Resnica o njihovem življenju in »škodljivosti«
Jutro, 17. januar 1939 – dLib.si
Marsikdo se bo čudil, zakaj se pri nas toliko piše o medvedu in zakaj se v dnevnikih sploh o tem razpravlja. Kdor pa čita dnevnike iz drugih držav, bo menil drugače. Po vsem civiliziranem svetu se ljudje vedno bolj zavedajo, kako važno duševno razvedrilo so prirodne lepote in kakšno uteho najde človek v večno lepi, božji prirodi, posebno pri proučevanju in opazovanju njenih skrivnosti.
Na čelu držav, ki se zavzemajo za prirodne lepote, h katerim spada v prvi vrsti ohranitev redkih rastlin in živali, je gospodarsko visoko stoječa Amerika. Ona ustanavlja obsežne prirodne parke, kjer ima mati Priroda priliko gospodariti po svoji mili volji. Ker ve, koliko koristi nudi s takim delom svojim državljanom, žrtvuje Amerika za zaščito prirodnih lepot in redkosti vsako leto ogromne vsote. Kako pa pri nas, kjer imamo poleg omenjenih dobrin tudi še velike gospodarske ugodnosti prav od naših, žal, tako zanemarjenih prirodnih lepot? Saj obeta in v mnogih primerih tudi že donaša turizem, ki temelji na prirodnih lepotah, našim krajem največje dohodke.
Kaj je z našim prirodnim parkom v Triglavskem pogorju? Odkar je zatisnil oči veliki prijatelj prirode prof. Jesenko, je vse utihnilo. Iz spanja, ki že nekaj let obdaja zaščito naših prirodnih lepot, nas je lansko leto zbudil krik iz sosednje države, krik čez Karavanke zaradi medveda, ki je bil ustreljen lansko leto v Kamniških planinah. Nemška država zelo skrbi za zaščito prirode. Zato, so nas od tam opozorili na zaščito medveda, ki postaja vedno redkejši v Srednji Evropi. Le malo je še držav, ki se morejo pohvaliti, da hranijo to redko žival. Prav zaradi tega je potrebno, da se s stališča prirodnih redkosti nekoliko točneje seznanimo z žitjem in bitjem rjavega kosmatinca v naši ožji domovini. Da je bilo neko pri nas mnogo medvedov, dokazujejo že razna krajevna imena, kakor: Med ji dol, Medved jek, Medvedov log, Medvedji hrib in še razni drugi kraji. V mnogih naših lepih starih pravljicah poznamo medveda po večini označenega kot dobrohotno, navadno celo nerodno ali smešno žival. O medvedjih grozodejstvih se pripoveduje kaj malo. Kvečjemu, če je mamica svarila neubogljenca: »Kar na sneg te bom postavila, da te bo medved našel v brlog!« Slednja pri nas zelo razširjena beseda, ki je v zvezi z bivališči medveda, je nemška popačenka Bärenloch.
Prava medvedova domovina v Sloveniji je zdaj le še Dolenjsko, posebno Kočevje in Ribnica, in pa del Notranjskega. Medvedje so navadno med letom tako porazdeljeni, da prebiva »medvedka skupaj z enim ali dvema mladičema in tu pa tam z medvedkom ali medvedko prejšnjega legla, nazvano pestunja, ki ji pomaga pri vodenju mladih. Stari medved, kakor pri večini drugih divjih živali, ni pri družini, je pa večkrat v bližini. Take družine so v goteniškem Snežniku, v Ravnah, v Borovcu, več družin je v občini Kočevski Reki in med švajnsbergom in Kočevsko Reko. Medvedje se stalno nahajajo tudi na Rogu. Graščak Marko Rudež iz Ribnice na skrbno čuva medvede, ki prebivajo na Veliki gori pri Ribnici. V teh gozdovih prezimuje vsako zimo kakih 10 do 12 medvedov. Stalen gost je medved tudi v Travni gori. Manj stalni so medvedje v notranjskih gozdovih, v Snežniku in tam okrog. Tu pa tam pridejo na Slivnico nad Cerknico in od tod v velike gozdove Ravnika. Večkrat se naselijo posamezni medvedje v gozdovih Rakitne in od tod posegajo Krim. V pravo medvedjo domovino lahko prištejemo tudi Malo goro pri Ribnici, ki je redko brez medveda. Vseh skupaj je v omenjenih krajih 40 do 50 medvedov.
Nekateri so mnenja, da prebiva pri nas več vrst medvedov. To je napačno. Pri nas živi le ena sama medvedja vrsta: rjavi medved (Ursus formicarus). Ker so v barvi naši medvedje zelo različni, mnogi menijo, da so temnejši črni medvedje, svetlejši pa rjavi. Glede barve imajo prav, toda vrsta so pa vsi le ena. Nadalje hočejo nekateri razlikovati medveda mravljinčarja od pravega rjavega medveda Mravljinčarji so po njihovem mnenju manjši in se hranijo le z mravljami. Nekateri smatrajo za mravljinčarje mlajše in manj razvite medvede, dočim so po njihovem mnenju stari, veliki medvedje že druga vrsta. To trditev vzdržujejo kljub temu, da pripoznajo, da se vse od njih iznajdene medvedje vrste: črni, rjavi in mravljinčarji medsebojno parijo in križajo.
Pač pa, kakor bomo videli kasneje, na medveda zelo vplivajo razmere pokrajine v kateri živi. Medvedje se sorazmerno z drugo divjadjo razmnožujejo precej počasi. Ni še točno ugotovljeno, v katerem letu ima medvedka prvi mladiče. Pred petim letom bržčas ne. Mlada medvedka ima navadno le enega mladiča, v zrelejši dobi po dva, prav redko več. Kakor piše Brehm, ima največ pet mladih naenkrat, a taki primeri pri nas niso znani. Ko se medvedka postara, ima spet le po enega mladiča in sicer do starosti 15 let. Mlade skoti vsako tretje ali celo četrto leto. V naših gozdovih, kjer v največ primerih medvedke skote po enega ali dva mladiča, lahko postavimo približno tale prirastek: v petem letu enega, v osmem dva, v enajstem letu dva, v 14. letu pa spet le enega mladiča. Ker pa večino medvedk doseže že prej kakšna nezgoda, lahko povprečno računamo le s tremi ali štirimi doraslimi nasledniki. Mladiče skoti medvedka sredi zime, v januarju, ko gospod soprog: in medvedke, ki nimajo mladičev, sladko spe. Kakor se vidi, nima mati medvedka nič dobrega v času kotenja.
Kakor že omenjeno, se medvedje izredno prilagodijo krajevnim razmeram, precej važno je za nje primerno skrivališče. Pomladi, poleti in jeseni si žele mirnih, obsežnih gošč, kjer lahko nemoteno životarijo v puščavniškem življenju. Za zimo pa morajo imeti primerna skrivališča bodisi velike votle štore ali pa skalnate votline. Ker pri današnjem gozdnem gospodarstvu nimamo več romantičnih pragozdov z razpadlimi gozdnimi orjaki, kjer bi si kosmatinec lahko postlal in prespal hudo zimo, se pa mora zateči v razdrapane pečine v podzemeljske votline. In prav to je že druga dobrina, ki jo najde medved v dolenjskih in notranjskih gozdovih. Kras je poln votlin, primernih za medvedje prezimovanje. Dočim imajo medvedje povsod, kjer prebivajo, enake stanovanjske zahtevke, se glede hrane prilagodijo krajevnim razmeram.
Oglejmo si nekoliko lovsko literaturo, ki posveča mnogo strani rjavemu medvedu. Skoraj povsod čitamo o grozodejstvih, ki jih uganja medved s tem, da kolje in pobija govedo in trga ovce. Da bi napadal mirne ljudi, ni čitati, pa pa postane zelo nevaren, če je ranjen. Zelo nevarno je jemati medvedki mladiče, ki jih v največ primerih brani, dokler jih ne reši ali pa podleže sama. Posebno značilno je opisal medvedje življenje v naših krajih gozdar kneza Auersperga Viljem Tomašek, eden izmed najboljših poznavalcev kočevskega medveda, v »Gottscheer Kalender 1925«.
Tomašek pravi: »Po načinu življenja in po značaju je kočevski medved vse kaj drugega kakor njegovi skoraj v prvotni divjosti živeči bratje iz Bosne, Transsilvanskih Alp ali pa iz slovitih prostranih volinijskih medvedjih pokrajin. Pri nas medved ni tak, kakor ga slikata zgodovina in povest. Ni zvit in predrzen ropar. Njegovo življenje je kolikor mogoče skrito samotarjenje v noči in v temnem gozdu, kajti postane zelo plašljiv in neverjetno previden ter se v splošnem ogne človeku s pota.«
O takih srečanjih je vedel prav zanimive dogodbice največji lovec iz ribniške doline, pred kratkim umrli Ivan Rus z Žage.
V Uralu smatrajo medveda za izredno nevarnega govedom in konjem, celo vpreženim na cestah. Pri nas pa je v kolikor se ljudje spominjajo in kakor vemo iz pripovedovanja, znanih le nekaj primerov, da je medved napadel govedo. Napad na konje ni znan prav nobeden. Na Dolenjskem in Notranjskem medved tudi nima posebne prilike, da bi se navadil napadov na četveronožce, ker v omenjenih krajih ni planin, kjer bi se paslo govedo in ovce. Divjad pa mu uide kljub temu, da je medved zelo uren. Tako je torej medved na Dolenjskem in Notranjskem vegetarijanec. Hrani se s sadjem, jagodami, gobami, lešniki, želodom, žirom in raznimi žuželkami. Najljubše so mu seveda mravlje in čebele. Občutno škodo naredi v čebelnjakih, kjer se posebno rad posladka z medom. Dobrodošle so mu tudi kače, polži, kuščarji, žabe in slična golazen. Rad privzdiguje klade in staje, iz katerih pobira drobne gliste. Največjo škodo povzroča pri nas, če zaide na polje, kjer med uživanjem ovsa, koruze in ajde, več pomendra kakor poje. Kaj dobrodošla je medvedu tudi mrhovina, posebno jeseni, preden gre h počitku, ali pa pozimi, ko je posebno huda odjuga in ne more spati. V mnogih krajih na Dolenjskem, kjer gojijo medvede, pokladajo za take primere prebujenja v za to prirejena mrhovišča stare ustreljene ali pobite konje. Čeprav so naši medvedje v glavnem vegetarijanci, vendar dosežejo težo do 250 kg.
Takšno je torej medvedovo življenje v njegovi pravi domovini na Dolenjskem in Notranjskem. Vse drugačen pa postane kosmatinec, če pride iz svojih domačih krajev. Važen prehod za medvedje begunce je Ljubljansko barje, kamor jo radi primahajo iz Rakitne ali izpod Krima, čudno je, da jo odtod medved nikdar ne mahne v Polhograjske Dolomite, marveč jih le na skrajnem jugovzhodnem podaljšku, segajočem proti Medvodam, prekorači, nato blizu Mednega preplava Savo, od tod pa jo mahne proti Smledniškim gozdovom in nadaljuje pot v Kamniške planine. Take begunce usledé ali celo vidijo skoraj vsako leto v okolici Šmarne gore. Kakor hitro pa kosmatinec (po večini so to stari samci) pride iz svoje domovine, je že ropar. Vsaj proglasijo ga za takega. Delni povod temu je gotovo pomanjkanje hrane in pa, ker se posebno hitro ne znajde v novih razmerah. Bržčas mu manjka na Gorenjskem mravljiš in mogoče tudi korenin, s kakršnimi si teši glad v svoji pravi domovini. To pogreša posebno pomladi, ko je gorenjska priroda več ali manj zaostala za dolenjsko in notranjsko. Nadalje najde na Gorenjskem ovce, ki jih ni poznal v svoji pravi domovini. Te se mu kar ponujajo, da jih pograbi. Ovca je namreč znana, da je glede roparic najbolj neumna žival. Moral bi imeti oče kosmatinec železne živce, da bi sestradan, kakor je pomladi, ne pograbil, ponujajoče se mu pečenke. Izkazalo pa se je že v več primerih, da je bilo mnogo ovčjih tatvin izvršenih po dvonožnih tatovih in zapisanih na medvedov račun. Tako je en sam ovčji tat, ko je zvedel, da je v kamniških planinah medved, zaklal 26 ovac. Nobenih posebnih pritožb pa ni bilo slišati o medvedu, ki se je dolgo zadrževal v lovišču barona Borna nad Tržičem.
Edini greh, ki ga medved dela v svoji pravi domovini, na Dolenjskem in Notranjskem, je pa škoda na polju. Ta je, kakor se sliši, precej velika. Toda tudi temu se bo dalo, upajmo, pomagati. Lovska škoda je pri nas vedno tista nerodna oži, na v kateri se tolikokrat srečajo lovci, posebno še prijatelji prirode, s kmeti. V največ primerih nimajo prav ne prvi ne drugi. Lovci neradi priznajo lovsko škodo, kmetje pa stavijo previsoke zahtevke. Da mnogi skušajo škodo, povzročeno po divjadi, izkoriščati, pričajo primeri, ko najdemo skoraj sleherno leto ajdo nasejano po takih krajih, kjer sploh ne dozoreva. V takih primerih bi se škoda imela poravnati šele jeseni, ko bi bilo dokazano, da je ostala ajda res dozorela. Največ pa zavisi od pravilne cenitve. Kdor je imel priliko osebno prisostvovati takim cenitvam, je spoznal, da so bile prenizke, večkrat pa tudi pretirane. Veliko napak se naredi pri cenitvi koruze, na kateri medved največkrat naredi škodo. Te napake nastanejo zaradi tega, ker je pomendrana njiva koruze tako strašna videti. Vzemimo, da je na njivi prevrženih in polomljenih 1.500 stebel. To izgleda strašno, kakor poražena vojska, če pa vse skupaj točno ocenimo, brž vidimo, da ni tako hudo. 15 lepih storžev da kg koruze, ki danes stane 1.40 din. 1.500 storžev tehta 100 kg in ima vrednost 140 din. Podobno je tudi pri drugih žitaricah. Vpoštevati moramo, da je le redko uničena cela njiva in da so na Kočevskem le majhne njive. Dolžnost zakupnikov je, da skupno z oškodovanimi kmeti škodo ocenijo in pridelek, ki je izostal, povrnejo v blagu. Da bodo pa cenitve še točnejše in da bo obenem olajšano plačilo odnosno povrnitev blaga, bi bile priporočljive zavarovalnine za taka polja, kjer dela divjad škodo. Zavarovanje, ki naj bi ga plačal lastnik ali zakupnik lova, naj bi se vršilo vsako leto in šele pri posevkih spričo donosnosti dotičnega polja. Zavarovalnice imajo tudi boljše cenilce, kakor so lovci, in tako bi bila volk sit in ovca cela. Denar, ki ga plačuje banovina za škodo, je pa itak plačan od lovcev in sicer s prispevkom k lovskemu fondu.
Našemu kosmatincu lahko mirne vesti pustimo življenje in sicer v veselje pravih lovcev, posebno pa prijateljev prirode, naj še dalje nemoteno životari po naših dolenjskih in notranjskih gradovih. Če ga pa hočemo obdržati, ga moramo tudi zaščititi pred nevrednimi streljači, ki jim ni za gojenje, marveč le za streljanje. Škodo, ki jo bo medved povzročal, pa moramo seveda pošteno povrniti. Tako bomo menda lahko prekoračili tisto nerodno oviro, kjer se srečujejo zagovorniki medveda in poljedelci. Kako bo medvedom na Gorenjskem, je pa težje vprašanje. Dobro, da jih je le malo in še ti se radi vračajo v svojo pravo domovino.