17. oktobra sem poletela z Brnika, preko Dunaja, v Katmandu in se tam pridružila trinajstim Poljakom (dva sta šla samo na treking), ki so se zbrali pod okriljem Patagonia Mountain Agency. Vodja odprave je bil znani himalajec Ryszard Pawlowski, poleg mene pa so bile v odpravi še tri alpinistke, med njimi edina še živeča himalajka s šestimi osvojenimi osemtisočaki ter vsemi najvišjimi vrhovi celin – Anna Czerwinska.
Za to odpravo sem se odločila pretežno zaradi ugodne cene, ki mi jo je moj prijatelj in “glavni opremljevalec” Marjan Kovač pomagal še znižati, saj osebno pozna oba lastnika agencije. Lansko leto sem sicer že dobila zelo ugodno ponudbo srbskega himalajca Dragana Jačimovića, prav tako za vzpon na Ama Dablam, a se ta po odpovedi in potem “100 %” napovedi spet za letošnjo jesen, ni uresničila. Uresničil pa se je stari rek, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega in s Poljaki je bilo dobrega kar precej!
Glede na številčnost odprave, nepoznavanje jezika ter dejstva, da se prvič odpravljam tako visoko v Himalaji, sem bila prijetno presenečena nad dobrim vzdušjem, ki je trajalo ves čas odprave. Na začetku smo, razen z dvema, ki nista znala angleško, komunicirali v angleščini. Po dveh tednih pa je bilo moje znanje poljščine že tako izboljšano, da sem samo še odgovarjala v angleškem jeziku. In uživala, ko sva z Anno lahko povedali kako krepko na račun samovšečnih Američanov, ki seveda niso razumeli niti besede, a najini duši sta bili olajšani…
Edino, kar me je motilo in na koncu tudi povzročilo mojo totalno izčrpanost, je bila preslaba aklimatizacija. Na začetku je bil sicer predviden vzpon na Chukhung Ri (5550 m), če bi oprema zamujala, a je kmalu postalo jasno, da so jaki tokrat zelo hitri. Tako smo odšli naravnost v Bazo in tja prišli v slabih štirih dneh iz Katmanduja.
Že med potjo sva z Anno ugotovili, da se poleg kar precejšnjega dela opreme iste znamke, ujemava tudi mentalno in sva nekako postali udarna dvojka, ker se je tako ali tako vse odvijalo v glavnem okoli nje.
Vodja je za začetek predvidel “sprehod” do Tabora 1, z nošnjo depozita in vrnitev v bazo. Z Anno sva se strinjali, da nama lahko do aklimatizacije pomaga le spanje v Enki in to sva si tudi izborili. Nekateri do nje niti prišli niso in tako sva nekaj dni kasneje lahko kot prvi od vseh štartali proti vrhu.
Sama sem se v enem od dveh prostih dni, ki sta me ločila do vzpona na vrh, odpravila še na štiriurni vzpon na začetek Zahodnega grebena, da sem poslikala Nuptse iz te perspektive. S tem sem želela počastiti spomin na Johana in pa Marku Prezlju nekako “vrniti” za fotke Ama Dablama, ki jih je spomladi naredil zame od tam.
Pot do Enke se je izkazala za ravno tako slabo, kot je bila opisana v poročilih, ki sem jih lahko prebrala na internetu! Na začetku razvlečen, počasi dvigajoč teren, nato pa spodrsavajoči grušč, ki je prešel v čedalje večje skale ledeniške morene. Po njih se človek hitro polomi, še posebej, če so prekrite z malo snega, ki napade ponoči. Za konec pa pod Enko strmi in gladki del, ki je delal, skupaj z moreno, še večje probleme na spustu, ko sva bili že do konca utrujeni.
