Slovenec, 7. in 12. september 1876
V gorensko oziram se skalnato stran, Triglava blišče se vrhovi.
Semrajc.
Na vrhu Triglava ni ravno kraj, kjer bi se ljudje srečevali ali prijatli shajali — in vendar se je nekaj tacega 3. u. m. 1876 zgodilo, ko se nas je dve družbi, ena iz Bohinja, druga od Dovjega, nepričakovano in nepogovorjeni na malem Triglavu sošlo, od kodar smo potem skupno na najvišji vrhunec priplezali.
Kadar človek v jasnem vremenu od blizo ali od daleč tega “snežnikov kranjskih sivega poglavarja” gleda, se mu pač misel obudi, da bi vsaj tudi enkrat stati mogel na njegovi glavi in ozirati se iz visočine doli na široki svet. Želja ta je pa pri meni toliko močneji postala, odkar me je služba Triglavu v podnožje pripeljala, odkar ga o lepem vremenu vsaki dan sebi nasprot gledam in odkar sem ga na treh krajih prav pri nogah ogledal, namreč v Vratih, v Bohinji in zadnjič od bovške strani. — Če je pa človek do kake reči nagnjen, ni treba velike skušnjave, malenkost ga za sabo potegne. — Taka se je tudi meni godila.
3. avgusta ob 5. mi pripelje ljubljanski vlak ljubega sošolca in prijatelja M. J. iz Sorice. Po navadnem pozdravljenji me vpraša: “Ali hočeš, greva na Triglav?”
“Zakaj pa ne”, odgovorim. — Pa zdaj sem se vjel. Dasiravno sem želel enkrat biti na vrhu, sem vendar še imel svoje pomislike in take ponudbe se nisem tako hitro nadjal. Prijatelj pa me je prijel za besedo in še tisti večer sva šla vodnika iskat za drugi dan, ki je bil tudi precej pripravljen. Kaj tedaj storiti? Jel sem se umikovati in izgovarjati, da ne utegnem, da me nahod nadleguje, da bo že še boljša prilika prišla, da Triglav ne odide, in če že hoče kaj divjega in strašnega videti, naj gre čez Luknjo v Trento. In to zadnje je pomagalo; — odločil se je za Trento in jaz sem bil rešen za zdaj hude skušnjave. —
Mislil sem, da se bo prijatelj v Trento toliko polomil, da ga ne bo volja laziti na Triglav. Ali zmotil sem se. Pot v Trento ga je peljala skoz Vrata in Luknjo ravno pod Triglavom, kjer se vidi ves čisto od nog do glave, in ta pogled ga je le še bolj navdušil. — Ko v sredo 2. u. m. iz Trente, od koder je 14 ur hoda sem in tje, nazaj pride, mi na kratko pove, da hoče na vsak način biti na Triglavu, tudi če mu je tudi samemu hoditi. Zdaj je bilo daljno ustavljanje zastonj in konečno skleneva, da po kosilu odrineva na Triglav.
Vodnik Preckin iz Mojstrane je bil tudi pripravljen iu domači hlapec se je ponudil brešnjo nositi.
— Tako smo odrinili o pol treh popoludne iz Mojstrane. Oče Šmerc so nama dali dolge podkovane palice, nalašč za take hribe narejene, in moram reči, da so me že te palice ostrašile, ker kazalo je, da ne gremo na navadni sprehod. —
Iz prva je pot lahka in prijetna, eno uro nekoliko navkreber v Zgornjo Radolno in potem še prijetniši po ravnem eno uro po spodnji Krmi. — Ta pot je tako lahka in prijetna, da jo vsaka mestna gospodična brez posebnega truda stori, zraven pa silno mična in zanimiva, ker pelje med strašnimi pečmi, med Erjovino na desno in Belo pečjo na levo, ki se kakor strašanski zidovi na obeh straneh vzdigujete.
— V tej samoti je edino človeško stanovanje na planini pri koči. Dalej pa ko se gre, ožja postaja dolina in zmiraj bolj se vzdiguje. Od spodnje Krme do zgornje se gre zmiraj na-kviško skoraj dve uri do Zasplanske planine, kjer ste zopet dve koči. Mi pa smo se raji nekoliko v stran obrnili in smo poiskali lovsko kočo, ktero nam je za ta večer g. V. Galle rad prepustil. Tukaj smo se umestili, malo večerjali in kramljali, ob devetih pa se vlegli k počitku; le škoda, da nismo mogli skoraj nič spati. Ob eni čez polnoč smo bili po koncu, potem smo nekaj kave skuhali in popili — in hajdi, pri luninem svitu naprej! Lahko smo vzdigovali spočite noge in iz prva je šlo prav dobro. Le da brega noče biti nikoli konec. Prišli smo na dve sedli; na obeh se vzdigujejo velike peči, ki so bile pri luni še strašneje videti; vsakokrat smo si izbirali med skalnatimi vrhovi Triglav, ali vsakikrat nas je vodnik preplašil rekši, da se Triglav še nič ne vidi.
Ko pridemo na Belo polje, tam kjer se poti iz Bohinja in Krme stekate, zapazimo človeške stopinje, znamnje, da je sinoč ali že danes kdo šel pred nami. To nas je podžgalo, da smo se pospešili. In res, kmalo dospemo na zadnje sedlo, na konjsko planino — in zdaj se še le pokaže v vsi svoji grozi velikanska peč s tremi glavami, ki se tukaj prav dobro in lepo razločijo, pred nami stoji — Triglav! Reči moram, da kakor sem ga želel videti prav blizo, tako sem se ga zdaj vstrašil. — Ta je zadnja koča, za silo popotnikom narejena, iz kamnja zložena, ki pa ob času nevihte le slabo zavetje daje; tu smo se nekoliko poživili, preden nastopimo zadnji in najhujši oddelek svojga popotovanja.
Proti izhodu je bilo nebo na daleč rudečkasto in zdaj se kmalo pokaže velika solnčna krogla izza gora in prisije na Triglava trojne vrhove. Neizrečeno lep pogledi. — Ko stojimo tukaj pri koči in se krepčamo kar zagledamo kake pol ure pred nami v mali Triglav lesti štiri možake, med njimi tudi enega duhovna! — Ob enem se je razlegalo neznano lepo petje; mislili smo, da vsi štirje pojo, pa smo nazaj grede zvedili, da je le vodnik jodlal, in da so njegovi glasovi od Triglava mnogobrojno milo odmevali, kakor da bi jih kdo spremljal z močnimi orgijami. Pogled na popotnike pred nami nam je vdihnil nov pogum, dasiravno so bile noge že precej trudne; na obotavljanje še nihče mislil ni; soriški g. Matevž pa je skočil naprej in hitel za spredniki, da bi zvedel, kteri so. — Kmalo priteče nazaj in pove, da pri tej družbi so kaplan iz Bohinjske Srednje vasi, naju obeh prijatelj medicinar g. Jarc in dva vodnika. Potem tudi mi pospešimo svoje korake in na malem Triglavu se vsi skupaj snidemo. Ali zdaj je prišlo najhujše! Tu na malem Triglavu se odpre pogled na sneženo polje in še globokeje doli v Vrata na severno stran, na konjsko planino in Bohinj pa na južno stran; najstrašnejši pogled pa na veliki Triglav, ki še visočeji in tako strmo stoji, kakor da bi bil nedotakljiv in nedosegljiv. Vodnik stari Šest, ki je partijo iz Bohinja pripeljal, je pozneje pravil, da tukaj tistim srce upade, ki nimajo trdne glave in močnih nog. — V naši družbi se je edini dovški hlapec nekoliko obotavljal, češ, da se tukaj že dobro vidi, in da se ne splača še naprej hoditi. Ali naš vodnik Preckin mu hladno pove, da vsi njegove partije morajo prav na vrh priti in da nič ne pomaga ustavljati se. In res se vsi vzdignemo in lezemo počasi po robu, kakor po robu kake strehe; na obeh straneh pa so strašni prepadi — sem ter tje, posebno tam, kjer se mali Triglav z velikim skup drži, je komaj toliko prostora, da človeška noga more stopiti. Na nekem kraji si nisem upal drugače pomagati, kakor da sem jahal in z rokama naprej se prijemal. Naš vodnik pa je rekel, da jahati nikakor noče, ker to delajo le boječi. Da bi me ne imeli za boječega, mi k sreči izgovor v glavo pade, da bi tudi jaz ne jahal, pa kot učen mož bi vendar rad premeril, kje da je rob najožji.
Ko z malega Triglava na velikega lezemo, se na najbolj strmem kraju toliko ustavimo, da vodnika potegneta vrv skoz železne gumbe. Med tem pogledam po sorškem Matevžu, in ga zagledam, kje? — na vrhu Triglava pri piramidi! — Kaj ga je tako naglo gori vrglo, ne vem; morebiti je po svoji navadi z malega Triglava na velicega kar skočil, najbolj ga je pa morebiti všipnila beseda, ktero nama je na Belem polji naš vodnik povedal, da so namreč g. Galle in njegovi lovci naravnost rekli, da naju nobeden ne bode gori prišel. Matevž pa je dotekel bohinjsko partijo, ki je bila več kot pol ure v strmini pred nami; je precej velik kos nazaj doli k nam prišel, in potem še četrt ure poprej kot vsi drugi bil na vrhu Triglava brez vrvi in brez vodnika! — Vodnik Šest, ki jih je kake dvesto in še več tukaj gori pripeljal, se ne spominja tacega novinca na Triglavu in mi vsi smo rekli, da bi bilo za g. Matevža vse eno, če bi njegov sv. Miklavž namesto v Sorici stal na vrhu Triglava, on bi vendar vse lepo opravil.
Tri četrt na sedem dospeli smo tudi mi drugi na vrh. — Tako se še nikdar nisem globoko oddahnil, kakor ta trenutek; pa tudi še nikdar takega pogleda nisem vžil, kot tega! Ta pogled se le vživati, pa nikdar prav popisati ne da! — Bilo je 9 stopinj gorkote, prav nenavadno za to visočino, kjer je navadno ob tem času zjutraj komaj 2 — 3 stopinje. Ne daleč od piramide smo našli še nekoliko snega. Hladen veter je pihal in vsak se je zavil, kolikor se je mogel. Nekteri smo se polegli okoli piramide, nekteri pa so stali na okrog. Prostora je še precej na vrhu, posebno na nekoliko nižji severno-zahodni strani, tako da bi 50 —60 mož lahko skupaj stalo. Potem se pokrepčamo s požirkom žganja in se začnemo okoli ozirati. Nebo je bilo jasno, zemlja pa ni bila prav čista. Po Kranjskem je ležala večidel navadna megla. Samo sv. Jošt in Šmarna gora sta molela kot otoka iz meglenega jezera. Najlepše se je videlo Dovje in Mojstrana, Bohinjska dolina okoli Bistrice, Trenta, Soča in Bovška dolina; čez blejski grad prijazno jezero. Proti jugu v daljavi se je kazalo sinje morje, a zavoljo zračnega soparja se ni natanko razločilo, kje se ravno zemlja neha in morje začenja. Najpoglavitnejši vtisek pač stori pogled na gore, kterih ni sošteti in ki se kot tovaršice Triglava bližej in dalej, višej in nižej okoli njega zmiraj v širjih krogih ovijajo, dokler le oko doseže, noter gori do Zvonarja in Ortlove špice, ki se v sneženobelih vrhovih lesketata! Kdor tukaj doli gleda, vidi velik kos sveta ob enem, kakor da bi imel velik zemljevid pred seboj, vidi mogočnost božjo in svojo lastno slabost, in zdaj še le prav spozna, kako velik je Bog in da je res vse modrostno naredili In pri tem pogledu, da bi Bogu časti ne dal! Kaj smo tedaj storili? Skupaj smo stopili duhovni in zapeli smo: “Laudate Dominum de coelis, laudate cum in excelsis!” Da, res in excel-sis; tako in excelsis mu še nismo nikdar hvale peli, kakor tukaj gori, in mislim, da je tudi ne bomo prej, dokler mu še višej gori nad zvezdami večne hvale ne zapojemo! — Ne bom svojih občutljejev dalje popisoval, samo to rečem: Kdor si ošaben, pojdi gori na vrh Triglava, in ponižnosti se boš naučil!
Eno uro smo se mudili na tem najvišjem vrhu dežele kranjske. — Ob 8. uri pa smo se od starčeka Triglava lepo poslovili. Več ali manj nas je pot nazaj skrbela, ker je res še bolj sitna, kakor navzgor. Zase vem, da sem prav prisrčno želel, da bi bil kmalo pri koči in na varnem. — Pa smo se tudi lepo, počasi in previdno nazaj spuščali; oče Šest pred nami, drugi vodnik pa v sredi. Da smo bili bolj pogumni, je veliko pripomoglo Šestovo obnašanje, ki je tako mirno, postavno in gotovo pred nami stopal, kakor da bi bil na veliki cesti. Mi drugi smo za njim stopali ali pa tudi drčali se, kakor smo vedeli in znali. Pri nekterih so res hlače precej trpele na tistem mestu, kjer se tudi po šolah največ trgajo. Na dveh ali treh krajih je prav težavno nazaj, tako da sem tovariše dvakrat vprašal, je li mogoče, da bi bili mi poprej tukaj gori prišli?
