Alpinist, pedagog, vodja legendarnih odprav in človek, ki je zaznamoval generacije
Gorski svet je izgubil enega svojih velikih. V 87. letu starosti je umrl Marián Šajnoha – alpinist, pedagog, dolgoletni predsednik slovaškega gorniškega društva SHS JAMES, vodja ene najodmevnejših himalajskih odprav 20. stoletja in človek, ki je s svojo mirnostjo, znanjem in predanostjo oblikoval več generacij gornikov.
Njegovo ime je v alpinistični skupnosti sinonim za vztrajnost, širino duha in neomajno ljubezen do gora. V Alpinističnih novicah ga je omenjal tudi Savenc, ki je poudaril, da je bil Šajnoha eden tistih, ki so »živeli gorništvo kot poslanstvo, ne kot šport«.
Marián Šajnoha se je rodil leta 1939 v Hnúšti, odraščal pa je med Hrnčiarsko Vasjo in Bratislavo. Kot otrok je sanjal, da bo kočijaž — dokler mu ni v roke prišla knjiga Gastona Rébuffata: Zvezde in nevihte. Ta je odločila njegovo pot.
»Horolezectvu« se je posvetil leta 1960. V Visokih Tatrah je opravil več kot 300 vzponov, plezal je v Alpah, na Kavkazu, v Hindukušu in Himalaji. Bil je del generacije, ki je slovanskemu alpinizmu vtisnila prepoznavno identiteto: skromnost, trmo, tehnično odličnost in spoštovanje gora.
Njegov največji alpinistični dosežek je nedvomno prva smer na severni vrh Nanga Parbata leta 1978. Šajnoha je bil: vodja odprave, eden ključnih organizatorjev, eden od tistih, ki so verjeli, da je mogoča nova linija v 2000‑metrski severni steni.
Odprava je trajala skoraj tri mesece. V Pakistan so se odpravili s kombijem, 11 dni vožnje, s celotno opremo in zalogami. V času, ko je bil svet še zaprt, ko ni bilo sponzorjev, satelitov in logističnih ekip.
Vzpon je v svetovni alpinistični skupnosti vzbudil izjemen odmev — večji kot kasnejša udeležba na Everestu. O njem je izšla tudi knjiga, ki jo je Šajnoha kasneje opisal kot »najlepši dokument mojega življenja v gorah«.
Leta 1984 je bil član prve (čeho)slovaške odprave na Mount Everest. Takrat je bil že v štiridesetih, a še vedno v vrhunski formi. V zahodnem kotlu Everesta je plezal skupaj z Jozefom Psotkom, eno največjih osebnosti slovaškega alpinizma.
Za mnoge je bil prav ta dosežek njegov najbolj prepoznaven mejnik, a sam je vedno poudarjal, da mu je Nanga Parbat ostal najbližje srcu.
Šajnoha seveda ni bil le alpinist, temveč tudi učitelj in mentor. Na Fakulteti za telesno vzgojo in šport je izobraževal generacije vodnikov, inštruktorjev in gorskih pedagogov. Vodil je tečaje: visokogorske in zimske tehnike, vodniške in vodniške šole, smučarske in gorniške programe.
Po letu 1990 je bil eden ključnih ljudi pri ponovni vzpostavitvi SHS JAMES, kjer je postal predsednik in ostal pomemben steber društva več desetletij.
Kot avtor je zapustil pomembna dela: Diamír – Kráľ vrchov, Diagnóza: Horolezec, Príbeh jedného zimného prechodu hrebeňa Vysokých Tatier, ter kot soavtor monumentalne knjige 100 rokov JAMES.
Njegova pisava je bila jasna, topla, osebna — polna spoštovanja do gora in ljudi, ki so jih delili z njim.
Čeprav je od desetega leta živel v Bratislavi, je ostal globoko povezan s svojim rojstnim krajem. Hnúšťa je bila zanj »pojem«, kot je dejal. Tja se je vračal, tam je iskal mir, tam je čutil dom.
Pred kratkim je s hčerko obiskal kraje svoje mladosti — Hnúšťo, Lukovištia, Hrnčiarsko Ves, Rimavsko Soboto. To je bil njegov osebni roman vrnitve.
Šajnoha je bil oče treh hčera. Priznal je, da je bila njegova žena tista, ki je držala družino skupaj, medtem ko je on vodil odprave in predaval. Ena od hčera se je po letu 1968 izselila v Kanado, a družinske vezi so ostale močne.
V vinorodnem okolišu »goric« si je ustvaril svoj »raj«: posadil je trto, sadno drevje, postavil kočo. »Tja sem emigriral od vsega,« je dejal s svojim značilnim humorjem.
Marián Šajnoha je bil eden tistih alpinistov, ki so gore živeli — ne kot izziv, temveč kot prostor smisla. Bil je most med generacijami, med Tatrami in Himalajo, med športom in kulturo, med tradicijo in sodobnostjo.
Njegova smrt je velika izguba za slovaški, srednjeevropski in širši alpinistični svet …
