrsto vrednot, predvsem etičnih, tako v alpinizmu samem kot tudi širše v planinskem gibanju nasploh. Seveda ima tudi to povojno obdobje, raztezajoče se preko štirih desetletij, nekaj izrazitih vrhuncev, med katerimi je zadnji – uveljavitev v svetovnih velegorstvih in prodor v svetovni kakovostni vrh – uresničil in udejanil želje in prizadevanja vseh slovenskih alpinističnih rodov od Jugovega dalje. Prav Jug je s svojim delom ostal svetal vzor vsem slovenskim alpinistom, tudi tem najmlajšim, ki zdaj uveljavljajo prosto plezanje, z njim pa vnašajo v alpinizem izrazito športni element. V alpinizem, ki so ga nekoč v skalaških časih pojmovali kot kulturno dejanje. (Glej Torellijev uvodnik Vrednota alpinizma, Naš alpinizem, str. 37; glej tudi spredaj)

Kakšen je bil (je še) Jugov vpliv na povojne alpinistične rodove? Poglejmo, kako odseva v eni najmočnejših osebnosti našega povojnega alpinizma, v Marku Dularju, ki je v svojem Razmišljanju o slovenskem alpinizmu (Glej spredaj) zapisal, da je »lik plezalca-ekstremista lik močne osebnosti, kajti najtežje stene zahtevajo trdno voljo, do neke mere trmoglavost, do skrajnosti razgibano mišičevje in najvišjo moralo, ki daje končno tudi impulze vsemu plezalčevemu delovanju«. Sleherni pozorni bralec bo v tem stavku zaznal velik, čeprav morda navzven prikrit Jugov vpliv, če pa že ne Jugov vpliv, pa vsaj izrazito podobnost v mišljenjski praksi dveh alpinistov, ki sta pisala več kot tri desetletja vsaksebi.

O alpinizmu pa ni pisal le Marko Dular, pisalo jih je veliko in veliko jih še vedno piše. Med tistimi pa, ki so v alpinizmu prišli najviše in dosegli gornjo skrajnostno mejo, če na to zremo z očmi našega časa, je tistih, ki so spoznali najgloblje bistvo alpinizma, le malo. Naj omenim le najznačilnejše. Predvsem v akcijsko memoriranje se je usmeril Ante Mahkota, v izrazito personalistično meditativno smer je šel Danilo Cedilnik, v eksistencialno, življenju povsem predano pa Nejc Zaplotnik; vseh drugih, katerih knjige in članki govore o njihovem odnosu do alpinizma, pa tukaj ne omenjam, ker to pač ni moj namen, hkrati pa tudi njihova sporočilnost ne sega globlje v obravnavano snov. Zlasti Zaplotnik je alpinistično rasel s svojim pisanjem o alpinizmu in hkrati o sebi, kajti že prve njegove korake na gorska brezpotja je spremljal hkratni vrednostni premislek, sprva naiven, celo nebogljen, a vendar premislek, kasneje pa vse bolj domišljen, bolj kompleksen in zato ni nič nenavadnega, da njegovo temeljno literarno delo, njegova avtobiografska Pot, napisana v avtorjevih poznih dvajsetih letih, sega daleč nazaj v avtorjevo otroštvo. V Poti beremo opis njegovega prvega planinskega izleta. »Moja prva ‘velika’ tura se je zame končala dokaj klavrno: prišel sem sicer sila korajžno na Grintovec, ko pa smo se hoteli spustiti na jezersko stran, sem na izpostavljenem grebenu postal zelen od strahu, držal sem se za jeklenico in s prestrašenimi očmi skušal potlačiti dvigajočo se notranjost. Florijan me je moral odpeljati nazaj na Kokrsko sedlo.« (Pot, CZ, Ljubljana 1981, str. 10) Takrat je bilo Zaplotniku devet let, osem let kasneje, ko mu je bilo sedemnajst let, pa je z odločnimi koraki vstopil v svet strme alpinistike, v svet, ki ga je tudi sam rad poimenoval kot »svet na robu mogočega«.

Leta 1972, torej natanko petdeset let po Jugu, se Nejc Zaplotnik prvič pojavi v Planinskem vestniku. »Sam« je naslov njegovega članka v 12. številki (str. 563), v katerem opisuje svoje prve alpinistične korake, predvsem pa znotraj lastnih mišljenjskih razsežij tudi prvič opredeli svoj alpinistični curriculum vitae, ko najpoprej, preden sploh prvič zapiše lastno besedo, navede besedo svojega velikega vzornika Hermanna Buhla, vzornika tudi v samohodništvu. Potem pa je v tem svojem prvem tekstu zapisal stavek, ki ga je kot akcijski program spremljal vsa leta njegovega alpinističnega udejstvovanja: »In samohodništvo je višek alpinizma.« Dalje pa je na isti strani to svoje prepričanje tudi povsem racionalno razložil, ko je dejal, da se ne igra z življenjem tisti, ki sicer živi sredi nevarnosti, vendar jih pozna in je nanje pripravljen. Tu je nadaljeval: »Ali ni končno vsak človek sam pri sebi potreben potrdila, da ni le del množice, da ni le številka, in če najde področje, ki ga dviga iz množice, se ga bo oprijel, čeprav kdo kaže za njim, da je nezdrav, da je posebnež in celo samomorilec. Ali niso mnogo bolj nepremišljene obsodbe, ki lete nanj, kakor pa njegovo početje? Ali ni obsodba nekomu reči samomorilec, nekomu, ki v 20. stoletju še živi z naravo, ki mu gore pomenijo življenje, ki se mu ob sončnem zahodu še otožno zgane v srcu, ki še zna jokati z dežnimi kapljami in se smejati v sončnem jutru, ki zna garati, pa čeprav za to ni plačan? Kako mnogo manj osamljen je človek, kadar sam stopa po težki poti ali sam proti vrhu v snežnem metežu, kakor pa biti v mestu sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče.«
Iz Zaplotnika že od vsega (publicističnega) začetka seva pristno hrepenenje, kar bi morda lahko, čeprav ne najbolj neposredno označili z Baudelairovimi besedami: »Nesrečen je morda človek, toda srečen umetnik, ki ga razjeda hrepenenje.« Hrepenenja polna je sleherna Zaplotnikova poved, ki govori o trenutkih v gorah, sleherni stavek je kot slikarjeva poteza na platnu, kjer se iz ideje, iz zamisli rojeva podoba, mojstrska celota. Seveda če slikar zna opazovati, za Zaplotnika pa velja, da je po svetu hodil z odprtimi očmi. Njegovi stavki, kakršen je: »Debela peč. Jesen se počasi tihotapi v gore, macesni rdijo, sive megle nosijo dež iz trentarskih gora.« (Utrinki, PV 1975, št. 1, str. 4), razkrivajo svojega avtorja kot zaljubljenca v tisto lepoto, ki jo lahko v vsej njeni prelesti ponudi le narava. In v njena zavetja se Zaplotnik zateka sleherni svoj prosti trenutek. »Najraje bi pokleknil in kakor Dmitrij Karamazov zagrebel prste v toplo mamico Zemljo in pritisnil svoje vroče čelo na dehtečo prst. Kaj iščemo otroci dvajsetega stoletja? Kaj nas neprestano vleče skozi temne gozdove k belim stenam, v mrtvo skalovje? Ali ne iščemo tistega prvobitnega stika z naravo, od katerega nas je odtrgala civilizacija?« Potem pa pravi, da je narava večna in da so le ljudje minljivi. To pa je že filozofska opredelitev, ki le na prvi pogled govori zoper človeka in naravi v prid, globlji premislek pa nas opomni, da Zaplotnik s tem stavkom postavlja v ospredje tudi človeka kot (najpopolnejši) del ali delo narave. Seveda naravnega in ne razčlovečenega človeka, torej subjekt, nikakor pa ne objekt civilizacijske evforije.

Pojdimo za Zaplotnikom po njegovi Poti. Ta njegov gorniški življenjepis, kakršnega ni napisalo veliko alpinistov, je izpoved bogatega življenjskega utripa, izpoved osebnosti, ki so ji gore ves čas dajale tisto, kar so vsi ostali v mestih že davno izgubili. Zaplotnik je postal del naravnega okolja, v katerega je zahajal iz dneva v dan. Tako, kot so se ljudje morali tisočletja prilagajati naravi in iz nje črpati moč za življenje, tako tudi Zaplotnik ni poniknil, se ni utopil v veletoku vsakdanje naglice zgolj životarjenja. Takrat pa, ko je vsa ta protislovja v sebi in okoli sebe spravil v (literarni) red, je spoznal, da ima kaj povedati. In je zapisal svoj življenjski credo: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (Pot, str. 23) Kratko, a zgovorno. Pot, moja pot skozi življenje, »my way of life«. Ta pot je potovanje, na keterem si Zaplotnik ne prizanaša, na njej ne prenese nikakršnega samoljubja; en sam asketizem ga je, strogost do samega sebe in do sopotnikov. Trdo, kruto načelo, ki se ga lahko brez odstopanj drže le najbolj odločni, najbolj samodisciplinirani ljudje, ki pa po drugi strani institucionalne discipline sploh ne prenašajo. Z njo se kvečjemu sprijaznijo glede na okoliščine, vendar je nikdar ne sprejemajo za svojo notranjo normo. Zanje velja le disciplina v lastnem početju in zaradi nje lahko vse svoje življenje podredijo tem strogim pravilom.

