Muztagh Ata

Bohinjske novice, september 1999

Alpinistična odprava Mustagh Ata – oče ledenih gora (7546 m)

Na vrh v mrazu in vetru

Lojze Budkovič in Robert Klančar sta se povzela na vrh Mustagh Ate in s tem izboljšala bohinjski višinski rekord.

V začetku julija je odšla na dolgo pot proti Kitajski alpinistično-smučarska odprava AO Radovljica. Sedmim članom odprave smo se priključili še trije pridruženi člani. Cilj odprave je bil vzpon s smučmi na mogočno Mustagh Ato in smučanje z vrha. Bili smo prvi Slovenci, ki smo se želeli povzpeti na goro v obsežni verigi Pamirja.

Z Brnika smo poleteli proti Moskvi in nadaljevali pot z letalom proti Kirgiziji. V narodnem parku Ala archa (dolini brinja) smo se povzpeli na Učitelja (4522 m) in Korono (4860 m). Z vzponi v zanimivih gorah Tien Šana smo se začeli prilagajati razmeram, ki vladajo v večjih višinah. Na Kitajsko smo odpotovali s predelanim vojaškim kamionom Ural po cesti preko prelaza Torugart (3752 m). Svojevrstna doživetja so prečkanja državnih mej. Pri teh opravilih lahko testirate svojo potrpežljivost, strpnost, ponižnost … Nekaj dni smo preživeli v zanimivem okolju mesta Kašgar in se po karakorumski avtocesti odpeljali pod Mustagh Ato.

Kitajcu vrnili srečo

V bazni tabor smo prišli po treh urah hoje. Opremo so nam prinesle kamele. Baza leži na ravnici med ledenikoma Kmatolja in Kartamak na višini 4500 m. Vsak prihod nove odprave vnese panično vzdušje v bazo. Domačini Kirgizi se veselijo novih “žrtev” trgovine s spominki. Ob času našega prihoda so bili v bazi Kitajci, Francozi, Avstrijci, Švicarji, Nemci in Baski. Naslednji dan smo se z otovorjenimi osli in polnimi nahrbtniki odpravili proti taboru 1. Na višini 5400 metrov smo na zadnje terase pod večnim ledom postavili šotore in prespali prvo noč na gori. Nekaterim je višina delala preglavice in so se zvečer ter ponoči umaknili v bazo. Z Mirčem, Mitjem in Robertom pa smo se naslednji dan povzpeli na tabor 2, ki je bil na višini 6200 metrov. Po opravljenem delu smo se spustili na zaslužen počitetek v bazo. Počitek in kuharske umetnine kuharja Jasina so nam povrnile moči in čez dva dni smo začeli z vzponom proti taboru 3 na višini 6800 metov. Višinski šotor je ostal v zavetrni dolini, mi pa smo se po širnih planjavah spustili v dolino po uživaškem pršiču. Življenjsko srečo smo vrnili od višinske bolezni izčrpanemu Kitajcu. Brez naše pomoči ne bi preživel mrzle noči na pobočju med taboroma 2 in 3. Na taboru 2 so ga pričakovali prijatelji, ki mu na gori niso mogli pomagati.

Mraz “grizel” skozi rokavice

V varnem zavetju baze smo začeli kovali načrte za naskok na vrh. Prva sta se odpravila Mitja in Mirč. Na taboru 2 ju je za dan zadržalo slabo vreme. Vzpon proti tabora 3 je naslednji dan nadaljeval samo Mirč, Mitja po se je zaradi slabega počutja vrnil v bazo. 27. julija je Mirč nadaljeval vzpon in kot prvi Slovenec stopil na vrh mogočne gore. Počakal naju je na taboru 3 in razpoložen ter vesel razlagal zgodbo z vrha. Vreme je bilo ugodno, čeprav se je v smeri proti Karakorumu nekaj zbiralo in kuhalo. Namestila sva se v šotor in se predajala prijetni toplini v notranjosti šotora. Oživljala sva bencinski gorilnik in začela s kuharijo. Nebo se je zagrinjalo. Začelo je pihati in rahlo snežiti. Kmalu se je razbesnela nevihta, ki se je umirila šele proti jutru. Še sreča, da je višinski šotor zdržal sunke viharnega vetru. Jutro na taboru 3 je bilo rahlo megleno, vetrovno in za julij hudirjevo mrzlo (-15°C). Ob 6. uri sem začel utirati smučino v 20 centimetrov novega snega. Veter se je nekoliko polegel in nad meglo se je čutilo sonce. Z višino se je vreme izboljševalo. Ponovno pa je zapihal strupen veter, ki je vrtinčil novozapadli sneg. Na pot se je po moji smučini odpravil tudi Robert. Pot proti vrhu je psihično utrujajoča. Za vsako vesino “čutiš” vrh, v resnici pa te pričakuje novo brezmejno pobočje. Obupen mraz je zahteval nenehno kontrolo prstov na rokah in nogah. Pregrizel se je skozi rokavice in dvojne prevleke.

