Delo, sobotna priloga, 11. september 1971
V zvezi s pismom, ki je izšel 28. avgusta v Poštnem predalu Dela, in v katerem si tovariš Prebil zastavlja nekaj vprašanj glede dvomljive izvedbe in organizacije izleta na to »strašno nevarno goro«, bi rad pojasnil nekaj detajlov v zvezi s potekom izleta, ki jih tovariš iz moje naveze, Vlado Jarc v svojem članku ni omenil.
Res je, da Matterhorn ni Rožnik ali srnama gora. Tega se je vodstvo izleta popolnoma zavedalo. Zato so bile tudi priprave za sam izlet temu primerne in ni bilo vse odvisno od sreče, poguma .n tveganja vodnikov, kar bi postavljalo življenja naših varovancev na kocko.
Že v razpisu je bilo vsem prijavljencem točno pojasnjeno, da se bo izlet izvedel le v primeru ugodnih vremenskih in snežnih razmer in si zato vodstva izleta pridržuje vso pravico spremeniti program in izvesti rezervnega, ki je bil že pripravljen. To je bilo ustno pojasnjeno še na zadnjem sestanku vseh udeležencev z vodniki, pred odhodom, da kasneje ne bi prišlo do morebitnih nesoglasij, s čimer so se vsi prisotni strinjali. Čas izleta je bil časovno raztegnjen na dobo desetih dni, čeprav smo predvidevali za sam vzpon in sestop le štiri dni. Preostali čas je bil predviden kot rezerva, za čakanje boljših vremenskih prilik, če bi bilo potrebno. Za preizkus psihične in fizične vzdržljivosti je bila v juniju opravljena plezalna tura po Zeleniških špicah, ki je bila glede težavnosti po mnenju nekaterih udeležencev celo težja od vzpona na Matterhorn. Tik pred odhodom pa je bil izveden dolg in naporen pohod na Triglav in Rjavino.
Po prihodu v Cervinijo se je vodja izleta Tone Sazonov po posvetovanju ostalimi vodniki odloči, še za zadnjo preizkušnjo in aklimatizacijsko turo na Breithorn (4165 m), na kateri smo ugotovili, kako posamezniki prenašajo višino. V višinah nad 4000 m se namreč že pojavlja zaradi pomanjkanja kisika višinska bolezen (glavobol, utrujenost, bruhanje, apatičnost itd.).
Po vseh teh preizkušnjah smo ugotovili, da so vsi udeleženci fizično in psihično dobro pripravljeni in sposobni, da se v spremstvu vodnikov brez kakršnega koli tveganja lahko podajo na vrh. Po vzponu na Breithom smo s Theodul sedla, kjer smo prenočevali, odšli do koče H8mli, ki je bila izhodiščna točka za vzpon na Matterhorn. Ta dan me je vodja poslal v Zermatt, da sem si podrobno ogledal vremensko karto in dobil na turističnem uradu vremensko poročilo, ki je zagotavljalo, da se vreme v prihodnjih 24 urah ne bo bistveno spremenilo. Po vsej Evropi je bil zračni pritisk zelo visok. Zračni tlak smo kontrolirali tudi z višinomerom. Po vesteh tistih, ki so prihajali z vrha, da so razmere na gori odlične, je šele vodja odločil, da odidemo zgodaj zjutraj na tako težko pričakovano turo.
Naslednji dan Je bil vzpon do zavetišča Solway brez zastojev in zapetljajev. Prvi dve navezi sta vodila vodnika Kunstelj in Belač. Njuna naloga Je bila, da bi vse ostale naveze pravočasno opozorila na umik, če bi bilo to potrebno. Tik pod zavetiščem pa je prišlo do prvih zapetljajev. Eden od naveze, ki jo je vodil Jože Hočevar, je pričel omagovati Vodnik mu je svetoval, naj počaka v koči (zavetišče Solway). Le-ta pa je vztrajal, da nadaljuje z vzponom kljub slabemu telesnemu počutju. Da bi ne prišlo do neljubega spora, ali nepotrebnih očitkov, se je Hočevar odločil nadaljevati vzpon s celotno navezo, čeprav bi svojega varovanca lahko zavrnil in do vrnitve pustil v koči, kakor v takih primerih predvideva pravilnik Združenja gorskih vodnikov. Verjetno bi na njegovem mestu tako storil vsak inozemski vodnik. Zaradi velikega števila obiskovalcev gore (nad 100 ljudi), se je vzpon 250 m pod vrhom zelo zavlekel, saj so vodniki zaradi težavnejšega terena močno povečali pozornost doslednemu varovanju vsakega posameznika.
Zaradi tega smo bili zadnji na vrhu šele okrog 14.30, saj smo na nekaterih mestih čakali sestopajoče več kot uro. Vreme Je bilo ves čas ugodno, in nam je jamčilo, da se bomo še pred nočjo varno vrnili vsaj do zavetišča Solway in tam prenočili. Tudi Hočevar je prišel s svojo navezo na vrh, le da je bil eden od varovancev že zelo utrujen. Nad njim pa je tudi bedel naš zdravnik dr. Andlovic, ki je bil v zadnji navezi. Hočevar je dokazal, da ni samo vodnik zaradi moralne obljube in slabo plačanih dnevnic, ampak tudi človek, ki svoje tovariše na vrvi zanesljivo pripelje do vrha. Pri vrnitvi z vrha pa je utrujeni tovariš popolnoma odpovedal.