»Only for dogs and alpinists!!!« Ta angloameriški smisel za humor, ali pa morda kar za realnost, v obliki oglasne table zapisan pri vhodu v alpinistični tabor pod prepadnimi stenami kalifornijske gorske doline Yosemite, kjer so Zaplotnik in njegovi prijatelji pred leti opravili vrsto izvrstnih vzponov, bi lahko uporabili za nekakšen skupni imenovalec razmišljanj o alpinizmu, ki nimajo veliko ali pa nič skupnega z »uradnimi« dogmami in nekakšnimi večnimi resnicami, kakršnih ne manjka v evropski planinsko-alpinistični literaturi in publicistiki. »Le za pse in alpiniste!« Zakaj pa ne? Mar ni to pravzaprav čisto prisrčno opozorilo na alpinistovo posebnost, na tisti njegov »alter ego«, ki ves čas beži iz utesnjene, polikane vsakdanjosti v neko drugo realnost konkretnih človeških odnosov brez olepšavanj in nečimrne kozmetike. V svet, ki je le za »neprilagojene«, med katerimi pa je po nekakšnem notranjem nagonu dogajanja samega v vseh okoljih tega sveta, ki alpinizem poznajo, veliko bolj civiliziranih, mislečih, izobraženih osebnosti, subjektov (ne objektov) postmodernistične, fiziki bi rekli – jedrske sodobnosti.
Prehod iz tega sveta, ki je »le za pse in alpiniste«, nazaj v svet vsakdanjosti pa sploh ni preprost, ni lahak. Poglejmo k Zaplotniku: »Dolga, prašna pot je za menoj. Toda sedaj, ko utrujen, raztrgan in sam sebi tuj popotnik stojim na pragu, ne morem zbrati dovolj poguma, da bi potrkal in vstopil. Le toliko postojim, da mi praznina zaprtih vrat odtuji še tiste ljudi, ki sem jih ljubil, nato jim pokažem hrbet in drsajočih korakov krenem naprej. Kam? Sam sebi naproti!« (Pot, str. 203)
Človeku, alpinistu, kakršen je Zaplotnik, misli vedno uhajajo domov, kadar je v gorah, in v gore, kadar je doma, zato pravi, da so zanj v življenju le delo, otroci in gore resnično pomembni, mimo njih pa nič, za kar bi se bilo vredno truditi in živeti. Torej so gore le del pomembnostne triade, so tudi drugi lepi trenutki: »Če bi bil v alpinizmu profesionalizem, ne vem, kaj bi bilo z menoj. V gorah ne prenesem obveznosti, razen tistih, ki jih narekuje tovarištvo.« (Pot, str. 128)
Alpinizem pa ga spodbuja k (neuniformiranemu) mišljenju, ki vodi v pojmovanje, kakršnih do Zaplotnika nismo pogosto prebirali, vsaj na Slovenskem ne. Predvsem pa Zaplotnik vidi v »samohodstvu višek alpinizma«. To trditev je zapisal leta 1972, osem let kasneje pa je za Alpinistične razglede napisal članek o prostem plezanju (Duty) free climbing /(Dajatev) prosto plezanje/, kjer beremo tudi naslednje besede: »Prosto plezanje je dvignilo etiko in estetiko v alpinizmu, izboljšalo sisteme ocenjevanja, brez smisla pa je govoriti, da je izpodrinilo tehniko.« S temi besedami sicer ne korigira tistih izpred osmih let, s katerimi je izrekel sodbo o samohodstvu, jih pa dopolnjuje, zato poglejmo še, kaj je o samohodstvu (soliranju) zapisal v naslednjem članku za Alpinistične razglede, ki je izšel dve leti kasneje pod naslovom Nekaj kupljenih in nekaj pridelanih misli. Tam Zaplotnik pravi takole: »Soliranje je zame stopnica več v osebnem alpinističnem razvoju. V kateremkoli področju alpinizma bom vedno tisto, kar bom sposoben opraviti v navezi, skušal doseči tudi sam. kaj v resnici dosežeš, je skupek mnogih dejavnikov, važno je le, da se vedno skušaš čimbolj približati sanjam, šele potem lahko tudi resničnost postane lepa. Vedno soliram brez varovanja; če bi čutil potrebo po varovanju, potem bi se te smeri lotil v navezi, kjer je varovanje preprostejše. Plezam tako zbran, da z vsem svojim bistvom možnost padca popolnoma izključim.«

Tako avtor podčrtuje lastno prepričanje in ob njem navaja vrsto »sposojenih misli« kot v dokaz, da v svetu še zdaleč ni sam, ko gre za pozitiven odnos do samohodstva oziroma soliranja. Hkrati pa se ob branju dveh člankov lahko prepričamo, kako je Zaplotnik verjel, da obe disciplini – prosto plezanje in samohodstvo – sodita med vrhunska alpinistična dejanja. Zdaj že lahko doženemo, da je Zaplotnikovo pojmovanje vrhunskih (skrajnostnih) zvrsti plezanja in alpinizma pravzaprav zgovorna (psihološka in tudi filozofska) analiza tveganega dejanja, znotraj katerega je sleherni gib, sleherno napredovanje v celoti odvisno od duhovne zbranosti, ki temelji na spoznavanju samega sebe, na obvladovanju lastnih odnosov v prostoru, predvsem seveda strahu, ki pa ga človek lahko ukroti predvsem z voljo. Z voljo do vrednotenja lastnega bivanjskega načina. Za konec pa naj še enkrat omenim eno bistvenih Zaplotnikovih intimnih razmerij v okviru njegove triade: gore, delo, otroci – njegovo nenehno iskanje lepote v vsem, kar ga je obdajalo. Nič bi ne pretiraval, če bi zapisal, da je bil estet, o čemer pa sam glasno ni nikdar razmišljal, ker je tako opredelitev prav gotovo imel za svoje izključno intimno razmerje. Pa vendar vsaj takrat, ko je pisal, ni mogel povsem mimo njega.

Oglejmo si eno izmed značilnejših misli v njegovi Poti: »Kako lep je svet, če si se moral za doživetje lepote pošteno truditi. Alpinizem je kakor umetnost: v delo vložiš vse svoje moči, vso svojo dušo, pozabiš na vse, živiš le še za meter pred seboj in ko stojiš utrujen na zasneženem vrhu in te sonce ogreva, čutiš v sebi lepoto, ki je ne znaš opisati.« (Pot, str. 38) Tu, na tej točki, kjer je napor smiseln le, če ima za cilj doživetje lepote, pa se začenjata srečevati Jug in Zaplotnik. začenjata in na tej točki zato, ker se prav pri opredeljevanju končnega smisla alpinističnega dejanja, ki ga Zaplotnik umeva kot doživetje lepote, Jug pa kot potrditev lastne volje in lastnega jaza, najbolj razhajata. S teh različnih pojmovnih polov se začenja potovanje k njunemu srečanju.

V uvodu sem poudaril, da Klement Jug vseskozi, ko piše o alpinizmu, ostaja strog etik, medtem ko Nejc Zaplotnik, kadar piše o alpinizmu, hodi po poteh romantike, ki pa jo tam, kjer filozofsko razmišlja, zamenja z eksistencializmom in filozofijo življenja. Naj dodam še, da v nasprotju z Jugom ves čas ostaja svoboden estet. Kako naj torej razumemo strogega etika nasproti svobodnemu estetu? Jug kot filozof stremljenja (volje) na eni strani in Zaplotnik kot izpovedovalec hrepenenja na drugi. Stemljenja kot postavljanje volje pred vse druge oblike teženja k absolutnemu in hrepenenja kot tiste notranje, subjektivne težnje, ki razpira in razširja meje človekovih možnosti. Tako kot je stremljenje v svoji popolnosti najvišje, je hrepenenje najgloblje. Zato filozofija (metafizika) stremljenja in poezija hrepenenja nimata istih poti. Tu sta si torej Jug in Zaplotnik vsaksebi.