Naslednji dan je sledila nošnja depozita do Dvojke in vrnitev ter prenočevanje v Enki. Zvečer sem načela vprašanje najinih spalnih vreč. Vodja naju je prosil, če bi ju lahko pustili v Trojki (bili sva edini od članov odprave, ki sva imeli eno spalko za na goro in drugo za v bazo), da bi ju uporabili še ostali. Strinjala sem se, a pod pogojem, da ju navzgor odnese šerpa, ker sta bila najina nahrbtnika že tako prepolna ostale opreme (oblačila, gorilnik, posoda, hrana, pijača, armič ter seveda vsa plezalna oprema). Naš šerpa pa ni pomislil, da ju bova na Dvojki, jasno, potrebovali in ju je odnesel direktno v Trojko! “Kurdji!” (nekaj podobnega kot pri nas “Sranje!”) je bil Annin komentar ob prihodu v Dvojko in spoznanju, da bova to noč na ~ 6.000 m preživeli na hladen način
Avstralci so nama ponudili svoj prosti šotor, ki je imel že po dva položena armiča za vsako od najinih zadnjic in z veseljem sva ponudbo sprejeli. Anna se je ovila z blagom od enega še sestavljenega šotora, jaz pa v astro folijo, ki sem jo prenašala v nahrbtniku že nekaj let in vedno govorila sama sebi, da enkrat bo pa že prišla prav in zdaj je!
Na poti z Enke na Dvojko sva brez problema preplezali, za večino osvajalcev Ama Dablama, najtežji del Yellow Tower (ocenjen s VI-). Anna je manjše rasti in si je morala pomagati tudi z nožno prižemo, sama pa ga nisem potrebovala in začetno prečnico celo preplezala tudi brez ročne ter “pokasirala” Annin aplavz. Nasploh je imela Anna precej problemov zaradi svoje (ne)višine, saj je na gori vse prirejeno moškim. Očitno kar drži, da se prav veliko žensk ne odpravi tu gor in po dveh “žensko sušnih” letih sva bili prvi ter do sedaj tudi edini dve ženski, ki sta se sami odpravili na vrh.
Pot z Dvojke na Trojko je bila za najine pojme precej težja od prejšnjega dne. Vseskozi strmo navzgor, mestoma po zelo izpostavljenemu grebenu, ki ponuja pogled na 1600m globine na vsaki strani nog. Tudi famozni Grey Tower je samo še slab spomin na zasneženi, skoraj 90° strmi del “droge” (smer po poljsko) in je postal zmes krušljivih skal, tankega ledu in nešteto starih, preperelih vrvi, med katerimi moraš najti tisto pravo.
Že pred Trojko je začelo snežiti in nič ni bilo z gretjem na popoldanskem soncu, ki traja tam gori precej dlje kot v bazi. V šotoru pa ista procedura vsak večer – “kuharica” Anna topi led, ki sem ga pred tem natolkla, kuha Rara juhico z dodatki kraških dobrot in pripoveduje zgodbe o njenih poteh po osemtisočakih. Boljšega si nisem mogla zamisliti!
Proti vrhu sva štartali precej pozno, a sva tako navodilo dobili od vodje. Ryszard je bil na vrhu že tolikokrat, da sva ga brez besed ubogali, a se je popoldne izkazalo, da za naju to ni bila ravno “zmagovalna formula”! Na polovici poti proti Trojki so naju presenetile vrvi, popolnoma zamrznjene v sneg. Ker je bil ta del v senci že par ur in je pihal močan veter, se je vse skupaj spremenilo v ledeno trdnjavo. Spuščanje po vrvi tako ni prišlo več v poštev, za nameček pa vrv, pri kateri sva se zaustavili, ni bila pritrjena spodaj in je po zakonu težnosti ubrala pot direktno navzdol. Pot pa je vodilo levo in šele potem strmo navzdol, da se izogneš začetku velikega seraka, ki daje gori ime. Da bi sledile poti, brez varovanja ni prišlo v poštev, saj bi se v primeru napake znašli nekje blizu Baze. Da pa je bila “zabava” popolna, je nastopila noč, a žal brez lune in z spoznanjem, da je Anna zdaj popolnoma slepa. Nosi namreč posebej prirejene leče, ki pa jih mora za ponoči zamenjati, s seboj pa jih seveda ni nesla! Jaz pa sem tako lepo pričakovala, da me bo v primeru takih in podobnih zapletov brez problema potegnila ven… Anna je počasi začenjala izgubljati voljo, sama pa sem mrzlično iskala boljšo rešitev od bivaka na 6.500 m, ki ga je predlagala. Močan veter in zelooo mrzla noč ter izpostavljenost mesta, na katerem sva obstali, ni obetalo nič človeškega! Ker so bili moji prsti na rokah že čisto zmrznjeni, si nisem upala spustiti z “matičarko”, kar je po radio vezi predlagal Ryszard, tako da sem vzela cepin, se pripela z žimarjem na vrv in počasi začela plezati navzdol ter tako obenem osvobajala vrv, da se je Anna lahko spustila za menoj. Razen tega, da sem se ob padcu v eno od razpok potolkla do krvi in zlomila palec ter (po Anninih besedah) nečloveško zarjula od strahu, ko sem zdrsnila prek previsa in visela z 2.000 m praznine pod seboj, je šlo proti Trojki kar “spodobno” za te razmere… Tam sem iz spanja dvignila Štefana, ki se je popoldne sam prebil do Trojke in ga poslala pomagati Anni, ker se mi je zdelo, da bo težko prečkala še zadnjo razpoko pred našima šotoroma. Imela sem prav in prav kmalu sta se mi pridružila v šotoru. Poklicala sem v Bazo in veselju ob vesti, da sva celi v Trojki ni bilo konca!
Naslednji dan sva se spustili do Dvojke, kjer pa sva lahko spet spali brez spalnih vreč oz. z eno premajhno (bila mi je malo nad pasom), Anna pa je zlezla v Marekov puhasti pajac. Zaman sva po šotoru iskali tudi karkoli podobnega hrani ali nekaj za “izdelavo” pijače z okusom. Američani, ki sem jih prosila za eno samo samcato čajno vrečko, so mi dali le nasvet, naj odideva do Enke, kjer nam naši lahko postrežejo z vsem…!!! Oh, ja, upam da si je takrat Bog zamašil ušesa?!
Ko sva se naslednji dan že skoraj privlekli do Enke, pa naslednje neugodno presenečenje. Zaradi napovedi slabega vremena, so se vsi preostali naši člani zgrnili na Enko, v upanju, da bodo še uspeli priti na vrh pred poslabšanjem. Tako ni bilo mesta za prenočevanje, pa tudi spalnih vreč ne in sva morali oditi naprej do Baze. Na pol poti sta naju pričakala šerpa in pomočnik in skupaj smo odšli proti Bazi. Sledila sta dva dneva delirija, ko je vsaka pijača in hrana odšla po poti po kateri je prišla. Kaj bi dala za eno infuzijo?! Pljuča, ki so začela resno odpovedovati na poti navzdol, sem “nahranila” s Sumamedom in počasi se je stanje izboljševalo. Še vedno pa sem imela velike probleme na poti do Lukle, kadarkoli je bilo treba v najmanjši klanček.
A vrha Ama Dablama mi nihče in nič ni več mogel vzeti, čeprav še nekaj časa nisem mogla verjeti, da je bilo vse to resnično. Sladke skrbi, a ne?
Od 12 članov odprave nas je osem osvojilo vrh, od tega dve ženski – midve z Anno. Prav smešno pa je bilo gledati, kaj so počeli Francozi, ko so se trudili spraviti preko Yellow Towerja svoji dve ženski udeleženki. Da jima je bilo lažje, so jima vzeli nahrbtnika, zgoraj so ju trije dobesedno potegovali in spodaj prav tako dobesedno potiskali navzgor. Tako bi še marsikdo prišel naprej!
Barbara Drnovšek
