Preberite, kako se streže, če si čisto pravi plezalni profesionalec in to v vseh pogledih. Tržačan Erik Švab nam je razkril, kakšna je pot do uspešne kariere alpinista in publicista.
Nekoč sem se precej spraševal, kako bi na našem majhnem prostoru postal plezalec, ki bi od svoje dejavnosti tudi živel. Na koncu koncev sem si zastavil tudi naslednje; za koga sem sploh zanimiv, ko pa nimamo industrije in tudi ne medijev, ki bi bili povezani z našo aktivnostjo? Odgovore na to in podobna vprašanja sem počasi sprejel kot nekaj povsem vsakdanjega in golo resnico znotraj dvomilijonskega naroda. Sem pa se tokrat pogovarjal s tržaškim plezalcem, Erikom Švabom, ki zaradi svoje vsestranske usmeritve v alpinizmu in ustvarjalnega dela znotraj te dejavnosti nima tovrstnih problemov in je zanimiv za številne sponzorje. Ti ga tudi konkretno podpirajo. Torej, precej daleč od realnosti na sončni strani Alp. Erik je dejaven v plezalno alpinističnem svetu vse od leta 1987, ko se je odločil, da ne bo več treniral odbojke, ampak da bo raje raziskoval vertikalo. Ima se za plezalca – alpinista, ki mu ni do dolgih dostopov in prav tako mu alpinizem ne pomeni hoditi na najvišje vrhove. Z alpinizmom se je tako čisto zares pričel ukvarjati po začetnem obdobju športnega plezanja, ki je trajalo do leta 1993. Zatem je Erik nanizal številne kvalitetne vzpone v gorah. Med drugim je opravil prvo slovensko ponovitev Sanjskega ozebnika v Steni. Na Madagaskarju je bil leta 1998 del močne tričlanske ekipe, ki je preplezala eno najtežjih prosto plezalnih smeri izven Evrope. Slednja še danes velja za eno težjih. Sicer pa je Erik, kljub temu, da dela in živi v Trstu, edini slovenski alpinist, ki mu je v gorah uspelo na pogled preplezati smer s težavami zgornje devete stopnje (7c+) kar ga uvršča daleč pred vsemi ostalimi. Erik je zanimiv sogovornik in na vsako zastavljeno vprašanje poda tudi korekten in ”obilen” odgovor. Še najbolje, da vas kar takoj prepustim njegovemu razmišljanju in spoznali boste, da je v tržaškem zalivu marsikaj drugače.
Poglej, imam problem, ker ne vem, kam naj te uvrstim; bolj v krog domačih alpinistov, se pravi slovenskih, v krog zamejskih ali pa kar med Italijansko plezalno in alpinistično srenjo? V vse tri! Po rojstvu, poreklu in narodnosti sem stoprocentni Slovenec. Upam si celo trditi, da sem precej bolj Slovenec, kot marsikateri sonarodnjak, ki živi v matični domovini. Po očetovi strani sem Švab in prihajam iz slovenske vasice na obronku tržaškega Krasa, ki se imenuje Križ. Po mamini strani sem Podbreznik, saj je naša mama rojena v Zidanem Mostu. V Rimskih Toplicah imam teto, kjer sem v mladosti preživljal počitnice. Rodil sem se v Kopru, leta 1970 in do svojega osmega leta sem stanoval v Ankaranu, kjer sem hodil v vrtec in malo šolo. V naslednjih letih pa sem obiskoval šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji vse do Univerze, kjer sem študiral pravo v italijanskem jeziku.
Člani slovenske manjšine v Italiji nismo izseljenci, mi živimo na tem območju od vedno, samo meje nastajajo in izginjajo po volji državnikov. Pesnik Igo Gruden, doma iz Nabrežine – to je Križu sosednja vas – je med drugim napisal slednjo misel: “Naj kdorkoli kdaj te vpraša, kdo živi na zemlji tej, vedi, zemlja ta je NAŠA, tvoji dedi spijo v njej, zanjo bori se naprej!”. Te verze sem se v slovenski šoli v Italiji naučil kot otrok, njih pomen pa sem dojel mnogo kasneje. Takrat sem razumel, da se ne bom mogel nikoli nastaniti kje drugje kot v bližini Trsta in na Krasu. Poznaš Kosovela in njegovo ljubezen do Krasa? To je navezanost na lastno zemljo, grudo, tega ne moreš razlagati drugim, če to ne čutijo.
Kakorkoli že, do 1.maja letos sem bil tudi zamejec, vendar upam, da smo sedaj vsi državljani Evropske Unije. Na koncu sem tudi malo Italijan: v smislu, da živim in delam v Italiji ter imam poleg slovenskega tudi italijanski potni list in se pri svoji najljubši dejavnosti večkrat navezujem z italijanskimi soplezalci.
Govoriš sedem jezikov. To je velika prednost, kdaj seveda tudi slabost. Poznam človeka, ki piše v enem, razmišlja v drugem in laska v tretjem jeziku. Kako je s tem pri tebi?
Jaz odlično obvladam slovenščino in italijanščino, druge jezike pa znam: nekatere bolj; kot je angleščina, nemščina in francoščina, druge pa manj; kot je recimo srbo-hrvaščina, španščina in ruščina. Tujih jezikov sem se naučil na praktični način. Recimo francoščine: dolgo obdobje po moji nesreči v hribih, ko sem si leta 1989 zlomil nogo v Veliki Mojstrovki, sem preživel v plezališčih v družbi Trboveljčanov; Vilija Gučka, Metke Lukančič, Boruta Kavzarja in drugih. Pri njih sem bil zelo pogosto. Skupaj smo hodili plezat v Kotečnik in tudi v Francijo, kjer sem se naužil plezališč in francoskih slaščic. Ob tem pa sem se na povsem praktičen način naučil tudi francoščine. Danes sem naročen na revije, ki jih redno prebiram, pogosto pa tudi govorim ta krasen jezik. Prepričan sem, da znanje jezikov ni nikoli slabost. Vedno sem znal ločiti med seboj en jezik od drugega in tudi še ne triletni sin Danjel obvlada slovenščino vključno z dvojino in italijanščino.
Se imaš za svetovljana?
Odvisno kaj s tem misliš? Če gre pri tem za pohajanje po lokalih in poznavanje scene, to nisem jaz. Če s tem misliš, da rad in veliko hodim po svetu v okviru plezanja in svojega dela, pa imaš brez dvoma prav. Zadel si tudi, če imaš pri tem v mislih človeka, ki se v alpinističnem in poslovnem svetu zna predstavljati in obnašati tako, da kar najbolj izkoristi svoje dosežke in ovrednoti svoje sposobnosti.
Sodiš med bolj, lahko kar rečem, ustvarjalne alpiniste. Poleg tega, da se z alpinizmom ukvarjaš precej intenzivno in tudi v širino pa prav tako o podvigih in raznih novitetah poročaš tako in drugače za številne medije po svetu. Ko sem v iskalnik Google vnesel tvoje ime sem dobil na zaslon računalnika številne in raznovrstne objave širom po omrežju in preko dvatisoč zadetkov strani povezanih s tvojim imenom. Od kod toliko ustvarjalnosti?
Že do začetka svojega plezanja sem vedno rad pisal članke in reportaže, še posebej o krajih, ki sem jih obiskal in kjer sem plezal. Poleg tega sem zaradi svojega “slovenstva” in ker sem na to precej ponosen, vedno rad pisal o slovenskih in na splošno tudi o slovanskih alpinistih. Predvsem iz razloga, da jih je spoznala italijanska in tudi zahodna alpinistična javnost. Ta ljubezen do pisanja je počasi prerasla tudi v profesionalno dejavnost in sodelovanje z raznimi mediji v slovenskem in italijanskem prostoru. Tako sem pred leti opravil tudi izpit za novinarja in začel objavljati v bolj zahtevne publikacije. Sprva so to bili plezalni vodniki, nato pa sem se pred tremi leti lotil knjige “Uomini e pareti” (Ljudje in stene), ki je izšla pri založniku Versante sud. Knjiga predstavlja šestnajst alpinistov in plezalcev, ki spadajo med najbolj znane osebnosti na svetu. Med njimi je tudi vrhunski alpinist Tomo Česen. Letos pa sem uspel na zahtevnem prvem poglavju projekta UP 2003 – Evropski zbornik alpinizma in plezanja v italijanščini in angleščini.
Ampak, bodimo odkriti. Tovrstno ustvarjanje na medijski ”sceni” in požrtvovalno poročanje o tem in onem gre marsikomu v nos. S pisanjem si najbrž pripišeš več kritičnih komentarjev kot kaj res spodbudnega?
To ne drži. Lahko rečem, da večina tistih, ki berejo moje članke oceni slednje pohvalno. Kritike so skoraj izključno v Sloveniji in Italiji – v domačih državah – in to na članke, kjer predstavljam in včasih ocenjujem svoje dosežke, kar se nekaterim zdi nedopustno. Predvsem zato ker mislijo, da nimam znanja ali morda informacij, da bi lahko svoje dosežke tudi ocenil. Vsekakor pa je najtežje biti cenjen doma – nemo propheta in patria, – kar žal velja tudi za nekatere izmed najboljših slovenskih alpinistov.
Si eden tistih alpinistov, ki si svoj prispevek k alpinizmu gradil tako na kvaliteti kot kvantiteti vzponov. Kaj je recimo težje; preplezati res en zahteven vzpon za katerega živiš celo leto ali nizati številne kvalitetne vzpone v različnih ”panogah” alpinizma preko celotne sezone?
Mislim, da je težje imeti visoko kvalitetne vzpone v vseh panogah preko celega leta in v več letih zaporedoma. V Sloveniji trenutno ni alpinista, ki bi se lahko vsaj približno kosal z Bubutom (op. avt. Mauro Bole) ali z Alexom Huberjem, ki sta istočasno zelo dobra v več disciplinah. Je pa precej takih predvsem tržaških in slovenskih plezalcev, ki kritizirajo Bubuta, ker da v športnem plezanju ni na nivoju najboljših svetovnih plezalcev. In se sprašujejo, kako ga lahko podpira toliko sponzorjev. Podobno se dogaja tudi meni, seveda, na nižjem kvalitetnem nivoju, ampak še vedno tako visokem, da je zanimiv za sponzorje.
Prebral sem tvoj članek o vzponu na Madagaskarju leta 1998, kjer si omenil, da gre za eno najtežjih smeri na svetu izven meja Evrope, da gre za ekstremno težavno smer, da ste bili z Rolandom Larcherjem in Marcom Sternijem zadnji, ki ste še preplezali to lepo in težko smer v tako prijetnem ambientu in od tod tudi ime smeri, Nikoli več tako. Ob vsem tem pa bralec dobi občutek, da za opisovanje dosežkov s pridom izkoriščaš presežnike.
Pravilno si povedal, da je to članek iz leta 1998, ko sem bil še precej mlajši in zagnan. Takrat sem članke pisal direktno in nisem dosti pomišljal, da bi mi lahko uporaba presežnikov in “epskega stila” bolj škodila kot koristila. Pri tem pa mislim, da je prav, da ti razložim nekatere stvari, ki jih omenjaš: leta 1998 je ta smer gotovo spadala med najtežje dolge športne smeri izven Evrope, saj smeri z oceno, ki bi presegale težavnost 8a ni bilo prav dosti; glede občutkov, da smo kot zadnji še preplezali smer v nedotaknjenem svetu, gre tukaj predvsem za osebno čutenje ob dejstvu, da je bil vrh Tsaranoro Atsimo, na katerega smo priplezali, res zadnji prej še neosvojen vrh v tej skupini. Brez dvoma je to moj najboljši vzpon izven Evrope in prvenstvena smer, ki mi pomeni največ. Smer Nikoli več tako še danes slovi kot izredno težavna, ki kljub precejšnjemu obisku tega plezalnega področja v zadnjih letih, še vedno nima ponovitve.
Andrej Brvar, nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije trdi, da je bil vaš vzpon daleč od tega, da bi se lahko z njim potrjevali in dokazovali na ”olimpu” alpinističnih dosežkov. Se strinjaš s to oceno ob dejstvu, da ste preplezali zahtevno smer?
Gospod Brvar je kot izgovor za odločitev o izbiri slovenskega alpinista leta 1998 navedel dejstvo, da se vrhunski alpinizem ustvarja v Himalaji, Južni Ameriki in Alpah, ne pa na Madagaskarju. S to ugotovitvijo bi se lahko strinjal in tudi sam sem tisto leto poleg vzponov na Madagaskarju preplezal nekaj prvenstvenih smeri v Dolomitih in odličnih lednih ter kombiniranih vzponov. Ne strinjam pa se s tem, da to določa gospod Brvar, ki ni bil nikoli ne vrhunski alpinist, ne vrhunski poznavalec alpinizma in niti ne član takratne Komisije za alpinizem, ki je ta vzpon uvrstila med najboljše dosežke slovenskega alpinizma v letu 1998. Mene je samo motila neresna procedura – glasovanje po telefonu, ker jim rezultati prvega glasovanja niso bili všeč – po kateri so izbirali najboljše.
Nisem jaz kriv, če v tistem letu po prvotnem mnenju Komisije za alpinizem nihče od slovenskih alpinistov ni preplezal nič boljšega, čeprav, recimo, Tomaž Humar s svojim solo vzponom v smeri Reticent Wall sploh ni bil omenjen kot kandidat za naslov slovenskega alpinista leta… Mislim, da je bilo v tistih letih z objektivnim ocenjevanjem slovenskih vrhunskih vzponov nekaj res hudo narobe. Rad bi pa povedal, da sem osebno prepričan, da je Marko Prezelj, ki je tisti naslov leta 1998 potem tudi dobil, nedvomno boljši alpinist od mene in si ga je zaslužil.
Potem so tu predvsem mlajši plezalci, ki kritizirajo tvoj zadnji projekt, ”Vsak mesec eno smer težav 8a+ in to preko celega leta”. Slednji so te pripravili celo tako daleč, da si se v odprtem pismu, ki si ga objavil tudi na teh straneh, razpisal in obrazložil, da je dogajanje okoli zastavljenega projekta predvsem izziv zate osebno in da je to povsem dovolj. Če pomislim, si spisal kar nekoliko daljši esej o tvoji poti in trenutnem razmišljanju. Te je kritika ”mladcev” zadela naravnost v srce in s tem globoko prizadela?
Ni popolnoma točno. Ne gre za mlajše plezalce, ampak samo za enega izmed njih, ki je kritiziral kriterij kvaliteta, ki naj bi ga urednik spletnih strani ne upošteval in pri tem kritiziral tudi moj projekt. Ker imam kar nekaj izkušenj s forumi na spletu, na katerih sem bil več let aktivno, seveda, ko sem še imel čas za branje in pisanje, nisem hotel odgovarjati v obliki pisma na forumu. Raje sem si rekel, da bom svoj pogled na to zadevo napisal, ko bom imel še kaj več za povedati. In res, ko sem preplezal naslednjo smer znotraj projekta, sem izkoristil novico, da sem ob tem razložil tudi, kakšen je moj pogled na plezanje in poročanje ter s tem odgovoril na kritike in netočnosti, ki so bile v forumu navedene. Mimogrede, pa tisto ni bil esej ampak samo normalen članek, za katerega sem porabil mogoče dve uri pisanja, nič kaj posebno zahtevnega.
Kaj si mislil s tem, ko omenjaš, da nekateri mladi in sposobni plezalci raje, da se dokazujejo s preplezano 8a na pogled v visokih stenah, klešejo oprimke v hribovskih smereh?
Točno to, kar sem napisal. Dejstvo je, da še noben slovenski plezalec ni preplezal smeri v gorah z oceno 8a na pogled. To pa je uspelo kar nekaj italijanskim plezalcem; Bubu, Rolando Larcher, Manolo,… Sam sem preplezal na pogled smer z oceno 7c+ in lahko zatrdim, da razen Lukiča, ki je preplezal Les Intouchables za katero pa sam pravi, da je realno 7b+, nihče drug ni preplezal tako težavne smeri na pogled v gorah. Če ne bi bil tako skromen in bi hotel uporabljati presežnike, bi lahko kar rekel, da sem najboljši slovenski alpinist pri plezanju na pogled v gorah, ha ha, ha…
Glede klesanja oprimkov v gorskih smereh, pa sem imel v mislih prvenstveno smer, ki so jo mladi in nadebudni slovenski plezalci, med katerimi je bil tudi Matjaž Jeran preplezali v steni Mount Poi v Keniji. Zanimivo, da prav on kritizira mojo medijsko izpostavljenost, potem ko je sam s pridom uporabljal presežnike v predstavitvi svoje smeri in pozabil, predvsem v tujini, povedati za kakšne vrste smeri v resnici gre. Kar poglejte spletno stran www.kenya2002.org. In ker pač niso bili kos smeri, so raje, kot da bi priznali, da so preslabi, skopali nekaj oprimkov, da so smer potem lahko preplezali. Kaj si o tem misli, recimo, ameriška plezalna javnost, si lahko vsakdo prebere v eni zadnjih številk revije Alpinist, kjer je govora o tej steni. Meni je klesanje oprimkov nesprejemljivo početje. Kadarkoli sem smer navrtal v plezališču ali jo preplezal v gorah, nikoli nisem naredil nobenega umetnega oprimka. Če mi je bila smer pretežka, sem jo rade volje prepustil drugim. Takšnih smeri je v Mišji peči in Podpeči precej. V stenah gora pa imam tudi še nekaj odprtih projektov, kjer bi lahko namesto poskusov, ki trajajo dolga leta, poiskal rešitev v umetnih oprimkih. A to mi ni zanimivo.
V medijih objavljaš, saj tako trdiš, predvsem zato, da dokažeš, da še vedno plezaš in da ostali vidijo, da uspeš opraviti kakšen dober vzpon. Ob tem imam en velik pomislek: je res to potrebno, če plezaš zgolj zase ali pa le godi, da ostali berejo o tvojih vzponih, ki pa jih je, roko na srce, precej?
V slovenskih medijih objavljam predvsem zato, da dokažem, da še vedno plezam in da malo spodbujam narodni šport – foušarijo. Sicer pa od teh objav nimam nobene direktne koristi kot sem že večkrat povedal. Vsekakor pa rade volje priznam, da me zelo veseli, kadar v kakšni dobri reviji kot so recimo Climbing, Rock&Ice, High, Desnivel in ALP, objavijo kakšno mojo fotografijo ali novico o vzponu. To mi seveda pride prav tudi zaradi sponzorjev.
Najbrž pa te sponzorji ne spremljajo zgolj zato, ker so dobrega srca!? To bi bilo proti vsakršni tržni logiki.
Se strinjam. Sponzorji niso neumni in mi opremo ter denar dajejo predvsem v zameno za pojavljanje mojih fotografij z njihovo opremo v tisku, na televiziji ter na raznih predavanjih in prireditvah. Trenutno imam pogodbe o sodelovanju z nekaterimi znamkami in podjetji, ki proizvajajo predvsem plezalno opremo: “La Sportiva” izdeluje plezalne in pohodniške čevlje; “Montura” proizvaja vse vrste tehničnih oblačil za alpinizem; “KONG” dela vse vrste vponk, čelade, pasove, vrvi in drugo opremo za plezanje; “Grivel” proizvaja opremo za ledno plezanje: cepine, dereze, kline; “Lizard” dela športne sandale in obutev za prosti čas; “REVO” dela športna sončna očala, “Sportler” pa je veriga športnih trgovin kjer dobim vse ostalo.
Vsi ti sponzorji mi nudijo vse njihove izdelke glede na potrebe moje plezalne aktivnosti. Njena vrednost je določena v pogodbi, ki jo podpišem vsako leto in se avtomatično obnovi. Za finančno plat imam dve vrsti pogodb: eni mi plačajo določeno vsoto na leto, drugi pa mi na podlagi objavljenih fotografij v plezalnih revijah, na katerih se vidijo njihovi izdelki ali reklamni napisi, obračunajo na koncu leta po tarifah, ki predvidevajo velikost in vrsto slike.
Nekoč mi je odličen slovenski športni plezalec in dober prijatelj malo v šali malo zares rekel: »Hej Švabo, videl sem tvojo debelo rit v reviji Climbing!« na kar sem mu odgovoril: »Ja, ampak moja debela rit je bila v Climbingu objavljena, tvoja pa ne!«. Rad bi povedal, da imam sponzorje zaradi vseh aktivnosti s katerimi se ukvarjam na toliko visoki ravni, da je stvar zanimiva za specializirane in splošne medije. Vsi tisti, ki kritizirajo mojo športno plezalsko aktivnost in projekte pozabljajo, da plezam nove smeri in opravljam dobre vzpone predvsem v gorah, v skali, kombiniranih in lednih smereh, kakor tudi na tekmovanjih, pri plezanju balvanov, v zaledenelih slapovih in kratkih ”miksih”. Sponzorji pa prav to univerzalnost opazijo!
Za konec mi povej, kaj je biti težje, alpinist v Italiji ali alpinist v Sloveniji?
Nič od tega. Najtežje je biti dober alpinist, ki svoje najboljše vzpone prepleza zaradi tega, ker mu nekaj pomenijo in ne zato, ker so nekateri vzponi v nekaterih bolj razvpitih stenah, medijsko tudi bolj zanimivi. Poleg tega je meni težko usklajevati kronično pomanjkanje časa zaradi delovnih in družinskih obveznosti, ker je precej težje kot vrhunski alpinist biti dober oče in mož skupaj z željo po čim boljših vzponih doma in po svetu v vseh različnih alpinističnih panogah, ki se jim posvečam. Ampak to je življenje, ki sem si ga izbral. V plezanju, kjerkoli že in kadarkoli neizmerno uživam. Zato mi je najbolj pomembno, da se pri plezanju zabavam!
