JLA 1966, Peronospora in generacija, ki je odprla najtežje probleme v domačih stenah. Prvo smučanje s Triglava 1973.
Zgodovina slovenskega alpinizma – Peter Mikša: V novi epizodi serije Stebri slovenskega alpinizma smo snemali v Ljubljani, kjer smo se pogovarjali z Mitjo Koširjem, Jeseničanom, ki je v alpinizem vstopil zelo mlad in že pri petnajstih letih plezal Čopov steber. V alpinistični šoli na Jesenicah so ga učili Uroš Župančič, Janez Krušic in Ciril Praček, med tistimi, ki so mu odpirali pot v gore, pa je bil tudi Joža Čop.
Njegova pot je od začetka vezana na generacijo, ki je v šestdesetih letih sistematično odpirala težje probleme v domačih stenah. Med njegovimi najbližjimi soplezalci so bili Boro Krivic, Danilo Cedilnik in drugi, s katerimi je delil tako prvenstvene vzpone kot vsakdan plezalskega življenja, vključno z neformalnimi krogi, kot je bila Peronospora.
Posebno mesto ima smer JLA v severni steni Šit v Julijskih Alpah. V šestdesetih letih je veljala za enega večjih problemov v naših stenah, ki se ga ne bo dalo rešiti na hitro. V linijo so vstopala najmočnejša imena tistega časa, med njimi Aleš Kunaver in Ante Mahkota, vendar brez uspeha.
13. septembra 1966 sta Mitja Košir in Boro Krivic smer preplezala v enem dnevu. Ime smeri je kmalu dobilo življenje, ki je preseglo sam vzpon. V času, ko je bila kratica JLA samoumevno razumljena kot Jugoslovanska ljudska armada, se je okoli imena oblikovala zgodba, ki jo je kasneje zapisal Nejc Zaplotnik v knjigi Pot: “Pri vojakih sem bral strašno hvalnico v Naši obrambi, da sta Boro in Mitja pred odhodom v vojsko od silnega navdušenja splezala novo težko smer in ji dala ime JLA. V resnici pa smer nima nobene zveze z uniformo, ampak pomeni čisto vulgarno, na Kranjskem tolikokrat opevano kratico: Jaz ljubim alkohol.”
Ime je nastalo pozneje, v Tamarju, in prav tam se začne tudi zgodba, ki je postala večja od same smeri. Kako je bilo v resnici, pove Mitja Košir sam …
Njegova dejavnost ni bila omejena le na domače stene. Leta 1970 je bil član odprave v afganistanski Hindukuš, pomemben del njegove poti pa sega tudi na področje zgodnjega alpinističnega smučanja.
Leta 1973 je bil skupaj z Janezom Brojanom in Francijem Mrakom med prvimi, ki so smučali z vrha Triglava.
V pogovoru se odpirajo vprašanja začetkov, navez, konkretnih vzponov in okolja, v katerem so nastajale smeri, ki danes sodijo v temeljni del slovenskega alpinizma.
