Slovenski alpinizem 2008
Miha Valič (04.11.1978 – 04.10.2008)
Prvič sva se malo bolje spoznala, ko sva v Trenti uganjala taborniške norčije. Takrat si ravno kolesaril po Sloveniji in na poti obiskoval tabore svojih taborniških kolegov. Za en dan si se ustavil tudi v našem taboru. Na »štangi« si me peljal nekaj kilometrov do sosednjega tabora, kjer sva, seveda, v skladu z nagajivo taborniško tradicijo ukradla zastavo in se nato pogajala za odkupnino. Na poti nazaj si mi pripovedoval, da si se pričel ukvarjati s alpinizmom. Kmalu ti je to postala najpomembnejša dejavnost, a taborništva nisi nikdar opustil, saj si bil še dolga leta zelo aktiven član Rodu Sivega volka.
Ko sem se čez nekaj let pridružil istemu alpinističnemu odseku kot ti, si že presegel meje amaterskega alpinizma. V manj kot dveh letih zelo aktivnega plezanja si opravil vse predpisane pogoje in postal alpinist, takoj po končani gimnaziji in opravljeni maturi pa si se že udeležil prve odprave v Bolivijo. Kasneje so se odprave vrstile vse pogosteje.
V tistem obdobju se nas je na alpinističnem odseku zbralo veliko pripadnikov iste generacije in postajali smo vse bolj povezani. Skupaj smo preživeli veliko plezalnih dni in marsikateri večer smo ob pivu reševali svet in iskali odgovore na aktualna alpinistična vprašanja. Verjetno bodo med nami še dolgo krožile smešne zgodbe in hudomušne izjave, ki so nastale ob našem druženju in mnogih burnih debatah.
Zame si bil velik in najbolj univerzalen alpinist, kar sem jih poznal, izžareval si surovo moč in zanesljivost, ki jo premore redko kdo. Za teboj sem vedno težko izruval klin. Bil si zaupanja vreden soplezalec, ki je deloval kot dobro namazan stroj. Vse si počel z veliko predanostjo in v vsem, česar si se lotil, si bil v ospredju. Hkrati pa si bil zabaven in dobrosrčen prijatelj.
Tvoja psička Uka je bila tvoj zaščitni znak in zvesta spremljevalka v dneh, kadar nisi bil v stenah. Nikoli ne bom pozabil večera, ko si mi demonstriral, kako ti prinese pivo iz hladilnika. Nato pa si, kot da to še ni bil dovolj velik izziv zanjo, zahteval od nje, da ti prinese pivo druge znamke. Tudi to ji je uspelo čez nekaj trenutkov. To je bila le ena od neštetih prigod, s katerimi si prikazoval navdušujočo sposobnost svoje psičke in svoj občutek za vzgojo. Neskončno rad si jo imel, in ona tebe.
Bil si zares velika karizmatična oseba z unikatnim grobim šarmom in občutkom za individualno razumevanje človeka, s katerim si govoril. Imel si trdna in strastna stališča, ki pa jih nikoli nisi preveč vsiljeval drugim. Bil si zanesljiv in povsem dostopen človek, ki se ni bal priznati svojih šibkejših plati in napak.
Ko sva stopila na Les Droites, zadnji štriritisočak tvojega projekta, si z rahlo tresočim glasom rekel: “Veš, stari, zdejle mi gre pa kr mal’ na jok”. Na vrhu sem te gledal, bil si povsem miren in še nekaj časa si zamišljeno tiho opazoval razgled okoli sebe. Po več kot treh mesecih velikih naporov si z veliko vztrajnosti končal zastavljeni projekt osvajanja vseh evropskih štiritisočakov v eni zimi, ki na podoben način verjetno še dolgo ne bo ponovljen. Začuden sem te čez nekaj časa vprašal, če se ne boš nič huronsko zadrl, kot si se ponavadi, kadar si kaj težkega preplezal. Še nekaj minut si bil tiho, nato pa se je tvoj močni glas razlegel po vrhovih okoli Chamonixa.
Če je tvoje življenje že moralo biti tako kratko, Miha, me tolaži, da si ga živel zares polno, in to v slogu, kot da je to povsem običajno. Za seboj si pustil velik pečat in ogromno praznino, bil si del nas, ki ga nikoli več ne bo. Tebi enakega ni in ga nikoli ne bo. Hvala, ker si bil del naše mladosti. Vsak dan, v vsaki smeri ter na vsakem vrhu si in vedno boš z menoj.
Blaž Grapar, Alpinistični odsek Rašica