Iz vse Jugove dejavnosti je razvidno, piše dr. Mirko Kajzelj, da ni plezal iz estetskih motivov, da bi občudoval lepote gorske pokrajine, temveč je bil njegov motiv etičen. (Glej Ob 50-letnici smrti dr. Klementa Juga, PV 1974, št. 12, str. 646) Plezal je zato, ker mu je osvajanje (še neobvladanih) sten pomenilo, kot je v uvodu k Jugovim zbranim planinskim spisom zapisal dr. Vladimir Bartol, pomembno preizkuševalnico in utrjevalnico svojih moči za velik življenjski boj. Po drugi strani pa Zaplotnik zapiše, da je alpinizem kot umetnost in vse njegovo literarno delo je uravnano v to smer, ubrano na ta kontrapunkt. Sleherna stran njegove Poti je polna občutenja lepote, kajti lepo ni le tisto prelestno, vzvišeno, temveč tudi tisto turobno, polno znoja in naporov, garanja in zmrzovanja, polno padanj in ponovnih vstajanj, skratka vsega, kar sodi k celovitemu alpinističnemu dejanju in česar Zaplotnik nikdar ne obžaluje. Ne, celo ponavlja z Edith Piaf: »Non, je ne regrette rien«, hkrati pa svoje bivanje utemeljuje v alpinizmu kot načinu življenja. »Nisem se mogel več deliti, alpinizem mi ni mogel ostati niti konjiček, niti šport, postal mi je način življenja.« (Pot, str. 43) Zato bi, kot sam pravi, nekje v svoji notranjosti, skrito, rad odpiral oči ljudem, ki slepi tavajo po mravljiščih mestnih ulic, zaverovani v stehnizirano, zmaterializirano in popredalčkano civilizacijo, torej v nekaj, kar je v njem samem umrlo prej, preden se je sploh rodilo. Odpiral bi ljudem oči za – lepoto.
Če sprejmemo tezo, da je v sleherno umetnost vkomponirana tudi razsežnost lepega, je lepota, ki je Jug ni iskal, vstopila v njegova dela skozi »stranska vrata«. Z njo se namreč srečujemo, ko beremo njegovo mojstrsko publicistiko, ki je zbudila s svojo sugestivnostjo in kritičnostjo veliko pozornost. Ti spisi so po mnenju Vladimirja Bartola, ki je bil tudi sam pomemben pisatelj, najboljše, kar je bilo do takrat pri nas napisanega v planinsko-alpinistični literaturi. V njih odseva magična sila nenavadne osebnosti, predvsem pa so pričevanje prve medvojne generacije. V njih nam je Jug pokazal, kje je za sodobnega slovenskega alpinista preizkuševalnica trdnosti volje in živcev. Kje? V strmih stenah! Z drugimi lahko tekmujemo v duhu, v kulturi, a tudi za tako tekmovanje potrebujemo tako pogum kot samozavest in nenazadnje samostojnost. Duhu, ki nas je dolga leta dušil, duhu malodušja, je Klement Jug napovedal boj in zabil prvi klin v njegovo utrdbo. Sporočil je prihodnjim rodovom, naj postanejo trdoživi, samosvoji in močni. Takšna je okostnica Jugove zapuščine. Po nazorski opredelitvi stojita Jug in Zaplotnik vsaksebi, vseeno pa se s sporočilom sodobnikom in prihodnjim rodovom dopolnjujeta in tako ustvarjata tisto celoto, ki je kot posameznika zaradi različnih zgodovinskih okoliščin njunega ustvarjalnega dela ne moreta zaobjeti in udejaniti.

Smo torej na ničelni točki zbliževanja obeh alpinistov-pisateljev, »au point zero du rapprocher«, kot bi lahko parafrazirali Lacanovo ničelno točko želje (»au point zero du desir«, v J. Lacan, Ecrits, Pariz 1966, str. 46). Jugu je bil alpinizem boj; boj, brez katerega ni zmage, brez zmage pa ni resnične veličine, medtem ko je bil Zaplotniku alpinizem življenje samo. Juga je tudi pri alpinističnem dejanju determinirala njegova znanstvena metoda, Zaplotnika pa življenje s svojimi tisočerimi variacijami. Oba pa sta se alpinizmu popolnoma predala in zanj – izgorela. Prvi v triglavskih strminah, drugi pa pod mogočnimi himalajskimi pobočji. Hodila sta vsak svojo alpinistično pot, vendar ne le zaradi časovne ločnice, temveč tudi zaradi različnih pojmovanj. Sešla pa sta se prav na vrhu, pri tistem najpopolnejšem alpinističnem dejanju, ki mu pravimo samohodstvo (ali soliranje), torej tam, kjer se srečujejo vsi tisti, ki jih mika alpinistično prvenstvo. Ko Jug in Zaplotnik »solirata«, sta oba do skrajnosti zbrana, oba prav nič ne dvomita vase in nimata časa za nič drugega kot zgolj za plezanje samo. Njuna volja je na preizkušnji, kakršno njune osebnostne lastnosti absolutno potrebujejo in se skoznjo potrjujejo. Oba se zavedata, da opravljata najpopolnejše alpinistično dejanje. Dejanje, po katerem je alpinizem tista največja, najpomembnejša uresničitev njunega bivanja.
Jugu odpravarska izkušnja, ki je bila Nejcu tako blizu, ni bila dana. Živel je pač v času, ko slovenski alpinisti o tej obliki alpinizma vsaj glasno še niso razmišljali. Zato tukaj omenjam le, da je bil tudi na odpravah Zaplotniku najvišji zakon – zakon tovarištva. Tovarištvo mu je bila najvišja dolžnost, z gotovostjo pa je moč sklepati, da bi Jug odpravarstvo jemal kot nadvse resno delo, ki bi mu mnogo pomenilo tudi na znanstvenem področju.

Preden končam to potovanje po Jugovih in Zaplotnikovih poteh, naj povem še, da vprašanja samodestruktivnosti (samomorilstva), ki se je pojavljalo v zvezi z Jugovim nesrečnim koncem, se potem večkrat obudilo in aktualiziralo, dokler ga ni v enem svojih spisov zavrnil tudi Zaplotnik sam, zavestno in namenoma nisem obravnaval kot resnejšo domnevo. Lahko bi jo sicer imel v mislih prej, preden sem se lotil temeljitejšega branja spisov obeh avtorjev, potem pa nič več, kajti skorajda sleherna beseda v teh besedilih govori življenju v prid; seveda življenju, ki ima pred seboj jasno začrtan cilj. Jugovo in Zaplotnikovo življenje je imelo takšen cilj. Toda zgodilo se je, kajti gora je hotela; ostaja pa zavest, da njuni življenji nista bili izliti v pesek, kot je nekoč pred mnogimi leti zapisal Klement Jug.

*****

MITJA KOŠIR, POTI IN RAZPOTJA (dr. Klement Jug in Nejc Zaplotnik v njunem literarnem delu) – PV 1983, št. 12, str. 607.

– Mitja Košir (1947): novinar in sociolog, alpinist in gorski vodnik, s številnimi odličnimi vzponi v šestdesetih letih (smer JLA v Šitah, zimski ponovitvi Rdeče zajede v Rakovi špici in Krušičeve v Špiku. Bil v Hindukušu.
– Nejc Zaplotnik (1952-1983): alpinist, gorski vodnik in reševalec iz Kranja, študiral psihologijo in telesno kulturo, med najuspešnejšimi svoje generacije, s precej zahtevnimi vzponi, prvenstvenimi, solovzponi in ekstremnimi smuki prek sten. Bil med redkimi na svetu, ki so že bili na treh osemtisočakih (Makalu 1975, Gašerbrum 1977 in Mont Everest 1979, vse po novih jugoslovanskih smereh). Znan tudi po občutenih člankih in kritičnih mislih. Vrh njegovega pisanja je razmišljujoča, izpovedna knjiga Pot (CZ 1981, nato še več izdaj); kot najboljša planinska knjiga zadnjih osmih let je bila leta 1986 nagrajena na festivalu športnega in turističnega filma v Kranju 1986.
– sintetično: združujoče v celoto.
– France Veber (1890-1975): slovenski filozof, avtor knjig Etika, Problemi sodobne filozofije, Vprašanje stvarnosti.
– empirična in eksperimentalna psihologija: na izkušnjah in poskusih sloneče dušeslovje.
– aristotelovska logika: na izkušnjah temelječa logika grškega filozofa Aristotela (384-322 pr. n. š.).
– Johannes Frischauf (1838-1924): sistematično odkrival Kamniške in Savinjske Alpe in jih predstavljal v svojih spisih, bil pobudnik ustanovitve Hrvatskega planinskega društva 1874, 1977 izdal knjigo Savinjske Alpe, nasprotoval germanizaciji in sodeloval s Slovenskim planinskim društvom.
– willezurmachtovska samozadostnost: po naslovu Nietzschejeve knjige Der Wille zur Macht (Volja po moči; poskus prevrednotenja vseh vrednot, Slovenska matica 1991).
– Na Jalovec: PV 1923, ponatis v Planinskem berilu, Kondor, MK, Ljubljana 1969, str, 36.
– radikalna eliminacija: korenita odstranitev.
– aplikativen: uporabnosten.
– agilen: prizadeven.
– filistrsko: ozkosrčno.
– analitično: razčlenjujoče, sklepajoče od splošnega na posamezno.
– Janez Kveder (1894-1956): soustanovitelj TK Skala, med prvimi plezalci in smučarji po prvi svetovni vojni, organizator velikih turnih smukov.
– samovoljnik (voluntarist): kdor daje volji temeljno vlogo v življenju.
– akcijsko memoriranje: spominski vtisi o dejanjih.
– Ante Mahkota (1936): novinar, med najuspešnejšimi alpinisti petdesetih let, član naše prve himalajske odprave (Trisul II, 7120 m, Trisul III, 6690 m), preplezal Sfingin obraz v Triglavu in druge smeri. Napisal knjigo Sfinga (CZ 1979, nato še dve izdaji).
– personalistično meditativno: osebnostno razmišljajoče.
– Danilo Cedilnik (1947): akademski slikar, alpinist, reševalec in gorski vodnik z izredno težavnimi smermi (Planja, Široka peč), bil na več odpravah (Hindukuš, Makalu), napisal knjigi Congma je hodil spredaj in Sledovi ptic (Založba Obzorja, Maribor 1979, 1984).
– curriculum vitae (lat. potek življenja) kratek življenjepis.
– Hermann Buhl (1924-1957): eden najboljših povojnih nemških alpinistov, izreden samohodec (»Stena me izziva, draži in vabi kot sladkorček otroka. Spodbuja mi čute in mišice in potem sem kmalu nared …«), sam kot prvi prišel na Nanga Parbat (istoimenska knjiga, Založba Obzorja 1967); ponesrečil se je na snežni opasti v karakorumski Čogolisi.
– Charles Baudelaire (1821-1867): francoski predsimbolistični lirični pesnik, kritik in estet.
– Dmitrij Karamazov: oseba iz romana Bratje Karamazovi ruskega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.
– civilizacijska evforija: pretirano veselje ob stopnji družbenega napredka.
– credo (lat.): vera, izpoved vere.
– my way of life (angl.): moj način življenja.
– asketizem: spokorništvo.
– institucionalna disciplina: red ustanov.
– dogma: nedotakljiva, neoizpodbitna resnica, ki je ni potrebno in možno dokazati.
– alter ego (lat.): drugi jaz.
– (Duty) free climbing /angl. (Dajatev) prosto plezanje/: AR 1980, št. 7, str. 9.
– Nekaj kupljenih in nekaj pridelanih misli: AR 1982, št. 15, str. 16.
– Vladimir Bartol (1903-1967) slovenski pisatelj; novele Al Araf, kjer pronicljivo piše tudi o Jugu in alpinizmu), roman Alamut.
– Edith Piaf : francoska pevka šansonov, imenovana tudi Pariški Vrabček (piaf – franc. vrabček); Non, je ne regrette rien (Ne, ničesar ne obžalujem).
– Jacques Lacan (1901-1981) francoski psihoanalitik, ki je reinterpretiral Sigmunda Freuda in se ob tem naslonil na strukturalno lingvistiko.

