Velika vojna je poleg morije prinesla tudi presenetljivo učinkovitost. Spomnimo se, da so cesto na Vršič zgradili »na roke« hitreje, kot danes obnovijo en kilomet(e)r(ček) vozišča z nešteto stroji (zadeva je širše znana v lekcijah »obnove« kot: AB neučinkovitosti, ki je poleg nesmotrnega zapravljanja denarja in nepreglednega polnjenja žepov izbrancev tesno povezana s preveč delavskega in inženirskega medslužbenega drsanja po telefonih – pa toliko imajo za povedat, da otroci preveč visijo na telefonih). Podobno so v ledenik Marmolade izkopali dvanajst kilometrov predorov in pešpoti – pravo »led(e)no mesto,« ki so ga morali nenehno prilagajati okoljskim in vojnim razmeram.
Danes led(e)nega mesta ni več, a ledenik med svojim umikom še naprej razkriva ostanke barak, orožja, zarjavelega železa in občasno tudi človeške ostanke. Strateška vloga Marmolade med prvo svetovno vojno nas spominja na krhkost ledenikov, kar je tudi osrednja tema mednarodnega dneva gora 2025.
Vojna v Dolomitih
Z izbruhom prve svetovne vojne so se boji preselili na gorske grebene, ki so postali neosvojljive trdnjave. Vojaki so se borili proti dvema sovražnikoma: človeku in mrazu. »Bela smrt« – zmrzal in plazovi – je bila odgovorna za tretjino smrtnih žrtev v Dolomitih.
Da bi se izognili izpostavljenosti in sovražnikovemu ognju, so Avstrijci spomladi 1916 zasedli ledenik in začeli kopati zavetja. Inženir Leopold Handl je zasnoval sistem predorov, ki je v desetih mesecih postal »Eisstadt« – led(e)no mesto z dvanajstimi kilometri rovov, skladišči, ambulantami, telefonskimi centralami in žičnicami, pogreznjenimi v led kot podzemna železnica.
Vojaki so se zelo hitro naučili brati ledenik: njegove razpoke, gibanje ledu, snežne padavine, ki so blokirale vhode in odnašale barake. Mesto je bilo treba nenehno preurejati, da je delovalo usklajeno z ledenikom. Rovi so nudili zaščito pred plazovi, a tragedije so bile neizogibne – 13. decembra 1916 je plaz v nekaj sekundah pokopal vojašnico in odnesel več kot tristo spečih mož.
Italijani so poskušali posnemati avstrijski sistem in kopali proti-rove, da bi se približali sovražniku. A po porazu pri Kobaridu je sledil ukaz za umik, fronta pa se je premaknila z vrhov Marmolade proti rekama Grappa in Piave.
Leto vojne je pustilo pečat za desetletja. Ledno mesto je izginilo, a ledenik, ki vse bolj izginja, še naprej bruha ostanke preteklosti. Marmolada nehote je postala simbol prepletanja narave in zgodovine – opomin, da se ledeniki krčijo, a hkrati razkrivajo plasti človeške izkušnje.
Knjiga La lezione della Marmolada avtorja Maura Varotta raziskuje zgodovino kraljice Dolomitov, njene preobrazbe in odnos človeka z ledenikom, ki se vztrajno tanjša. Lekcija Marmolade je danes aktualna kot še nikoli: ledeniki niso le naravni pojavi, temveč arhivi spomina, ki nas učijo o preteklosti in opozarjajo na prihodnost.
