Foto: Chen Wudi
Medtem ko v Evropi v gorskem in planinskem svetu trenutno prevladujeta trenda “bivakomanije” in “ekogormanije” (z avtom čim višje, potem pa eno uro sprehoda), pa na Kitajskem ljudje najemajo za denar “prijatelje planince – plezalce”. Bolj ko(t) so privlačni, višja je cena.
Kot so zapisali pri CNN, se je ena od začetnic novega trenda (gibanja), Wendy Chen odločila za izziv in se povzpela na Mount Tai, znano goro na vzhodu Kitajske. Toda pot ni bila prava ovira, ker je Wendy družabno bitje in ni hotela biti sama na peturni pohodu. Namesto da bi se odrekla svojim načrtom, je 25-letnica najela “prijatelja, plezalca” mladeniča z izkušnjami gibanja na prostem, da jo spremlja in podpira do 5000-metrskega vrha. Tako je iz želje in potrebe, zavite v tradicionalno mišljenje, nastal izraz “pei pa” (kar pomeni “spremljati pri plezanju”). To so mladi Kitajci, ki se za določeno ceno pridružijo neznancem na njihovih poteh v priljubljene gore. Trend je letos dobil zagon, saj so hashtagi, povezani s “plezalnim prijateljem,” imeli več kot 100 milijonov ogledov na kitajskih družbenih medijih.
Mladi atletsko grajeni posamezniki, pogosto študentje ali celo vojaški veterani, se oglašujejo na platformah družbenih medijev, kot sta Xiaohongshu in Douyin, s profili, ki prikazujejo njihovo višino, stopnjo telesne pripravljenosti in izkušnje s pohodništvom. Običajno zaračunajo od 200 do 600 juanov (30 do 85 USD) na potovanje. Med vzponom bodo ti »prijatelji« naredili vse, da bi svoje stranke odvrnili od občutka izčrpanosti in jih spodbudili, da nadaljujejo: od petja, pripovedovanja šal, predvajanja glasbe, verbalnega spodbujanja do nošenja njihovih torb, držanja za roke in vleke … Če vas zanima, si boste več že prebrali.
Pulchritudo
Dejstvo je, da je neskončno mnogo stvari, ki povsem presegajo našo zmožnost predstavljanja, in zelo veliko stvari, ki zavoljo nebogljenosti zmedejo. Obstaja razlaga, da zaznavanje gibanja in predmetov, ki ga sprejmejo živci, od stvari, zaznanih z očmi, in pripomorejo k zdravju (dejavnosti planinstvo – alpinizem naj bi pripomogle temu) s takšnim učinkom ustvarijo lepe predmete, tiste, ki povzročajo nasprotne učinke, pa grde. Tudi Bog se naslaja nad harmonijo. Tudi človeška telesa se v marsičem skladajo, vendar se v več ozirih razlikujejo in potem se zdi enemu slabo, kar je drugemu lepo. Ljudje si stvari rajši predstavljamo, kot pa razumsko dojemamo.
Seveda je “novih trendov” razlaga lahko zelo preprosta, saj je splošno znano, da je na Kitajskem zaradi dolgoletne politike “enega otroka” in “moškosti” veliko manj žensk.
Pri nas (pa) do razvoja takšnih spremljevalnih dejavnosti ne more in ne sme priti. Ker imamo s strani izrazito velike manjšine povsem demokratično sprejete zakone, ki urejajo (tudi) področje vodenja po gorah, bi bil vsak poskus zatrt v kali. Dobro delujoča policija in sodstvo bi takoj ukrepala proti tistim, ki pripovedujejo šale in bodrijo med hojo, zamaskirani inšpektorji bi razdelili listke s kaznimi – drugače pa tožba v imenu ljudstva. A ker nas ne zanima denarna plat (zastonj se še zmeraj lahko deluje), smo malo pogledali slike (nič predstavitvenih tekstov) naših planinskih in gorskih vodnikov. Ker sta “branži” povsem ločeni, smo (takoj – morda si pa tudi mi le bolj predstavljamo, kot pa razumsko dojemamo – samokritika je vedno prisotna) zaznali, da se bi v novih trendih precej bolje znašli gorski vodniki, ki se za (predvsem moški) poklic odločajo še v “mladih” letih. Nekaj jih je na slikah res takšnih, ki vztrajajo v nedogled, a seveda si tudi oni z dolgoletnim delom najdejo klientelo … Pri planinskih vodnikih pa nebi mogli najti primerjav, ker je mladinsko vodništvo praktično izumrlo, za “prostovoljno” dejavnost pa se odločajo večinoma tisti, ki so že v tretjem ž. obdobju … Nostalgiki pa le (še enkrat) poglejmo slike Ane Escher, če so bili nje(ni) spremljevalci (že) v trendu …