OSEBNOST ALPINISTOV

Osebnost alpinistov – Stojan Burnik, Matej Tušak (PDF)

TEORETIČNI UVOD
Področje psihologije športa pogosto raziskuje tudi eno izmed temeljnih tem, to je osebnost športnika. Preučevanje osebnosti zahteva celosten pristop, ta pa vključuje športnikove biološke, psihološke in socialne vidike bivanja in vedenja. Osebnost v psihološkem smislu lahko razumemo kot kompleksen sklop značilnosti telesnega in mentalnega funkcioniranja. Slednje vključuje intelektualne sposobnosti, zaznavno-motorične sposobnosti in značilnosti moralnega presojanja, značilnosti človekovega čustvovanja, človekovo socialno dogajanje (komunikacija, odnosi, konflikti ipd.), človekove značajske lastnosti in njegov temperament. V športnikove komuniciranje z okolico pa so vpletena njegova stališča, motivacija in vrednote. Osebnost zajema notranje oz. psihične in zunanje oz. telesne, organske in vedenjske vidike. Vključuje športnikov značilen telesni videz in njegovo obnašanje, hkrati tudi njegove doživljajske vidike, njegovo individualnost, čustva in motivacijo, vrednote in misli.

Večdimenzionalnost vlog športnika
Vsak športnik združuje v sebi nekaj vlog. Prva je spolna vloga (npr. moški), druga je vloga družinskega člana (npr. sin, brat ali oče, mož), cel niz socialnih in družbenih vlog (prijatelj, znanec, sošolec, uslužbenec itd.) in ne nazadnje tudi vloga športnika. Na vsako izmed naštetih vlog pa se vežejo njegova lastna pričakovanja, pričakovanja njemu pomembnih in pričakovanja širše okolice in družbe. Na športnika še posebej pomembno vplivajo ta širša okolica, družba oz. javnost, publika in navijači. Zato si pogosto zastavljamo vprašanja , ali so športniki morda drugačni, kot smo mi sami, kaj jih žene, kako se počutijo v trenutkih zmagoslavja in kako v trenutkih razočaranja, čemu se odpovedujejo in kako zmorejo vztrajati v tako napornih treningih.
V športu je bilo narejenih mnogo raziskav, ki so iskale dejavnike vrhunskega dosežka. Največ so raziskovali fiziološke in morfološke vidike, motorične sposobnosti in nivo splošne in specialne telesne pripravljenosti. Raziskave s področja psihologije športa pa se osredotočajo na raziskovanje športnikove osebnosti, motivacije, nekaterih sposobnosti ter emocionalnih stanj.

Psihološki profil športnika
Konsistentne so ugotovitve o specifičnem psihološkem profilu športnikov v primerjavi z nešportniki. Športniki so praviloma bolj ekstravertirani, bolj čustveno stabilni, imajo višje izraženo potrebo po storilnosti in močnejšo potrebo po dražljajih (Butt, 1987;Cratty, 1989). Eysenck, Nias & Cox (1982) ugotavljajo, da obstaja potreba po klasifikaciji posameznih športnih skupin, saj so ugotavljali razlike v psihološkem profilu med športniki in športnicami ter med športniki individualnih in skupinskih športov. Rowland in sod. (1986) ter še mnogi drugi poročajo tudi o razlikah med športniki posameznih panog. Posebno vrhunski športniki kažejo včasih precej bolj specifični psihološki profil glede na rekreativce, amaterske športnike oz. glede na nešportnike. Davisova in Mogk (1994) sta na 120 poskusnih osebah v štirih skupinah (različen nivo vključenosti v šport) ugotavljala razlike v osebnosti, iskanju dražljajev (Zuckerman; 1971) in storilnostni tendenci (Mehrabian & Bank, 1978). Eysenck je s sodelavci (1982) ugotovil, da so ekstravertiranost in nekateri aspekti iskanja dražljajev povezani z udeležbo v športu in kvaliteto nastopanja. Gre za to, da ekstravertirani ljudje zaradi konstantno inherentno nižjega nivoja vzburjenja bolj ustrezajo večji senzorni stimulaciji, ki je značilna za šport, hkrati pa tudi omogočajo večjo toleranco za bolečino, ki je pogosto prisotna. Povezanost z uspešnostjo so našli tudi za psihoticizem, ki v osnovi vključuje tudi agresivnost. Rezultati Davisove in Mogka (1994) se ne ujemajo z Eysenckovimi ugotovitvami. Predvsem je šlo za zanimivo ugotovitev, da je samo storilnostna tendenca povezana z uspešnostjo, sicer pa je pričakovanemu psihološkemu profilu vrhunskega športnika najbolj ustrezala skupina rekreativnih športnikov. Raziskav, ki so se ukvarjale z identifikacijo osebnosti športnikov oz. z iskanjem njihovih posebnosti v primerjavi z nešportniki, je torej kar precej. Nekatere izmed ugotovitev si sicer nasprotujejo, kar je v veliki meri posledica različnih vzorcev, uporabljenih v raziskavah, kljub vsemu pa lahko govorimo o nekaj konsistentnih ugotovitvah. Predvsem lahko potrdimo hipotezo o specifičnem psihološkem profilu športnikov v primerjavi z nešportniki. Športniki so praviloma;
– bolj ekstravertirani oz. odprti navzven v komunikaciji z okoljem (Eysenck s sod., 1981); • imajo višjo potrebo po storilnosti (Davis in Mogk, 1994; Tušak, 1995);
– imajo močnejšo potrebo po dražljajih in stimulaciji (Cratty, 1989);
– bolj agresivni (Tušak in Petrovič, 1994);
– bolj psihično stabilni (Hašek in sod., 1976; Kane, 1978; Tušak, 1998);
– imajo boljšo emocionalno samokontrolo (Ogilvie in Tutko, 1966) in so bolj čustveno stabilni (Butt, 1987, Tušak, 1998);
– manj anksiozni (Martens in Gill, 1976; Highlem in Bennet, 1979; Tušak, 1997);
– bolj samozavestni in izražajo več zaupanja vase (Ogilvie, 1968 idr.);
– težijo k večji dominantnosti (Thakur in Thakur, 1980);
– in izražajo večjo stopnjo odgovornosti (Bruner, 1969). Druga skupina raziskav se nanaša na iskanje razlik v osebnosti med bolj in manj uspešnimi športniki. Predvsem so tu pomembna spoznanja o:
– večjem iskanju dražljajev in senzorne stimulacije pri uspešnih športnikih (Cratty, 1989);
– večji ekstravertiranosti bolj uspešnih športnikov (zaradi konstantno inherentnega nižjega nivoja vzburjenja športniki bolj ustrezajo večji senzorni stimulaciji, ki je značilna za šport; Eysenck, 1981);
– večji frustracijski toleranci oz. toleranci za neprijetne dražljaje in bolečino pri uspešnih športnikih (Lazarevič in Havelka, 1981);
– večjem psihoticizmu (ki v osnovi predstavlja agresivnost) uspešnih športnikov; •
– večjem samozaupanju oz. boljši samopodobi uspešnih športnikov (Ikegam, 1970; Ogilvie, 1968); • manjši predtekmovalni anksioznosti in stresu ter bolj učinkovitih tehnikah soočanja s temi napetostmi pri bolj uspešnih športnikih (Martens in Gill, 1976, Tušak, 1998).

Tretji faktor razlik v osebnosti med športniki je vpliv športne panoge. Pri športnikih individualnih športnih panog so v ospredju dominantnost, težnja po individualnosti, ki včasih že meji celo na sebičnost, vztrajnost, sposobnost samokontrole in samomotivacije ter samoodgovornost itd.