Na vrhu bohinjska zastava

Po petih urah vzpenjanja na smučeh sem stopil na vršni plato. Strmina je vidno popustila. Sunki vetra so bili zaradi odprtega vršnega terena siloviti. Temperatura je bila okoli -20°C, vpliv pa je podvojil viharni veter. Kakšni pa so občutki pod -40°C?! Ekstremne razmere nama niso dopuščale doživljanja doseženega cilja. Zavidala sva Mirču. Dobro uro se je lahko potikal po vršnem platoju in pretaknil širni vrh. Objem, stisk rok, razvitje bohinjske zastave, fotografiranje in priprava na spust so se zvrstili v rekordnem času. Od zastavice do zastavice sva smučala kot stezosledca. V pobočju sem jih v trenutku nepazljivosti izgubil. Rešila naju je Robertova zbranost. Šele kakšnih 200 višinskih metrov nad taborom 3 sva lahko potegnila nekaj “ta pravih” zavojev v sanjskem pršiču. Zaradi napora pa sva po petih zavojih obstala v snegu in hlastala za kisikom, ki pa ga je v teh višinah le za ščepec. Spust v dolino mi je povrnil občutek varnosti. Nad taborom 2 sva se srečala z Gregom, Urošem in Rokom. To bo naša zadnja naveza, ki bo poskusila z vzponom na vrh. Želela sva jim srečno pot. Na taboru 2 sva malo predahnila. Robert si je ogrel premrzle noge. Na srečo ni pomrznil. Prišel je tudi Mitja, ki bo mogoče s Francozi nadaljeval vzpon na vrh. Midva pa sva z obloženima nahrbtnikoma nadaljevala spust proti bazi.
V poznih popoldanskih urah sva se utrujena od celodnevne hoje in smučanja vrnila v bazo. Čestitke so deževale z vseh strani. Za nama je prišlo veselje in občutki zadovoljstva, ki nama ga niso dopuščale peklenske razmere na vrhu. Naslednji dan se je pričel umik z gore. Zadnja naveza se je zaradi Rokovih težav z višinsko boleznijo odpovedala vrhu. Pospravili so tabor 3 in se vrnili v bazo. V naslednjih dneh smo pospravili ostala tabora in pripravili prtljago za transport v dolino. Po velikih težavah zaradi porušenih mostov in odnesenih delov cest smo se z dvodnevno zamudo vrnili v Kašgar. Ker so katastrofalne poplave uničile cesto preko prelata Torugert, smo se po pravi odisejadi v Kirgizijo vrnili z letalom.

Skaljeno veselje

Odprava je dosegla zastavljeni cilj. Kljub starostnemu razponu smo se dobro ujeli. Na gori smo delovali usklajeno. Posebno pohvalo zasluži vodja, ki je reševal na povratku množico nerešljivih problemov. Tudi na gori je opravil veliko garaškega dela. Na žalost smo bili ohromljeni zaradi zdravstvenih težav treh članov. Vesel sem, da sva z Robertom uspela na vrhu v izjemno težavnih razmerah in da te razmere niso zahtevale svojega davka. Z najinim vzponom imamo Bohinjci nov višinski rekord, ki ima svoje korenine v prvem pristopu štirih srčnih mož na vrh Triglava. Veselje nad uspehom pa nama je že v Kirgiziji skalila žalostna novica ob tragični izgubi gorskega reševalca in načelnika Alpinističnega odseka Bohinj Lovra Cvetka. Vsa je tako nepredvidljivo in prepuščeno skritim potem, ki jim na srečo ne vidimo konca.

Lojze Budkovič