Poskus portreta misleca, ki združuje kulturo, pokrajino in odgovornost
Ko govori o gorah, Luca Rota, rojen leta 1971 v Leccu, živi v Bergamskih predalpah, natanko na pol poti med civilizacijo in naravo, nikoli ne govori le o prostoru. Govori o odnosu. O tem, kako človek stopa v pokrajino, kako jo bere, kako jo uporablja – in kako jo, prepogosto, zlorablja. Rota, pisatelj, bloger in kulturni raziskovalec iz Lecca, je eden tistih glasov sodobne italijanske gorske kulture, ki se ne postavlja v ospredje, a ga je nemogoče prezreti. Njegovi eseji, knjige in javni nastopi so prežeti z občutljivostjo do gorskega sveta, ki je hkrati literarna, zgodovinska in etična.
Rota živi na robu Predalp Bergamasche, v prostoru, ki ga sam opisuje kot »mejo med civilizacijo in naravo«. Prav ta meja je njegovo življenjsko polje raziskovanja. V svojih delih se loteva vprašanj, ki jih mnogi raje spregledajo: degradacija gorskih območij, nesmiselni infrastrukturni posegi, izumiranje gorskih skupnosti, turistifikacija, ki iz narave dela kuliso. A Rota ni aktivist v klasičnem smislu. Sam pravi, da se besedi ambientalista izogiba, ker je prevečkrat izpraznjena. Raje govori o odgovornosti, o kulturi, o tem, kako se človek uči biti gost v pokrajini, ne njen gospodar.
Njegov opus je obsežen: več kot petnajst knjig poezije, proze in esejistike, med njimi Il Miracolo delle dighe, izjemna fotografsko‑zgodovinska študija o alpskih jezovih, ter Montagne, atlas in enciklopedija gorskega sveta. V njih se prepletajo geografija, zgodovina, antropologija in osebna refleksija. Rota zna pisati o gorah tako, da bralec začuti njihovo materialnost – skalo, meglo, veter – in hkrati njihovo simbolno težo.
Njegov blog, ki ga (skoraj) redno beremo tako ljubitelji gora kot bi ga morali tudi strokovnjaki in predvsem državni uradniki ter nadzorniki v »kao narodnih parkih« (čez CIPRO, Wilderness, okoljevarstvene org. in zavode smo že napravili križ), je postal ena najostrejših platform za kritično razpravo o prihodnosti Alp. Rota brez zadržkov opozarja na nesmiselnost novih smučišč v nižjih legah, na uničevanje ledenikov zaradi športnih spektaklov, na politične in ekonomske pritiske, ki gorski prostor spreminjajo v potrošno dobrino. A njegova kritika ni nikoli prazna. Vedno jo spremlja zgodovinski kontekst, kulturna analiza in predvsem – ljubezen do pokrajine, ki jo želi ohraniti.
Poleg pisanja sodeluje z Officina Culturale Alpes, kjer razvija projekte za oživljanje gorskih skupnosti, organizira razstave in dogodke ter povezuje ljudi, ki verjamejo, da so gore več kot kulisa za prosti čas. So prostor identitete, spomina in prihodnosti.
V času, ko se gore spreminjajo hitreje kot kdaj koli prej, je glas Luca Rote dragocen. Ne zato, ker bi ponujal enostavne rešitve, ampak zato, ker nas uči gledati. Uči nas, da je gorski svet krhek, kompleksen in poln pomenov – in da ga lahko razumemo le, če se mu približamo ter doživljamo z odprtimi očmi in odprtim srcem.
Zakaj je treba vztrajno opozarjati na napačne stvari v gorah – Luca Rota o ravnodušnosti, betonu in Calvinu
V svojem zadnjem zapisu È giusto e utile denunciare di continuo le cose sbagliate che accadono sulle nostre montagne? (se) Luca Rota sprašuje nekaj, kar zadeva vse, ki jim je gorski svet blizu: »Ali je prav, koristno in potrebno, da znova in znova opozarjamo na napačne projekte v gorah – tudi če se zdi, da se nič ne spremeni?«
Rota priznava, da je včasih težko. Napačnih posegov je toliko, da postanejo ponavljajoči, skoraj dolgočasni. Kot pravi sam: »Tako betonski kot brezumno raztresen beton po zelenicah in gozdovih.« A kljub temu se mu zdi ravnodušnost še bolj odbijajoča. V družbi, ki se pogosto zateka v nezanimanje, v prazne fraze in v izogibanje odgovornosti, je po njegovem mnenju kritika nujna, a ne zadostna. Potrebno je dejanje, ki presega pritoževanje in postane državljansko in politično stališče.
Rota opozarja, da je upravljanje gorskih območij pogosto neučinkovito – tako na upravni kot na politični ravni. Prav zato je po njegovem mnenju toliko bolj pomembno, da se posamezniki zavzamejo za naravo, za pokrajino, za smiselno rabo prostora. Pri tem se opre na misel Itala Calvina, ki je pred petdesetimi leti zapisal: »Državo danes sestavljajo predvsem demokratični državljani, ki se ne predajo.
Ko se institucije zdijo neučinkovite, se je treba zavzeti, saj je v teh trenutkih odločena usoda narodov in socialnih redov.«
Rota to misel prenese v gorski kontekst: Če se ne zavzamemo za najboljšo možno naravo gora, kdo se bo?
Zapis je nekakšen poziv k vztrajnosti, k ponavljanju, k nepopustljivosti. Čeprav se zdi, da opozarjanje na napačne stvari ne prinaša sprememb, je po Rotinem mnenju ravno to dejanje tisto, kar ohranja smiselno razmerje med človekom in gorskim svetom. Ne gre za idealizem. Gre za odgovornost. Za to, da ne pozabimo. Da ne rečemo »itak ne moreš nič storiti«. Da ne pustimo, da se gorski svet spremeni v kuliso za beton, žičnice in spektakel.
