Janez Pikon: Izpostavljen severni greben Meje s strmim plezalnim vzponom po koritu, razgledi na Spodnje Bohinjske gore, veter in sledi visokogorskega pašništva ter bronaste dediščine …
Severni greben Meje nad Konjskim sedlom, približno na polovici poti med Voglom in Komno, tja se povzpnem po izpostavljenem grebenu. Bohinjsko jezero je še zavito v meglo, višje pa sonce že prijetno greje. Proti planini Zadnji Vogel (1413 m) prispem, ta je že obsijana, čeprav ji Voglov Skakavc (1665 m) z rušjem še vedno meče senco na Poljanco (1406 m), južno nad planino. Na planini in v obnovljeni sirarni je to poletje živahno, po dolgih letih so zopet prignali živino in zaživela je visokogorska paša.
Zahodno proti Konjskemu sedlu (1782 m) se vije dobro označena pot, ki se včasih strmo dvigne nad rušjem poraščena pobočja. Ko dosežem rob planine Kal (1565 m), se rušje redči. Pašnik s mlako in zaplato snega na planini Kal nudita živini primerne pogoje, da obdržijo živino pod Konjskim sedlom dlje časa.
Dvignem se nad planino in dosežem Konjsko sedlo, mejnik dveh večjih predelov med Voglom in Komno. Severno se tu dviga Bohinjski Migovec (1896 m). V južni greben sedla se nato vzpenja skoraj dva tisoč metrov visoka gora Meja (1996 m). Po njenem severnem prepadnem grebenu se povzpnem na vrh po izpostavljeni steni, to je na vzhodu zadnja gora v verigi Spodnjih Bohinjskih gora, nekoliko nižja od dveh tisoč metrov, celotni venec Spodnjih Bohinjskih gora pa šteje sedem dvatisočakov.
Druga tretjina severne stene je precej zahtevna, prehod po strmem koritu, kamor se vzpnem, zahteva spretnost in prilagajanje terenu. Kljub razčlenjenosti stene je treba skrbno poiskati najlažjo in najbolj zanesljivo linijo vzpona. Razgledna Meja (imenovana tudi Vrh Rup, 1996 m) nudi lepe poglede po Gorenjski in Primorski ter na Spodnje Bohinjske gore na vzhodu in zahodu. Rahel južni vetrič me spremlja vso pot proti vzhodu, kamor nadaljujem.
Sledijo Kozji Hrbet oziroma Vrh Hribcev (1923 m), Rušnati Vrh (1915 m), Vrh Planje (1863 m) ter Velika in Mala Planja. Pod Planjo je planina Razor (1286 m) in prelaz Globoko (1828 m). Steza me vodi mimo ruševin karavle, naprej na območje Pri Skledi in nižje zahodno pod Voglovim Skakavcem do planine Zadnji Vogel. Od tod se spustim po Žagarjevem grabnu do parkirišča pod žičnico Vogel.
Območje med Konjskim sedlom in prelazom Globoko ter pod številnimi vrhovi je znano tudi po tem, da je tu nekoč tekla železna pot. Dolga leta je veljalo prepričanje, da so Vzhodne Julijske Alpe v srednjem veku redko obiskovali. Najnovejše arheološke raziskave pa kažejo, da je človek zahajal v visokogorje že zelo zgodaj. Najstarejši ostanki so stari približno 3600 let iz bronaste dobe in so bili odkrite na platoju nad planino Kal, Lepe Komne in Vogla.
Iz starejše železne dobe ni znanih nahajališč, domnevno zaradi klimatskih sprememb. Razmah v rimski dobi se odraža tudi v gospodarskem izkoriščanju visokogorja: rudarjenje in pašništvo sta bila prisotna. Dokaz o pašništvu iz tega časa je bronasti zvonček z Vodenih Rup. Odkritih je bilo veliko poselitvenih točk v Spodnjih Bohinjskih gorah, planine so bile in ostale pomembne točke naselitve ter še danes ohranjajo svojo vlogo. Vidne so tudi sledi izkopavanj južno od planine Kal, na meliščih Rušnatega vrha.
Človek je v visokogorje Julijskih Alp zahajal od nekdaj, sprva predvsem zaradi gospodarskih razlogov, danes pa prevladujejo pašništvo, pohodništvo, nabiralništvo in lov. V zavetju gora iščemo duhovne vrednote in ohranjamo bogato kulturno dediščino.
Meja je bila zame preizkušnja in ne le meja nadmorske višine, temveč tudi moja meja sposobnosti in potrpežljivosti v steni. Na vrhu sem ugotovil dve stvari, gora ne mara odlašanja, tam na gori si mejo postaviš sam, potem si na vrhu prijazno presežeš, tudi z razgledom, ki odtehta vse strme stene in previsne smeri.