Četrti pomemben faktor razlik v osebnosti je vpliv različne stopnje vključenosti v šport. Ta faktor je precej povezan tudi s športnikovo starostjo. Avtorji so se največkrat usmerjali na iskanje razlik med vrhunskimi, univerzitetnimi, rekreativnimi in mladimi športniki. Čeprav splošno sprejete hipoteze o osebnosti športnikov predpostavljajo nekako podobnost med mladimi in rekreativnimi športniki, nato pa odstopanja navzgor v vseh omenjenih lastnostih pri univerzitetnih, najbolj pa pri vrhunskih športnikih, pa nekatere raziskave (Davis in Mogk, 1994) kažejo, da so pogosto prav rekreativni športniki najbolj podobni stereotipni podobi vrhunskega športnika. Zanimiva je raziskava Rychta (1985), ki je na skupini 211 poljskih športnikov iz različnih področij športa (judo, kajak, nogomet, sabljanje, motociklizem, tek na srednje in dolge proge) proučeval vpliv dolžine časa ukvarjanja s športom na športnikovo osebnost. Ugotavlja, da postajajo športniki z leti manj konvencionalni in bolj radikalni (bolj neodvisno misleči, bistri in občutljivi). V medosebnih kontaktih pa postajajo tudi bolj prefinjeni, kar kaže ne višji nivo socialnega razvoja. Rezultati pa so pokazali, da imajo mnogi med njimi tudi izkušnje z depresivnimi stanji, da so pogosto tudi pesimistični in pripravljeni pobegniti v osamljenost. Korelacije med osebnostnimi lastnostmi in trajanjem sodelovanja v državni reprezentanci pa so pokazale, da dlje ko so športniki v reprezentanci, bolj so prepričani sami vase, bolj dominantni in pogosteje tudi agresivni postajajo. Neredko so tudi bolj egocentrični, samozadostnejši in odločnejši, tako da sčasoma postanejo individualisti.

Evidentno je, da se osebe, ki se aktivno ukvarjajo z nekim športom, precej razlikujejo od rekreativcev in ostalih, ki se s športom ne ukvarjajo. Poleg omenjenih značajskih in motivacijskih lastnosti ter temperamenta se seveda razlikujejo tudi v telesnih značilnosti in predvsem nekaterih zaznavnomotoričnih in intelektualnih sposobnostih. Hitrost vseh vrst reakcije je praviloma večja vsaj pri uspešnih športnikih, pogosto pa se znajo tudi veliko bolje sprostiti in predvsem skoncentrirati (na motorične dejavnosti). Vpliv splošne inteligentosti na uspešnost je precej vprašljiv, predvsem pa ne omogoča neposredne interpretacije. Višji nivo vsekakor omogoča bolj kompleksen vpogled v trening, razvoj rezultata in uspešnost, vendar pa hkrati lahko povzroči tudi večjo tremo. Posamezni faktorji inteligentnosti pa so seveda lahko v določeni korelaciji s samim športom (npr. perceptivni in spacialni faktor z uspešnostjo v igrah z žogo in baseballom).

Raziskave so potrdile obstoj nekaterih razlik med osebnostjo športnikov in ostalimi. Obstaja več poizkusov pojasnjevanja teh podobnosti in razlik. Najbolj sprejemljiva je trditev, da športna dejavnost predstavlja specifično aktivnost, za katero so potrebne določene značilnosti osebnosti. Stil življenja, ki predvideva ukvarjanje z vrhunskim športom, verjetno neobhodno zahteva nekatere osebnostne značilnosti oz. bolje rečeno osebnostne predispozicije, zato lahko govorimo o specifični osebnostni strukturi športnika. Vendar pa lahko zaključimo, da obstaja obojestranska zveza med športnikovo osebnostjo in športno-tekmovalno aktivnostjo (Tušak, 1997). Specifične vsebine osebnosti določajo športnikov uspeh v športu, športna aktivnost pa povratno vpliva na gradnjo in razvoj nekaterih vsebin, ki postanejo v nadaljnjem razvoju in vedenju sestavni del športnikove osebnosti (Havelka in Lazarevič, 1981).

Psihološki profil vrhunskih slovenskih alpinistov
V Sloveniji je bilo kar nekaj raziskav, ki so v zadnjih letih na tak ali drugačen način proučevale psihološki profil alpinistov in športnih plezalcev. V zadnjih dveh letih si je v okviru projekta na Fakulteti za šport (Tušak in Burnik, 1997- 1999) raziskovalna skupina več avtorjev zastavila nalogo, da razišče motivacijske značilnosti in osebnostne lastnosti različnih športnikov, predvsem v tako imenovanih ekstremnih ali rizičnih športih, kamor pogosto prištevamo alpinizem, ekstremni kajak, potapljanje, smučarske skoke in morda še kaj. Poleg omenjenih študij, ki jih stalno dopolnjujemo z novimi spoznanji, pa ne smemo mimo nekaterih starejših študij Breganta (1979) in Markiča (1985, 1989), od katerih je predvsem slednji obogatil slovensko psihološko-alpinistično znanje z mnogimi izredno zanimivimi ugotovitvami. V interpretaciji svojih rezultatov Markič (1990) navaja, da so vrhunski slovenski alpinisti nekoliko drugačni od običajne populacije. Izpostavlja predvsem njihovo večjo umaknjenost vase, samostojnost in individualizem, pravi, da so navajeni iti svojo pot, kar potrujejo tudi z večjim zavračanjem tradicionalnih norm in priseganjem na drugačno moralo. Pravi, da so alpinisti bolj občutljive in sentimentalne ter k umetnosti umerjene osebe, da so veliko bolj naravni in neizumetničeni kot ostali. Predvsem pa poudarja njihovo večjo introvertnost, socialno plahost, družba jim veliko pomeni, vendar je zanje bolj pomembna intenzivnost in kvaliteta odnosa (tesnost odnosa) kot pa količina odnosov. So tudi bolj trezni, resni in umirjeni. Po drugi strani pa tudi dominantni, samozavestni, kar naj bi bile značilnosti uspešnih ljudi. Markič (1990) navaja, da je zanje značilna tudi močna potreba po eksploraciji, izkušnjah in doživetjih. V nasprotju z njimi naj bi bili športni plezalci manj introvertirani, manj samosvoji, bolj socialni oz. družabni, izražajo višjo moč ega, tudi zanje pa so značilna samosvoja moralna načela.

Alpinistika na Slovenskem
V Sloveniji je alpinistika razvit in popularen šport, naši alpinisti pa so v vrhu svetovne alpinistike. K temu je pripomoglo več dejavnikov. Alpinistika izhaja iz gorništva, lahko bi rekli, da je njegova nadgradnja. Gorništvo pa je neločljiv del slovenske identitete, je del slovenske kulturne dediščine in del slovenske psihološke podobe. Slovenija je alpska dežela, v kateri je gorništvo eden najpopularnejših športov oziroma športnih dejavnosti. V Slovensko planinsko zvezo je včlanjenih okrog 100.000 Slovencev. Gore in gorska motivika se pojavlja v slovenski kulturi in umetnosti. O njih so pisali pesniki in pisatelji, gore so navdihovale naše skladatelje ter likovne umetnike. Svoje mesto so našle na filmskem traku in v umetniških fotografijah. Prav z gorniško in alpinistično dejavnostjo smo Slovenci pomagali bojevati in izbojevati bitko za ohranitev svoje narodnosti, saj so bile težnje po germanizaciji slovenskih ljudi in dežele v času avstro-ogrske monarhije izredno velike in intenzivne. Kako velik je bil ta pritisk pove misel pisatelja Janka Mlakarja: “Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno ne toliko iz navdušenja za planine, temveč v prvi vrsti kot obramba nemškemu navalu, ki je grozil slovenski zemlji.”
Sprva so se za naše gore zanimali planšarji in lovci, pa tudi zeliščarji, ki jih omenja že Janez Valjkad Valvazor v Vojvodini Kranjski leta 1689. Z raziskovanjem gora je pri nas pričel zdravnik in naravoslovec Baltazar Hacquet, ki se je že leta 1777 iz Bohinja preko Velega polja povzpel na Mali Triglav. Ti prvi pristopi na vrhove so bili v bistvu alpinistična dejanja, čeprav o alpinizmu kot športu še ne moremo govoriti. Prvi alpinisti pri nas so bili divji lovci in pastirji. Ko so iskali izgubljene koze in sledili gamsom, so preplezali mnoge stene in se povzpeli na mnoge vrhove naših Alp. Njihovi dosežki niso bili “uradno” zabeleženi, bolj ali manj so se ohranili le v legendah. Prvi vodniki po naših gorah pa izhajajo prav iz njihovih vrst.
Prvi uradni pristop na našo najvišjo goro Triglav je leta 1778 opravil bohinjski ranocelnik Lovrenc VVillomitzer v spremstvu domačinov Štefana Rožiča in Matije Kosa iz Jereke ter Luke Korošca iz Gorjuš. Naš prvi alpinist mednarodnega ugleda je bil Valentin Stanič. Že med študijem bogoslovja v Salzburgu je slovel kot drzen hribolazec, saj se je povzpel na mnoge vrhove kot prvopristopnik. Plezal je sam, brez vodnika, pozimi in tudi ponoči. Poleg tega, da je osvajal vrhove, jih je tudi meril. Leta 1800 je bil le dan za prvimi pristopniki na Grossglocknerju, bil je prvi na Hochecku in na mnogih vrhovih Vzhodnih Alp. Med službovanjem na Goriškem je plezal tudi po naših gorah. Med drugim je bil na Prestreljeniku, Mangrtu, Krnu in Triglavu. Svoja doživetja je opisoval v spisih, iz katerih je razvidno, da ni plezal na gore le iz športnih nagibov, temveč je to počel tudi zaradi estetskega in čustvenega doživljanja gora in narave. Žal je bil Valentin Stanič osamljen glasnik našega alpinizma in na njegov razvoj ni mogel bistveno vplivati. Za njim je ostala praznina in šele mnogo desetletij kasneje smo Slovenci dosegli njegovo raven na področju mednarodnih alpinističnih uspehov.

