Mario Conti, Cerro Torrejev konkvistator

Ob obletnici prvega (nespornega) vzpona na Cerro Torre in tudi zaradi njegovega skrivnostnega izginotja (pred enim letom) se velja spomniti izjemnega alpinista iz Lecca, ki je vrh dosegel 13. januarja 1974 s Casimirom Ferrarijem, Danielejem Chiappo in Pinom Negrijem.

V zgodovini nesnovnega alpinizma je Mario Conti tako zapisan kot eden od štirih alpinistov, ki so dosegli vrh Cerro Torre, potem ko so opravili veličasten prvenstveni vzpon v zahodni steni gore, ki je simbol Patagonije. Za plezalce iz Lecca pa Mario Conti predstavlja veliko več kot to: skupaj z Riccardom Cassinom, Carlom Maurijem in Casimirom Ferrarijem je eno od imen, ki najbolje utelešajo identiteto in duha Ragni della GrignettaPajkov iz Lecca. Contija je zaznamovalo priznanje, ki si ga je zaslužil ne le s svojimi vzponi na najtežjih gorah sveta, temveč tudi s stalno povezavo s planinsko in alpinistično zvezo ter s svojo predanostjo vzgajanju novih talentov in ohranjanju vezi med različnimi generacijami.
Njegovo skrivnostno (sčasoma vse postane razumljivo) izginotje oktobra 2023, ravno na predvečer praznovanja 50. obletnice osvojitve zahodnega dela Torreja je bil dogodek, ki je mesece polnil časopise in predstavljal pravo travmo za vse, ki so ga poznali. Mario se ni mogel udeležiti praznovanja 50. obletnice velikega dejanja, a nikoli prej ni bilo čutiti prisotnosti njegove karizme in zapuščine bolj kot med praznovanjem, ki je trajalo vse leto 2024.

Pino Negri, Casimiro Ferrari in Mario Conti
na vrhu Cerro Torreja leta 1974
Foto: Pajki iz Lecca

