Snežnik, oktober 1996
Pred nekaj leti mi je planinski prijatelj ob srečanju kar na cesti potisnil v roke dvoje orumenelih listov, iztrganih iz kdove katere stare knjige, rekoč: “Na, vzemi! Tule nekaj piše o Snežniku. Gotovo te bo zanimalo, saj vem, da ti je Snežnik pri srcu!” Že od daleč in brez očal sem prebral naslov, opazil nekaj fotografij s Snežnika, morda celo z očmi preletel besedilo, se zahvalil, lista pa doma odložil in… pozabil Pozabil na dogodek, prijatelja in odložena lista.
Pred kratkim pa sta mi lista, še bolj porumenela kot sem ju dobil, znova prišla v roke. Bral sem:
Srečko Baraga: Na Snežnik, na Snežnik! (Potopis.)
“O ti, očak in velikan med notranjskimi pritlikavci! Kako nesrečno si se vsedel v južni kot Ložke doline, da si nam zaprl tople, nežne sapice, ki silijo z jadranskega morja na Kranjsko. Da si ti zamenjal svoje mesto z majhno in zapuščeno Križno goro, žvižgali bi Notranjci na vipavca in terana, saj bi še kipeči, rezki istrijan ne bil kos lahki notranjski kapljici. Tako pa še kislice nimamo. O, pač, iz lesnik stiskamo ocet, ker jabolčnik tudi ni kaj prida. Ali je treba, da moramo kupovati o veliki noči oljkine vejice in lovor, ko bi bila lahko vsa Ložka dolina ozaljšana z oljkami in figovimi drevesi! Pa kaj fige! Fig so Notranjci že siti, saj jim vsi kažejo fige, kadar koga kaj prosijo. In vsega tega si kriv ti, Snežnik, ker si tako skop z gorko-to, a radodaren z mrazom. Koliko strahu vlivaš v srca starotrških faranov! Noben faran ne dene prej na rame ne kose ne motike, preden se vprašujoče ne ozre nate. Kadar se tvoja glava leskeče na sinjem južnem nebu, z veseljem pohiti na polje. Kadar pa se pokriješ s kapo in mrko gledaš na Ložko dolino, tedaj vsak faran ve, da se nam z nebes le slabo obeta. Zato te pa Notranjci tako poredkoma obiskujejo.”
Pa saj to je prekrasen opis obiska Snežnika! Pa fotografije z njegovega vrha, na katerih prepoznavam postave bistriških planincev. Omenjen je čas pred sedemdesetimi, šestdesetimi in petdesetimi leti, ko komaj kaj vemo o planinstvu na Snežniku. Le kje je bilo to objavljeno? Kdo je vendar podpisani Srečko Baraga? Bogastvo besednega zaklada in slikovita pripoved pričata o tem, da gre za mojstra pisane besede. Požiral sem tekst, slikovit, duhovit, da, celo nagajiv, ki je v opisih političnih in vojnih razmer v času obiska Snežnika poln optimizma in domoljubnega zanosa.
Iz zapisa zvem, da se je avtor v družbi prijateljev in sosedov z druge strani Snežnika kar trikrat odpravil na našo skupno goro. Prvič v avgustu leta 1926, ko je vodil s seboj štiri dekleta iz Loške doline. Planinska>.druščina je krenila na pot,izpred gradu Snežnik. Pred Leskovo dolino so morali prekoračiti jugoslovansko-italijansko mejo in to v velikem strahu, saj niso imeli nobenega ‘permeša1. Onkraj Horvatovega hriba, na cesti v Leskovo dolino, so naleteli na jugoslovanskega stražnika. Ni jih ustavljal, verjel jim je na besedo, da ne tihotapijo tobaka. Do italijanske meje so imeli še petnajst minut.
Čitam:
“Cesta se prav lahno spušča proti Leskovi dolini. Vse naokrog sam gozd. Visoke jelke na levi in na desni strani ceste. Prav počasi smo vlekli trudne noge za seboj. Srce nam je lezlo navzdol. Drug drugega smo silili naprej. Vsa teža odgovornosti je padla name. Kar zagledamo pred seboj visoko leseno hišo tam, kjer se cesta odcepi v Leskovo dolino in pelje potem čez Mašun, Knežak in Zagorje v Št. Peter. Na levo pa vodi cesta ob podnožju Snežnika v Klano. Strahoma se približamo španskemu jezdecu. V hipu nas obkoli petnajst financarjev.
