Tudi vršno pobočje je plazovito, običajno tudi spihano in pomrznjeno.
PLANINARJENJE
Vladimir Habjan: Mnoge gorske poti lahko opravimo tudi v snegu. Zato bomo naredili mini serijo izbranih zimskih vzponov. To zimo in pomlad bomo predstavili po en sredogorski in en visokogorski cilj. Pot nas bo najprej vodila v “južne” kraje, kjer snega ni vedno ravno v izobilju.
Preden se odpravimo na zimsko turo, si najprej preberimo nekaj napotkov iz strokovne planinske literature. Dvakrat smo o tem na tem mestu že pisali, zato se ne bomo ponavljali. Vsekakor je pozimi potrebna boljša oprema, dobra telesna pripravljenost in večja previdnost. Krn in Mrzli vrh sta primorski gori. Mrzli vrh je Tolminski hišni hrib. Nima posebno velike višine (1359 m), vendar vzpon nanj v snegu ni brez muh, saj je višina izhodišča, to je Zatolmin, vsega 258 m, torej je višinske razlike kar 1100 m! To pa je v snegu kar precej. Vrh je prepreden z ostanki 1. svetovne vojne, kar je značilno tudi za višji Krn, kar je lahko za hojo kar moteče, previdnost pa je potrebna zaradi ostrih pastirskih ograj.
Mrzli vrh je najvišji del gorskega hrbta, ki se začne v Zatolminu in poteka v severozahodni smeri ter se prek Visoč vrha (1482 m) stika s Krnskim pogorjem. Vrh hrbta je široko in dokaj golo sleme, stoji tudi precej na samem ter je ravno zato lepo razgledišče. Vsa pobočja razen jugozahodnih so blaga in večinoma gozdnata, tam vodijo na vrh mnoge poti. Na sam vrh ne vodi nobena markirana pot, je pa zato cela vrsta nemarkiranih. Najbližje markacije pripeljejo na preval severno pod vrhom, kjer stoji planina Pretovč. Do tja vodi iz Zatolmina tako široka pot, da se v kopnem pripeljejo tudi s “terenci”. Poti na vrh vodijo iz vseh smeri razen od jugozahoda, kjer je preveč strmo. V snegu je največkrat shojena pot skozi dolino potoka Sopotnica. pa opišimo to pot!
Začnemo v Zatolminu, kjer parkiramo. Po asfaltni cesti gremo kar skozi vas do konca, tam zavijemo levo mimo vodnjaka do zadnjih hiš, kjer stopimo na kolovoz. Vodi nas prečno v levo do gozda. Počasi se dvigamo, na posekah pa nas razveseljujejo lepi razgledi na pokrajino in Sočo. Pot vseskozi vodi v isti smeri po pobočju imenovanem Podoreh prečno rahlo navzgor mimo več križišč dokler že višje v gozdu ne zavije ostro desno (tabla Sleme). Tu stopimo na ožjo stezico, ki nas povede v ključih čez strmo pobočje nad grapo Sopotnica. Višje jo prečimo (v levo) in nadaljujemo po levi strani grape. Počasi se nam začnejo odpirati pogledi na okolico, ki je bila prej zaradi gozda skrita. V križpotju lahko zavijemo v obe smeri, po levi poti pridemo na grebenček in po njem na vrh, po desni pa pridemo na sedlo – kjer je planina Školj – med Mrzlim vrhom in sosednjim vrhom Grmuč in od tam po vršnih goličavah na vrh. Pot je nezahtevna, vzela pa nam bo 3 ure. Nagrajeni bomo z lepimi razgledi na Krnsko pogorje, pogled pa nam seže tudi do morja. Sestopimo lahko po isti poti, lahko pa prečimo vrh na severno stran do prevala, od tam pa pridemo po valoviti cesti brez posebnih težav do Zatolmina (to je markirana cesta). S te poti bomo imeli vmes lep razgled na Spodnje Bohinjske (pravilneje: Tolminske) gore. Sestop nam bo vzel najmanj dve uri.
Prvaka Krnske skupine niti ni treba posebej opisovati. Krn slovi kot izreden razglednik kar se lahko najbolj izkaže prav pozimi. Običajna pot na vrh poteka pozimi z juga, s planine Kuhinja. Ozka in mestoma strma cesta vodi do tja s kraja Kamno ob Soči ali s Kobarida in poteka mimo vasi Vrsno in Krn. V snegu moramo večinoma voziti z verigami, na voljo imamo nekaj izogibališč. Z izhodišča stoji Krn prav pred nami, tako da si ogledamo smer vzpona. Kočo pod vrhom vidimo pred sabo, vendar je to največja optična prevara v slovenskih gorah, saj bomo do tja hodili vsaj 4 ure! Vzpon lahko začnemo po cesti, hitreje pa je kar med planinami po golih hrbtih (če je gaz, pa se seveda držimo nje!). Brez težav (razen ograj in gaženja) se mimo planine Slapnik vzpnemo do planine Zaslap. Od tam bomo videli na skrajni desni globoko grapo, levo od nje pa hrbet, po katerem bo potekal naš vzpon. Levo vodi čez strmo pobočje prečna pot, ki se ji bomo ognili. Po hrbtu se torej vzpnemo do strmin nad nami, tam pa zavijemo levo in prečimo več plazovitih grap do mesta, kjer se greben (bolje rama) vrha Kožljak priključi masivu Krna. Od tu dalje imamo po prostranem vršnem pobočju še 2 uri vzpona, teren pa je mestoma strm. Lahko se vzpenjamo kar naravnost, v desno, kamor vodi prečna pot, lahko pa tudi levo po grebenu, vendar moramo do tja prečiti nekaj višje zaradi strmih in izpostavljenih pobočij. Tudi vršno pobočje je plazovito, običajno tudi spihano in pomrznjeno. Gomiščkovo zavetišče stoji 60 m pod vrhom (v njem je udoben bivak, ki pa žal nima ležišč in kurjave, ima pa sistem SAPOGO – klic v sili). Naporen vzpon končamo na vrhu, ki je običajno tudi spihan. Sestopimo po isti poti, z razliko, da gre dol mnogo hitreje. V pomoč nam bosta zemljevida Krnsko pogorje in Kobarid (1:25.000) in Julijske Alpe, zahodni del (1:50.000).