Alpinisti opozarjajo na nevarnosti senzacionalizma in pozivajo k spoštovanju dejstev – Odgovor Dorote Rasińske-Samoćko na poziv k etiki poročanja o gorskih dosežkih
1. oktobra 2025 je skupina uglednih poljskih alpinistov objavila javni poziv k večji etični odgovornosti in natančnosti pri poročanju o gorskih dosežkih. Objavljen na portalu Wspinanie, dokument opozarja na vse pogostejše težave, povezane z nepreverjenimi informacijami, pretiravanjem in pomanjkanjem konteksta v medijskih objavah o alpinističnih vzponih.
Izvlečki in ključne točke (takšnih) pozivov
Avtorji poziva poudarjajo šest temeljnih načel:
– Spoštovanje zgodovine smeri; Vsak vzpon naj bo postavljen v kontekst obstoječih informacij, vodnikov in lokalnega znanja.
– Natančnost pri ocenjevanju težavnosti; Ocene naj temeljijo na primerljivih standardih, ne na subjektivnem vtisu ali želji po izstopanju.
– Preverjanje prvenstvenosti; Preden se smer označi kot nova, naj se preveri v lokalnih arhivih, pri plezalnih skupnostih in v obstoječi literaturi.
– Odgovornost medijev in organizacij (v katere so alpinisti in alpinistke včlanjene); Novinarji, uredniki in platforme naj se izogibajo senzacionalizmu in poskrbijo za strokovno preverjanje informacij.
– Poudarek na procesu, ne le na rezultatu; Vzponi naj se predstavljajo kot del širše zgodbe — z aklimatizacijo, logistiko, etiko in razmislekom.
– Skupna odgovornost; Alpinistična skupnost naj spodbuja odprt dialog in konstruktivno kritiko, ne pa polarizacije.
Povod: poročila Dorote Rasińske-Samoćko
Neposreden povod za poziv je bilo širjenje poročil o odpravah Dorote Rasińske-Samoćko, ki je v nekaterih (prejšnjih) primerih vzpone predstavljala kot prvenstvene, čeprav so bile smeri že prej preplezane. Poleg tega so bile težavnosti včasih pretirano ocenjene, brez ustrezne dokumentacije ali primerjave z obstoječimi podatki. Alpinistična skupnost je ob tem izrazila zaskrbljenost nad učinki takšnega poročanja na verodostojnost stroke in zgodovino smeri.
Avtorji poziva poudarjajo, da ne dvomijo v Dorotine vzpone na vse osemtisočake (krone kot navajajo Poljaki) Himalaje in Karakoruma — kot prva Poljakinja, ki ji je to uspelo, si zasluži priznanje. Težava pa je v načinu, kako so ti dosežki predstavljeni. Dorota je bila obveščena o zadržkih, a do popravka njenih trditev ni prišlo.
Med najbolj spornimi Dorotinimi izjavami so:
– Trditev, da je peta ženska na svetu, ki je osvojila Krono Himalaje in Karakoruma — po podatkih Eberharda Jurgalskega in Krystyne Palmowske se uvršča med 10. in 16. mesto, saj je sedem žensk zadnji vrh osvojilo na isti dan.
– Trditev, da je prva ženska na svetu, ki je preplezala Himalajo, Karakorum in Krono Zemlje (osemtisočake in sedem vrhov celin) – ta podvig je leto prej dosegla Viridiana Álvarez Chávez.
– Domnevni svetovni rekord v vzponu na sedem osemtisočakov v treh mesecih – v istem obdobju je Kristin Harila preplezala devet.
– Uporaba izrazov »hitra dama« in »železna dama« – v plezalni skupnosti Dorote nihče ne kliče tako, kolegice iz drugih držav pa so nad tem presenečene.
Komercialna odprava ni športni slog
Posebno pozornost avtorji namenjajo Dorotinim trditvam, da so njene odprave potekale »brez komercialne ekipe«. V resnici jih je organizirala agencija Seven Summit Treks, ki je zagotovila vso logistiko, šotore, kisik, vodnike, nosače in opremo. Vzponi so bili izvedeni:
– z uporabo infrastrukture agencije,
– ob osebni podpori šerp,
– z uporabo dodatnega kisika v jeklenkah,
– brez potrditve, da je Dorota odpirala poti ali izvajala reševalne akcije.