‘Punce, pokažite svojo diplomatsko sposobnost! Lica na smeh. Približajte se jim, tem kalinom, sicer bo vse v vodo padlo,’ sem bodril svoje izletnice, ki so molčale kot grob, medtem ko so prej vso pot jezik vrtele. Začel sem jih predstavljati imenoma, pa sem jim vsa imena zmešal. Mici sem predstavil za Anico, Lojzko za Marjeto, Meto za Rezko itd. Strah je naredil svoje. Vendar je bila ta pot rešilna. Vroča južna srca so se razvnela ob plahih pogledih prosečih nedolžnih obrazov. Lepa beseda lepo mesto najde, pravi ljudska modrost. Razvnel se je pravi babilonski razgovor. Drug drugega nismo Razumeli in vendar smo se sporazumeli. Za hišo so dekleta zagledala balinišče in se pohvalila, češ da znajo balinati. To je južnjake še bolj razgrelo. Povabili so dekleta na balinišče. Prav v tem trenutku pa me je vprašal nekakšen višji, kje imamo potna dovoljenja. Očitno je hotel opraviti vse uradne zadeve prej, preden bi se pričela zabava.
“O, tri sto petelinov! Zdaj bo, kar še ni bilo,” sem si mislil. Kar mravljinci so lezli po meni. Ali naj mu povem, da nimamo nobenih legitimacij! To bo zguba. V stiski človek čudeže dela. Hitro potegnem iz žepa listnico in mu pomolim člansko izkaznico športnega kluba ‘Ilirije’. Mož jo nekaj časa obrača – bila je lepo ohranjena – in nazadnje le opazi besedo k I u b. To je bila edina beseda, katero je razumel. Tedaj pride ‘maresciallo’. ‘Ali imajo vse dokumente v redu!” In ko je čul pritrdilen odgovor, nas je lepo povabil v hišo. Hvala Bogu, bitka je bila končana. Tedaj pa so dobile glavno besedo moje izletnice. V dveh urah so znale vse štiri italijansko. Prepustil sem jih lastni diplomatski sposobnosti, sam pa sem šel poiskat vodnika.”
V želji, da drugi dan dosežejo vrh Snežnika še pred sončnim vzhodom, so hiteli do Mezališča in v trdni temi prišli do knežje bajte na Gašperjevem hribu.
“Nismo spali. Ponoči je nastal vihar, da so se bukve lomile. Veter je tulil kakor sirena. Ugibali smo, kaj bi storili. Nazadnje smo se le odločili, da gremo na vrh, pa četudi padajo preklje. Pograbili smo vsak po eno goreče poleno in se zvrstili drug za drugim v strm hrib. Steza je bila že močno porasla, kar je pričalo, da je bil redek gost, ki bi obiskal Snežnik. Drevje postaja vedno redkeje, smreke in jelke se popolnoma izgubljajo, le dolge tanke bukve samevajo tu in tam. Pri treh Kaličih je malinovje že redkeje in kmalu se izgubi. Nato je sama golota.
Medtem se je začelo že svetlikati. Toda vihar je besnel vedno huje. Zdaj pa zdaj nas je zajela gosta megla. Vmes so se pojavljale debele kaplje. Nazadnje smo dospeli pod vrh. Nemo je štrlel v nebo in kljuboval besnečemu viharju. Veličasten je pogled na Snežnik v viharju. Vse naokrog nizek bor. Kamor seže oko, ne vidiš drugega kot bor, ki prihuljeno čepi na zemlji. Zdi se ti, kakor da gledaš nepregledno morje pred seboj.
Ko bi ga mogel preplavati, bi bil tik pod vrhom. Pristavil bi lestev in splezal na vrh. Vodnik pa nas mirno pouči.
‘Še dobro uro in bomo na vrhu. Moramo preiti na južno stran in po robu na vrh. Bor je neprehoden. Pod njim se skrivajo veliki prepadi.’