V tistem času je bilo v ospredju osvajanje najvišjih vrhov Evrope. Vrhunec tega obdobja – klasične dobe alpinizma – je bil vzpon na Matterhorn, markantno in težko dostopno goro, kajti najboljši alpinisti so se v tem času pričeli razgledovati in tudi že plezati v velikih alpskih stenah. Njihov cilj so postali težko dostopni vrhovi in plezanje zahtevnih in visokih sten. Slovenci nekako nismo sledili temu razvoju. Pri nas so plezali gorski vodniki s klienti in le redko sami, za športni dosežek. Želja po osvajanju težkih sten ni bilo veliko. V tem času so delovali in plezali posamezni gorniki, alpinisti, raziskovalci in literati, med katerimi sta zapustila najgloblje vtise dr. Henrik Tuma in dr. Klement Jug. Tuma je bil znanstvenik in alpinist. Poleg proučevanja naših gora in njihovega poimenovanja z domačimi imeni je napisal tudi knjigo Pomen in razvoj alpinizma, v kateri prikazuje razvoj evropskega alpinizma in opisuje svoj pogled na vsebino alpinizma. Jug je bil filozof in alpinist. S svojo filozofijo in zgledom je močno vplival na kasnejše generacije. Alpinistične dosežke je ozko povezoval z domoljubjem, oboje pa s samodisciplino. Bil je prvi, ki je s psihoanalizo proučeval vedenje alpinistov.

Najboljši evropski alpinisti tistega časa so poleg osvajanja najtežjih sten v Alpah pogledovali tudi proti Himalaji. Ko so bile preplezane še severne stene Matterhorna, Eigerja in Grandes Jorasses, imenovane “zadnji trije problemi Alp”, se je glavni interes svetovnega alpinizma preusmeril v najvišje gore sveta. Pri nas v tistem času ni bilo nobenih možnosti za kaj takega. Naši alpinisti so bili boj z avstrijskimi in nemškimi za prevlado v naših stenah. Boj za vrnitev “slovenskega lica slovenskim goram” je potekal že od prejšnjega stoletja in se je nadaljeval tudi na alpinističnem področju. V uspešni tekmi z Avstrijci in Nemci v naših stenah so naši alpinisti spregledali prodor alpinizma v Zahodne Alpe, Himalajo in ostala visoka gorstva. Ko je bil preplezan Čopov steber, smo s tem dosegli nekakšen vrh predvojnega alpinizma in prišel je čas, ko je mlada generacija pričela gledati in iskati cilje tudi preko meja, celo v Himalaji. Po drugi svetovni vojni so pri nas skalaše in plezalne odseke zamenjali alpinistični odseki pri Planinski zvezi Slovenije, v katerih so načrtno vzgajali mlade alpiniste. Število zahtevnih zimskih in letnih vzponov najtežjih težavnostnih stopenj se je bliskovito povečalo. Napredek v kvantiteti in kvaliteti je omogočil našim alpinistom, da so pričeli pripravljati odprave na vrhove in v stene tujih gora. Odprave v Pamir in Kavkaz je ustavila spremenjena informbirojevska politična situacija. Naši alpinisti so se usmerili v avstrijske, italijanske, švicarske in francoske gore. V petdesetih letih se je težišče svetovnega alpinizma preselilo v Himalajo. Po francoski osvojitvi prvega osemtisočaka Anapurne leta 1950 so bili preplezani tudi vsi ostali z Everestom (1953), K2 (1954) in Kangčendzengo (1955) na čelu. Po vrhovih so prišle na vrsto himalajske stene. Kot je zapisal Tone Škarja: “Vedno višje, vedno težje – in tu se črti svetovnega alpinizma priključi tudi črta našega. Zgodovina slovenskega alpinizma je sicer stara že dvesto let, a zares razvil se je šele v tem stoletju. Svetovnemu vrhu se je približal šele v Himalaji in je tam nekako od 1975 naprej. Njegova črta je krajša, a zato strmejša od svetovne. Pri najtežjih stenah ima enakopraven delež.” Za tako zahtevna in uspešna alpinistična dejanja je bilo potrebno prehoditi, preplezati dolgo in naporno pot. V domačih in evropskih stenah so naši alpinisti preplezali vse najtežje klasične smeri, vključno s “tremi zadnjimi problemi Alp”. V Himalajo so se prvič odpravili leta 1960. Povzpeli so se na Trisul II in III. Prvi odpravi so sledile odprave na Kangbačen (1965), kjer so dosegli zahodni vrh (7535 m), na Anapurno (1969), kjer so dosegli Anapurno II (7937 m) in IV (7526 m), v južno steno Makaluja (1972), kjer so dosegli višino 8000 m, vrha pa zaradi slabega vremena niso osvojili, ponovno na Kangbačen (1974), kjer so tokrat osvojili vrh (7902 m). Nato je leta 1975 prišel na vrsto 8463 m visoki Makalu in njegova južna stena. Na vrh sta preko prvenstvene smeri v južni steni prva priplezala Belak in Manfreda. Slovenci smo bili tretji na svetu, ki smo se na nek osemtisočak povzpeli preko velike himalajske stene. Pred nami je to uspelo Angležem v južnih stenah Anapurne in Everesta. To je bil naš prvi, že prej omenjeni, stik s svetovnim vrhom himalaizma. Temu uspehu je čez dve leti sledil prvenstveni vzpon Štremflja in Zaplotnika po jugozahodnem grebenu Gašerbruma I (8068 m). Vrhunec klasičnega himalaizma smo Slovenci dosegli s prvenstvenim vzponom po Zahodnem grebenu Everesta, ko sta 13. 5. 1979 na njegov vrh stopila Stremfelj in Zaplotnik. Sledili so vzponi po grebenih in preko sten na vse ostale samostojne osemtisočake: Manaslu – 1984, Broad Peak – 1986, Gašerbrum 2 – 1986, Daulagiri – 1987, Čo Oju – 1988, Lotse – 1989, Šiša Pangmo – 1989, Nanga Parbat – 1990, Kangčendzengo – 1991, K2 – 1993 in Anapurno – 1995. Slovenija je osma država na svetu, ki je osvojila vseh štirinajst osemtisočakov. Od leta 1975 do 1997 je bilo na njih 39 slovenskih alpinistov, med katerimi sta tudi dve ženski. Viktor Grošelj je bil na desetih osemtisočakih, Andrej Štremfelj na šestih, od tega je bil dvakrat na Everestu, Pavle Kozjek pa se je povzpel na Everest po severni strani, brez dodatnega kisika. Na osem osemtisočakov so naši alpinisti speljali prvenstvene smeri, smučali z vrha Anapurne in Gašerbruma (tudi z desko), na Lotse pa se je Tomo Česen povzpel v fantastičnem solo vzponu preko južne stene. Naši alpinisti so osvajali vrhove in najtežje stene tudi v Andih, Patagoniji, Skalnem gorovju in na Antarktiki. Ponavljali so najtežje in plezali zahtevne prvenstvene smeri. Slovenske alpiniste in njihove dosežke pozna in spoštuje ves svet. Za svoje izjemne dosežke so dobih leta 1991 (Andrej Stremfelj in Marko Prezelj) in 1996 (Tomaž Humar in pokojni Vanja Furlan) priznanje zlati cepin, ki ga po izboru francoskega združenja Groupe de haute montagne (GHM) in revije Montagne, podeljujejo za najboljši alpinistični dosežek leta.

