Boris Režek: V zahodnem ostenju Planjave so plezalne smeri tako na gosto potegnjene in prekrižane, da skoraj ni več sežnja skale, po katerem se kdo že ni pehal, prebijal, pa tudi kdaj obtičal. Od Sedla gor je mimo Bab po trati in melu le dober skok do stene in že drenovci so potem, ko so opravili z zahodno steno in Brinškovim kaminom, preplezali vse, kar se je tiste čase pač dalo brez klinov, potegov in lestvic. Ta njihova plezanja pa so se sčasoma pozabila in marsikdo je menil, da pleza na novo po kakšni smeri v zahodno steno ali severozahodni greben. Navdušeno je nabijal kline in se vesil tam, koder so naši davni plezalni vzorniki plezali prosto in celo nenavezani. Tako je neka grapa, ki drži za prvo glavo na severozahodnem grebenu, ki je pozneje dobila ime Maričkina plošča, hotela biti nova smer in sloviti Ipsilon je bil po levem odcepu preplezan tako na suho in z bosimi nogami že okrog l. 1910. Ponavljavcem torej ni bilo v posebno čast, da so za ta odstavek porabili rešto klinov in govorili o njem, kot bi bil kdove kakšen dosežek. Podobno je bilo tudi drugod, koder je le bilo kaj opor in res v vsem tem ostenju, razen dveh ali treh izrazitih klinskih pristopov, že zdavnaj ni nič več novega. Planjava je zaradi bližine in lahkega dostopa do ostenja sčasoma postala vzorno plezalno vežbališče, koder je na razmeroma majhnem prostoru od severozahodnega grebena pa do Brinškovega kamina, zbrano vse, kar je sicer v stenah porazdeljeno med številne raztežaje. Tu so plati, zajede, pokline, previsi, žmule, v steno zgubljajoče se poličke in zagonetni robovi, za katerimi se komaj da slutiti kakšna opora ali špranja za klin. Vendar je vsega le za dobra dva ali tri raztežaje od vznožja gor do sklona stene, ko se položi v razklano pečevje in skrotje, ki se potem po grebenu in ostenju pne proti vrhu. Zato ti pristopi nimajo pomena kot samostojne smeri. Vse skupaj je le nekakšen Turnc pod Grmado v večjem, ni pa rečeno, da bi se v teh skalnih odstavkih ne smele dogajati napete in grozljive zgodbe, na pol tragedije, ki pa so še manj kot korak daleč od smešnega. Marsikdo se je namreč bil že zalezel in potem klical na pomoč vse svetnike, dokler ni uvidel, da se bo pač moral iz zagate izvleči sam. Naveze so se zbesedovale, da se je razlegalo od robov, in kdor je tedaj posedal kje na Sedlu, je lahko v malem spoznal, kakšno
nezapisljivo besedje in izrazje je v rabi na plezarijah.
Vse ostenje je polno takšnih in podobnih dogodivščin. Tu pa tam je bilo pač treba koga sneti izpod kakšnega previsa, in kdor je kaj bolj obiral ostenje, si je lahko nabral vsakovrstnega železja, ki so ga nadobudni plezalci puščali po špranjah. Od navadnih kavljev za obešanje podob, preprostih kosov železa z zvrtano luknjo, pa do členov stare verige, ki so bili navarjeni na kakšen železen cvek. Razen tega pa je bilo še obilo dobrih klinov kamniške izdelave.
Vse to železje pa dostikrat ni pomagalo po steni gor in naj bo povedana najbolj smešna, dasi sama na sebi tragična zgodba dveh nesrečnežev, ki sta obtičala pod nekim previsom vrh Ipsilona. Prišla sta gor po zlodjevo gladki poklini in sta se potem z zaničevanjem ali pa iz strahu z vrha olajšala vanjo. Toda ko sta potem hotela naprej, ju previs nikakor ni pustil čezse. Niti zabiti nista mogla, da bi se lahko spustila po vrvi nazaj in tako sta morala spet lepo drug za drugim splezati po onesnaženi poklini dol in jo lepo očediti, da sta pridehtela na Sedlo, kakor bi pravkar prišla iz greznice …
Mnogo tega se je že porazgubilo, le imena raznih štrlin in robov še spominjajo na podobne dogodivščine, saj se je na stotine ljudi ubadalo po Planjavi, še preden in potem, ko je bila odkrita Maričkina plošča. V Planjavo nas je zaneslo, kadar ni bilo pravega vremena, da bi dan ne bil zgubljen. Celo iz Bistrice smo jo po kakšnem slavju navsezgodaj potegnili gor. In kar je bilo že bolj na roko, smo potem načeli, da smo se razgibali in prevetrili.
Tako smo neki pusti in megleni dan zlezli po severozahodnem grebenu na izrazito čukljo, na kateri se združujejo vse smeri v območju grebena. Med skalnimi roglji na vrhu, kjer je toliko prostora, da lahko daje zavetje trem ali štirim osebam, smo potem posedali. Nekoliko smo še zravnali tla in oklesali robove, naposled pa v spomin na ta neslavni dan z ostmi kladiv še vklesali svoja imena v skalovje.
Na Sedlu je bilo takrat precej ljudi, ki jih je vreme zadržalo, da niso mogli na ture. Poslušali so tisto klesanje, ki je donelo iz megle, a so lahko samo ugibali, kaj počenjamo tam zgoraj.
»Še Planjavo bodo podrli,« je robantil oskrbnik Debeli Anton, ki mu je šlo tisto klenkanje že malo na živce, posebno ker je vmes zabobnela tudi kakšna skala v steno nad Logarsko dolino. »Ni jih moč ugnati,« je zmajeval z glavo. »Hudobe, ljubljanske!« Potem ko smo že posedli v tistem kotu pod materjo božjo v kuhinji in smo imeli liter kuhanega pred sabo, da smo se ogreli, nas je precej bolj ponižno vprašal, kaj neki smo imeli zgoraj.
»Marički smo odkrili ploščo,« mu je zaupljivo povedal Ogrin. »Dvajset let je že oskrbnica na Sedlu, pa se spodobi, da se ji malo oddolžimo.«
»Saj, dosti križev in potov sem imela zaradi vas, ko včasih vso noč v koči ni bilo miru,« se je zasmejala Marička. »Da, kar dvajset let je že …«
Anton se je slovesno zresnil in ne da bi mu kdo kaj rekel, je sam od sebe prinesel na mizo nov liter.
»Lepo ste naredili,« je godel, ker mu ganotje ni dalo do prave besede. »Kakšna plošča pa je?«
Zlagoma smo ga vlekli, da je plošča iz marmorja z zlatimi črkami, kaj pa piše na njej, mu pa nismo hoteli povedati. Naj gre sam pogledat. Samo Maričko bomo kdaj v prihodnje vzeli na vrv, da bo videla, kaj smo ji namenili. To pa Antonu, kakor se je bal skalovja, spet ni bilo prav in se je pogumno odločil, da pojde takrat z nami tudi on. Tako smo se lepo zmenili. Novica o Maričkini plošči na grebenu Planjave pa se je tako razširila, da smo morali res nekaj napraviti.
Staro pločevinasto kažipotno tablo z vrh Turskega žleba je Kopač lepo prebarval in naslikal nanjo napis:
MARIČKINA PLOŠČA
ODKRITA OB DVAJSETLETNICI NJENEGA OSKRBNIŠTVA NA SEDLU
Tisto leto pa je že nismo več mogli spraviti gor na ono čukljo, kamor je bila namenjena, ker je bila že pozna jesen in slabo vreme, da ni bilo moč niti na Sedlo. Šele spomladi, ko je odlezel sneg, smo jo pritrdili zgoraj. Potem se je šele prav začelo. Maričkina plošča sem in tja, je šlo med ljudmi in cele naveze so iz radovednosti lezle gor. In če je le kdo lazil tam okrog, ni rekel drugače, kot da je bil na Maričkini plošči, da se je to ime za vselej utrdilo.
Isto leto smo nato imeli plezalni tečaj na Sedlu in smo se seveda spet motali po Planjavi. Tedaj smo se spomnili, da bi vrh tiste čuklje lahko napravili nekakšno zavetišče. Na Sedlu so tedaj dogradili novo cisterno in od del je ostalo nekaj desk in tramičev. Anton nam je milostno dovolil, da smo jih pobrali, in ves tečaj, kolikor nas je bilo, se je oprtal s tistim lesom. V dobrih dveh urah smo ga z orodjem vred zvlekli po steni gor in malo pod večer je novi bivak že stal. Saj je bilo treba postaviti le streho nad prostor med skalnimi roglji in zapažiti eno stran, kjer naj bi bila vrata. Vrzeli smo založili s skalami in kamenjem, da je postalo prav prijetno zavetje z lino na strehi, skoz katero se je lepo videlo na Brano s Tursko goro in Rinkami v ozadju.
Streho smo hoteli potem še prekriti s strešno lepenko, vdelati vrata in lino na strehi opremiti s šipo. No, vrata smo še spravili gor, pa je bila že prej spet jesen, preden smo mogli vse postoriti. In tudi drugačne skrbi so bile tedaj. Jemali smo slovo od gora, z neustavljivi koraki se je bližala vojna … Še nekaj vedrih dni smo prebili na Sedlu. Odpravljali smo se še enkrat na Maričkino ploščo, pa je Debeli Anton, ker ravno ni bilo dosti ljudi v koči, nekaj mencal okrog nas in naposled zaupal Modcu, da bi tudi on rad z nami, ker Marička pač ni utegnila. Drugim, posebno pa meni, ni zaupal, da bi ga ne pobingljali na vrvi nad Logarsko dolino in ga malo presušili na vetru, kot je bil že večkrat slišal.