Kdo ve, če bomo prispeli na vrh. Vetrovi se bijejo med seboj kakor divje pošasti. Nekaj časa zmaguje sever, nato zopet jug. Kateri bo zmagal! Oba prinašata dež.
Na vrhu! Utešeno je naše hrepenenje, niso pa izpolnjeni naši upi: Človeška moč je premagala naravo, toda kruta narava se je neusmiljeno maščevala. Niti enega pogleda na modri Jadran nam ni privoščila. Z bliskovito naglico se je bližal dež. Iz daljave se je čul voz sv. Elije. Strele so švigale z nebes. Nevarnost prihaja.
Ničesar nismo videli. V naglici smo prečitali napis, ki je bil vdelan v zidan, meter visok steber, posvečen nekemu d’Anunnziu. ‘Monte Nevoso – 1796 metrov’, to edino nas je zanimalo, potem pa smo jo ubrali hitro nazaj, vendar je bil dež hitrejši kot mi. Pral nas je, da bi se morali kamnu smiliti. Pa se nismo nikomur, zakaj prej kot v treh urah smo bili že v Leskovi dolini, mokri kot miši, seveda. Pa kaj to! Še vse bi človek prenesel, samo ko ne bi srečaval tistih škodoželjnih pogledov in tista neumna vprašanja.
‘Kje ste bili, ljudje božji, kje!’ se zaleti vsakdo vate.”
Drugič se je avtor odpravil na Snežnik šele čez približno devet let, verjetno leta 1935. Tokrat sta ga spremljala prijatelj Janez in vodnik. Slabo vreme jih je ustavilo že v Leskovi dolini, domov pa so se vrnili razočarani in po bližnjicah, “da so se izognili jezikom”.
Zadnjič se je naš potopisec odpravil na Snežnik sredi avgusta leta 1941, ko se je vojna vihra razplamtela.v vsej svoji silovitosti. Jugoslavije in stare meje ni bilo več. Vse tja onkraj Ljubljane je bila že Italija.
“Pot je bila vsa spremenjena. Cesta razrita, ‘ob sredi žica, španski jezdeci, luknja pri luknji, vse sami sledovi naše aprilske šale. Obodar je vedel za vsako mesto, kjer so stali topovi, naperjeni proti Ložki dolini. Moj Bog, če bi vsi bruhali ogenj in železo na Ložko dolino, bi jo spremenili v enem tednu v prah in pepel. No, čas je to prepustil drugim.
Malo pred kneževo bajto smo našli Kastavce, ki so delali novo cesto pod snežniški vrh. Bila je že noč. Ravno so natepali polento in zelje.’Mi smo se zatekli v bajto, ki je že kazala sledove vojne. Kamor prej ni smela stopiti noga navadnega zemljana, je vdrla roka brezobzirnega vojaka. Vse je bilo na stežaj odprto.
Ob dveh zjutraj smo bili že na nogah. Zopet smo jo mahnili po stari kneževi cesti čez tri Ka-liče. Bila pa je tako porasla, da smo jo komaj sledili. Okrog pete smo bili že na vzhodnem robu Snežnika. Presenetilo pa me je, da ni bilo več ozke steze, ampak široka, od konjskih kopit razrita pot. Ozrem se proti vrhu. Za božjo voljo, kaj vidim! Tik ob vrhu stoji visoka, enonadstropna hiša.
‘Ljudje božji, poglejte, planinski dom! Le katero društvo ga je postavilo! Ilirska Bistrica ali Št. Peter!’
Vstopimo v sobe. Veliko izletnikov bodo sprejele. Veter neusmiljeno vleče skozi nezadelana okna. Poiščimo zavetje! V levem vogalu stoji za silo obita shramba. Tu notri bodo najbrž zidarji. Pokukam skozi prislonjene deske. Na tleh se tišče štirje starejši možje. Tresejo se kakor sestradani psi. Očitno jih zebe. Sunkovit razgovor spremlja južna kletvina. Aha, Italijani so. Že ta nedolžni veter vam je tako zlezel v kosti, kaj bo z vami, kadar pridejo sredozimci sv. Anton, sv. Neža, sv. Pavel. Kaj boste pa takrat rekli!
‘Kdo pa gradi ta planinski dom!’ sem stresal radovednost nad njimi.
‘Kakšen dom! To bo vendar protiletalska opazovalnica. ‘
Po kratkem okrepčilu smo splezali na vrh. Samo še 5 metrov je do vrha. Streha sega prav do vršička.
Ko smo bili že napasli svojojadovednost, je prispela večja družba fantov in deklet. Bili. so iz jel-šan, Ilirske Bistrice in okolice. Ko smo se pobratili, smo se vsedli v borovje in peli slovenske pesmi. Nikdar še ni tako zmagoslavno donela slovenska pesem z vrha Snežnika kakor ta dan. To ni bila pesem obupanca, ampak spev radostnih src.
“Hej, Slovenci, kje je naša kri!”
Kako zvedeti kaj več o avtorju Srečku Baragi, pa o dogodku pred več kot pol stoletja? Spraševal sem pri bistriških planinskih družinah,pri starejših Jelšancih. Nič, čeprav je bilo mogoče s slik prepoznati vsaj nekaj Bistričanov.
Pri odkrivanju avtorja potopisa in knjige, kjer je bil zapis objavljen, sem imel več sreče. Da je bil naš potopisec iz Loške doline ni bilo dvoma. V Ložu in Starem trgu sem v telefonskem imeniku odkril kar štiri naročnike z enakim imenom. S prijaznim pismom sem jih pobaral, če jim je Srečko Baraga poznan in kaj vedo o njem ter zapisu.
Prvi se mi je že čez nekaj dni oglasil avtorjev nečak Bojan Baraga iz Loža – sporočil je, da gre za njegovega strica prof. Srečka Barago, rojenega v bližnji Šmaratni.
Odprla se je nova knjiga z novimi podatki in novo življenjsko zgodbo o Srečku Baragi, bistrem kmečkem fantu, marljivem trgovskem vajencu na Reki, odličnem dijaku na kočevski gimnaziji, študentu filozofske fakultete v Beogradu, diplomiranem profesorju in pedagogu v Varaždinu, Novem mestu, na Ptuju, v Mariboru, na Jesenicah inv Ljubljani. Po doktoratu na ljubljanski univerzi je prevzel učiteljski tečaj v Idriji in osnoval enotni gimnazijski razred. Neposredno po končani vojni se je umaknil na Koroško, bil s slovenskimi begunci v taborišču Monigo pri Trevisu in tam ustanovil slovensko begunsko gimnazijo. V oktobru 1945 ga je zavezniška vojna uprava imenovala za strokovnega svetovalca slovenskih ljudskih in srednjih šol v coni A. Leta 1948 je odpotoval v Argentino, kjer je deloval v mnogih slovenskih društvih vse do smrti leta 1977. Njegov sin Srečko Baraga ml., ki živi v Avstraliji, je spomine na burno življenje svojega očeta zbral v drobni knjižici, ki jo je lani izdala Slovenska prosvetna matica v Trstu. Podatke o prof. Srečku Baragi, njegovem življenju in delu najdemo tudi v prvem snopiču Primorskega slovenskega biografskega leksikona goriške Mohorjeve družbe, izdanega v Gorici leta 1974.
Kmalu pa se mi je oglasila tudi Danica Baraga iz Starega trga pri Ložu in sporočila, da je omenjeni članek prof. Srečka Barage izšel v Slovenčevem koledarju za leto 1945 in da ga hrani tudi sama. Z veselo novico se je oglasil tudi moj prijatelj Vilko Grlj ml. (Cesarjev) iz Trnovega, ki je na sliki v članku prepoznal svojega očeta. Prinesel mi je še fotografijo, posneto isti dan na vrhu Snežnika ob srečanju mladih Bistričanov in Jelšancev z izletniki iz Starega trga, ki jih je vodil prof. Srečko Baraga davnega avgusta leta 1941.
Sledila so leta krvave druge svetovne vojne, ki je močno posegla tudi v veselo planinsko druščino s slike na vrhu Snežnika.
Avtor se zahvaljuje vsem, ki so pomagali pri zbiranju podatkov za pričujoči sestavek, poleg omenjenih tudi Darinki Šajn, Tonetu Knafelcu, Miji Šircelj, Minki Pahor in drugim.
Vojko Čeligoj
