Janez Pikon: Megleno jutro v Ukancu in Ukanški Suhi, ter ob hudourniku Nad stopmi, kjer se začnemo vzpenjati do lovske koče Na Melju, kamor nas vodi bleda sled že opuščene stezice …
Tiha priča pod poznano Komno, ko čas stoji in le pokrajina govori, kot skrita pošta gora, kjer narava briše čase in sledi, med spominom in visokogorsko travo. Potopis o iskanju, najdbi in vračanju je zgodba Na Melju, sledi državnega lova in poti, ki se redko hodijo in je tiho okno v preteklost s pogledom, ki zdravi. Na Melju so spomini in tihi kraj, kjer se vsak korak dotakne tudi lovske zgodovine.
Zadnja postaja iz preteklosti opuščene vojaške ozkotirne železnice Bohinjska Bistrica – Ukanc, kjer po bližnjici in gozdni vlaki začnemo vzpenjanje vzhodno ob studencu Ukanške Suhe proti Žagarjevemu grabnu in neoznačeni stezici, ki krene zahodno v strmo pobočje Ražnova Suha ob predelu Nad stopmi in ob izviru omenjenega potoka. Sonce topi jutranjo meglo, vedno lepši pogled po bohinjski dolini, ki z višino dobivamo na še lepši preglednosti. Višje mokra trava visi na stezo po strmem pobočju vse do odcepa severno v smeri predela Na Melju in lovske koče, severno ob predelu Ražnova Suha pod Malim vrhom, kjer kasneje dosežemo stezo, ki vodi s Komne v smeri SC Vogel.
Po lepo speljani stezici prisojnega pobočja dosežemo lovsko kočo na razglednem grebenu pod Malim vrhom. Koča je po zunanjem videzu primerno vzdrževana, čeprav verjetno bolj malo obiskana, razen naključnih obiskovalcev, željnih lepih razgledov, ki jih je v izobilju.
Počitek združimo z razgledom po bohinjski dolini, vzhodno pod Malim vrhom (1642 m) in Pleše (1610 m), kjer je možen dostop po stezici do in dlje od razglednega in prepadnega robu pod steno omenjenih vrhov. Po krajšem postanku Na Melju z lovsko kočo, nadaljujemo po obsijani gozdni dolini na vzhodni rob pregledne vrtače V peklu, severno ob Ražnovi Suhi pod Malim vrhom, kjer po neporaščeni grapi razmeroma hitro dosežemo markirano stezo Komna – Vogel in planimo Za Migovcem (1600 m).
Značilna in velika Snežna konta (1546 m) zahodno pripada opuščeni planini Za Migovcem s sledovi hleva ali stanu na robu, ki so še vedno dobro vidni na z rušjem poraščenih blagih visokogorskih pašnikih z vencem gora na južnem grebenu, med vzhodnim Bohinjskim Migovcem (1896 m) in zahodno Podrto goro (2061 m).
Na Melju se vedno znova izkaže, da so najbolj trajne zapuščine tiste, ki jih pusti narava: stara lovska koča, zarezana v greben, počiva med ruševjem in travo, medtem ko dolina pod njo vsako jutro znova odpira svoje meglice. Spust proti Ukancu nosi v sebi tiho zavezo, da se bomo še vračali, ubrali obljubljene stezice in ob vsakem novem pogledu znova začutili lepoto, ki jo skriva ta kraj.
Koča na Melju je spomin na tiste dni, ko so se po grebenu slišali in sledili koraki lovcev, ko je dolina odmevala z zgodbami. Danes njena okna gledajo na iste skale, le da jih vsako jutro pomirja ptičje petje in megleni pramen ob jezeru. Tudi če steza zraste v travo in če se kolena ponekod spomnijo vročih dni, ko smo hiteli proti vrhu je vsako vračanje k tej lovski koči in točki, kot pozdrav stari prijateljici: kratko, toplo in polno spoštovanja do kraja, ki nam vedno znova podari razgled, tišino in spomin.
Lovska koča na Melju je kot eden tistih starih ur, malo obrabljena, malce zmedenega imena in vedno nekoliko zamudna pri namišljenem odklepanju, a ravno to jo dela čarobno, kdo še hoče popolno pohodništvo, če pa lahko najdemo skrito lovsko kočo, namišljeno spijemo čaj in rečemo: »Državna lovska koča?, naj jo kar iščejo, mi bomo naslednjič spet prišli prej!«
Stara lovska koča je skrita pod grebenom in jutranjimi meglicami, ki šepeta zgodbe državnega lova. Vse poti, ki jih zarisuje narava s spomini med skalami opuščenega zavetišča, ki še vedno pozdravlja pohodnike. Meljske sledi in meglice z razgledi so zgodbe, kjer megla objame jezero, ki gleda v dolino in pozablja na čas.