Življenje in alpinizem
Mario Conti se je rodil v Leccu 15. marca 1944 kot zadnji rojen otrok med pravimi športnimi talenti, ki jim je narava podelila izjemne lastnosti fizične odpornosti. Njegov brat Luigi je te sposobnosti dobro uporabil v atletiki in večkrat osvojil naslov italijanskega prvaka v teku na 10.000 in 5.000 metrov specialnosti, v kateri je leta 1960 nastopil tudi na olimpijskih igrah v Rimu in končal na dvanajstem mestu. Prvi sin Alfredo, rojen leta 1933, pa je prinesel zametek alpinizma v družino. Njegovo ime se pravzaprav pojavlja med prvimi člani Ragni di Lecco. Alfredo, alpinist, predvsem pa zelo nadarjen smučar v okolju izbranih plezalcev Lecco, je kmalu postal splošno znan kot “Zeno” jasna referenca na italijanskega smučarja par excellence, velikega Zena Colòja. Ko je nekaj let kasneje Mario začel svojo kariero plezalca, je bil vzdevek koristen tudi zanj: Zenonov mlajši brat in ima majhno postavo, čeprav izjemno energičen, a preimenovan v “Zenin” – majhen Zenon.
Mario je imel še eno posebno lastnost: bil je izrazito molčeč človek. Na uvodnih straneh knjige, posvečene odpravi v zahodno steno Cerro Torreja, Casimiro Ferrari, njegov profil začrta s pomenljivimi besedami: “Ni ambiciozen fant, vsekakor pa ponosen, morda zaradi določene sramežljivosti, malce introvertiran ali, bolje rečeno, ima določeno zadržanost do kakršne koli oblike ekshibicionizma.”
Mario je hitro zaključil stopnje svojega alpinističnega vajeništva, saj se zelo mlad spopade z najpomembnejšimi smermi Mont Blanca, centralnih Alp in Dolomitov, tako da si je prislužil sprejem v izborno skupino, star komaj 19 let. Šestdeseta leta so bila zlata doba velikih smučarsko-alpinističnih relijev, takrat pravih večdnevnih maratonov, na katerih ni bila na preizkušnji le sposobnost drsenja, temveč tudi izkušnje in sposobnost gibanja, obvladovanje bivakov na prostem in s samoreševalnimi manevri v najtežjih zimskih razmerah. Številni najmočnejši alpinisti se udeležujejo mednarodnih tekmovanj in Zenin je pogosto med ekipami, ki zasedajo najvišje stopničke zmagovalnega odra. Alpinizem pa je bilo njegova strast, želja, da bi to postal tudi poklic, zato si pridobi licenco gorskega vodnika leta 1969. V zgodnjih 70-ih letih prejšnjega stoletja Mario ni plezal novih ali ponavljal tehnično ekstremnih smeri, toda njegova odpornost, zanesljivost, instinkt in samozavest za visoke gore so bili brez dvomov. Ravno zaradi tega razloga je bil sprejet med dvanajst članov odprave Pajkov, ki je v južnem poletju med letoma 1973 in 1974 odšla v Patagonijo, da bi poravnala račune z zahodno steno C. Torreja. Carlo Mauri in Walter Bonatti sta se že leta 1958 brez uspeha soočila s to navpično steno ledu. Leta 1970 je Casimiro Ferrari vodil naveze do približno 300 metrov od vrha, vendar so znova prevladale nevihte. Ob stoletnici ustanovitve Cai Lecco je prišel čas za odrešitev. V izjemnem timskem duhu, ki jih je povezoval, se je izkazalo, da je bil prav Zenin med najprimernejšimi za naporno obleganje, v katerega so vključeni, in razkrije tudi izjemen talent za plezanje po navpičnem in neskladnem ledu Torreja, tako da mu je Casimiro dovolil vodenje. Privezana na isto vrv sta se odpravila v zadnji juriš in 13. januarja 1974 popoldne dosegla vrh Torreja, sledila sta jima Pino Negri in Daniele Chiappa.
Po tem izjemnem podvigu Zeninu največ časa in energije vzamejo službene obveznosti, ki so še vedno povezane z gorami. Njegova dejavnost gorskega vodnika ga vodi k spremljanju strank v Alpah in v gorah vseh celin, že vrsto let je tudi inštruktor vodnikov, član Državne tehnične komisije Alpskega reševanja in Tehnične komisije za opremo CAI.
Leta 1975 se je udeležil nacionalne odprave CAI v južno steno Lhotseja, ki pa se je žal končala neuspešno. Istega leta je bil v Cordillera Central v Peruju, kjer je opravil prvi vzpon na severni vrh Nevado Rakuntay. Leto 1976 je bilo leto prvega vzpona na Taulliraju Chico, odprtje nove smeri na Nevado Trapecio, prav tako v perujskih Andih, pa sega v leto 1977.
V 80. letih je bil Conti še vedno v polnem zagonu. Desetletje se zanj odpre z izrazito “izven konteksta,” avanturo. Leta 1982 je sodeloval na pariškem Dakarju, legendarnem avtomobilskem reliju skozi puščavo Sahara. Z majhno ekipo, ki sodeluje na dirki s Pando 4×4. Ko se je ekipa odločila umakniti pred koncem tekmovanja, Zenin odpelje vozilo sam nazaj v Italijo!
Naslednje leto je bil plezalec iz Lecca spet v velikih gorah, tokrat v Himalaji za odpravo Ragni na Lhotse Šar, ki pa se je ustavila tik nad 7200 metri zaradi prevelike nevarnosti snežnih plazov.
Pet let pozneje je na Čo Oju in vodi odpravo Ragni, ki se je odpravila pod zahteven zahodni del. Tudi tokrat gorske razmere ne dopuščajo dokončanja vzpona, a se tolažijo z dosegom vrha po običajnem pristopu v popolnem alpskem slogu.
Med koncem 1994 in začetkom 1995 je v akciji med priljubljenimi gorami skrajnega juga ameriške celine, kjer se je pridružil Casimiru Ferrariju in Giuseppeju “Det” Alippiju, da bi splezali direktno smer po impresivni severozahodni steni Cerro Piergiorgio, njihovim zadnjim velikim patagonskim sanjam. Casimira je leta 2001 bolezen pripeljala do smrti. Mario pa se je vrnil trikrat, dokler končno leta 2008 odprava pod njegovim vodstvom z navezo Barmasse-Brenna ni dosegla vrha.
Zenin je postal novo vodilo kontinuitete Pajkov, on je tisti, ki svetuje mladim alpinistom kam in kako in jih osebno spremlja na mnogih njihovih dogodivščinah ter jih podpira s svojimi izkušnjami, pridobljenimi iz na desetine odprav po vsem svetu, in s sposobnostjo sprejemanja in spodbujanja novosti ob ohranjanju vrednot tradicije … Montagna TV

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja