Tretja himalajska odprava Univerze v Ljubljani, Nanga Parbat 8125 m, 2011
Članstvo:
- doc.dr. Irena Mrak, UL Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo (vodja),
- red.prof.dr. Stojan Burnik, UL Fakulteta za šport (namestnik vodje),
- Nika Radjenović, diplomantka in strokovna sodelavka UL Fakultete za šport,
- Mojca Švajger, diplomantka UL Fakultete za upravo,
- Viktor Grošelj, diplomant in strokovni sodelavec UL Fakulteta za šport,
- Stipe Božić (Hrvaška) in
- Joseph Stiller (Nemčija).
Alpinistično-raziskovalno odpravo je tokrat formalno podprla Univerza v Ljubljani, saj je večina njenih članov tako ali drugače povezana z osrednjo znanstveno-pedagoško ustanovo v Sloveniji. Za glavni cilj smo si zastavili vzpon po Kinshoferjevi smeri na enega najtežjih himalajskih osem tisočakov Nanga Parbat (8125 m),o gori in sta Viki Grošelj in Stipe Božič posnela tudi dokumentarni film.
Del našega bivanja pod in na »Goli gori« smo namenili tudi raziskavam prilagajanja človeka na velike nadmorske višine in vplivu vremenskih pogojev na mehanske lastnosti plezalnih vrvi (izvaja red.prof.dr. Stojan Burnik) del pa vplivom človeka na občutljivo gorsko okolje (izvaja doc.dr. Irena Mrak).
Oba visokošolska učitelja raziskovalno in strokovno delujeta na področju gorništva in geografije gora in sta v procesu bolonjske prenove študijskih programov nosilca predmeta Geografija gorskih območij, ki ga v Sloveniji do sedaj še ni bilo. Tovrstne odprave tako predstavljajo priložnost nadgradnje siceršnjega raziskovalnega dela in kakovostno dopolnjujejo pedagoške vsebine s področja, ki je vpeto v temeljne vrednote Slovenk in Slovencev.
Iz Ljubljane smo odpotovali 15.7. in 24.7. pod diamirskim ostenjem gore postavili bazni tabor na višini 4250 m. To sezono so pred nami na gori delovale štiri odprave, nemška, kirgiška, španska in češka. Vse so imele za cilj ponovitev klasične Kinshoferjeve smeri, a žal nobeni ni uspelo doseči vrha. Do 10.8. smo opravili nekaj raziskovalnih in aklimatizacijskih vzponov v sami steni ter na okoliških vrhovih. Tega dne so štirje člani odpravo zapustili in odpotovali domov.
V močno skrčenem moštvu smo tako ostali le še Mojca Švajger, himalajski veteran Viki Grošelj in Irena Mrak. Ocenili smo, da zaradi slabih snežnih razmer (malo snega) in posledično velike nevarnosti padajočega kamenja vzpon na goro na klasičen način, to je opremljanje gore s postavljanjem taborov in fiksiranjem vrvi, praktično ni mogoč. Edina realna možnost bi bil poskus vzpona v alpskem slogu.
11.8. smo proučili možnosti za vzpon po sloviti Messnerjevi smeri iz leta 1978. Vsi trije smo raziskali spodnji del smeri do višine 5500 m ter ocenili, da je vredno poskusiti. Sestopili smo do bivaka na višini 4750 m, Grošelj se je po dogovoru vrnil v bazo, od koder naj bi spremljal najin poskus, Mojca in jaz pa naj bi naslednjega dne začeli z vzponom. Žal se je vreme pokvarilo in tudi midve sva sestopili v bazo.
Šele 17.8. se je vreme toliko izboljšalo, da sva začeli z vzponom. Prvi dan sva prespali na višini 4750 m. 18.8. sva do dvanajstih dosegli višino 5800 m. Tam naju je zajelo poslabšanje vremena z močnim sneženjem, zato sva si uredili bivak. Zaradi nenehnega plazenja novozapadlega snega sva morali čakati ves naslednji dan in še eno noč. 20.8. sva nadaljevali s plezanjem do višine 6700 m, kjer sva četrtič bivakirali, 21.8. pa splezali do višine 7200 m in si tam pripravili peti bivak. 22.8. kljub večim poskusom nisva uspeli najti prehoda proti levi v poledeneli skalni barieri na višini 7350 m, ki bi nama omogočil prodor proti glavnemu vrhu Nanga Parbata. Vrnili sva se na višino 7200 m in tam prebili šesto noč v steni. 23.8. sva ob šestih zjutraj začeli plezati naravnost navzgor proti robu diamirske stene in ga ob 13.30 dosegli na višini 7590 m. Še istega dne sva se spustili nazaj do bivaka na višini 7200 m in v njem prebili svojo sedmo noč v steni. 24.8. sva nadaljevali s sestopom. V najnevarnejšem delu, to je mimo Messnerjevega seraka, sva v strmem ledu obe zdrsnili. Padca sta se kakih 150 m niže srečno končala. Na višini 5800 m sva preživeli svoj osmi bivak v steni. 25.8. sva, deveti dan plezanja, končno dosegli bazo. Najina smer je od ledenika Diama 4470 m do roba stene visoka 3120 m. Je kombinacija Messnerjeve smeri iz leta 1978, njegove sestopne smeri in prvenstvenega vzpona. Ocena težavnosti izrazito ledne smeri je IV (45-60˚(70˚). Poimenovali sva jo »Slovenska smer«. 26.8. smo zapustili bazo in se začeli vračati proti domu.
Za podporo odpravi se posebej zahvaljujemo Univerzi v Ljubljani, prav tako pa tudi pakistanski agenciji K2 International in njenemu vodji Shujaatu Aliju za izvrstno logistično podporo.
15.7. Odhod iz Ljubljane.
16.7. Prihod v Islamabad in vožnja do naselja Malakandi, na poti proti prelazu Babusar.
17.7. Nadaljevanje poti preko prelaza Babusar (4173 m); aklimatizacija na območju prelaza, do višine 4500 m; popoldan prevoz v Chilas.
18.7 Priprava tovorov za nosače, urejanje formalnosti pred odhodom v bazni tabor.
19.7.-20.7. Ogled raikotske strani Nanga Parbata; aklimatizacija na območju Pravljičnih travnikov do višine 4500 m.
21.7. Vožnja do izhodišča za dostop v bazni tabor pod Diamirsko steno Nanga Parbata.
22.7.-23.7. Dostop v bazni tabor pod diamirsko steno Nanga Parbata.
24.7. Postavitev baznega tabora na višini 4250 m.
25.7.-30.7. Postavitev T1 na 4800 m; opremljanje tabora z opremo za višje tabore; fiksiranje vrvi v ozebniku.
31.7. Vzpon vseh članov odprave na Karo La (5150 m).
1.8.-3.8. Sestop v bazni tabor; počivanje; podiranje T1; ureditev ABC za poskus v desnem delu stene.
4.8.-5-8. Poskus na Ganalu – Stojan, Viki, Nika, Sepp, Mojca, Irena dosežejo 5800 m.
6.8.-9.8. Počivanje v bazi; plezanje v okoliških stenah.
10.8. Stojan, Nika, Sepp in Stipe sestopijo v dolino.
11.8. Viki, Mojca, Irena raziščejo desni del stene do višine 5400 m; Viki se vrne v bazo, Mojca in Irena ostaneta na ABC.
12.8.-16-8. Vreme ne omogoča poskusa v steni; ostanemo v bazi in opravimo številne vzpone v stenah nad bazo.
17.8.-25.8. Vzpon v Diamirski steni do grebena na 7590 m.
26.8.-27.8. Podiranje baze in sestop v dolino.
28.8. Viki gre preko prelaza Babusar v Islamabad in 30.8. domov; Mojca in Irena nadaljujeta pot v Skardu.
Vodja odprave: dr. Irena Mrak
