Glas, 12. november 1982
Franc Langerholz-Cac
Toda groza, ledena gmota je za več kot meter odtrgana od stene. Bojimo se, da skupaj z ledom ne odfrčimo navzdol, zato kmalu nadaljujemo z vzponom. Ko vsaj ne bi stalno trepetali zaradi serakov! Ti so tudi glavni vzrok, da je tako vabljiva stena ostala še nepreplezana. Edini smo si, da je to eno naših najnevarnejših početij v gorah. Zamenjamo se v vodstvu naveze, začnem najtežje metre plezanja v Andih. Prvo moram čez navpičen skok puhlega snega in tistih nekaj metrov me zares izčrpa. Nato plezamo strmo navzgor. Meter je enak metru, plezanje, dihanje in počitek se menjavajo v divjem ritmu. Ko Vidic prepleza do mene, mi čisto potiho reče, da upa, da bomo kmalu na vrhu. Sonce žge z vso močjo, brez pijače smo, glave tiščimo v sneg. Sneg se nam melje pod nogami, visoko smo že. Plezamo počasi, bolj vlečemo se že. Kot vsaka stvar se tudi naše garanje konča. Zagledamo tako težko pričakovani cilj. Svoje sanje, upanje. Na vrsti je zadnjih štirideset metrov stene, najtežjih. Napetost popušča, noge postanejo neubogljive, vsi živimo le še za vrh. Tako daleč smo prišli zaradi tega koščka »nekoristnega« sveta.
Sedimo na vrhu, ki je ena sama opast. Počivamo, dihamo in si želimo samo dol. Nobenega posebnega veselja ali sreče ne čutimo. Edino, kar naredimo, je to, da se dotaknem spominčka, ki mi ga je dala Danica. Potem začnemo s sestopom. V isti smeri kot navzgor. Res smo popoldne že spet pri vznožju stene, toda prava utrujenost šele zdaj pade na nas. Pri bivaku kuhamo čaj, ne moremo in ne moremo se odžejati. Kolikokrat se spomnimo na naše dobro pivo Union. Jemo zelo malo, kakšno konzervo rib. Pri bivaku malo počivamo in se odločimo, da prespimo noč zunaj, na moreni. Najdemo lep, raven prostorček, kjer naj bi lepo prenočili. Vidic gre malo pogledat okolico in najde povsem obnemoglega španskega alpinista. Zelo hudo je že z njim, sam je hotel splezati Artresonrahu, pa ga je tako zdelalo že tukaj, na začetku ledenika. Takoj odhiti v dolino, k jezeru po pomoč. Midva s Stanetom se pripravljava na noč.
Okoli 22. ure se zbudim. Oči skoraj ne morem odpreti, pečejo me, okoliških gora sploh ne vidim ali pa zelo motno. Prestrašen zbudim Staneta, ki ne more drugega, kot da mi skuha kamilice in si z njimi dolgo izpiram krvavo rdeče oči. Strah me je, da ne bi oslepel. Povrhu vsega sem preveč močil ustnice s snegom, vse otekle imam in pečejo me. Noč se mi zdi izredno dolga, komaj čakam jutra, da bo spet dan, da bomo spet skupaj, da bom šel v dolino. Zjutraj je pogled name klavrn: bolne oči, opečene in zatekle ustnice Ko pridejo naši skupaj s Kanadčani po izmučenega Španca, sprva ne vedo, koga bi prej reševali. No, toliko še vidim, da lahko sam sestopam v tabor. Nekajkrat zaidem, pa me prijatelj takoj usmeri na pravo pot. Ostali se po svoje mučijo s prenašanjem skoraj nezavestnega Španca. Spodaj je že pripravljen čoln za prevoz na drugo stran jezera, do ceste. Jaz ostanem v šotoru, čez oči imam zavezano ruto, kamilice so moje edino zdravilo za oči in ustnice.
Po nekaj dneh se mi oči popravijo, da spet kar v redu vidim, z ustnicami pa je še slabše. Parkrat večje so kot normalno, bil bi huda konkurenca vsakemu črncu. Nič drugega mi ne preostane, kakor da grem za Nemci v bolnico. Pri cesti čakam na kakšnega šoferja, ki bi me zapeljal v oddaljeni Caras. Sonce pripeka, ustnice sem na debelo namazal s kremo, čez nos in usta sem zavezal rutko, na očeh imam ledeniška očala, na glavi klobuk. Niti mama bi me ne prepoznala. Res kmalu pripelje kombi s turisti; ko si ogledujejo jezero, stopim proti njim in jih v polomljeni španščini prosim za prevoz. Jaz korak proti njim, oni korak nazaj. Skoraj uro se tako lovimo, k sreči pridejo naši in jim razložijo, da bi rad k zdravniku. Vzamejo me v avto in se mi smejijo. Razumem le besedo »Gringo«, kar pomeni tujec. Ko me odložijo pred bolnico, jih radovednost kar sama vleče za mano. Čutim, da bi me radi videli, saj ne vedo niti tega, kakšnega spola sem. V oskrbo me vzameta dve medicinski sestri in nato pokličeta zdravnika, mladega študenta medicine. Ta napiše vsa zdravila, ki jih moram dobiti. Potem me odpelje na svoj dom, kjer ima privatno ordinacijo. Toda kakšno! Po sobi se je mirno sprehajal petelin. Roberto, tako je bilo fantu ime, je odprl dvoriščna vrata in spodil petelina ven. Nato mi da tablete, mazilo za ustnice in prične pripravljati injekcijo. Pri tem mu dve igli padeta na tla. Slečem se in takrat se dvoriščna vrata s treskom odprejo, noter priletijo trije umazani otroci, starejša ženska pa jih z divjimi kriki podi ven. Ko je zdravniške nege konec, me Roberto pospremi še na avtobus. Za nekaj dni imam predpisano terapijo v Huarazu.