Tak slog je po mnenju podpisnikov jasen primer komercialne odprave, ki se bistveno razlikuje od športnega alpinizma. Dorotina trditev, da je plezala »sama«, prav tako ne drži.
Poziv k odgovornemu poročanju
Alpinisti opozarjajo, da je posredovanje prirejenih informacij nepošteno do javnosti in do drugih plezalcev. Mediji pogosto nekritično replicirajo netočne trditve, kar ustvarja zmedo in spodkopava zaupanje v alpinizem kot skupnost.
Etika kot temelj zaupanja
Avtorji poziva ne obtožujejo posameznikov, temveč pozivajo k skupnemu premisleku, kako ohranjati spoštovanje do gora, zgodovine in skupnosti. V času, ko so družbena omrežja in algoritmi pogosto glavni vir informacij, je še toliko bolj pomembno, da alpinizem ostane prostor resnice, ne le podobe.
Kot je zapisano v pozivu: »Gore ne potrebujejo reklame. Potrebujejo spoštovanje.«
V zaključku poziva piše: »Zanašamo se na našo gorsko prijateljico, da bo svoja poročila prilagodila dejstvom. Njeni dosežki ne potrebujejo olepševanja, da bi bili prepoznani. Želimo si, da vrednote, kot so etika, resnicoljubnost in zanesljiva komunikacija, ostanejo hrbtenica alpinistov.«
Med podpisniki so številna znana imena poljskega alpinizma: Magdalena Arcimowicz, Agnieszka Bielecka, Leszek Cichy, Aleksandra Dzik, Janusz Gołąb, Piotr Krzyżowski, Aleksander Lwow, Marcin Miotk, Anna Okopińska, Adam Bielecki, Ryszard Pawłowski, Oswald Rodrigo Pereira, Monika Witkowska in Bartosz Ziemski.
Copilot
»Moji vrhovi govorijo sami zase«
Odgovor Dorote Rasińske-Samoćko na poziv k etiki poročanja o gorskih dosežkih
Ponosna sem, da sem Poljakinja in da lahko predstavljam pozitivne vrednote naše države. Z velikim veseljem sem stopila na vse vrhove Himalaje in Karakoruma ter na najvišje točke Zemlje. Verjamem v medsebojno podporo in sodelovanje, saj to dviguje ugled naše skupnosti — doma in v svetu.
Zame statistika ni bistvena. Pomembnejši sta ideja bivanja v gorah in občutek svobode, ki ga prinaša sledenje strasti. Biti prva in edina Poljakinja, ki se je povzpela na vse vrhove Himalaje in Karakoruma, je zame osebno pomembno. A na vrhu ni nikogar s štoparico, ki bi meril čas ali podeljeval mesta. Nepal in Pakistan nimata natančnih podatkovnih baz, zato sem se pri preverjanju podatkov zanašala na različne vire — med drugim tudi na Wikipedijo — kjer sem bila navedena kot peta ženska. A to zame ni ključno, saj moji vzponi niso bili namenjeni tekmovanju ali doseganju stopničk.
Moja knjiga in intervjuji ne opisujejo le odprav, temveč tudi moj odnos do gora in življenjsko filozofijo. Celotna odprava je bila ne le fizično zahtevna, temveč tudi psihično naporna. Združenja in osrednje institucije mi niso nudile široke podpore, neposredno finančno pomoč partnerske organizacije pa sem prejela le med odpravama na Gašerbrum I in II — predzadnjima v okviru Himalajske krone.
Delujem brez ekipe. Vse — od logistike do zaporedja vzponov — sem načrtovala sama. Nisem imela organizacijske ali logistične podpore, kot jo imajo nacionalne odprave ali tiste, ki jih organizirajo specializirane poljske organizacije. Tako kot vsak alpinist sem morala v Karakorumu in Himalaji sodelovati z lokalno agencijo, ki ima licenco in dovoljenje za delovanje. Danes brez njihove pomoči ni mogoče pridobiti dovoljenja za vzpon. A celoten načrt, priprava, vrstni red vrhov in organizacija aktivnosti so bili rezultat mojega samostojnega dela in truda.
Moji vrhovi govorijo sami zase. Ne skrbi me, ali sem peta, sedma, deseta ali katerakoli druga na svetu. Zame je najpomembnejša ideja bivanja v gorah, občutek svobode in premikanja meja — ter dokaz, da je kljub vsemu mogoče doseči ambiciozne cilje.
