Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 7. julij 1989
Strahovi, ki so jih podnevi premagali zaradi stalne misli na izboljšanje ekonomskega statusa, so se ponoči vračali s postoterjeno močjo. Tako so gorjani in meščani, ali bolje gorski vodniki in njihovi klienti, dolga leta skušali naskakovati vrh, delali načrte, iskali najprimernejšo smer. Leta 1786 pa se je pripetil čudež.
Domačin, gorski vodnik Jacques Balmat, se je nekega dne, ko je z drugimi vodniki iskal prehodno mesto proti vrhu, precej zakasnil. Znašel se je sam. Med sestopom ga je povrhu še presenetila nevihta, zaradi katere je izgubil pravo smer. Nastajajoči mrak in divjanje nevihte sta ga prisilila, da se je zatekel pod previsno steno, se zavil v svoja skromna oblačila in tam prestal noč. Neprestano si je tolkel s palico otrple noge in si drgnil roke, da bi se obvaroval pred zmrzlinami, naslednje jutro pa se je živ in zdrav vrnil v dolino. Novica o Balmatovem podvigu se je razširila kot blisk, dokazal je, da človek lahko preživi noč na ledeniku. Vrh Mont Blanca se je zdel dosegljivejši. Balmat sam se je še najbolj navdušil nad svojim podvigom. Prepričan je bil, da bo prav on tisti človek, ki bo dosegel cilj in Saussurovo nagrado. Slednja ga je strašno mikala. Skromno življenje, ki ga je delil s svojo ženo, in krhko zdravje nekaj mesecev stare hčerke sta ga močno spodbujali. Čakal je na izboljšanje vremena in skrival svoj načrt drugim, ker pač ni hotel deliti nagrade z nikomer. Na drugi strani pa ga je moril strah pred solo vzponom. Rešitev se mu je predstavila pod podobo mladega, ambicioznega zdravnika po imenu Michel Gabriel Paccard. Ta se je že dolgo zanimal za Mont Blanc, ni pa bil v taki ekonomski stiski, da bi se zmenil za nagrado, zato je Balmatu predlagal, da bi skupaj naskočila vrh, celotni izkupiček pa naj bi ostal gorjanu. Balmat je ponudbo sprejel.
7. avgusta leta 1786 sta se Balmat in Paccard odpravila iz Chamonixa proti vrhu Mont Blanca. Paccard, ki je, kot smo že poudarili, dolgo načrtoval vzpon, si je zamislil novo, do takrat še nepreizkušeno smer, in je bil zato pravi vodja odprave. Predhodnika vseh kasnejših alpinistov sta prespala noč na ledeniku približno na istem mestu kot Balmat. Naslednjega dne sta ob 18.23 zdravnik Michel Gabriel Piccard in gorski vodnik Jacgues Balmat stala na najvišji točki alpske verige, na vrhu 4810 metrov visokega Mont Blanca. Tistega dne, 8. avgusta 1786, se je alpinizem uradno predstavil. Takoj se je začel tudi razvijati, napredovati, iskati nove, težje vrhove, stene in raze. Od tistega dne do dne, ko je Reinhold Messner stopil ‘na svoj štirinajsti osemtisočak, je minilo točno dvesto let, v času katerih so se ljudje stalno preizkušali v gorah in jim posvetili svoje življenje.
Kaj pa Triglav?
Osvojitev Mont Blanca nas v marsičem spominja na prvi pristop na najvišji vrh Julijskih Alp, na slovenski simbol – Triglav. Ista doba in podobno sodelovanje med meščanskimi znanstveniki in domačini-gorjani nam narekujeta, da se kar takoj zaustavimo pri začetku slovenskega gorništva, pa čeprav ti domači vzponi še zdaleč niso odjeknili v svetu kot osvojitev Mont Blanca in drugih znamenitih alpskih vrhov. Leta 1701 je na zemljevidu blejskega ozemlja označena gora z imenom Veliki Terglau. To je sploh prvič, da se pojavi to ime. Na vseh prejšnjih kartah so isto goro imenovali Krma, tako jo imenuje tudi Janez Vajkard Valvazor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske. Veliki Terglau je bilo torej ime za Triglav, ko se je francoski zdravnik Baltazar Hacguet, znan tudi kot Saussure Vzhodnih Alp, začel zanimati za veličastni vrh. Približno takrat, ko je Balmat odkrival Mont Blanc, se je Hacguet povzpel iz Srednje vasi v Bohinju prek planine Konjščice in Velega polja na Mali Triglav. Precejšnje težave vršnjega dela triglavske piramide so ga tu zaustavile in moral se je odreči zaželenemu vrhu. Leto kasneje, torej leta 1778, so se zdravnik v Stari Fužini Lovrenc Willomitzer, lovec Štefan Rožič, Matija Kos z Jereke in Luka Korošec iz Gorjuš povzpeli na 2863 metrov visoki glavni vrh Triglava. Za vzpon so izkoristili smer, ki jo je bil odkril Hacguet, ta pa je že naslednje leto dosegel isti vrh.
