Kres: Glasilo slovenskih fantov, 1934, letnik 5, številka 6
Trije so potrebni za družbo, mi pa smo bili že štirje. Milan, Tonče, Jože in France. Tiste dni pred nabori je namreč Milan predlagal, da prelomimo staro fantovsko navado in namesto v gostilne gremo na planine. Junak je vsekakor naš Milan; prelomiti tradicijo, zlasti na deželi, je nevarna stvar. Predlog je bil sprejet in načrt brez vseh konferenc narejen. Najbliže nam je Velika planina, dva dni pa imamo na razpolago za našo ekspedicijo.
Petelini so nam budnico in odhodno koračnico peli, ko smo vriskaje odhajali skozi vas, z vsem oskrbljeni, najbolj pa z dobro voljo. Jože je zbudil Ančko — kdo bi spal tako krasno jutro — in ji povedal, da gre, pa ne pride več nazaj; nagelj naj drugemu da. Markežev Ivan pa pride še ves zaspan izza hleva: »Kam vas nosi veter tako zgodaj?«
Mi pa: »Oj, zdaj gremo!« Tam daleč za Pohorjem je vstajalo sonce in zlatilo vrhove pred nami, ko smo se peli preko Plešivca. Dan nam je voljo požidal, vedno bolj razgibani smo postajali. Ozirali smo se nazaj v dolino. Iznad streh se je dvigal in vil dim. Zaspanci vstajajo. Vse do opoldne brez daljših odmorov.
Mala planina naša prva postaja, a ne za dolgo. Opoldne smo taborili že na cilju. Velika planina, velik odmor. Jože, ki vse planšarje in planšarice pozna, nas predstavi. Pridno smo zajemali iz polne latvice in pomilovali starega moža, ki so mu smučarji pozimi domala kraljevsko palačo podrli. Grduni, pa taki! Kaj sedaj? Porabili smo šele četrtino določenega časa. Kar naprej! Planin je še dolga sklenjena vrsta. Nov cilj: Korošica. Tone, umetnik na vsa glasbila, pričenši od orehovega lista, je razprostrl karto pred nami. Kje bomo ložirali čez noč? Karla pove: na Rzeniku je bajta.
Še en vzpon in ustavimo se pred nizko, že skoro razpadlo kočo ob skalnati steni. Spoštljivo vstopimo, le France premalo. Visokih vhodov je siromak navajen, pa je dvignil glavo in doživel ob hlodu prvi trdi pozdrav. Slabo znamenje, na njegovem čelu namreč. Noč je rosila in mraz je prihajal. Milan je zakuril na ognjišču. Lesena postelj je komaj za dva. Jože jo je tapeciral s smrečjem, Tone pa, da se bo ležalo še bolj gosposko, z rosnim šavjem. To, da se bo sparilo in da bo zelo toplo, je dejal. Pozno v noč smo sedeli ob ognju, peli, se smejali in zbijali šale. Živina nam je delala družbo, skozi lesene stene se je čulo njeno težko sopenje.
France predlaga počitek. Milan pregleda zapahe in zapre lino v strehi. Trije se stisnejo križema na postelj. France pa, po dolgem na hlod, ki je služil menda za klop. Ogenj je ugašal, dim nam rezal v oči in nas dušil, lino je bilo treba spet odpreti. Kmalu nas je obiskal angel spanja. Tone pa je godec spe in bede. Močni glasovi njegove trobente so nas hitro predramili. Kadar se v Ljubljani kukavica skuja, jo bo tone izvrstno nadomestoval. Prerekanje sem in tja, nato spet spanje naprej.
»Fantje na noge! Dani se!«
»Kaj? Kje gori?« vpraša ves razburjen France, ki se je s hloda prevrnil, da mu je po vsej glavi zvonilo, pa je mislil, da bije plat zvona. Milan se je široko zasmejal za ognjiščem, kjer je pravkar zakuril.
Tone ves v spanju: »Koliko je ura?«
France pogleda: »Ena!«
Milan zastrmi: »Pa sem mislil, da bo židan.«
Začelo nas je zebsti. Še bolj smo se stisnili in kmalu spet spali.
Končno vendar le vstane zaželjeno jutro. France se ves zbit preteguje. Drug za drugim smo zlezli iz taborišča. Krasen sončni vzhod. Vsenaokrog samo čisto zlato, cele gore. Vse je bilo pozabljeno in smo samo še uživali. V hladno jutro smo se namerili preko Konja. Ostra sapa nas je rezala v nos. Po dolini Bistrice so se prihuljeno plazile megle, mi pa v sončni bliščavi visoko nad njimi na Korošico. Trapecasta Ojstrica se nam vedno bližje smeje.
Dom in stan pod Ojstrico. Še je čas, kar na vrh! Hooruk! Ojstrica zavzeta! Štirje ponosni zmagavci prvikrat v planinah.
Opoldne. Logarjeva dolina in Robanov kot in še slap Savinje vabijo, mi pa moramo biti še do večera nazaj. S težkim srcem se ločimo. Še en pogled na božjo lepoto okrog nas. Bolj v tek ko v hod smo se vrnili na Veliko planino. Razkropili smo se, da ponesemo vsak nekaj planik za svoje planinke in encijana za svoje mame, da ne bodo preveč hude. Nato skoro v teku: Mala planina, Rogalce in še navzdol. Lep dan je še bil, ko smo bili spet doma. Drugi dan so bili nabori. Od rož najlepše pa so vendar planike, za Jožeta seveda Ančkini nageljni. Sedaj je Milan v Škofji Loki, Jože v Trebinju radiotelegrafist. Tone muzicira doma. Vidite fantje, tako smo se mi poslovili od doma pred odhodom k vojakom. Še vi poskusite, pa boste sami sebe veseli.
France Zagradišnik