Obiščem Edwarda, se srečam z ameriškimi alpinisti. pogovarjamo se o Andih, Yosemitih, skratka o plezanju. Potem obiščem tipično peruansko gostilno z obilico muh in straniščem zraven kuhinje. Popijem pivo ter poslušam dobre stare Beatlese po radiu. Naenkrat po radiu zaslišim napovedovalca: »Radio Huascaran, Jugoslavia, radio Belgrade.« Skočim pokonci, da se gostilničar kar prestraši. Razložim mu, da sem Jugoslovan. Nato spet dobra glasba. Zelo dolgčas mi je po prijateljih, zato si že želim nazaj v gore. Res že naslednjega dne pridem v Yungay, v majhno mesto pod Huascaronom, enim najvišjih vrhov v Andih. Še pred 15 leti je bil Yungay veliko mesto, 20000 prebivalcev je živelo mirno, preprosto življenje. Strašen potres je maja 1970. leta uničil mesto z vsemi prebivalci. S Huascarona se je odtrgal ogromen kos stene, skupaj z ledom, gruščem in velikimi bolvani je zasulo Yungay z vsemi ljudmi vred. Ko se peljem po ravnem polju, vidim sem ter tja kakšen križ na vzpetinici pa ogromnega belega Kristusa, ki z razširjenimi rokami gleda proti Huascaranu, odkoder je prišla smrt. Res pretresljiv prizor!
Ko pridem v dolino Llanganuco, tam srečam tudi člane odprave AO Impol, s katerimi smo prebili marsikatero lepo urico. Imajo zelo lepo urejen tabor, pravo nasprotje našemu. Njih je osem in imajo kar pet šotorov, nas šest pa se gnetemo v enem samem. Vsi že nestrpno pričakujemo Damča in Kekca z vrha Huandoja, njiju pa ni in ni. Ko nas že pošteno skrbi, le prideta. Zašla sta, ker sploh nista imela opisa za sestop. Dolgo časa sta iskala pravo smer, potem sta udarila kar čez težak ledenik in prišla v dolino. Vsi smo veseli da smo pet skupaj. Potem nam pripovedujeta, da sta zelo hitro preplezala ameriško smer v severnem Huandoju, na vrhu pa preživela težko noč. Damču se je dozdevalo, da hodi mimo neki človek, ki menja suho obleko za mokro. Njega zelo zebe v roke, saj ima povsem premočene rokavice. Damč hitro sname rokavice ter jih vrže iz spalne vreče. Zjutraj vidita s Kekcem, da ležijo rokavice v snegu, Damča pa še bolj zebe v roke. Zvečer se spet drenjamo v šotoru, okoli njega se pase polno krav. Požrejo vse, kar dobijo, od nogavic do plastičnih vrečk. Neko noč požrejo ves pralni prašek in tablete proti bolečinam v želodcu. Vsi se smejimo pametnim kravam, da skrbijo za svoje počutje.
Potem se odločim, da grem še enkrat v gore. Odločim se za visoko Pisco, ki ni pretežak, tako da grem lahko mirne duše sam. Res zjutraj zapustim bazo, čez usta rutko, obvezno snežna očala in klobuk. Ljudje me debelo gledajo, meni je vseeno. Z velikim veseljem grem spet proti vrhovom. Na moreni pošteno zgrešim pot, po dolgem iskanju pa le najdem zadnji raven prostor ob jezeru, kjer sta postavljena dva šotorčka. Tu zraven najlonskih zavetišč tudi sam razgrnem spalno vrečo. Toplo mi je še od hoje. Z vrha se vračajo trije japonski alpinisti. Veselje berem na njihovih obrazih, le četrti žalosten sedi v šotoru. Ne more nikamor, glava ga boli, nesrečen je. Za mano prideta še dva Američana. Isti cilj imamo in prepričam jih, da bomo ta del poti do vrha opravili skupaj. Opazujemo Čudovit sončni zahod, orjaške gore ena za drugo zažarijo v objemu zadnjih žarkov, nato pa ugasnejo v mraku. Ledeniki delujejo mrzlo, tudi nam je hladno.
