Nekaj let po ustanovitvi Alpinističnega odseka Rašica je na sestanek prišel Matjaž Deržaj in nas prosil, ali se lahko včlani k nam. Kar debelo smo pogledali. Mi sami mladi, zagnani, a brez kakšnih večjih plezalskih izkušenj, zdaj pa pride k nam človek, o katerem smo že toliko slišali. Smer v severni steni Male Mojstrovke, ki nosi njegovo ime, smo nekateri že preplezali, a njegova mojstrovina v Stenarju, Zajeda spominov, je bila še onkraj naših zmogljivosti. No, ne čisto. Dva sta se sicer podala vanjo, a sta šele naslednji dan ponoči s kombinacijo treh smeri dosegla rob stene. Da je bila takrat že v teku reševalna akcija, niti ni tako pomembno.
Nikakor ni iz trte zvito, da je nekaj tudi v genih. V družini se je vse vrtelo okrog alpinizma. Ob očetu Edu in materi Miri Marko Debelak ni čudno, da so strme stene postale Matjažev drugi dom. Preplezal je vse velike klasike tistega časa, samo čez Severno triglavsko steno je šel več kot 120-krat. Od teh vzponov mu je bil verjetno najljubši tisti po Slovenski smeri z očetom in sinom – vzpon treh generacij. Ob zaključku aktivnega plezanja je vodil dve odpravi na vrh v perujskih Andih – Salcantay: leta 1978 pod okriljem AO Gorje odpravo alpinistov iz različnih odsekov in pet let kasneje odpravo našega odseka. Obe odpravi sta bili uspešni. Bil je živahen pripovedovalec, ki ga je bilo težko ustaviti. Po navadi je to uspelo le njemu samemu in kratek premor je zapolnil z nagajivim smehljanjem. Včasih smo imeli občutek, da nekoliko pretirava. Kot takrat, ko je navdušeno razlagal o stometrski steni na Primorskem, kjer so italijanski plezalci potegnili novo smer. Čeprav smo samo zamahnili z roko, je bilo dovolj, da sva že naslednjo soboto s prijateljem verjetno med prvimi slovenskimi alpinisti stegovala vratove pod Osapsko steno in iskala s pogledi kline v Stari smeri.
V njem je bila močna zbirateljska žilica. Ne le znamke, velikokrat nam je prinesel pokazat tudi kakšen kos plezalne opreme. Okrog vsakega je spletel zanimivo zgodbo o njegovem lastniku in kraju, kjer ga je dobil. Po izobrazbi umetnostni zgodovinar je bil še posebno navdušen nad zbiranjem starih razglednic, kajti slika pove več kot tisoč besed. Ob stoletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva je tako izdal knjigo Planinski pozdrav, v kateri je s pomočjo razglednic na kratko opisal zgodovino slovenskega planinstva od ustanovitve društva do prve svetovne vojne.
Med bogatim slikovnim gradivom pa je bil najbolj ponosen na dopisnico, naslovljeno na njegove starše, na kateri Julius Kugy zaključi pisanje z: Lepo pozdravita malega Matjaža.
Jani Bele
