Najdba pod Mojstrovko

Slovenske novice 21. maj 1996

Čisto po naključju so v soboto v plazu med Slemenom in dvatisočakom Nad Šitom glave našli nahrbtnik, ki je bil nedvomno last alpinistke Jasne Bratanič – Stane Belak – Šrauf in njegova soplezalka sta šla 23. decembra lani verjetno natančno po poteh in smereh, kot je Šrauf zapisal na listek papirja, tega pa so v njegovem zasneženem avtu našli 2. januarja letos pod Vršičem – Šrauf sam je svojemu alpinističnemu prijatelju Borisu Bertonclju pokazal, kje naj ga išče

Ljubljana, 20. maja

Zdaj skoraj ni nobenega dvoma več: alpinista Stane Belak – Šrauf in Jasna Bratanič sta pokopana pod več metrov debelimi snežnimi plazovi med Slemenom in vrhom 2078 metrov visoke Pod Šitom glave. Včeraj so namreč na ogromnih belih prostranstvih pod Mojstrovko našli nahrbtnik, ki je bil nedvomno last Jasne Bratanič. Kot je mogoče sklepati, ji ga je z ramen odtrgala velikanska sila, ki je bila lahko le snežni plaz: naramnice nahrbtnika ji je plaz potegnil z ramen, širok pas okoli bokov ji je moral strgati, da ga je potem nosil po svoje.
Kot se pogosto dogaja, je tudi tej najdbi botrovalo naključje, ki pa je bilo to pot nadvse nenavadno.

Iskanje je bilo zaman

Stane Belak-Šrauf:
nahrbtnik alpinistke Jasne
Bratanič, s katero sta se
skupaj ponesrečila, so gorski
reševalci našli daleč od
kraja, kjer so iskali njuni
trupli, a skoraj natančno
na mestu, ki ga je bil v sanjah
opisal svojemu prijatelju
Borisu Bertonclju.

Stane Belak, ki so ga prijatelji klicali le Šrauf, ker je tako želel, je v svoji dolgoletni alpinistični karieri plezal in hodil po gorah s številnimi plezalci in drugimi gorniki ter z nekaterimi od njih postal dober prijatelj. Ko se je pred lanskim božičem razširila novica, da sta s soplezalko Jasno Bratanič 23. decembra odšla neznanokam v gore in se do določenega dne nista vrnila domov, je bila sprožena iskalna akcija po Sloveniji, Avstriji in Švici, ko pa so po hudem božičnem in novoletnem sneženju 2. januarja letos na 17. ovinku vršiške visokogorske ceste pod snegom našli močno zasnežen Šraufov avto in v njem z njegovo pisavo napisano sporočilo, da sta namenjena Nad Šitom glavo, na Malo Mojstrovko, Vršič in do Tičarjevega planinskega doma, se je že dan pozneje in potem še nekajkrat na pobočja obeh Mojstrovk odpravilo več kot 200 gorskih reševalcev. Kolikor je bilo le mogoče so pregledali plazove pod temi vrhovi in na nekaterih mestih sondirali plazovino, na terenu so bili tudi lavinski psi, celotno območje pa so pregledali tudi iz helikopterja in reševalci s smučmi na nogah. Iskanje je bilo popolnoma brez uspeha.
To zimo in še predvsem zadnje tedne, ko je bilo topleje, se je marsikateri Šraufov prijatelj popolnoma na lastno pobudo odpravil na Vršič, v Tamar in pod Mojstrovko, prehodil delček ogromnih plazov in upal, da bo le našel kakšno sled za pogrešanima. Organiziranega iskanja pa se od prvih januarskih dni niso več lotili, ker pravzaprav niso vedeli, kje naj bi se v teh gorskih prostranstvih iskanja lotili.

Prijatelj Šrauf v sanjah

Minuli petek je gorski reševalec Postaje GRS Ljubljana in gospodar Komisije za Gorsko reševalno službo pri Planinski zvezi Slovenije Boris Bertoncelj sanjal o svojem prijatelju Šraufu, s katerim je kot soplezalec opravil nekaj vzponov. Šrauf ga je klical in nekaj spraševal s plazu pod Mojstrovko, tisti del plazu, kjer je stal, pa je Boris še v snu brez težav natančno lociral: ta plaz, na katerem je bil to zimo tudi sam nekajkrat, da bi našel kakšno sled za izginulim prijateljem, namreč kar dobro pozna.
Naslednje jutro, minulo soboto, se je iz Ljubljane odpravil na Gorenjsko in se ustrezno opremljen že dopoldne začel vzpenjati po strmini, da bi prišel do območja, o katerem je sanjal. Nič se mu ni zdelo nenavadno, da se je odpravil na plazove, ki jih prve dni letošnjega leta v množični iskalni akciji gorski reševalci iz vse Slovenije niso pregledovali, ker tam pač niso pričakovali nobenega uspeha. Ustavil se je na kraju, na katerem je v sanjah stal Šrauf in ga klical; nad tem krajem se izteka tako imenovana Kaminska smer, ki poteka po severnem ostenju 2332 metrov visoke Male Mojstrovke. Ko je gledal naokrog in na prvi pogled ni opazil nič takega, kar bi pritegnilo njegovo pozornost, je videl dva planinca, ki sta šla po zasneženi planinski poti iz Tamarja proti Vršiču in kmalu prišla do njega. Pozdravili so se in iz pozdrava je spoznal, da sta Italijana.
»Bila sta kakšne tri metre daleč od mene, izmenjali smo nekaj besed, ko se je enemu od obeh pod nogo udrlo, takoj je potegnil nogo iz luknje in ko sem stopil tja, sem na dnu udrtine zagledal tekstil. Odkopal sem ga in iz snega potegnil nahrbtnik,« nam je pripovedoval gorski reševalec Boris Bertoncelj.

Za zdaj le nahrbtnik

Prav veliko ni hotel govoriti o tem dogodku; dejal je le, da je to šele začetek prave iskalne akcije, da je nahrbtnik le majhna sled za pogrešanima in droben kamenček v mozaiku dosedanjega iskanja številnih gorskih reševalcev; res pa je tudi, da »se zdaj vsaj dokaj natančno ve, v kateri vpadnici se je zgodila nesreča in kam bo treba odslej pri iskanju usmeriti največjo pozornost«.
Kraj najdbe in širše območje je včeraj zjutraj označil z leskovimi vejami in o najdbi obvestil svoje kolege gorske reševalce; kot nam je dejal, pa je po sklepu Komisije za gorsko reševalno službo pristojen dajati izjave o reševalni ali iskalni akciji v gorah vodja akcije.
Približno 30 gorskih reševalcev je včeraj prišlo na označeni plaz in poskušalo s sondami odkriti kakšno sled za pogrešanima alpinistoma. Zaman je bilo to njihovo delo, pa tudi lavinski psi so brez uspeha kopali in vohali po plazu. Občasno so od jutra do pol šeste ure popoldne gorski reševalci kopali tudi luknje, da bi nemara po naključju naleteli na sledove, ki so jih iskali, vendar niti to njihovo delo ni rodilo uspeha.
Izkušeni gorski reševalci so nam povedali, da je pač treba še počakati, ko bo narava sama odkrila, kam je pokopala svoji žrtvi. Sizifovo delo brez kakršne koli možnostjo na uspeh bi namreč bilo zdaj pregledovati kakšnih 4000 kvadratnih metrov plazov, ki so samo na tem območju pozimi grmeli z gorskih pobočij in ki so debeli do deset metrov.
Sklepati pa je mogoče, kot nam je povedal Boris Bertoncelj, da sta šla Šrauf in Jasna skoraj natančno po tistih poteh in smereh, kot je Šrauf za vsak primer napisal na listek in ga pustil v avtu, preden sta se odpravila na svojo zadnjo turo. Kaže namreč, da sta precejšen del poti že opravila, da sta že bila Nad Šitom glave in sta šla proti Mali Mojstrovki, ko ju je zajel nepričakovan talni plaz in ju pokopal.

Marjan Raztresen

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja