Bohinjske novice, junij 2007
Odprava na Elbrus
Aprila nas je deset študentov fakultete za šport s profesorjema Stojanom Burnikom in Blažem Jerebom obiskalo rusko gorovje Kavkaz, da bi osvojili najvišji vrh Evrope, 5642 metrov visoki Elbrus.
Najprej smo leteli v Moskvo. Rdeči trg, Kremelj, Leninov movzolej in okoliške cerkve in zgradbe so res vredne ogleda. Pot smo nadaljevali z letalom proti Mineralynim Vodycam, od tam pa nas je taksi peljal v Čeget, kraj v dolini pod Elbrusom na višini 2000 metrov. Profesorja, ki sta odpotovala v Rusijo nekaj dni pred nami, sta nam našla ugodno in za ruske razmere kar prijetno nastanitev. Uredila sta še nekaj stvari, ki smo jih potrebovali, najela kuharja in vodnika … Pripravila sta tudi vse potrebno za študentske raziskave med odpravo. Srečali smo se drugi dan, ko sta se vrnila z Elbrusa. Blaž je te stal na vrhu, Stojan pa se je zaradi neaklimatiziranosti obrnil približno na 4900 metrih. Tako smo takoj dobili sveže informacije o razmerah na gori. Malo nas je prestrašil Stojan, ker je višina nanj kljub izkušenosti, saj je stal tudi že na osemtisočaku, vplivala negativno. Tudi led na gori je kar spoštljiv, sicer ne tako strm in tehnično zahteven, pa vseeno usoden ob morebitnem padcu.
Naslednji dan smo se odpravili na našo prvo aklimatizacijo. Do višine 3800 metrov smo se pripeljali z gondolo oziroma sedežnico in se nastanili v tako imenovanih sodčkih. Dan zatem smo se povzpeli do Pasturhovih skal na višni 4600 metrov in nato odsmučali nazaj v dolino. Prvi znaki višine so se že pokazali, nekatere nas je bolela glava, a so s sestopom minili. Sledil je dan počitka, sprehod po dolini, raziskovanje okolice, menjava denarja … Dolina je na daleč idilična, a tamkajšnjim prebivalcem je malo mar za naravne lepote in povsod ležijo smeti, krave in konji se sprehajajo po vasi in brskajo po smeteh. Nad vasjo Terskol sva z Davidom našla idealno grapo za spust s smučmi. Takoj dragi dan sva jo preplezala in presmučala. Zvečer smo se dobili z našim vodnikom Vladimirjem in se dogovorili za odhod naslednjega dne. Čeprav je snežilo in pihala, napoved pa ni bala nič boljša, je bil odhod načrtovan ob treh zjutraj. Zbudili so nas ob dveh in povedali, da zaradi obupnega vremena ne gremo. Cel dan je bilo vreme enako; veter, mraz, sneg. Zabavali smo se na vse možne načine in pričakali večer. Naslednjega dne je bila budnica spet predvidena ob treh. Napoved je bila še vedno slaba, a smo se ob štirih zjutraj vendarle odpravili. Pihal jo veter, sneg je letel levo, desno, gor, dol, povsod. mraz je bilo tako, da smo se po eni uri že z omrzlimi prsti na rokah obrnili in komaj našli nazaj do sodčkov. Neuspel poskus, ki je sicer bil načrtovan zato, da nas malo postavi na realna tla, sta nam kasneje priznala profesorja.
Spet smo se vrnili v dolino, se poslovili od vodnika in kuharja ter sklenili, da čez nekaj dni poskusimo sami. Med tem časom smo se trije iz doline povzpeli na Itkolbashi mnt. (3531 metrov) in se z vrha tudi smučali. Spet je prišel dan odhoda na sodčke. Vsi smo upali, da bo vreme lepo. In res je bilo na sodčkih zelo čudno toplo, sončno, brezvetrje in rahlo je naletaval sneg. Odrinemo ob pol petih zjutraj. Noč je bila jasna, mrzla, a brez vetra. Vodita nas Blaž in Stojan. Počasi se vzpenjamo. Ko se zdani, na srečo opazimo, da je led prekril s snegom. Smuči smo pustili pri Pasturhovih skalah in nadaljevali z derezami. S snegom prekrit led nam je omogočal lažje napredovanje, čeprav se je strmina vlekla in je kar ni in ni bilo konca. Končno smo prilil do iz sodčkov dobro vidne prečke, ki nas je po dveh urah monotonega in strmega korakanja pripeljala na sedlo med Vzhodnim in Zahodnim Elbrusom. Tam smo si še zadnjič oddahnili pred naskokom na vrh. Čakalo nas je še dobrih 300 višinskih metrov ledenega in strmega vzpenjanja. Dvanajstega aprila ob 13. uri smo stali na vrhu, srečni in izčrpani. Matevž je razgrnil slovensko zastavo. Jasno vreme nam je ponujalo prvovrsten razgled na celotni Kavkaz. Tedaj se je želja po vrhu prevesila v željo po čim hitrejšem sestopu. Višina mi je razbijala po glavi. Še nekaj fotografij in začeli smo sestopati.
Pot nazaj ni bila nič krajša, kvečjemu zahtevnejša. Večini so že pošle zaloge tekočine, kar je vso stvar še otežilo. Trije člani so oslabeli in profesorja sta jih navezala na vrv. Na predelu ledu nas je zajel oblak in začelo je snežiti. Le s težavo smo našli smuči in v koloni odsmučali do sodčkov. “Izlet” je trajal 12 – 13 ur, in deset od dvanajstih nas je stalo na vrhu. Isti dan smo se odsmučali v dolino. Hvala profesorjema, ki sta nas suvereno vodila na goro in z nje.
Tako nam je nato ostal še dober teden časa. Vsekakor smo ga do dodobra izkoristili. Vodnik nam je uredil tudi prepustnico za vrbove v obmejnem območju Rusija – Gruzija. Mimo vojaških straž smo se tako en dan odpravili na turno smuko v dolino Azau. Pozkušali smo doseči tudi desno od dveh piramid Kogutaj (3850 m), pa nas je 300 metrov pod vrhom obrnil ledenik. V slabi vidljivosti je bil prenevaren. Presmučali smo še nekaj grap, 22. aprila pa poleteli do Moskve in takoj naprej na Brnik.
Zame je bila odprava, ki sem se je udeležil z velikim veseljem, nepozabno doživetje. Zahvaljujem se Občini Bohinj, planinskima društvoma Bohinjska Bistrica in Srednja vas, Pizzeriji Ema, tovarni Filbo in Fibuli d.o.o., Radovljica, ki so mi s finančno pomočjo omogočili udeležbo.
Andraž Nahtigal, član PD Srednja vas
