Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 28. julij 1989
»Le led je, ki drži iz večnega, grozljivo strmega snežišča, v žlebovih, pečeh in zajedah. Gor, dol, levo, desno, v vse smeri, v vsaki strmini. Vsak plezalec, ki hoče čez Eigerjevo steno, mora čezenj. Ne morete se mu ogniti. Pa tudi najboljši, najbolj izurjeni in hitri plezalci morajo tam prestati najtršo preskušnjo. Nekdo je primerjal Eigerjevo steno velikanski pajčevinasti mreži, ki lovi žrtve za pajka. Ta primerjava ne drži, pretirana je in povzroča ceneno srhljivost. Tega divja stena in lepa gora ne zaslužita. Tudi gorniki ne, saj niso muhe ali hrošči, ki slepo tavajo v pogubo, temveč možje z jasnovidnim pogumom.«
Prva, ki sta se poskušala v Eigerjevi severni steni, sta bila Sedlmayer in Mehringer, izkušena in previdna nemška plezalca. Dolgo sta opazovala in študirala steno, preden sta odšla v noči med 20. in 21. avgustom leta 1935 veliki pustolovščini naproti. Prvi dan sta preplezala kar 800 višinskih metrov in tudi dvomljivci so se prepričali, da bo stena le popustila. Naslednjega dne sta se povzpela do prvega velikega snežišča in tam bivakirala. Tretji dan, bilo je na petek, so turisti opazovali Seldmayerja in Mehringerja, kako sta se počasi vzpenjala preko drugega snežišča. Toda tistega dne je bila predstava na Eigerju zelo kratkotrajna, kajti meglena zavesa je kmalu ločila goro od ostalega sveta.
Ponoči se je vreme poslabšalo in neurje je trajalo celo soboto. V nedeljo zjutraj, ko so se megle razgrnile, nihče ni upal, da sta nemška plezalca še živa. Vznemirjeno so silili radovedneži z daljnogledom v steno in končno le zagledali dve piki, ki sta se še vedno pomikali navzgor. Živa sta. Toda zakaj se ne vračata? Kljub preslanim naporom plezalca še vedno silita proti vrhu. To bi bilo v vsaki steni nekaj nesmiselnega. V vsaki steni morda, toda ne v Eigerjevi. Izkušena Nemca sta se dobra zavedala, da bi jima bilo v primeru spusta težko izogniti se padajočemu kamenju, zavedala sta se, da je bila njuna edina rešitev nadaljevati vzpon do vrha. Vreme pa se je spet poslabšalo in dokončno zdelalo izmučena plezalca. Zadnjega bivaka, nekje med tretjim snežiščem, nista nikoli več zapustila.
Naslednje leto se je v Eigerjevi steni spet odigrala žaloigra. Štirje mladi plezalci so se poskušali vzpeti preko orjaške pregrade: Avstrijca Rainer in Angerer ter Bavarca Anderl Hinterstoisser in Toni Kurz. Med vzponom je enega izmed njih zadel kamen, zato so se vsi štirje odločili, da se spet spustijo v dolino. Kljub slabemu vremenu je že kazalo, da se bo tokrat vse srečno izteklo. Oskrbniki železnice, ki se vije skozi Eiger, so že pričakovali mlade fante in jim kuhali čaja. Toda štirje plezalci niso nikoli prišli v dolino. Hinterstoisser je padel, Rainer in Angerer sta zmrznila, samo Toni Kurz je še ostal živ in klical na pomoč. Neugodne vremenske razmere niso dopuščale reševalcem, da bi splezali do njega, zato je moral nesrečni plezalec preživeti še eno noč v steni. Ko se je naslednjega dne spuščal po vrvi, da bi dosegel reševalce, se je vponka zataknila v vozel. Izčrpani Toni ni imel moči, da bi jo odprl, in je umrl samo deset metrov oddaljen od nemočnih reševalcev.
Leta 1937 je prišlo do ponovnega poskusa in ponovne tragedije, takrat sta izgubila življenje dva plezalca. Istega leta sta se Rebitsch in Vorg srečno rešila iz stene, potem ko ju je že precej visoko presenetila nevihta.
Leta 1938 je končno uspel veliki podvig. Andreas Heckmair, Ludwig Vorg, Fritz Kasparek in Heinrich Harrer so v štirih dneh premagali steno in dosegli vrh Eigerja.
Ob tem je zanimivo povedati, da je v naših časih, ko je napredek v alpinizmu dosegel izjemno raven, neki plezalec preplezal severno steno Eigerja po isti smeri, sam, v rekordnem času štirih ur.