»Ljuba Marija, ti meni pomagaj!« je potarnal že ob sami misli na kaj takega. Saj je dobro vedel, da bi vrvi gotovo nihče ne prerezal, a obljubiti bi moral nič koliko litrov, in tega se je bal. »Hudobe, ljubljanske!«
Modec je imel torej čast, da ga je vzel na vrv in kar naglo sta bila za nami na vrhu. Anton si je bil to plezarijo vse huje predstavljal. Nič ni bilo tega, kar smo mu bili napovedovali, da je namreč onstran nad Logarsko dolino prepad prav do dna in se gotovo zvrti v glavi vsakomur, če le pogleda vanj. Tostran pa je vse gladko, da je treba lesti kakor muha po šipi…
Seveda nam ni dosti verjel, malo pa ga je le skrbelo. Zgoraj pa se je le globoko oddahnil in ni mogel prikriti svojega zadovoljstva, ko je zlezel v tisti deščeni zbitek in se skoraj ves porinil skoz lino na strehi. »Marička, ali me vidiš!« je z dlanmi ob ustih zaklical dol na Sedlo, kjer je bila pred kočo zbrana vsa njegova družina, ki je napeto opazovala, kako bo potekel ta prvi in poslednji plezalni pristop njenega nad sto kil težkega očeta
»Ata, ata …« so ponosno zavreščali otroci in tudi Marička je nekaj zaklicala, pa bi ne mogel reči, da ji je šlo tako lahko od srca kot njim, ki so se objestno prekopicevali po trati.
Navzdol je potem šlo prav tako gladko in skoraj smo bili v melu in za Babami, ker se je napravljalo k dežju. Plohi smo sicer ušli, ne pa tudi nalivu za mizo, kajti Anton se je bil skazal, da nikoli tega.
Po štirih letih smo se spet vrnili v gore in tudi na Sedlo. Mnogo nekdanjih tovarišev ni bilo več med nami, padli so in njihove kosti trohne raztresene po daljavah. Bivak na Maričkini plošči je brez škode prestal vojno in vse viharje. Sprana streha se je sveže svetila z grebena, in kakor bi bilo včeraj, sem spet odpahnil vrata. Nekaj starih časopisov je še ležalo tam na polici, kos plesnivega kruha, ki ga je bil pustil poslednji obiskovalec, vrvica z dvema zarjavelima klinoma… Doba, ki je pretresla svet, je šla mimo teh robov. Više po severozahodnem grebenu je bilo nekaj več nasutin, tu pa tam se je bil odkrhnil kak rob, svet pa je ostal isti.
Spet smo na plezalnih in reševalnih tečajih obirali Planjavo, pa tudi zaradi tega, ker nam je bil Okrešelj zaradi bližnje meje nedostopen. Gledali smo v ostenja Turske gore in Rink ter v tihi, zapuščeni Okrešelj. Nikoder ni bilo človeka ne glasu, le slap Savinje je neslišno šumel v silni globini pod nami. Pogled se je bolj in bolj usmerjal nazaj. Tisto, kar je bilo nekdaj, je znova oživelo in prebiral sem po spominu za slednjo nadrobnostjo. Marsikdaj mi je hušknil smehljaj čez lice, ko sem spet ujel kakšno posebno dobro zgodbo. Da, tam je še sloviti Iks in še drugih takih krajev za celo abecedo, pa Glava, da bi se samo o Planjavi dala napisati cela knjiga. Vendar se temu skalovju ni poznalo, da je bilo vanj nabitega na cente železa. Nastopil je nov plezalski rod, ki o vsem nekdanjem ni hotel nič vedeti. K nabijanju klinov pa je dodal še vklesovanje opor in vrtanje lukenj v skalo in tako je iz ostenja Planjave včasih donelo kakor iz kakšnega kamnoloma.
Bivak na Maričkini plošči je ostal še nekaj let. Neki nepridipravi, ki so proglasili Grintovce za svojo last, pa so se lepega dne, ko so bili prepričani, da ne bo nikogar od nas blizu, spravili nadenj, ga razbili in pometali lesovje z Maričkino ploščo vred čez steno Razen tega pa so še odklesali vsa imena s skal, da bi ne ostala nobena sled po tej ljubljanski nakazi na njihovem svetu. Ni se mi zdelo vredno, da bi si mazal roke ali besedo z njimi, ki so itak le malo časa šarili po raznih plezalnih natepavališčih, potem pa za vedno mrknili brez sledu. Za njimi se je tudi v Planjavo vrnil nekdanji mir. Nič se ni dalo zbrisati; Maričkina plošča je ostala, čeprav je železo, na katero je bila naslikana, nemara že zrjavelo kje v sesutinah pod steno. Ime samo pripoveduje in bo ostalo, dokler bo še kdo lazil tam okrog. Napisal sem njegovo zgodbo, da bi se ljudje čez leta morda ne vpraševali, kakšna in katera Marička se je preplezovala po tistih pozabljenih klinih, ki tu pa tam še rjavijo po špranjah.
Umaknili smo se s torišča in ga prepustili naslednikom; na naše zgodbe že lega nadih daljne odmaknjenosti. Vendar so bile lep del našega ubadanja po gorah in takšne nam bodo tudi ostale.
