Slovenske novice 04. avgust 2016
DAN V NOVICAH
Romarska pridiga Matije Vertovca je tudi prvi slovenski planinski spis. Najbrž je prav on nagovoril svojega dobrega znanca, naj napiše Zdravljico.
PODNANOS – Vprašanje, zakaj hodijo ljudje tako radi na gore, kajpada ni od včeraj. To je že pred skoraj dvema stoletjema, na binkoštni ponedeljek leta 1820, pri cerkvi svetega Hieronima 1019 metrov visoko pod vrhom še okoli 250 metrov višjega Nanosa vprašal več kot tisočglavo množico romarjev Matija Vertovec, župnik v Št. Vidu na Vipavskem – kraj se skladno s tedanjo ideologijo od konca druge svetovne vojne imenuje Podnanos. Njegova takratna pridiga pri romarski cerkvici najbrž ne bi bila deležna širše pozornosti, če je ne bi Vertovec na prigovarjanje prijateljev skupaj s še 25 svojimi pridigami leta 1850, le leto pred smrtjo, objavil v knjigi Shodni ogovori, isto leto pa je pod naslovom Pogled z Nanosa njene dele ponatisnil dr. Janez Bleiweis v prvi slovenski čitanki za srednje šole. Vertovčeva romarska pridiga je tako postala najbrž najstarejši slovenski planinski spis.
Poznan po pridigah
Matija Vertovec, rojen leta 1784 v zaselku Jakulini pri Šmarjah na Vipavskem, je bil v 19. stoletju na Slovenskem eden od najpomembnejših piscev strokovne literature o umnem kmetovanju, predvsem o vinogradništvu. Sin vinorodne dežele je po branju francoskih knjig o vinoreji napisal predvsem za Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice vrsto odmevnih člankov.
Z nanosa vidite morje pri trstu, tudi morje pri Reki, dveh pristaniščih, ki sta povezani z morji vsega sveta.
Foto: Marjan Raztresen.
Približno štiri leta je bil župnik v vipavski Planini, skoraj štiri desetletja v Št. Vidu pod Nanosom, kjer so ljudje prihajali k mašam velik del tudi zaradi njegovih pridig. Kot je bil Jakob Aljaž triglavski župnik, so Vertovca imenovali nanoški župnik. K svetemu Hieronimu je prihajal vsako leto vsaj na binkoštni ponedeljek, ko so domačini hodili tja gor v celo do štirideset procesijah, v katerih je bilo do dva tisoč romarjev, turistov tistih časov, ki so poromali na goro tudi zaradi vsakokratne zanimive Vertovčeve pridige. Leta 1820 jim je tam poskušal razložiti, »zakaj hodijo ljudje tako radi na visoke gore in tedaj tudi k svetemu Hieronimu na božjo pot«. To je bila pridiga le po zunanji obliki, sicer pa pravo planinsko predavanje.
Na uravnavi pred cerkvico, ki še ni bila tako zaraščena, kot je zdaj, in je bilo ob lepem vremenu mogoče izpred nje videti morje v Tržaškem zalivu in včasih bojda celo zvonik cerkve svetega Marka v Benetkah, je pridigar najprej povedal, da naj bi po stari pobožni pravljici sveti Jeronim, kot se je svetnik imenoval po slovensko, preden so ga prekrstili v Hieronima, to hišo božjo na lastnih plečih pritovoril iz Dalmacije; za vekomaj bo v skalah nad Razdrtim ob stezi odtis njegovih prstov, ko se je med počitkom oprl na kamen. Toda v isti sapi je dejal, da so ta hram kajpada sezidali njihovi pobožni šentvidski predniki. In zakaj so po deželi sezidali toliko cerkva v gorah in zakaj hodijo ljudje v take visočave, pa naj bi tam gori stale cerkve ali ne?
Tisočletni očividec
Ljudje prihajajo sem gor, je rekel, ker hočejo vsaj za kratek čas pustiti v dolini vsakdanje skrbi, pa tudi zato, ker se jim od tod odpirajo širni razgledi: »Z Nanosa vidite vse kranjske in koroške, tirolske in italijanske in še celo dalmatinske bele gore, ki kot rebra vežejo zemeljsko kroglo. Trdno stoji Nanos! Videl je, da ne govorim o prejšnjih narodih, kako so šle mimo rimske vojske, ki so prek Belega grada spravile pod svojo oblast vse jutrove dežele. Videl je Atilove vojščake, ki so razdejali Ljubljano in Oglej, videl Gote in Langobarde, ki so drveli na Italijansko, da bi spodkopali moč Rimljanov. Večkrat je videl Turke, ki so razsajali po deželi, zadnje čase pa malone vse narode Evrope, ki so potovali pod njegovim vznožjem. Toda Nanos se še nič ne maje: kot so ga nam izročili predniki, ga bomo mi svojim naslednikom … Z Nanosa vidite morje pri Trstu, tudi morje pri Reki, dveh pristaniščih, ki sta povezani z morji vsega sveta. Človeku se mora srce raztopiti v častitljivo molitev, ko vidi tako velika in trdna božja dejanja.«
Znamenite hvalnice trti
Matija Vertovec, vneti zagovornik umnega vinogradništva in velik prijatelj dobre kapljice, je leta 1843 v Bleiweisovih Novicah napisal: »Tvojo čast, vinska trta, še naprej poviševati, bom prvega pevca med nami, pevca ljubezni, naprosil, naj, kar meni ni mogoče, tvojo hvalo za večen spomin v lepo vezane vrstice zloži.« Stanovskega kolego in velikega hribolazca Valentina Staniča je s tem spodbudil, da je napisal pesem Hvala vinske trte, dobrega znanca in morda celo prijatelja (»prvega pevca med nami, pevca ljubezni«) Franceta Prešerna, ki je bil večkrat pri njem v Št. Vidu, pa je najbrž nagovoril, da je leta 1844 napisal Zdravljico. In kakšno naključje: uglasbil jo je duhovnik in skladatelj Stanko Premrl, ki se je rodil v Št. Vidu, današnjem Podnanosu.
Potem je opisal še druge razglede, ki se odpirajo izpred Jeronimove cerkvice, »po Krasu tokraj Trsta, ki je razgrnjen pred tvojimi očmi kot belo pogrnjena miza, zdaj kamnit, čez nekaj tednov pa bo rumen od zlatega žita v veselje marljivega kmeta, ki je kamenju otel zemljo. Na levi se odpira od Krasa bolje poraščeno in rodovitno Pivško, slavno zavoljo nje pridnih kmetovalcev, živinorednikov in cestnih voznikov, ki s svojo neutrudno vožnjo na cesti podpirajo kupčijo. Na desni pod tvojimi nogami se odpre Vipavska dolina dol do Gorice, zavoljo nje žlahtnih pridelkov in drage kapljice od tujcev večkrat imenovana raj kranjske dežele …«
In tako vse do Benetk in Ogleja. Tem opisom je pridigar dodal velike svetopisemske čudeže, ki so se dogajali na gorah. »Iz vsega tega lahko spoznate,« je svojo pridigo na gori končeval Matija Vertovec, »zakaj ljudje radi na hribe in visoke gore hodijo,« romarski govor pa je, kot se spodobi za takšno priložnost, končal z verskim poudarkom.
Na ta dogodek izpred skoraj dveh stoletij se spomni komajda kateri od planinskih popotnikov, ki so te dni na pobočjih Nanosa; saj še komajda kdo zavije k cerkvici le nekaj korakov s poti, ki peljejo iz doline na Plešo, kot se imenuje vrh Nanosa!
Marjan Raztresen