Matej Mejovšek
KOMENTARJI:
Ivan Pepelnjak, 16. 06. 2004
Po definiciji je prosto plezanje le tisto, ki uporablja za napredovanje izključno naravne razčlembe (Osnove športnega plezanja, Fakulteta za šport, 2003). Teorija je odlična, zdaj pa k praksi. Ortodoksno gledano klesanje oprimkov za večno naredi smer prosto nesplezljivo. Vsak, ki je kadarkoli (tudi kot ponavljalec) splezal smer, ki ima umetni oprimek, je torej ni splezal prosto (razen če se je umetnemu oprimku izognil). Mislim, da je vsem jasno, da takšno razmišljanje hitro privede do zanimivih paradoksov, tudi v zgodovini prostega plezanja. Da privedem razmišljanje do absurda pa še ta primer: Privzemimo, da se nekomu med plezanjem odlomi grif in tako nastane nova razčlemba. Je ta razčlemba naravna ali umetna? Bo naslednji, ki jo bo zagrabil, splezal smer prosto ali ne?Dovolj dlakocepljenja. Mislim, da vsi vemo, da se lahko po dovolj gosto nasvedrani smeri vsak začetnik s kompleti potegne do vrha precej težkih smeri (le dovolj moči v rokah rabiš), medtem ko moraš za (prosto?) plezanje v smeri z umetnim oprimkom obvladati znižano težavnost smeri (težavnost, ki je nastala z dodatkom umetnega oprimka). Seveda je to le moje začetniško mnenje. In da ne bo pomote – seveda ne zagovarjam klesanja oprimkov.
Tone Škarja, 17. 06. 2004
Ob Petru Mežnarju in Matejevem odgovoru: Zlahka me vprašate ali masirate karkoli in bom odgovoril. Z mrtvimi seveda ne bom tekmoval – mrtve Slovenci častimo, žive pa žremo, zato si zaslužimo, kar imamo – tako Slovenci kot alpinisti. Dolgost diskusij okrog navadnega narcizma ob siceršnji ignoranci resničnih alpinističnih problemov odraža sama po sebi raven slovenskega alpinizma in predvsem alpinistov. Saj smo vendar vsi “ta glavni”. Pravkar mi je pod roko prišlo neko “odprto pismo slovenski javnosti” iz leta 1993. Tedanji podpisniki bi takrat popljuvali vzpone, ki jih sedaj razglašajo za velike dosežke – svoje, seveda. Gospodje alpinisti, plezajte, vse drugo je nič.
Andrej Grmovšek, 15. 06. 2004
Erik nam v svojem intervjuju zares razkriva kakšna je pot do uspešne kariere alpinista in publicista in kako s se stvari streže, če si čisto pravi plezalni profesionalec in to v vseh pogledih. Vendar pa nepoznavalcem morda ni jasno ozadje takšne profesionalnosti! Torej še nekaj drobcev poneverjene resničnosti. Smer Nikoli več tako na Madagaskarju, zasluži tako kot so jo preplezali njeni avtorji, oceno 7c/AO. Najtežjega raztežaja namreč niso preplezali prosto, kar pa so celo akterji vzpona zelo hitro pozabili. Glej objave in skice v mnogih plezalnih revijah, pa tudi Erikov intervju, v katerem avtor smeri razglablja o smeri, ki presega 8a stopnjo. Vsekakor pa navezi velja čestitati, da ni v pretežavnem raztežaju »kopala grifov« in tudi ne opremljala smeri z vrha, temveč »od spodaj«. Pravzaprav sta v intervjuju omenjani smeri na Madagskarju in v Keniji v medijskem svetu zelo podobni –»najtežji športnoplezalni smeri črne celine« – v realnosti pa žal preplezani deloma tehnično (s počitki v svedrovcih oziroma umetnimi oprimki). Avtorji, oziroma vsaj nekateri izmed avtorjev smeri, so žal vse preveč pod vplivom popularnega medijskega napihovanja. Le to postaja vse bolj del plezalne kulture, podžigajo pa ga želja po medijski slavi, sponzorji, predvsem pa nerealna samopodoba in samokritičnost mnogih »plezalnih medijskih zvezd«. Še dva primera zgornje sorte, povezana z zbirko slovenskih 7c+ hribovskih smeri na pogled in profesionalnimi plezalci. Če bi tudi sam želel biti tako slaven in profesionalen kot slavni avtorji smeri ali Erik, bi se lahko še danes hvalil s svojima vzponoma 7c+ na pogled v smeri Cruz del sur, 7c+, 800m (Bole- Bubu, Karo) v peruanski La Esfingi in La Conjura de los Necios 7c+, 1000m (Glowatz, Albert in Co.) v mehiškem El gigantu. Ker pa do sebe žal ne morem biti tako nekritičen in zaradi nesponzorjev na srečo tudi ne rabim do nebes poveličevati svojih plezalnih podvigov lahko za razliko od omenjenih »medijskih zvezd« priznavam in menim, da si obe 7c+ smeri te ocene ne prislužita. Toliko o plezalnem profesionalizmu in objektivnosti, ki sta si očitno dve povsem nasprotni stvari. Pa da ne boste preveč verjeli v mastne naslove plezalnih revij, internetne objave in intervjuje in pozabili zakaj plezate, dragi plezalni kolegi!
Pozdrav, Andrej Grmovšek
Marko Kern, 16. 06. 2004
Naj nekdo še nam nealpinistom pojasni razliko med tehničnim plezanjem (A0, prijem za klin) in med prostim plezanjem (prijem za v prav ta namen izklesan oprimek). Jaz razlike ne opazim! No, morda je klin lažje zabiti in je zato takšno prosto plezanje težje od tehničnega? Je uradno to sploh še prosto plezanje?
Matjaž Jeran, 15. 06. 2004
Ker se nimam časa posvečati Erikovim izpovedim, sem žal moral preskočiti komentar na njegov prejšnji esej o njegovem blestečem življenju in o vsem OH in SPLOH. Vem, da je izgledalo malo, da sem se usral, ampak raje nabiram tisočake od sponzorjev (Da o nujno potrebnem treningu, za katerega še iščem čas ne govorim!), s katerimi se končno znam malo konkretneje meniti in skrbim za realizacijo prihodnosti, kot da enostavno tipkam cele dneve na prazne Erikove odgovore! Namreč še vedno ni izpostavil zakaj napihuje svoje dosežke! Ampak ni kaj, tokrat sem si vzel čas in v precep vzel Erikovo zgodovino in prav tako njegovo zavajajoče pisanje o naši objavah v povezavi z odpravo v Kenijo leta 2002. Erik: »in pozabil, predvsem v tujini, povedati za kakšne vrste smeri v resnici gre. Kar poglejte spletno stran www.kenya2002.org. In ker pač niso bili kos smeri, so raje, kot da bi priznali, da so preslabi, skopali nekaj oprimkov, da so smer potem lahko preplezali. Kaj si o tem misli, recimo, ameriška plezalna javnost, si lahko vsakdo prebere v eni zadnjih številk revije Alpinist, kjer je govora o tej steni. Meni je klesanje oprimkov nesprejemljivo početje. Kadarkoli sem smer navrtal v plezališču ali jo preplezal v gorah, nikoli nisem naredil nobenega umetnega oprimka Jeran: Dejstvo je da na strani www.kenya2002.org ne piše nič (sploh pa nič, kar bi lahko bilo sporno!), zato ne razumem zakaj jo Erik sploh navaja. Sicer pa preglejte jo sami. Sledi dejstvo, da Erik zopet laže o tem, da v tujini nismo izpostavili tega kako smo splezali in kaj je bilo z umetnimi oprimki! Objavljeni so bili trije prispevki( Alpinist št. 3, str 91; Klettern maj 2003 in Desnivel junij 2004). Kjer sem jasno, brez ovinkarjenja izpostavil, da smo naredili 3 ali 4 umetne oprimke, priznam da na to nisem najbolj ponosen, a vendar nikoli tega nisem skrival! Je pa jasno in prav, da so to kritizirali. Sicer se še učim, ker nisem vseved in včasih je potrebno kaj žrtvovati, za določene uspehe in posledične občutke! Tako pač smo menili takrat v Keniji. Citat iz Alpinista, kjer so me sami poiskali in kasneje objavili mojo (pisec članka Matjaž Jeran) notico: » We all felt very good despite chipping three ot four artificial holds. The flakes that were there broke off when we grabbed them: there was no other way to free climb it.« Pisanje Kletterna sem že komentiral, prav tako njihov odnos do domačih zvezd! Prav tako je leta 2004 v junijskem Desnivelu objavljena 8 stranska reportaža iz omenjene odprave v Kenijo, kjer sem prav tako izpostavil zakaj in kako smo naredili te oprimke… Žal osebno nimam izvoda, da bi citiral »španski članek«. Lahko pa še enkrat izpostavim to »umetno poglavje«: Med poizkušanjem prostega plezanja po delih sva z Rokom večkrat odlomila oprimke, po katerih so bili možni prehodi navzgor. V večini primerov smo smer speljali malo levo/desno in ni bilo težav. V štirih primerih pa žal ni šlo naokoli, ker je bila linija prezahtevna za nas, da bi jo zmogli splezati prosto. Kar je bil naš en in edini cilj, za katerega smo bili pripravljeni narediti precej, seveda imamo neke svoje kriterije! V situaciji, ko smo od sponzorjev prejeli 2.500.000SIT za realizacijo cilja splezati najtežjo slovensko dolgo športnoplezalno smer na svetu in ob dejstvu, da smo v te naše sanje vložili 15 mesecev bolj ali manj intenzivnih priprav in psihofizične vpletenosti, smo pač rekli jebat ga bomo pač sli preko etike, ki govori o umetnih grifih v naravnih smereh v gorah. Priznam, da mi ni bilo lahko nadelati prvega grifa, a povem vam! danes sem prav ponosen na to dejanje, sicer ne vem kaj bi danes imel za seboj v bilanci odprav po svetu( pa ne zaradi sponzorjev in denarja, zaradi lastnega zadovoljstva!) Še isto leto(2003) sem prišel do zaključka, da se moram javnosti in predvsem sebi v neki meri opravičiti za to dejanje, ki vsekakor ni bilo povsem moralno čisto! Z uporabo le metuljev sva z Miho Valičem leta 2003 v Yosemitih pokazala kaj zmoreva na ta način (o jalovih sosedskih poizkusih v granitu pa ne bi zgubljal časa, in tudi ne bi sproščal nadaljnjih trenj in polemik). Skratka, ponosen sem na našo Kenijo, da smo smer splezali v celoti prosto. Torej prosto brez vmesnih padcev med stojišči smo splezali smer v Keniji ( splezal sem jo jaz in ne vsak po nekaj raztežajev, Rok je pač imel to smolo, da enega raztežaja ni splezal v celoti prosto, od začetka do konca (žal mi je da moram to izpostavljati, ampak da ne boste trdili, da kaj skrivam!) in vse ostale v mojem življenju, za katere sem kadarkoli in kjerkoli poročal o prostem vzponu. Seveda bi lahko v Keniji izbrali drugo pot; se obrnili na mestu, kjer so odpadli vsi oprimki, po katerim sva bila midva z Rokom Šisernikom takrat sposobna splezati, ali pa uporabiti »Erikov- madagaskarski način« pač zavrtaš sveder, se zanj primeš in nato odplezaš prosto dalje. Potem pa napišeš enako kot mi za Kenijo da si splezal prosto, le da je bistvena razlika tukaj vmes! Meni osebno ni velike razlike med umetnim grifom in umetnim varovanjem kot je sveder, v katerega se usedeš in nato nadaljuješ. Tako smo storili po treznem razmisleku in smo za tem vedno stali in korektno ter objektivno pisali in govorili. Z a t o n e t i m e n i lažnivec! Sedaj pa še malo o Erikovih zgodovinskih zavajanjih in zapletanjih. Zgodovina, ki priča o… O zavajanju publike o tem kaj je dejansko splezal prosto in kaj prosto po detajlih. Kar že poznamo iz zgodbe o Madagaskarju(Grif december 98 in februar 99), da Erik večkrat zameša in preplete ta dva pojma, pa si preberite spodaj in si ustvarite lastno mnenje. In o epskih razsežnostih nategovanja kvalitete vzponov. Hkrati Erika pozivam, da jasno podpiše vse citate SPD Trst alias Erik Švab in objavljene vzpone opredeli z eno samo besedno zvezo. SPLEZAL PROSTO, NE SPLEZAL PROSTO, SPLEZAL NA POGLED! Pa brez pojasnjevalnih esejev! Citati http://www.planid.org/stara.htm 1. »Potem pa sta opravila še eno zelo redkih(*) se spravila še ponovitev v zloglasno smer Dingo, ki velja za najbolj zahtevno v tem gorovju in za katere značilnost so dolge razdalje med klini in težavno obvezno plezanje. Vsekakor so bili to odlični vzponi v zahtevnih smereh, ki povprečno ne doživijo niti enega vzpona na sezono in naši plezalci so spet pokazali, da lahko posežejo po najvišjih težavnostih tudi v tej zvrsti alpinizma. (*) Ker je bila to na nek način tudi lektorska napaka, sem objavo po opozorilu popravil. Urednik« Jeran: Kakšna lektorska napaka, kdo bo pa vedel da gre za redko ponovitev!2. 2. »V gorah je opravil eno redkih ponovitev moderne in zahtevne smeri La bellezza non conosce paura v zahodni steni Roba nad Nevejskim sedlom, ki sicer ni kaj posebej dolga (“le” pet raztežajev), je pa precej zahtevna: ocenjena je s7c (7b obvezno), psiho navijajo svedrovci, ki so mestoma tudi do 7-8 m narazen … in še nima vzpona na pogled. Švabu je uspelo preplezati na pogled prve tri raztežaje (7b, 7a, 7a), zadnjih dveh (oba 7c) pa ne; smer je razen drugega raztežaja preplezal kot prvi v navezi.« Jeran: gre za očitno zavajanje, kjer na hitro ko prebereš ugotoviš da je Erik to smer splezal na pogled, seveda ti ob ponovnem počasnem branju postane jasno da se nekaj zapleta in… 3. Za AKUT: »Smer, ki dosega težavnost 8a (IX+/X-), ima obvezna mesta do 7b in je dolga preko 600 metrov, sta nato po raztežajih prosto ponovila, manjkala pa je prosta ponovitev v enem zamahu, ki sta jo letos opravila Lukič in Grmovšek. Švab in Biščak sta tudi smer preplezala v enem dnevu in sicer v 11 urah, Švab celo smer kot prvi v navezi in vse raztežaje (vključno enega 7b+ in enega 7c) z izjemo najtežjega (8a) tudi na pogled. Biščak pa je celo smer preplezal na pogled kot drugi, najtežji raztežaj pa kot prvi in na fleš ter tako dokazal odlično pripravljenost in vzdržljivost tudi v najdaljših smereh, saj je najtežji raztežaj deseti po vrsti! Jeran: Iz tega odstavka ni razvidno je Erik splezal prosto ali ne! Slišal sem, da Erik najtežjega raztežaja ni splezal prosto, kjub temu da to zgoraj v bistvu trdi! 4. »…Švabu se je ob tem pripetila spet zanimiva zgodba: prejšnjič je pozabil metulje, tokrat pa mu je na vrhu četrtega raztežaja padel plezalnik in je moral vse naslednje raztežaje preplezati z enim plezalnikom in eno supergo. Kljub temu je zaradi konformacije smeri, ki je močno previsna in nudi odlične stope tudi v previsih, na pogled preplezal do težavnosti 7a+ vse raztežaje razen najtežjega. Boljše kot nič, saj bi v nasprotnem primeru morala obrniti…« Jeran: zopet zanimiva zgodba v stilu Erčija Ni kaj, Erik je poln zgodb, in v negotovost zavitih poročil o prostih vzponih v zelo zahtevnih smereh. Sebe večkrat izpostavi kot vrhunskega slovenskega in ali italijanskega alpinista (»kamor je bil povabljen na predstavitev najboljših italijanskih alpinistov zadnjih dveh let…«)…Erik prosim te si Slovenec ali Italijan, odloči se že enkrat, oboje si verjetno težko! Kajti, če nastopaš za nogometno reprezentanco Bosne ne moreš tudi za nogometno selekcijo Hrvaške, ali pač lahko? Kljub temu, da se alpinizem vsekakor ne primerja z nogometom. Svoje zgodbe in »dhramatične« zaplete pa prihrani za svoje rastoče otroke, slovenskemu alpinizmu pa ne dajaj zgleda nejasnosti, spletkarjenja in napihovanja. Trst je resda, kar daleč od gora, kar pa ni opravičilo, da ti Erik s svojim bogatim, univerzalnim in vrhunskim alpinističnim znanjem, ki je celo zadostno za sponzorje, ne ločiš med bistvenimi razlikami in jih ne izpostaviš jasno! Prosto po detajlih ali prosto! »Najboljši vzponi: Mont Blanc, Beyond good and Evil: V+/5+, 600 m Triglav, Sanjski ozebnik: V-VI/5+, 1.200 m Madagaskar, Never the same: 8a+, 700 m, Madagaskar, nova smer na še neosvojen vrh.« Si na Madagaskarju splezal celotno smer prosto ali pač zaradi enega raztežaja ne boš izpostavljal poleg še tehnične ocene? (kjer si se vlekel za komplete ali pač le vmes počival in tam kjer ni bilo grifa zgrabil za sistem vpet v sveder?, karkoli že, to ni primerno za oceno 8a+, ker se tako oceno poda le ob primeru, da si vse raztežaje splezal prosto, vsaj najtežjega in polovico vseh tudi v vodstvu!)? Grif februar 1999, A5 priloga: »…ocena 8a+…, Preplezana je bila od spodaj in prosto., Avtorji so tudi opravili prvi prosti vzpon (razen najtežjega raztežaja, ki je bil preplezan z enim počitkom)…, Če bo potrjena ocena avtorjev smeri za najtežji raztežaj, bo to izven Evrope najtežja prvenstvena prosto preplezljiva smer na svetu.« Jeran: Če bi jaz zadel milijon, bi bil milijonar! Morda je pač to le poklicna deformacija pravnika, ki stvari odlično obrača in zavija v meglo, jih dela na bežen pregled vrhunske, kar pa se izkaže, da niso! Jasno za sponzorje in samozavest; katere odsev so vse te premnoge. Moje osebno mnenje delim z mnogo slovenskimi plezalci. Katere prosim, da jasno povedo kar si mislijo, da ne bo izgledalo, da se strinjajo z nekorektnim pisanjem in zavajanjem manj obveščene javnosti. Namreč, če je človek tiho pomeni, da se strinja. Kar je za Slovenijo običajno, kajti nihče se noče nikomur zameriti ali bog ne daj izpostavljati, pa čeprav ima svoje mnenje, a ga raje drži zase in tako v konkretnem bistvu škoduje sceni! Jalovo početje nekoga, ki je vrhunski, odgovoren do svojih sponzorjev in bralcev (je namreč tudi pisec člankov in knjig, za kar naj bi imel celo tečaj) je škodljivo za ugled slovenskega alpinizma v Sloveniji in preko Erikovega pisanja v svetu (sicer v imenu dveh državljanstev) prav tako škodljivo v svetu. Novinarstvo naj bo objektivno, brez nategovanja in olepševanja (kljub temu, da vemo da so hribi lepi in romantični in da je to adrenalinski šport, poln avanture in zgodb), vse ostalo kar ni dokument je poezija in proza na podlagi domišljije, s katero vsi ljudje sproščamo neke lastne hibe! To pa ni več novinarski pristop in ne prispevek ampak »pravljica za nevedne bralce. Ciao raggazi iz zajebanega, vedno PRO-SLOVENSKE in ODKRITE besede polnega mesta, s pogledom na gore in odprtostjo na povsem realno in koristno vsakdanjo kritiko Pa prosim vas brez zajebancije
Matjaž Jeran, 15. 06. 2004
Pripomba na pisanje Andreja Grmovška! Kar se tiče prostega plezanja in umetnih oprimkov, pa samo toliko, da do danes v Sloveniji nisem nikjer zasledil vprašajev o tem, da bi smer splezana preko umetnih oprimkov ne veljala za prosto. Ok, če sprejmemo dejstvo da je to tehnično plezanje, pa mi potem prosim odpišite, kako se po novem vrednoti vse vzpone v kratkih, en raztežaj dolgih smereh , devetdesetih let, ki so bile korigirane z umetnimi oprimki. Potem boste pač razveljavili vse te vzpone, oziroma jih označili kot tehnično plezanje? Kar se tiče medijskega napihovanja in prevelike samozavesti, pa samo to, da vsega v isti koš pač osebno ne bi metal. Nekaj je poročanje v veliki meri in pač izpostavljanje nečesa v večjem obsegu, nekaj pa je napihovanje. Sicer pa ob resnih sponzorjih ti drugo ne preostane kot da se medisko izpostaviš, je pa res da če mi tata da denar, to ni potrebno. O plezanju pač nismo pozabili in vse raje plezamo, o širjenju angleškega-tradicionalnega pogleda na alpinizem, pa le to, da nas drugo leto vzemite s seboj na mednarodno srečanje alpinistov. Srečno v gorah, pa le ne pozabite na to da je glava ena in edina in da naj bo razsodna tako v pisarni kot predvsem v gorah, zato kak sveder nikoli ne bo odveč,
lp
Peter Bajec, 15. 06. 2004
Živjo! Jest mam eno noro idejo oziroma vprašanje: Kaj pa če bi bli vsi slovenski plezalci frendi med sabo?
Lp
Iztok Ipavec, 17. 06. 2004
Zdravo zdravo postal sem prav ena čenča, internetni odvisnež, odvisnež od kaosa informacij in svojih mnenj…. Ker je postala zanimiva debata na Erikov intervju dodajam še en zanimiv intervju, ki bo upam nasmejal marsikoga in zrelaksiral tudi najboljše. Intervju med Tomo Waitsom (ta ki se dere v mikrofon in govori nepovezane dovtipe) in odličnim italijanskim režiserjem (Erik bo vesel) Robertom Benigni (šala), ki sem ga staknil ne eni Waitsovi strani. Torej zabava se pričenja TW: Ena izmed stvari, ki te delajo tako obdarjenega komedijanta je tvoj blazen občutek za glasbo v tvojih delih. In kar ljubim pri tebi je, ko vržeš škorenj in koleno in prsa…. RB: Ja, ja. TW: Ko režiraš, kako ohranjaš humor in življenje istočasno? Kako spodbujaš krila vseh ptic v istem momentu. RB: To je zelo dobro vprašanje. Torej ti misliš, da je režiranje letenje? Da vzdigneš noge s tal. TW: Zapustiti tla in leteti. Ne vem kako to delaš, ker v filmu delaš z mašinami. Moja teorija o pesmih je, da večina njih ne želi biti posneta, želijo biti divje. In mislim, da v filmu tudi neki človeški momenti ne želijo biti ujeti v kamero. Kamera je kot mreža za lovljenje metuljev. Uloviti moraš metulja ne da bi ga poškodoval. RB: Yes. Ful dober občutek imaš za filme. Jaz čutim popolnoma isto. Ko snemam je romantika filma zrcalno nasprotna gledališču: ne moreš je kontrolirati. Ker film izbira kaj je lepo. Ko igraš, če se snemalna ekipa smeji na glas, to še ne pomeni, da delaš dobro. Za film je smejanje ekipe zelo nevarno. TW: Torej, idealno je, kamera se smeje in ekipa molči. RB: Točno. V “Johnny Stechino” se ekipa večina časa ni smejala. Na avdienci je popizdila. Bil sem zelo presenečen. In vedno film izbira. Ne moreš reči “Jaz sem dober igralec za film”, samo ekran pove “Ta igralec je dober – rad ga imam”. Nikoli ne gledam z direktorjem fotografije posnetkov, ker film ne sme biti predvajan pred koncem. Kot melona. Ko jo razrežeš rečeš: ” Oh, rdeča je. Jeah. Rdeča je, rdeča je. ” Haha. TW: Pravijo, da če potolčeš po meloni ima poseben zvok, če je rdeča. RB: Hah. Jaz potolčem po kameri, ful dober zvok, yes. TW: Yeah, rdeča je. Ampak ne vedno. Včasih je črviva. Z živimi črvi znotraj nje. RB: Gnusno. TW: Mislim, da je to dobra metafora, z melono. RB: Evo je – sveža, sladka, zelo rdeča in dobra. Ampak je res, film te izbira. Mnogokrat se zgodi, da postanejo zelo slabi igralci slavni. Oni niso dobri igralci. So samo v dobrem filmu, meloni. TW: Samo svetloba utripa skozi kamero. RB: In tvoja metafora z glasbo je dobra, ker glasba je kot odprta ječa. Ko bereš Bacha, vidiš da je glasba matematika, ko jo slišiš izgleda, da je nekaj čisto popolnoma svobodna, improvizacija. Kot tvoje pesmi. Moja najboljša glasbenika, Bach in Waits. TW: Moj zakon je najboljše pesmi pridejo iz zemlje, kot krompir. Orješ in orješ in nato čakaš na krompir in melono, istočasno. RB: Tvoj krompir je za glasbo, melona za film. Torej, ko delaš glasbo, delaš krompir za melono. TW: Megnetofon je kot kamera. Nekatere stvari ostanejo v mašini, nekatere stvari so za mašino izgubljene. Ni kot v znanosti. Je kot čarovnija. Še kave? RB: Yes, rad imam kavo. Črno kavo. Imam čudovit jet lag, yes. TW: Imaš rad jet lag? RB: Obožujem ga. Jet lag je ena izmed najljubših stvari na svetu. Yes. Prebudil sem se danes ob 4:30 in sem se počutil tako dobro, da nisem vedel koliko je ura. Mislil sem, da je sonce tako temno. Nisem razumel kaj se je zgodilo. TW: Dobro je biti izgubljen. RB: Ja, izgubljen s samim sabo. TW: Ker film in glasba sta kot odprava in včasih nimaš zemljevida. Kar rineš in več dni si brez hrane in vode. Ko delam glasbo se ne preoblečem dva polna meseca. RB_: Veš kdo je tudi tako delal? Michelangelo. Ko je poslikaval sikstinsko kapelo. Nikoli se ni umil in nikoli preoblekel, posebej ne nogavic in čevljev. TW: Yeah? RB: Poskušal je sezuti nogavice in koža se je začela luščiti. Ni se preoblekel dokler ni končal dela, popoln upor. TW: Včasih ko končaš, se slečeš in zažgeš obleke. Včasih, ko želiš biti vodja moraš biti otrok, moraš biti smrdeči idiot. RB: Absolutno. Moraš biti smrdeči idiot. TW: Veš kaj mislim? Pogum otroka, ki reče: ” Jaz ne voham ničesar” in gre noter z odprtimi očmi. Vendar bolj pomebno od ljubiti film je, da film ljubi tebe. RB: Točno. Jaz imam rad melone. Vendar je pomembneje, da ima melona rada mene. Začela sva teorijo – film izbira. Film določa, kdo je velik igralec. TW: Yeah. Naredila sva cel krog. RB: To je to. Je kot Bachova glasba. TW: Natanko tako. RB: Točno. Zalo dobro. Nedvomno, končala sva kjer sva začela. Upam, da se smeješ na glas in lep plezalni vikend. Jet leg je pa mala šokiranost zaradi medcelinskega leta, posledica premikanja preko časovnih pasov. Mogoče ne bodo vsi, ki berejo vedeli tega.
Iztok Ipavec
Marko Lukić, 14. 06. 2004
Ajn bishen friden, ajn bishen zonen Brez, da se spuščam v ostele stvari bi rad dodal samo dva drobna kamenčka v mozaiku, toliko za boljše razumevanje: V Cimma Scotoni sem pred leti ali letoma ne spomnim se točno na pogled preplezal dve 7c+: Scotonata galactica 7c+ in Luciano da Pozzo (ali nekaj podobnega) 7c+. V tej zadnji je menda imelo eno od velikih italijankih imen, ki drugače na veliko sajta 8a-je (osebni vir Erik Švab), kar nekaj težav, lahko pa se tudi motim. Ja Les intochibles je tudi ocenjena 7c+. In res sem rekel, da je ta zadnja po mojem 7b+ ravno tako kot sem rekel, da je tudi Scotonata 7b+. In v čem je fora? Moji sponzorji so skrčeni tako na minimum, da se mi sladko j… in lahko povem , da neka smer pač ni tako težka. Tako kot sem povedal za še kakšno od teh velikih hribovskih smeri, ki jih naši veliki bratje na veliko tržijo. Stvar kulture pač. Zreducirati vse skupaj samo na oceno je neresno in zavajujoče. Ogromno smeri v hribih je precenjeni iz dveh razlogov: a). ker so ljudje profiji in rabijo rezultate za vsako ceno b) ker pridejo do ključnega raztežaja že toliko utrujeni, da ne morejo realno oceniti raztežaja. Subjektivno ga sicer dojemajo kot vsaj tako težkega kot ga kasneje ocenijo, zanemarijo pa dejstvo, da so utrujeni, da jih zebe, da so premalo pili, da jih je strah višine…. Ocena pa bi morala biti ocena in konec, ne glede če tisto splezaš v coklah, kot je pred leti pisalo v A razgledih. Verjetno pa je tudi vsakomur jasno, da je razlika ali plezaš dobro varovano frikarijo v stenci z lahkim dostopom ali pa npr. Divine providence, ki je samo 7c. Vse kar želim povedati je to, da je danes v plezanju toliko dreka, ki se uporablja samo zaradi trženja in bildanja lastnega ega, da je tudi poznavalcem težko ločiti kaj je kaj. In hvala bogu, da ne rabim velikih sponzorjev in karabinijerske službice, da bi lahko plezal. Ker imam večinoma samo vikende moram tudi smeri splezat hitreje, za razliko od profijev, ki si lahko vzamejo malo več časa.
Pripravljen za debato, Marko
Peter Mežnar, 16. 06. 2004
Pa res, bodimo vsi pr”jatli… in živimo lepo v nevednosti in si eden drugemu dobrikajmo, zlasti po medijih. Po plezališčih in “za hrbtom” je pa tako vseeno kaj se govori. Vsaj mene osebno je zelo zmotilo prav Erikovo poročanje o vzponih v Akutu ter Švicarski. Izpadel sem precej naivno, ko sem odličnim slovenskim alpinistom in plezalcem razlagal kako je Erik dober, da Švicarsko kar v “teniskah spleza”. Potem preberem še enkrat – med vrsticami in dejansko ugotovim, da iz članka ne moreš razbrati ali je plezal v vodstvu ali kot drugi, prosto ali ne, na pogled ali ne. Pa naj bi bilo prav prosto plezanje jasno določeno, tako zelo jasno naj bi bilo, kaj je prosta ponovitev in kaj to ni. Švicarski stene: Wendenstock omenja že Matjaž vendar sem takrat že pozorno bral in kmalu opazil, da sploh ni jasno ali je smer splezal do vrha, kdo je plezal v vodstvu… preden je urednik popravil novico. In sedaj bistvo mojega oglašanja: zakaj se meni zdi realistično poročanje pomembno? Pustimo ob strani moralno plat medalje, poveličevanje svojih vzponov in omalovaževanje drugih-tudi v tem članku (Marko Lukič pač pove realno oceno, tako kot bi bila v plezališču, če drugi tega ne zmorejo je to njihov problem, postane pa pravi cinizem, ko mu pod nos vržeš smer, ki jo sam in drugi “dobri” plezalci komaj zmorejo prosto, on pa na pogled in jo oceni “samo” z 7b+). In če iz vsega skupaj ni jasno, kako je Erik stvar splezal je dejstvo, da je v Dolomitih in v naših stenah ogromno slovenskih alpinistov preplezalo smeri z oceno 7c+ in potem Erik sploh ni več tako zelo daleč pred vsemi slovenskimi alpinisti. Dejstvo je, da poročanje o vzponih, predavanja in knjige predstavljajo vir navdiha in celo učbenik za mlade prihajajoče rodove alpinistov. Mlad fant, ki bo videl plezati Erika v Mišji peči in bo ocenil, da je on mogoče boljši plezalec, se bo z veseljem podal v smeri o katerih poroča. In ko se bo znašel v smeri, ki ima svedrovce 7-8 metrov narazen in imel v glavi novico, da je Erik to preplezal na pogled, se mu lahko zgodi tudi kaj zelo hudega, če se bo preveč lahkomiselno zagnal v tak raztežaj, denimo ocenjen z 7c+. Zato je potrebno realno oceniti svoj vzpon, tako težavnost kot način vzpona. Na začetku moje alpinistične poti je bilo kar moderno, da so ljudje ocenjevali smeri z malo višjimi ocenami, zato sem ob prvih PP v gorah namenoma dal najmanj za minus nižjo oceno kot bi jo sicer. Potem sem začel razmišljati, kaj pomeni moja ocena za ponavljalca (če mu rečem, da je smer dobro opremljena in lahka) zato danes vsakemu, ki me vpraša za mnenje raje svetujem več opreme in malo “naložim” o težavah (vendar povem realno oceno), kot pa imam koga na vesti (pa še sebi sem delal slabo uslugo z nizkimi ocenami, saj veste točke ipd). In še malo k prispevkom (kolumna je tujka). Naj jih najprej pohvalim, predvsem Mateja, ker je redno vsak teden na tapeti. Čeprav se mi zdi, da to postaja problem. Verjamem, da je težko vsak teden izbrati in pripraviti novo temo. Včasih se sama ponudi, včasih se jo je potrebno izmisliti. Problem je seveda v tem, da je ta stran osredotočena na gorništvo v najširšem pomenu besede, sami prispevki pa večinoma na alpinizem oziroma plezanje. In pomankanje idej je opazno. Bolj kot to, pa me moti dejstvo, da so zlasti članki-intervjuji neke osebe premalo poglobljeni. Namesto, da bi se poglobil v dejstva, ki so sporna ali nam skušal odkriti kaj novega, so prispevki napisani zelo tendenciozno – ponavadi zelo poveličuje posameznike (s kakšnim namenom je v nekaterih primerih hitro jasno, v drugih malo kasneje). Če bi bili ti prispevki podjetnejši, bi se marsikatera zakulisna zgodba razčistila, zato Peter Bajec nima prav. Tako npr. v prispevku o Kapitanu ni izkoristil prilike in Toneta povprašal kaj o zakulisju (po toliko letih-25 bi nam tudi Tone kakšno pikro na svoj račun zaupal, ki je sicer javna skrivnost (npr. vloga Aleša Kunaverja pri odpravi Everest “79)), tako pa beremo znano zgodbo in že velikokrat slišano zasluženo hvalo -precej dolgočasno, če izvzamem dejstvo, da je Tone velik mislec-že kar filozof, v pozitivnem pomenu seveda. Erika bi lahko vprašal koliko raztežajev v smeri “Nikoli več tako” je plezal v vodstvu in koliko jih ni zmogel prosto niti kot drugi… jasno in pošteno, v enem stavku. In seveda prispevek o svojem soplezalcu itd… Namesto tega začneš zelo pompozno: z 2000 objavami !!!! Pa poglejmo: vtipkam erik svab in res dobim 2050 zadetkov. OK, jasno: najprej urejevalci iskalnikov dajo prednost resnim stranem in rezultatom kjer iskani niz nastopa skupaj. Poglejmo 181. ter 182-ti zadetek. Pise o nekem Hugu Svab-u in Gustafsson Erik-u, gre za spisek članov ekip na svetovnem prvenstvu v maratonu v kajaku in kanuju !!!!! Zato previdno s smetjem, ki ga najdete na “web-u”. Še sam naredim kratki pregled. Vtipkam “erik svab” kot iskani niz in še vedno dobimo veliko-533 zadetkov, preverim še za “erik švab” – 190. Seveda so vodnički v knjigarnah in vsaka ima svoj oglas … Vsak zadetek na internetu ni tudi objava, pa še podvajajo se velikokrat. Vedno bolj sem prepričan, da bi Erik imel enako število objav tudi če bi bolj jasno in pošteno napisal kaj in kako je splezal. Saj je očitno dovolj pretkan, da se zrine v tuje revije, ščepec resnicoljubnosti pa tudi ne bi odgnal bralcev.
Za konec: Za šalo vtipkam “marko lukič”, ” erik švab”, “milan kučan”, “adolf hitler” in dobim zanimiv rezultat. Marko ima 159 zadetkov, Erik 190 zadetkov, Milan 10300, Adolf pa 476000. Nauk zgodbe: če hočete biti čim večkrat v medijih morate biti predvsem čim večje barabe (za 10.000 objav vsaj politik, za 100.000 pa diktator), ne pa izgubljati časa s plezanjem.
Lep pozdrav, Peter
PS: In še to. Pošteno me že moti, da vsi končajo prispevke na način,” … da oni pa res iz/zaradi ljubega veselja plezajo”. Vsi ostali pa bodisi pod prisilo ali zaradi neslutenih dobičkov na borzi dela. Erik pa gre še dlje in je celo bolj Slovenec od Slovenca, kar je že zelo podobno bolj papeški kot papež.