Miha Potočnik: Sedim na Riffelbergu pod čokatim bolvanom in strmim v Matterhorn. Koplje se v toplem julijskem soncu in radodarno razkazuje svoja granitna in ledena pleča. Podoba je, da je miroljubne volje, kakor da bi sit zadovoljno po mačje predel in narahlo dremal. Danes mu ni do dramatičnih šal, ki si jih včasih privošči z ljudmi. Kot vsak lepotec je nepreračunljiv in navihan, velikokrat radodaren in kavalirski, sem pa tja pa tudi hudoben.
Pravkar je minila slovesnost ob stoletnici prvega vzpona (14. 7. 1865) na zermattskega leva. Od bližnjih bregov še odmevajo zvoki slavnostne godbe, besede prazničnih govorov se še niso povsem porazgubile po širnih prostranstvih tega slavnega gorskega sveta. Podrobno obnovljena zgodba junaškega in obenem tako tragičnega Whymperjevega dejanja stoletja, med katerim je od sedmih prvopristopnikov na povratku z vrha kar četverica za večno zgrmela v prepade, še vedno prevzema zbrano množico. Med njo so mnogi najslavnejši možje sedanjega in polpreteklega evropskega in svetovnega alpinizma: Hunt, Trenker, Bonatti, Terray, Odell. Posebno me zanima Franz Schmid, ki je z že davno pokojnim bratom Tonijem prvi preplezal severno steno Matterhorna. Pravkar sva se osebno seznanila. Kar nekam ne morem dobro uskladiti ošiljene severne stene z nekoliko čokato, pravzaprav že precej debelušno postavo tega šestdesetletnika. Ko mu povem, da smo pravzaprav stari znanci, se nama razvežejo spomini. Da, štiriintrideset let je vmes.
Zdaj sedim stran od množice in ga srkam vase. Nenadoma nisem več sam. Z menoj so Joža Čop, dr. Stanko Tominšek, Karel Jarc in Evgen Lovšin. Piše se prvi avgust 1931.
Po stari navadi smo se nekoliko zaležali. Vodniki so s svojimi gosti iz koče na Hörnliju (3.200 m), kjer smo v veliki gneči prav slabo prenočevali, odštorkljali že ob dveh in treh. Mi gremo na pot šele nekaj pred četrto. Evgen ni razpoložen in nas bo kar tu počakal.
Še dobro, da smo prejšnji večer nekoliko pregledali vstop v švicarski greben in prve metre poti. Tako se ob slabih leščerbah še kar hitro znajdemo in smo do jutranje zarje že kar visoko. Smer se ves čas drži severozahodnega grebena, plezanje v granitu ni težavno in je pravi užitek. Kakšno razkošje v primeri z našimi domačimi stenami, kjer moraš v krušljivi skali kar naprej oprezati! Brž smo v višini 4.000 m, pri koči Solvay. Na hitro počivamo.
Karel se pritožuje, da je slabo spal, boli ga glava.
»Kar sami trije pojdite naprej, tukaj vas počakam.«
Takrat še nismo dobro vedeli, da so to prva, a zelo zanesljiva znamenja gorske bolezni. Saj tako visoko doslej še nikdar nismo bili.
Vsi ga pregovarjamo: »Daj no, Karel, tako daleč smo prišli in samo enkrat smo tukaj! Žal ti bo. Stisni malo, saj je samo še pičlih petsto metrov.«
In ga pregovorimo.
Nad kočo se strmina zveča. Matterhorn in njegov vzhodni greben se osvobodita svojih širokih temeljev in se zaostrujeta vedno bolj navpik. Po dolgem ozkem kaminu zlezemo na gladke, precej strme plošče in naravnost na greben. Nekajkrat na kratko zaidemo, zdaj nam je že skoraj žal, da smo se zaležali in da se nismo obesili na kako vodniško skupino pred nami. No, smer vedno pravočasno spet najdemo, izgubljamo pa čas, ko se je večkrat treba vračati s slepih mest nazaj v smer. Na sumu imamo vodnike, da so v boju za obstanek in zaslužek nekaj teh pasti, v katere se naivno zaskočiš, namenoma umetno zgladili in priredili. Kdove? Lahko pa so jih zgladili tudi taki brez vodnikov. Taki, kot smo mi.