Čez dobro uro smo bili srečno zopet pri koči. Prav iz srca sem zdihnil: Hvala Bogu! in z Matevžem sva zmolila eno Ave Maria. Zdaj smo bili brez skrbi; kar je bilo še pijače, smo jo zdaj iztočili in potem smo veselo prepevali, da se je daleč razlegalo po skalnatih bregovih. Na Belem polji so oče Šest med dvema pečema še nekterikrat zajodlali, potem pa smo se ločili in vsak po svoji poti nazaj se vrnili. — Kakor pri ločitvi, naj tudi še zdaj zakličem: Bog živi bohinjske prijatelje! Živili oče Šest! — Bog te obvari, ljubi Janez! in da se zopet vidimo, če tudi ne na Triglavu ali na Belem polji, pa vsaj še kterikrat za mizo v prijazni družbi!
Nazaj grede smo srečali na Zgornji Krmi šest Koroščev, kteri so bili tudi še tisti dan na Triglav namenjeni. Vodil jih je Šmercev France. Ker je ob 10. uri dopoldne še nek kmečki fant iz Mojstrane za Cmirom sam gori prišel, nas je bilo tisti dan 16 oseb zgoraj; toliko gostov na en dan morebiti Triglav še nikdar ni imel, kar stoji!
Ob štirih popoldne smo srečno dospeli v Mojstrano, še ne preveč trudni in zdelani. Ker je bilo vreme celo pot ugodno in se najmanjša nezgoda ni pripetila, se smemo pač srečne imenovati in gotovo nam bode 3. september l. 1874 v vednem spominu ostal!
K sklepu naj še nektera vprašanja rešim. Ali je pot na Triglav res tako težavna in nevarna? — Res, težavna je in tudi nevarna; to mi bo vsakdo pritrdil, ki je že gori bil. Težavna zato, ker je treba iz Spodnje krme 6 ur, iz Bohinjske srednje vasi pa skoraj 7 ur zmiraj na kviško in včasih po prav slabih stezah hoditi. Nevarnost je bila kdaj še veča, pa tudi zdaj ni brez nje. Res, da so na nevarnih krajih stopinje v skalo vsekane, ali pa polena kakor stopnjice vdelane, ali pa železne gumbe vtaknjene, da se vrv skoz nje potegne (za kar gre hvala slavni planinski podružnici v Ljubljani), pa vendar pri vsem tem je še sem ter tje precej nevarno zavoljo strašne visočine in ozkega roba, po kterem je treba stopati ali plezati. Sicer je pa ta nevarnost le bolj subjektivna. Kdor je močan v nogah in trden v glavi, se te poti ne bo kaj vstrašil, posebno ker je na nevarnih krajih že toliko popravljena, da je stopinja gotova; komur pa se rado v glavi vrti, naj nikar ne misli, da bo kdaj sedel na Triglavu.
Človeka res groza obide, ko s te visočine tako globoko doli gleda in nehote se ozira okoli, kam bi se prijel. — Ne pravijo toraj zastonj na nekterih krajih po Gorenjskem temu velikanu “Vrtoglav,” ker se res skoraj vsacemu več ali manj tukaj gori v glavi vrti.
Nevarnost je pa toliko veča takrat, kadar hud veter piše, ali pa, če se celo kak vihar vzdigne. Mraz me je spreletaval, ko sem mislil na tisto strašno noč, ktero je stotnik Bosio 4. julija leta 1822. na Triglavu med neprenehanim bliskanjem, gromenjem in tulenjem preživel. Pa tudi g. Kadilnik in njegovi tovariši, ktere je lansko leto 10. avgusta na malem Triglavu velika nevihta zasačila, bi znali marsikaj povedati, kakšen je Triglav v hudem vremenu. (Glej “Novice” št. 35. in 36. t. l.) Pri vsem tem se pa vendar na Triglavu nobena nesreča ni prepetila (razun takrat, ko je Bosievega spremljevalca tisto noč strela ubila), in vsako leto ima več obiskovalcev. — Večkrat imenovani Jožef Škantar, vulgo Šest, vodi na Triglav že od svojega 25. leta, ker je vsako leto 5 ali 6krat gori in je zdaj že 66 let star, je bil tedaj že blizo 200krat na Triglavu in toraj ni čuda, če sta s Triglavom tako znana!
10. avgusta leta 1870 je bila tudi njegova hči Rozala gori. In zadnjič 8. septembra pa neka ženska iz Gradca, kakor so pravili. — Pod piramido so hranjeni listki in imena obiskovalcev od leta 1859 naprej. Pa gotovo niso vsi; veliko se jih ni zapisalo; nekteri so se pa na skale s črnilom začrtali. — Dobro bi bilo, ko bi v Mojstrani pri Šmercu in v Bohinju pri Šestu bukve bile, da bi se vsak kdor je bil na vrhu, zapisal. — Ni dvoma, da bodo pot še zmiraj bolj popravili, da bo planinska družba še marsikaj storila in da čez nekaj let ne bo nič posebnega priti na vrhunec; zlasti odkar si že ženske kaj tacega upajo.
Kdor veselje in pogum ima, to pot storiti, bo naj bolj prav storil, da prej ta večer pride do koče na konjski planini, da drugi dan najtežji pot nastopi spočit in pokrepčan. Le škoda, da je koča premajhna in da ne da dovolj zavetja v hudem vremenu. — Pač zdaj na konjski planini nekoliko nižej kočo v skalo sekajo kar pa po naših mislih ne bo praktično, ker bo mokrota po razpokah v kočo silila in bo zavoljo treska morebiti še bolj nevarna. Popolnoma nerazumljive je pa to, da je vhod nad strašnim brezdnom. Škoda, da ta skalnata votlina že toliko stane in da morebiti nazadnje še za rabo ne bo. — Planinska družba bi boljši storila, ko bi raje zgornjo že obstoječo kočo bolj razširila, vtrdila in bolje pokrila, kar bi bilo toliko bolj prijetno, ker se od tukaj prav lepo vidi Triglav.
Natančne pojasnila o tej poti vsak lahko dobi v Mojstrani ali pa v Srednji vasi. — Tudi dobrih vodnikov se v obeh krajih ne manjka. Razun imenovanih je posebno tudi priporočevanja vreden Janez Klančnik vulgo Šimenec iz Mojstrane; ki zna tudi bližnjo pa še bolj težavno pot za Cmirom, po kteri je 3. septembra l. 1871 g. Bamberga iz Ljubljane gori pripeljal. — Toraj hribolazci, pogum! Hoja na Triglav je težavna oziroma tudi nevarna; pa nepopisljiv pogled iz njegovega vrha obilno ves trud odvaga, da je le vreme ugodno. — Kmalo bo 100 let, kar je prvikrat človeška noga stopila Triglavu na vrh — slavni Hakvet (Haquet) je bil leta 1778 prvi gori. — Kaj bi bilo, ko bi si planinska družba za stoletnico kaj aranžirala?! — Kdor si na Triglav ne upa, pa bi vendar rad kaj divjega videl, naj pa gre v Vrata; to je na podnožje Triglavu, kjer Bistrica izvira in se Triglav vidi od nog do glave. Pot do tje je prav mična, lahka in prijetna memo Peričnika in med prvimi korenjaki za Triglavom, namreč med Cmirjem in Steinerjem. — Kdor je dober v nogah, mu svetujem tudi pot čez Luknjo v Trento in naprej v Bovce. Ne bo mu žal, če to stori. In če iz Bovca hoče iti čez Predilsko sedlo in memo Predilske terdnjave in Rabeljskega jezera na Trebiž, bo videl v kratkem toliko romantičnega, lepo divjega, kakor se ne najde kmalo kje. Samo vreme mora biti lepo in Bog ga varuj nesreče, kakoršno sem jaz imel 28. julija na tej poti, ko bi mi bil spremljevalec kmalo med potjo iz Soče v Bovec umrl! Kajne gospodarje, ki ste bili takrat priča te moje nezgode, da si kaj tacega več ne želite? Hvala vam za milo sočutje in prijateljsko pomoč! — Spremite bratovsko pozdravljenje vi in bralci moji!
J. A.