Bili smo 80 m nad zavetiščem Solway, ko sta nam priskočila na pomoč dva avstrijska reševalca, ki sta bila v zavetišču. Medtem se je pričelo že mračiti, in vodnik Hočevar je po dogovoru z Avstrijcema splezal nazaj navzgor do zadnje naveze, ki je bila brez rezervnih baterijskih vložkov. Zaradi nastale noči in poledenelih skal pa zgornja naveza in Hočevar niso tvegali sestopa do zavetišča in so v steni sicer bivakirali, a varno dočakali naslednjega dne.
Drugo jutro smo se po radiu dogovorili z našimi vodniki, ki so bili že v koči Hörnli (ca. 3300 m), naj bodo v stalni pripravljenosti, če bo potrebna reševalna akcija. Z zavetišča Solway (4000 m) smo začeli sestopati (štirje vodniki, med njimi doktor, z osmimi varovanci) okrog devetih. Oba Avstrijca, sta že odhitela svojo pot. Kazalo je, da si je oslabeli opomogel, vendar je po 200 m spet zapadel v manjšo krizo. Z Dvoržakovo in mojo navezo smo pričeli sestopati nekoliko hitreje, ker je bila na tem delu zaradi konfiguracije terena radijska zveza otežkočena. Po radijskem obvestilu sta najprej »priletela« na pomoč vodnika Kunstelj in Simonič, nato pa še ostali, ki so zadnje metre izmučenega tovariša na ramah prinesli v kočo.
S tem trenutkom je bil šele končan vzpon na Matterhorn za vse naše vodnike.
Še nekaj pojasnil o organizaciji izleta.
Vodja izleta je za vodenje izbral 9 gorskih vodnikov in 4 aspirante, ki so vsi hkrati tudi gorski reševalci — člani reševalnih postaj iz Ljubljane, Tolmina in Celja ter so z vzponi v svojem gorniškem udejstvovanju dokazali, da so kos vsaki še tako kritični situaciji. Z nami je bil zdravnik-himalajec dr. Jože Andlovic, ki je bil tudi vodja zadnje naveze. Glede tehnike vodenja in varnosti menim, da so bili naši varovanci bolj varovani kot tuji, saj se je naš sistem varovanja bistveno razlikoval od švicarskega. Medtem ko švicarski vodnik varuje svojega klienta na skrajšani vrvi in zaradi čim manjše izgube časa pleza Istočasno z njim. pa naš sistem, ki smo ga uporabljali na Matterhornu, dopušča plezanje le enega v navezi, ostala soplezalca pa budno varujeta.
Z dosledno uporabo klasične in modeme vodniške tehnike (klini, konfiguracija in razčlenjenost terena, ki se je lahko vsak laik nauči in jo razume (n. pr v plezalnem vrtcu pod Grmado, Vikrče pri Ljubljani) je nemogoča da tisti ki omahne, pade več kot približno pol metra. Približno toliko je namreč raztegljiva modema najlonska vrv. Tako plezanje pa je seveda zamudnejše in se na gori, kot je Matterhorn, lahko zavleče tudi na dva dneva, kar pa je bilo v našem programu predvideno. Seveda pa je glavni vzrok, zakaj si naši vodniki niso privoščili samo enega varovanca, v tem, ker bi stroški na udeleženca precej narasli.
Če pa bi se dosledno držali še vodniških tarif, ki veljajo v Švici (plačljivo v devizah), računali obrabo opreme itd., pa bi stroški izleta na posameznega udeleženca še bolj narasli. Mislim, da je odveč naštevati še vso opremo, ki jo določa za gorskega vodnika Pravilnik združenja gorskih vodnikov (klini, vponke, kladivo, bivak vreča, vžigalice itd.) Vsi udeleženci so bili življenjsko zavarovani pri zavarovalnici in za primer reševanja zavarovani pri PZS (Planinska zveza Slovenije) po njenem pravilniku. V dolini smo imeli pripravljen osebni avtomobil, če bi bil potreben nujen prevoz. Z njim je bil prepeljan tudi naš utrujeni tovariš na relaciji Zermatt—Cervinija, da ni peš hodil preko sedla Theodul (Zermatt—Gr. St. Bernard—Cervinia). Za zvezo med navezami smo imeli 4 radijske postajice »talkie-walkie«; dve je posodila postaja GRS Ljubljana dve pa tov. Jože Govekar.
In končno smo si na izletih, ki smo tih izvedli z večjimi skupinami v zadnjih letih na Marmolato, Johanissberg, Gross Venediger, Dachstein, Breithorn, Monte Roso, Aialinhom, Weissmiess, Nadelhorn, Grossglockner, Mont Blanc, Zahodne Julijce nabrali dovolj izkušenj glede tehnične izvedbe izleta na vrh, kakršen je Matterhorn. Upamo si trditi, da velik uspeh slovenskih planincev, alpinistov in gorskih vodnikov ni bil hazardna igra, pomešana s srečo in herojskim tveganjem, ampak vnaprej dobro pripravljen Izlet za naše planince na »najlepšo skalo Evrope«.
Seveda pa ne mislimo zavračati utemeljene strokovne kritike in nasvetov, ki bi nam v bodoče pomagali odpravljati napake in še bolje organizirati izlete v inozemske gore. Z željo, da bi tudi naš povprečni planinec dosegel evropsko raven, kot so jo že alpinisti, in mu ne bo potrebno ob spisih Mlakarja, Kugyja. Avčina in drugih požirati silne po prelestih tulih gora. ampak da jih bo lahko tudi sam užival in doživljal.
Za vodstvo inozemskih izletov pri P. D. Ljubljana—Matica: PETER JANEŽIČ