Karel vedno bolj toži, da mu ni dobro. Sproti ga tolažimo in vedno znova pregovorimo. Vendar se moramo vsaj toliko prilagoditi, da napredujemo bolj počasi in previdno.
V strmini pridemo do varovalnih klinov, ki so jih tu kar za stalno varovanje namestili zermattski vodniki. Tako ob dobrem varovanju pridemo pod slovito »ramo«. Tu se srečujemo z navezami, ki se že vračajo z vrha. Sem in tja počakamo, da se zvrstimo na debelih konopljenih vrveh, ki vise ob navpični steni. Strmo snežišče nas prisili k večji previdnosti in že smo iz najhujše strmine. Greben naprej je zasnežen in deloma poledenel. Obžalujemo, da nimamo s seboj cepinov, vodniki so pa smo jih seveda nam rekli, da jih ne bomo potrebovali z veseljem pustili Evgenu.
Naenkrat zaslišimo glasove iz severne stene. Vemo, da sta to brata Schmida, ki sta se lotila nezaslišane naloge, preplezati to grozljivo ledeno steno. Ob tem neverjetnem podvigu je ves Zermatt na nogah. Vidimo ju na strmem ledišču pod nami in jima na vprašanje podrobneje popišemo smer nad njima, ki je zaradi strmih pragov in previsov ne vidita.
Nad ramo, ko mora Karel na vsakih nekaj korakov počivati in miriti zdaj že zelo nadležno in zoprno gorsko bolezen, šele opazimo, da je vrh nad nami v gosti megli. Iz Italije se valijo debeli, črni oblaki. Preden se dokončno potopimo in iz-gubimo v meglo, se znova pogovarjamo z bratoma.
Na vrhu komaj najdemo križ in le na kratko počivamo. Vedno bolj temno in grozeče postaja.
»Brž nazaj!«
Nenadoma začne mesti in v hipu je vse belo okrog nas. Pritisne burja in mraz. Vihar na Matterhornu! Dobro vemo iz literature in pripovedovanja, kaj to pomeni. In še Karlova gorska bolezen zraven!
Drug za drugim se previdno splazimo z vrha, ki je pravzaprav dolg in ozek greben, mimo snežne opasti nazaj proti rami. Tu naredimo bojni načrt za sestop: Joža gre prvi, ker je najboljši v orientaciji, iskal bo pot v povsem spremenjeni in neznani pokrajini. Za njim je Stane, ki varuje Joža in pomaga Karlu za seboj. Kot zadnji bom še jaz varoval Karla, sam pa bom že kako sestopal. Poznamo se.
Na rami se megla za krajši čas nekoliko razkadi, sneg pa še kar na debelo pada. Spet vidimo brata Schmida, ki sta še kakih 150 metrov pod vrhom. Še zadnjič si vzklikamo k sreči in ju znova usmerimo proti vrhu. Nato vse vzame spet nepregledna megla. Veter z juga pometa po našem grebenu, severna stran pa je vsaj nekoliko v zavetju.
Po poledenelih vrveh previdno odtelovadimo stometrsko strmino z rame v nekoliko položnejši grebenski odsek, ki pa je zaradi tega bolj zasnežen. Svežega pršiča je že za pol čevlja in več, orientacija je skrajno težavna in zamotana. Vodniki so že globoko doli pod Solvayem, nobene žive duše ni več blizu. Sami smo sredi elementov. Zdaj šele v vsem grozljivem obsegu spoznamo našo napako, da se nam zarana ni preveč mudilo vstati. To je dobro, da je Joža s svojim nosom na čelu naveze.
Kar na lepem se nam naježijo lasje. Moder Elijev ogenj sika v dolgih pramenih iz klinov, derez in kovinskih delov naše opreme.
