Med stenskimi sencami Turske gore in soncem Planjave

Nekatere smeri ostajajo žive zaradi svoje kakovosti, druge pa predvsem zato, ker v sebi nosijo zgodbo časa in ljudi, ki so jih prvi preplezali. Med takšne nedvomno sodi Velika zajeda v severni steni Turske gore. Za Vladimirjem Kajzeljem in Karletom Tauzherjem (zaradi težavnosti sporna) sta leta 1954 v tem delu stene preplezala Vlado Fajgelj in Ciril Debeljak. Leto pozneje se je med stranmi Planinskega vestnika rodil eden najlepših opisov tistega obdobja slovenskega alpinizma, ki na nek način nosi v sebi tudi del tragičnih dejanj. Fajgelj je umrl pred očmi Cica na skoraj neverjetno grozljiv način.
Stene Turske gore na senčni strani zaključuje Szalay-Gerinov greben, nad katerim se (po Režku) dviga Zadnja glava. Ob prvem snegu njene stene dobijo značilno podobo, ki jo nekateri takoj prepoznajo, drugi pa jo zaman iščejo. V tem mogočnem svetu sta svojo smer našla Debeljak in Fajgelj. Slednji ostaja ena najbolj zanimivih osebnosti med savinjskimi alpinisti, ne le zaradi svojih vzponov, temveč tudi zaradi ranljive življenjske poti in prezgodnje, krute smrti.
Več kot sedem desetletij pozneje sta se v smer podala Domžalčana Urbana, Bečan in Bolta. Po dnevu prej preplezani južni steni Planjave je Urbana zanimala prav ta malo obiskana klasika. Čeprav se smer začne skupaj z Direktno zajedo, se nad značilnim stolpom odcepi levo v manj očiten svet. Tam se začne tisto, zaradi česar smer danes ni pogosta izbira: krušljiva skala, malo opreme in zahtevno iskanje prehodov.
Precejšen del smeri sta preplezala po občutku in ob občasnih starih klinih. Urban Bečan je prve raztežaje vodil v okviru svoje izpitne ture za alpinista oziroma skalnega plezalca, nato pa sta zaradi kakovosti skale vodstvo izmenjala. Šele v osrednjem kaminu sta naletela na presenetljivo dobro skalo, ki je ponudila nekaj užitka v sicer precej resnem svetu. Na vrhu smeri se je pokazalo, da je sedemdeset let star opis še vedno precej bolj zanesljiv od sodobnih pričakovanj o opremljenosti smeri.
Prav Fajgljev zapis iz leta 1955 razkriva, zakaj imajo takšne smeri poseben pomen. Ne govori le o težavah, temveč o učenju samostojnosti, o odgovornosti v navezi in o tistem občutku, ko plezalec v steni preverja predvsem samega sebe. Njegove misli o enakopravnosti v navezi in o pomenu lastnega vodenja še danes zvenijo presenetljivo sodobno. Velika zajeda tako ni le smer, temveč skoraj učilnica stare alpinistične etike.

Medtem ko severna stena Turske gore skriva pozabljeno klasiko iz povojnega obdobja, južna stena Planjave pripoveduje zgodbo neke druge generacije. Urban Bečan in Gašper … sta se tam podala v smer Joška naloška (Naloška kot se sedaj piše z veliko je pač znamenje časa, ki ga pozna Ana Kešnar), ki sta jo 21. maja 1983 preplezala Silvo Karo in Janez Jeglič (gor in v nadaljevanju omenjena varianta dol). To je bil čas, ko sta oba še sistematično raziskovala tudi Planjavo in pogosto plezala eno smer navzgor, po drugi pa sestopala ter pri tem odkrivala nove možnosti.
Tudi ime smeri nosi kanček značilnega humorja tistega časa. V prvotnem zapisu je bilo zapisano z malo začetnico, kar naslovu daje nekoliko drugačen pomen, kot bi ga imel kot priimek. Takšnih igrivih domislic pri tedanjih prvoplezalcih ni manjkalo.
Bečan in njegov soplezalec sta sledila vrisu smeri, a že kmalu nekoliko zašla s prvotne linije. Kljub temu sta našla logične prehode in se priključila izvirni smeri pod osrednjimi previsi. Posebej ju je navdušila izpostavljena prečnica v desno nad stolpom, ki po njunem mnenju predstavlja najlepši del smeri. Kompaktna skala, dobri oprimki in presenetljivo malo opreme ustvarijo ravno pravo mero resnosti, medtem ko možnosti za nameščanje varovanja ostajajo dobre.

Če za Veliko zajedo Urban pravi, da je zaradi kakovosti skale in neopremljenosti ne priporoča, je ocena Joške naloške (Joška Naloška) povsem drugačna. Smer se jima zdi po krivici zapostavljena in kljub skromni opremljenosti vredna obiska.
Morda je prav ta kontrast najzanimivejši. Ena smer je ostanek pionirskih let raziskovanja severnih sten Grintovcev in danes predvsem zgodovinski spomenik nekega časa. Druga prihaja iz obdobja ustvarjalnega razcveta osemdesetih let in se kljub dobrim plezalskim lastnostim še vedno skriva v senci bolj znanih linij. Obe pa dokazujeta, da so tudi v dobro poznanih stenah še vedno smeri, ki čakajo nove ponovitve in nove zgodbe.