Slovenci, alpinizem in osebnost
Ko govorimo o gorništvu oziroma alpinistiki je za Slovence značilno še nekaj. Poleg vrhunskih uspehov, gledano s športnega zornega kota, imamo izjemno veliko literarnih del, vezanih na alpinizem in gorništvo. Iz njih veje spoznanje, da je alpinistika za Slovence več kot le šport. Del tega fenomena sta opisala Mihelič in Zaman (1987) v Slovenskih stenah: “Ena izmed največjih odlik in vrednot alpinizma je doživljanje narave, pa tudi dojemanje samega sebe med plezalnim vzponom. Obrambni mehanizmi, ki ji sproži ogroženost, spremenijo človekovo telo v drhtečo anteno. Navadna čutila ne zadoščajo več, doživljaje vsrkavaš neposredno. Človekova notranjost je popolnoma razgaljena. Zdajci dojameš skrivnost, ki jo je lisica razodela Malemu princu”. Že Tuma je razdelil alpiniste v več tipov: zgolj športnega, estetskega, etičnega in religioznega. “Zlasti z vidika slednjega se pojavi vprašanje, ali so alpinisti v resnici samo osvajalci nekoristnega sveta, se sprašuje Tomo Virk v eseju Religiozna razsežnost alpinizma, ali sodobno iskanje Grala, kajti nekaj več mora obstajati, saj izrekljiv in razložljiv alpinistov izkupiček ne odtehta vloženega”. Medtem ko je za Tumo alpinizem predstavljal “idejo enotnosti prirode in enotnosti človeka s prirodo, zavest harmonije v prirodi in zavest harmonije v človeku”, je bil za Juga “preizkuševalnica volje in tovariške zvestobe ter samozatajevanje in zapostavljanje samega sebe za tovariše”. Sodobni alpinisti in literati so iskali in skušali najti smisel še drugje. Virk (1995) je skušal ta smisel definirati v hrepenenju, smrti, večnosti in iskanju. Ta smisel pojasnjuje tudi Zaplotnikova Pot (1990), ki pravi, da cilj ni pomemben, edino, kar zares šteje, je pot, in Tomazinova misel, da cilja ni, je le vse, kar srečaš, začutiš in spoznaš na poti do cilja. Virk (1995) pravi, da so sodobni alpinisti v nekem smislu iskalci Grala, ki je – kot tista skrivnostna moč gore, ki privlači alpinista – nedoločljiv, je vrednota sama na sebi kot tisto Absolutno. Cilj je, kot vedo povedati alpinisti, v resnici nedosegljiv. Kar ostaja, je pot. Nenehna pot v naročje večnosti. Alpinisti so športniki, so pa tudi filozofi, iskalci poti, resnice, večnosti… Ne gre jim le za športni dosežek, zato je in bo še toliko bolj zanimivo ugotavljati njihove osebnostne lastnosti, tako z vidika športnih rezultatov kot njihove analize.

METODA
Vzorec: V raziskavo je bilo vključenih 24 kategoriziranih slovenskih alpinistov – moških v starosti od 21 do 30 let. Kontrolno skupino (v nadaljevanju: KS) je sestavljalo 26 študentov različnih fakultet med 20. in 27. letom, ki se s športom ukvarjajo zgolj rekreativno oz. v okviru obvezne športne vzgoje na fakultetah. Skupini sta približno izenačeni tudi po izobrazbi, saj večina alpinistov že ima doseženo visokošolsko izobrazbo, ostali pa so še študenti.

Instrumenti:
-Strukturo osebnostnih lastnosti smo preverjali z FPI-inventarjem, srednja verzija, ki vključuje 114 trditev in meri 9 osebnostnih lastnosti I. reda (nevrotičnost, impulzivnost, razdražljivost, družabnost, mirnost oz. obvladanost, dominantnost, zavrtost in iskrenost) in 3 osebnostne lastnosti II. reda (ekstravertiranost, emocionalno labilnost in maskulinost).
-Poleg omenjenih lastnosti smo pobliže raziskovali še dva sklopa lastnosti, pomembna za šport. Anksioznost (kot osebnostno potezo in kot stanje pred pomembnim nastopom oz. nalogo) smo merili s Spielbergerjevim vprašalnikom STAI-X1 in STAI-X2.
– Za ugotavljanje agresivnosti pa smo uporabili Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnosti, ki meri osem oblik: telesno in posredno agresivnost, razdražljivost in besedno agresivnost ter negativizem, sovražnost, sumničavost in občutke krivde.

Postopek:
Aplikacija vprašalnikov je potekala skupinsko za alpiniste in za KS posebej. Rezultati obeh skupin so bili zbrani anonimno. Podatki so bili vneseni v računalnik in obdelani s programom SPSS-PC. REZULTATI IN DISKUSUA

Tabela 1: Analiza razlik v osebnostnih lastnostih med alpinisti in kontrolno skupino

Analiza je potrdila kar nekaj statistično pomembnih razlik med alpinisti in KS. Alpinisti so statistično pomembno manj nevrotični (aritmetična sredina: KS = 3,65, alpinisti=2,04) in statistično pomembno manj zavrti (aritmetična sredina: KS=4,27 , alpinisti=3,13). Po drugi strani so alpinisti tudi statistično pomembno bolj ekstravertirani (aritmetična sredina: KS = 5,96, alpinisti=7,46), izražena pa je tudi tendenca, da so alpinisti bolj družabni (aritmetična sredina; KS = 8,15, alpinisti=9,67). Edina razlika, ki jo lahko nekako interpretiramo v korist KS, je nekoliko večja iskrenost. Omenjena slika relativno dobro potrjuje nekatere, že večkrat navedene značilnosti vrhunskih športnikov, ki so bolj ekstravertirani (Eysenck in sod., 1981; Davis in Mogk, 1994), bolj družabni (Tušak, 1997; 1998), manj zavrti (Tušak in Tušak, 1997) in nevrotični (Butt, 1987; Martens in Gill, 1976; Tušak, 1997). Omenjeni rezultati so pravzaprav skoraj čisto nasprotje rezultatom Markiča (1990), ki ugotavlja večjo introvertiranost oz. slabšo socialno preciznost alpinistov. Kot da so se socialne lastnosti alpinistov v zadnjem desetletju spremenile. Glede na to, da so prav v vseh socialnih lastnostih (družabnost, ekstravertiranost in zavrtost) alpinisti bolj “uspešni”, je posredi zagotovo nek sistematični dejavnik. V strokovnih diskusijah smo že večkrat ugotavljali, da alpinizem vedno bolj postaja vrhunski šport, ki ima tudi vsa obeležja tekmovanja. Zdi se, kot da se alpinizem morda vedno bolj nagiba stran od tistega, kar je predstavljal še pred deset, dvajset leti, morda se vedno bolj nagiba k tekmovanju, kjer bo tudi vedno manj prostora za ustvarjalnost, umetnost in samosvojskost ter priseganje na drugačno moralo. Seveda nekateri rezultati tudi – do neke mere – potrjujejo ali soglašajo z rezultati izpred petnajstih let, predvsem ko govorimo o predispozicijah in lastnostih reagiranja v stresnih situacijah, kjer se alpinisti izkažejo kot manj nevrotične in manj anksiozne osebe. Podobni trendi (čeprav ne statistično pomembne razlike) so opazni tudi v večji dominantnosti in maskulinosti alpinistov, ki sovpadata z večjo dominantnostjo in samozavestjo, o kateri je pisal Markič.

Tabela 2: Analiza razlik v anksioznosti in agresivnosti med alpinisti in kontrolno skupino (Stai-Xi, Stai-X2, Buss-Durkee Aggresion)

Analiza razlik v anksioznosti je pokazala, da imajo alpinisti pomembno manj izraženo osebnostno lastnost anksioznost (aritmetična sredina: KS = 34,19, alpinisti= 30,00), po drugi strani pa je pri alpinistih tudi pomembno manjše stanje anksioznosti oz. “trema” (aritmetična sredina: KS=40,23 , alpinisti=34,70), ki jo občutijo pred stresnim dogodkom. Vse to govori v prid prejšnjim raziskavam o manjši anksioznosti športnikov oz. še posebno vrhunskih športnikov (Martens in Gill, 1976; Higlem in Bennet, 1979; Rowland in sod., 1986; Silva in Weinberg, 1984; Orlick, 1990, Tušak inTušak, 1997, idr.). Športniki so v procesu treninga in tekmovanj od svojih zgodnjih začetkov stalno v stresnih situacijah. Hitre spremembe načrtov, potreba po stalnem hitrem prilagajanju in izpostavljenost močnim stresorjem na tekmovanjih povzroči, da v športu ostajajo praktično samo tisti manj anksiozni, po drugi strani pa ukvarjanje s športom zaradi že omenjenih njegovih značilnosti tudi zavira razvoj ankioznosti. Seveda je posledično manjše tudi stanje anksioznosti oz. trema, ki jo športniki občutijo pred stresnim dogodkom, saj so v procesu treninga in tekmovanj ostali samo tisti, ki so znali razviti ustrezne tehnike soočanja s stresom oz. odstranjevanja “treme”. Vse to sovpada z ugotovitvami o večji psihični stabilnosti športnikov. Stresni dogodki oz. stresorji v alpinizmu so še bistveno večji. Vsaka napaka se namreč ne kaznuje le s slabšim rezultatom, pač pa tudi z možnostjo poškodbe ali celo s smrtjo. Takšna grožnja pa zahteva psihično izredno stabilnega in neanksioznega posameznika, ki se zna osredotočiti le na nalogo in na ta način zmanjšati anksioznost in tremo oz. tako povečati obrambo pred stresom.

Analiza agresivnosti je pokazala nekoliko manj razlik, kot jih običajno najdemo pri najbolj popularnih športih pri nas (smučanje, košarka ipd.). Razlike v neposredni agresivnosti, usmerjeni navzven, niso tako izražene. Predvsem telesna agresivnost običajno sovpada z uspešnostjo v športu (Tušak, 1993; Tušak in Petrovič, 1994), česar pri alpinistih ne moremo potrditi. Je pa res, da je pri alpinistih pomembno višji negativizem (aritmetična sredina: KS = 1,92, alpinisti=2,65), ki prav tako predstavlja obliko neposredne, vendar pasivne, navzven usmerjene oblike agresivnosti (Lamovec, 1978). Morda je značilnost športne panoge tista, ki pravzaprav definira to obliko navzven usmerjene agresivnosti kot tisto, ki je instrumentalna oz. pozitivna, ki vodi do cilja. V steni telesna agresivnost seveda nikakor ne prispeva k uspehu, negativizem, ki se kaže v tihem nasprotovanju oz. trmi do avtoritete (to je za alpinista morda gora), pa lahko prispeva k večji odločnosti, vztrajnosti in pripravljenosti na tveganje na poti do vrha gore. Tako agresiven alpinist ne odneha ob težavah, pač pa ga vse skupaj še bolj vzpodbuja, da gori dokaže, da je močnejši od nje. Prav Markič (1985, 1990) je že govoril o upornosti in nasprotovanju tradicionalnih norm, kar smo na tem mestu ponovno potrdili. Zanimivo je, da sta sovražnost (aritmetična sredina; KS=2,17, alpinisti=l,09) in sumničavost (aritmetična sredina; KS = 3,29, alpinisti=l,83) kot navzven obrnjeni posredni obliki agresivnosti verjetno izrazito neproduktivni, saj alpinisti dosegajo bistveno nižje rezultate kot KS. Z rezultati občutkov krivde, ki so tudi precej nižji pri alpinistih (aritmetična sredina: KS = 3,71, alpinisti=2,87) pa zavračamo nekatera stereotipna gledanja javnosti, ki o alpinistih velikokrat govorijo kot o “norcih” ali samomorilcih, ki stalno nekontrolirano izzivajo srečo oz. iščejo smrt. Podobna namigovanja so bila že večkrat zavrnjena (Tušak, 1998), tokrat pa so prvič tudi pri nas znanstveno utemeljena. Nižji občutki krivde so sicer značilni tudi za vse ostale športnike (Silva in Weinberg, 1982).

ZAKLJUČKI
Rezultati analize razlik potrjujejo, da so alpinisti manj nevrotični, manj zavrti, precej manj anksiozni in imajo manj težav s tremo na tekmovanjih. Po drugi strani so bolj odprti navzven, bolj družabni. Svojo agresivnosti usmerjajo navzven predvsem v obliki negativizma, medtem ko so ostale oblike verjetno neproduktivne, zato pri sovražnosti, sumničavosti in občutkih krivde dosegajo nižje vrednosti kot KS.

Omenjeni rezultati vsekakor zavračajo pogosto omenjena sterotipna gledanja o tem, da so alpinisti samotarji, vase obrnjeni in zaprti ljudje, nagnjeni k samomorilnosti oz. taki, ki svojo agresivnost usmerjajo vase in nekako iščejo možnost za smrt. To vsekakor ni res. Rezultati potrjujejo, da so celo nekoliko bolj čustveno stabilni in bolj ekstravertirani ter družabni. Mnoge smrti, ki se v alpinizmu zgodijo, so pač realna posledica športne panoge, ki ji pripadajo in v kateri se napake pač pogosto kaznujejo z življenjem in ne le s slabim rezultatom. Tudi odločitve za ukvarjanje s takšno panogo ne smemo gledati skozi luč potencialne agresivnosti navznoter, ker rezultati potrjujejo prav nasprotno. Zelo verjetno gre le za drugačen vrednostni sistem (Tušak, 1998), ki si ga v življenju zgradijo in v katerem dolžina življenja ni največja vrednota, morda jo nadomeščata kvaliteta življenja in intenzivnost občutkov v njem. To pa je seveda že vprašanje za novo raziskavo.

Morda ostaja odprto vprašanje socialno-psiholoških lastnosti alpinistov. Naša raziskava je pokazala precejšnja odstopanja od starejših slovenskih ugotovitev. V vzorcu verjetno nima smisla iskati odgovorov na odstopanja, saj so bili vedno preizkušam vrhunski alpinisti. Nekatere razlike morda izvirajo iz različnega instrument arij a, saj so bili rezultati dobljeni na Cattellovem 16PF in FPL Morda lahko iščemo razloge za takšne rezultate tudi v specifičnosti naše KS, ki so jo predstavljali študentje med 20.-im in ZJ.-im letom. Zadnji razlog pa je morda še najbolj verjeten in vsebinsko zanimiv. Morda je v zadnjem desetletju prišlo do takšnega razvoja alpinizma, da je pomembno vplival tudi na psihološki profil današnjih alpinistov. Pogosto je – tudi v praksi – zaslediti mnenja nekaterih, da alpinizem ni več to, kar je nekoč bil, da izgublja na “romantičnosti”, da postaja tekmovalni šport. Ce je temu res tako, potem je razumljivo, da je vrhunski alpinist še najbolj podoben prototipu vrhunskega športnika, da predstavlja vrh vseh lastnosti, ki omogočajo doseganje ekstremnih ciljev. Potem ne gre več toliko za romantičnost, niti ne več za umetnost in lepoto, za odkrivanje samega sebe in svoje lastne poti, za umik vase, pač pa predvsem za sposobnost samodiscipline, za razvoj vrhunskih samo-regulacijskih spretnosti, za čustveno stabilnost in trdnost, dominantnost in instrumentalno agresivnost. Je pa res, da moramo ob vsem tem upoštevati tudi dejstvo, da alpinisti nikoli niso bili in še danes niso zelo homogena skupina. Mnogi so tudi še športni plezalci, ekstremni smučarji, kajakaši in morda še kaj – predvsem športniki, zato je morda prav v tem potrebno iskati paralele z vrhunskim športom . Raziskava je pokazala, da alpinisti relativno dobro ustrezajo psihološkemu profilu vrhunskega športnika, zato lahko potrdimo vlogo alpinista kot športnika. Odgovor na zastavljena vprašanja o drugačnih vrednotah oz. večjem pomenu intenzivnosti občutenja v življenju, pa bi (poleg mnogih literarnih in drugih umetniških del) morda pomagal potrditi, da so alpinisti še vedno tudi umetniki, filozofi in iskalci poti. To pa je tudi naloga, ki nas vse, predvsem pa tiste, ki v sebi še vedno čutijo tudi umetniško ali filozofsko iskrico, še čaka.

LITERATURA
– Aljančič, J., et al. (1992). Na vrhovih sveta, Mladinska knjiga, Ljubljana.
– Andlovic, J., et al. (1979). Na vrh sveta. Mladinska knjiga, Ljubljana.
– Česen, T. (1990). Sam, Didakta, Radovljica.
– Davis, J. & Mogk, J.P. (1994). Some Personality Interest and Exellence in Sport. IJSP, 25, str. 131-143.
– Eysenck H.Y. (Ed.). (1981). A model for personality. New York, Springer.
– Hanin, Y. (1993). Individual Zones of Optimal Functioning (IZOF) model: An idiographic approach to subjective experiences in performance. Jyvaskyla, Finland.
– Kajzelj, M., Drofenik, H.(1982). Naš alpinizem. Državna založba Slovenije, Ljubljana.
– Kristan, S. (1993). V gore…, Didakta, Radovljica.
– Lamovec, T. (1988). Priročnik za psihologijo motivacije in emocij. FF, Univerza v Ljubljani.
– Markič, P. (1990). Osebnostne lastnosti vrhunskih alpinistov in plezalcev. V: Pogačnik, V.: Študije Cattellovih testov 16PF, Kranj.
– Martens, R. (1976). Competition: In need of a theory. In D.M. Landers (Ed.), Social problems in athletics. Urbana: University of Illinois Press.
– Mihelič, T., Zaman, R. (1987). Slovenske stene, Cankarjeva založba, Ljubljana.
– Musek, J. (1993). Znanstvena podoba osebnosti. Educy, Ljubljana.
– Pogačnik, V. (1990). Študije Cattellovih testov 16PF, Kranj.
– Orlick, T. (1990). In Pursuit of Exellence, How to win in Sport and Life through Mental Training. Champaign, Illinois.
– Strojin, T. (1970). Gradivo za planinsko zgodovino, PZS, Ljubljana.
– Tušak, M. (1993). Aggressive behaviour in top sports. II. international Symposium Sport of the Young, Proceedings of II. international Symposium Sport of the Young, Ljubljana-Bled, str. 46-50.
– Tušak, M. (1994). Predtekmovalno stanje in tekmovalna anksioznost. Dnevi medicine športa Slovenije IV, Celje, SZD, ZMŠS, UKC, FŠ, Zbornik gradiva, str. 55-58.
– Tušak, M. (1995). Ekspertni model psihičnih značilnosti smučarskega skakalca. V knjigi Kapus, V., Jošt, B.: Računalniško podprt sistem začetnega izbora in usmerjanja otrok v športne panoge in evalvacija modela uspešnosti v posameznih športnih panogah na podlagi ekspertnega modeliranja. FŠ, Ljubljana, stran 320-353.
– Tušak, M. (1997). Psihične in psihosocialne značilnosti športnikov. V knjigi M. Bohanec, V. Kapus, B. Leskošek, V. Rajkovič, Talent: Ekspertni sistem za usmerjanje otrok in mladine v športne panoge (19-22). Ministrstvo za šolstvo in šport. Zavod RS za šolstvo, Ljubljana.
– Tušak, M. in Tušak, M. (1997). Psihologija športa. ZIFF, Ljubljana. 22. Virk, T. (1995). Ujetniki bolečine, Mihelač, Ljubljana.