Karlu je tako slabo, da je povsem brez volje in moči. Nič si ne more pomagati. Prestopa se čisto mehanično. Stane mu mora vsak stop in vsak prijem posebej pokazati in mu dobesedno prestavljati noge. Trdo ga na kratko držim na razmočeni in poledeneli vrvi in mu od časa do časa položim roko na pravi prijem. Tako napredujemo nadvse počasi. Samo nobene neumnosti, nobene prenagljenosti! V skrajnem primeru je Solvayeva koča vendarle razmeroma blizu. Če jo bomo v tej megli in metežu sploh našli!
Snega je že za dober čevelj.
Ko se motamo in odmotavamo na gladki strmi plošči, nekajkrat votlo zagrmi in zabobni. Zlovešče odmeva grmenje prek skal in prepadov. Se to! Grmenje iz smeri Furgengrata prihaja bliže in bliže. Naenkrat ostro zagrmi prav ob naših glavah, strela odrezano udari komaj kakih petdeset metrov poševno nad nami v skalno špranjo. Skalni drobci lete na vse strani, nemarno zasmrdi po žveplu in smodu. Nehote pomislim na Whymperja.
Le nobene panike!
Treba je delati preudarno, počasi, zanesljivo. Najbolj ne-umno bi bilo, če bi zdaj hiteli ali celo bežali. Treba se je iz oči v oči spogledati z razbesnelimi elementi in obstati sredi njih. Vključimo se v igro narave in delamo po njenih pravilih.
Koča je vendarle blizu, nismo je zgrešili. Zavlečemo se vanjo in olajšano počivamo. Karlu se obrača na bolje, višinska bolezen popušča, počitek mu vrne voljo in moralo.
Posvetujemo se. Zunaj še kar naprej neusmiljeno sneži, megla pa je vendarle bolj redka. Ker se vidi vsaj raztežaj daleč in ker je pod kočo vendarle manj strmo in nevarno, sklenemo, da še ta dan sestopimo. Bojimo se, da nas bo, če ostanemo čez noč, zamedlo in odrezalo od doline, če bo še kar tako naprej snežilo.
Pod kočo je sneg že bolj moker, neprijetno se prijemlje okovank. Drugače pa kar dobro napredujemo. Ne borimo se več samo za golo življenje in obstanek, temveč spet plezamo. Tudi Karel je že domalega povsem pri sebi. Tudi to nas več ne moti, da nam novo zapadli sneg sega že prav pod kolena.
Z nočjo smo v koči na Hörnliju, po šestnajstih urah borbe s to trdovratno in muhasto, svetovno znano in svetovno razvpito goro.
Spet enkrat smo imeli srečo.
Stane pohiti do telefona in prvi sporoči o verjetnem uspehu bratov Schmidov ter potolaži razburjeni Zermatt.
Spet se vrnem v leto Whymperjeve stoletnice. Franz Schmid mi je ves prevzet od daljnih spominov pripovedoval, kako jima je v megli in viharju prav prišla naša še kolikor toliko vidna gaz z vrha do Solvayeve koče. Tam sta prenočila in se drugo jutro, ko je spet sijalo staro dobro sonce, vrnila v metež novinarske radovednosti in zaslužene slave. Vedno sta se želela zahvaliti tedanjim neznanim sekundantom.
Taka je ta nedoumljiva in muhasta gora. Ponosen sem, da na slavnostnem sklepnem zborovanju v Zermattu zbrani, slabo informirani množici ob pozdravih iz Jugoslavije lahko tudi povem, da je bila prav Slovenka inž. Nadja Fajdiga prva ženska, ki je leta 1963 (z Antejem Mahkoto) preplezala znamenito severno steno Matterhorna.
In ko se po tednu dni proslav, žičnic, hotelov, govorov in vsega tega z vrha Breithorna na poti v Cervinio, nekdanji Breuil, poslavljam od Zermatta, mislim na Stanetov tedanji opis: »Je to lična švicarska vasica, katere domačnost pa je že deloma pokvarjena z raznimi hoteli.«
Če bi jo rajnki Stane videl danes, ko ima že 7.000 hotelskih ležišč in ducat velikih žičnic!
Matterhorn pa je še prav tak, kot je bil takrat.
